Klepet z

Novi rubriki na pot. V iskanju poti, kako bi poživili zanimanje za branje župnijskega lista, sem se odločil, da bom dodal tedenske intervjuje znanih in manj znanih župljanov z enim samim namenom, da bi se bolje poznali, se bolj spoštovali in slavili Boga za mnoge darove in talente, ki smo jih prejeli v čisti dar. Rubrika ni namenjena nekim super junakom, nasprotno, vsak ima možnost, da se Bogu zahvali, ne le za svoje zmage in trofeje, pač pa tudi za dar notranje moči, s katero je mogoče nositi vsakodnevne križe.

17. nedelja med letom

Pogovor z Maksom KOCBEK

Med drugim in tretjim valom pandemije me je nepričakovano obiskal g. Maks. Takoj sva poklicala nekaj ljudi za katere sem slišal, da so g. Kocbeka spoštovali. Res ni bilo težko, saj je najbolj priljubljeni direktor Palome, ki ga pozna in spoštuje tudi novi lastnik g. Milan Filo. Vesela narava izkušenega človeka mi je močno načela radovednost. Slednjič sem ga obiskal.


Otroštvo,… kak prisrčni spomin na starše…

Oče je mamo Marijo klical z dvema imenoma. Če sta se dobro razumela ji je rekel »Miiimiii«, če je bila med njima napetost, ji je rekel kar »Mima!«. Mama je bila zelo stroga in s sestro Anico sva takoj vedela kako je vzdušje, ali se sme še kaj po svoje ali ne.

Starša sta bila prvotno najemnika pri sv. Ani, leta 1928 pa sta kupila današnjo 'Snežinko' pri Mariji Snežni. Čez leto dni se je rodila sestra, čez še štiri leta pa jaz. Nekaj razredov nemške osnovne šole sem obiskoval pri Mariji Snežni, dve leti pa v Grazu v Avstriji pri mamini sestri Anici.

Župnik Veršič me je sicer vedno kregal, ker so naše krave hodile v njegov vinograd, imel me je pa zelo rad kot ministranta. Vsaj trikrat na teden je bil pri nas in s starši se je zelo dobro razumel. Takrat je bil v Cerkvi še red. Točno se je vedelo, kdo sedi v prvi klopi in kdo drugje. In mularija, ki je takrat še hotela plezati čim bližje oltarju, je dala dušo bogoslužju.

Kam vas je vodila pot v mladosti?

Iz Marije Snežne sem šel na mamino domačijo Baumanovih k Sv. Juriju v SG od koder sem hodil v šolo v Lenart. Poslali so me na študij strojništva v Ljubljano, pa sem od tam zbežal v Maribor in kot TAM-ov štipendist zaključil študij strojništva. Moj oče je bil Mariborčan. Štiri leta sem še delal v tovarni potem sem se vrnil domov. Mama je hotela, da živim nasproti župnišča, kjer smo imeli hišo namenjeno gostom. Vedel sem, da si me želi kot prevzemnika gostilne, trgovine in pekarne. Jaz pa sem delo našel v Sladkem Vrhu in želel biti blizu službe.

Tovarna je bila takrat precej drugačna…

Ob mojem prihodu je zaposlovala samo 130 ljudi. Pred tem je oblast še poskušala zapreti tovarno, ker je bila preveč blizu meje, pa jim ni uspelo. Bil sem že tehnični vodja, ko smo izbirali ime tovarni. »Paloma« je beseda, ki je lahko izgovorljiva v večini evropskih jezikih. V Kölnu smo kupovali neki stroj, ko sem prebral podatek, da prebivalec Nemčije in Avstrije v povprečju letno porabi od 3 do 4 kg higienskega papirja, v Jugoslaviji pa samo 250 g. Moj predlog izdelovanja higienskega papirja je sprva doživel močno nasprotovanje, a se je hitro omehčalo. Po celi Jugoslaviji je zanimanje za naše izdelke presegalo našo proizvodnjo. Podjetje je bilo gonilna gospodarska sila v regiji. Kmalu je 1200 zaposlenim nudilo, za tisti čas res dostojanstvene plače, hkrati pa je v kraju sponzorsko podpiralo vsa društva, omogočilo vzdrževanje cest, bazena in drugo.

Po 18 letih vodenja tovarne, so mi našteli 32 točk, ki niso bile nič drugega kot očitki ljubosumnosti enopartijskega sistema. Nikoli nisem podpisal odpustnice za 'faloterje' zaposlenih. Verjel sem, da se še za tako velikega falota v 'fabriki' lahko najde primerna služba. Za menoj so si direktorji menjali stolčke v zelo kratkem času. Neodgovorna nestabilnost je resno ogrozila delovanje in ugled podjetja, dokler ga ni rešil tuji lastnik.

Še beseda o vašem zasebnem življenju…

Kmalu po odslovitvi so me hoteli nazaj. Svoj mir sem našel v hčerinskem podjetju v Celovcu, kjer smo Palomi za dobavljene proizvode kupovali rezervne dele in drugo, česar ni bilo mogoče najti na domačem trgu. V ključnem času osamosvojitve Slovenije sem lahko Palomi pomagal preusmeritev na tuje trge. Od 1995 sem upokojen. V veliko zadovoljstvo mi je moja družina. Z ženo Elizabeto imava tri otroke Borut živi v Svečanah, Janez v Šentilju, Matjaž v Radgoni. Pred 10 leti mi je umrla žena v starosti 77 let. Vesel sem družin svojih sinov in njihovih otrok.

16. nedelja med letom

Pogovor z zakoncema POLANEC (Frančekom in Haniko roj. Pohorec)

Če babica nosi vnukinjo štuporamo, bi še kdo pomislil, 'glej kako se imata radi' ali 'glej kako jo razvaja'. Če pa to počne prababica, se vprašaš čigava pa je. In če rečejo: »Pohorčeva«, se na Velki s spoštovanjem spominjajo ene največjih družin, katere mama je na svet povila 18 otrok.

Se spominjate, ko so vas nosili štuporamo?

Mama me je bolj malo, saj nas je bilo veliko. Prej bi rekla so me nosili starejši bratje in sestre. Babica je umrla pri 24 letih za pljučnico in za seboj pustila 4 male otroke. Med njimi je bila moja mama Ivana najstarejša (1907). Teta Lojzka je bila po drugi svetovni izseljena v Avstrijo, mlajši Gustl je nesrečno umrl ob igri s pištolo za svinje. Najmlajši stric Mihec si ni ustvaril družine.

Bolj kot igre se spominjam svetovne vojne. Gorečega letala, ki je bilo sestreljeno. Spominjam se, ko je k nam prišel partizan, ki že teden dni ni spal. Na mizo je položil 4 granate in zagrozil, da bo hišo spustil v zrak, če ga izdamo. Malo po tem so v hišo vstopili štirje nemci. Živo mi je v spominu, da so se jim črni škornji čudežno svetili in sem se v njih gledala kot v zrcalo. Nemec me je priliznjeno vzel v naročje in me vprašal za partizanom. Ravno, ko sem mu pritrdila, je v sobo vstopila mama. Iz njenega obraza sem zaznala, da nisem prav povedala. Preusmerila sem pogovor na zdravnika, katerega kolesarska sled se je še videla v pesku. Nemci so mu sledili, partizan pa je z menoj zaplesal in vpil: »Ti si prava pratizanka!«

Spominjam se, ko je starejši brat David odhajal v vojsko in sem za njim jokala. »Ti moj mali Penkerle, ne joči!« mi je rekel ljubkovalno. Nikoli več ga nismo videli. Umrl je nekje med bombardiranja Monte Casina v Italiji.

Lahko naštejete vaše brate in sestre?

Najstarejša je Justa (1923-2013). Drugi je David. Sledi Anka, ki je imela 7 otrok. Sledi Micka, ki je veliko časa živela v Bosni in tam doživela tudi grozote zadnje vojne. Peti je Tonček, ki je pri sedmih letih umrl za davico. Tudi Haniko je vzela ta bolezen. Potem še en Tonček, oče Petkove Irene. Osma je Trezika. Deveti je Rudi, deseti je Jože. Enajsto in dvanajsto so spet poimenovali Hanika a sta obe umrli. Končno sem četrta Hanika preživela otroštvo. Štirinajsti je bil Valentin, poznan kot poslanec v državnem zboru. Petnajsta Zofka, šenajsti spet David, sedemnajsti Branko, ki je ostal na domačiji in osemnajsti Viktor.

Je tudi vaš mož izhajal iz velike družine?

Moj mož Franček Polanec je bil edinec Jožefa Polanec in Štefke roj. Savec. Tast je delal v Palomi in je zgodaj umrl za rakom na grlu. Tašča je bila izjemno skrbna žena. Spominjam se, da si je pred nakupom na listek zapisala, ne le potrebščine, pač pa tudi predvideno skupno ceno, ki se ni veliko razlikovala od dejanske. Moža sem spoznala, ko je kot 'trajbar' skupaj z lovci prihajal na našo kmetijo. Potem mu je mama dala popraviti uro, ki jo je tolikokrat prinesel in spet odnesel, samo da me je videl. Mama kmalu, ni marala več, ne njega, ne svoje ure. Leta 1959 sva se poročila. Še isto leto povila Branka, čez štiri leta sina Davorina in čez osem še hčerko Valentino. Skupaj imam štiri vnuke ter tri pravnuke. Zanje mi res ni nič pretežko.

15. nedelja med letom

Pogovor z SINIČ Julijano roj. Klavzner

Mladi in stari se med seboj dobro razumejo, zlasti ker se znajo drug drugemu čuditi. Ga. Julijana (*1931) ne bo nikoli pozabila pogovora s prvošolcem, ki jo vprašal: »A ti ne znaš uporabljati pametnega telefona?« in na njen odgovor: »Ne!«, je prejela še bolj zanimivo vprašanje: »Ja, kam pa si ti hodila v šolo?« Ne vem, kako se bo svojega otroštva spominjal ta prvošolec, ga. Julijana se jasno spominja ne le svojega otroštva, pač pa tudi tega, kdo jo je včeraj obiskal, jo klical, kdo je pred kratkim zbolel, kdo umrl, kdo se je poročil, koga so krstili… Se temu čudi tudi kak prvošolec?

Kam ste hodili v šolo?

V šolo sem hodila na Velko. Iz Šomata sem imela eno uro peš. Najprej dve leti v slovensko, potem štiri leta v nemško in spet v slovensko. Pogosto skupaj s tri leta starejšo sestro Kristino (poročeno Zelenik), tri leta mlajšim bratom Tonetom (1934-2018). Najmlajšega Franca (1939-2002) nisem več spremljala v šolo ampak k maši, ki jo je vodil g. Veršič ali pa kaplan. Starši niso veliko govorili o šoli, bili so iz preprostih družin, bolj jih je zanimala naša delavnost. Mama Julijana, (1899-1968) dekliško Črnčič, je bila edinka, ki si je zelo želela brata. Mamini starši so bili Fridl in Lizika. Ob dedkovi smrti sem bila hudo bolna, da so mi že celo svečo prižgali. Babico sem dobro poznala. Nosila sem ji še mleko. Umrla je v visoki starosti 85 let. Mama se je leta 1920 poročila z mojim očetom Jurijem (1894-1952). Njegov oče je bil viničar. Nekega dne je moral iti pomagat delat v Avstrijo. Tam je prenočil v listniku, naslednji dan pa je poslušal še poniževanje: »Ein altes Hund ist gleich, wie ein alter weincer.« Takrat se je zarekel, da njegova sinova Jurij in Rudolf ne bosta nikoli viničarja. To je bilo laže reči kot narediti. Bili so težki časi, pa še obvezna oddaja je bila, tudi če nisi imel ničesar, si moral dati. Še moj mož je bil 9 let viničar. Danes živimo v raju.

Kako ste si ustvarili družino?

Naša soseda je bila moževa teta. Tako sva prišla skupaj. Poročila sva se 16. februarja 1953 na moj god. Mož Ivan Sinič (1925-2013) se je veselil svoje prve službe na cestnem podjetju. Ko je po petih letih ugotovil, da mu ne plačujejo zavarovanja, se je zaposlil od 1961 v Palomi. Takrat smo si opomogli. Kmalu smo kupili parcelo in 67 zgradili hišo na Gradišču. Mož je bil zelo deloven. V življenju je veliko prestal. Štiri leta je bil v nemški vojski, potem še dve leti v jugoslovanski.

Leta 1952 se nama je rodil sin Ivan (snaha Silva, vnukici Simona in Rosanda), leta 1955 pa sin Drago (snaha Sivla, vnuka Miša in Tadej). V veliko veselje nam je bilo tudi rejništvo. Pri nas je preživela otroštvo Bernarda (še tri vnukice), zelo delovno in pridno dekle, ter Marjan (še en vnuk), zelo brihten fant. Vesela sem novic od njih in seveda njihovih obiskov.

Za svoja leta Imate čudoviti spomin…

Hvala Bogu. Ko je še živel g. Časl, me je redno prišel zjutraj in zvečer pozdraviti. Rekla sem mu: »Še malo pa me boste 'notri škropili.'«, on pa je imel navado odgovoriti: »Julčka, jaz vas ne bom notri škropil. Vi boste še dolgo živeli, ampak tudi trpeli.« Spominjam se smrti mojega moža, ki je umrl od kapi. Spominjam se smrti svojega očeta, ki ga je na ustnico pičil sršen, tam je dobil raka in v treh mesecih umrl. V tem tednu so me peljali v bolnico zaradi zateklih nog. Na vse sem pripravljena. »Bo, kakor bo! Da bi le moliti ne pozabila.«

14. nedelja med letom

Pogovor z zakoncema ROBIČ (Francem in Kristino roj. Pok)

Ko nekaj rad počneš v mladosti, tega ne moreš pozabiti v starosti. Petje nabožnih pesmi daje dolgoletni cerkveni pevki Kristini smisel in veselje do življenja. Duhovne pesmi jo tolažijo, potrjujejo in opogumljajo. Zelo rada vzame v roke album in se spominja nepozabnih doživetij.

Poizkusiva sestaviti mozaik vaših korenin…

Sem prvorojenka mame Terezije Raduha (1912-1982) in očeta Antona Pok (1905-1978), ki sta se poročila nekaj let pred mojim rojstvom leta 1936. Očetov oče je imel enako ime. Očetove mame nisem nikoli videla, saj je umrla prej ob španski gripi. Živela sta v Svečanah, kjer so danes Fliserjevi. Ukvarjala sta se s kmetovanjem. Oče je imel še sestro Marijo poročeno z Jožetom Zemljič, bila mi je krstna botra; sestro Lujzo poročeno Pezdiček, ki je živela v Selnici ob Muri; Veroniko, ki so jo odpeljali Nemci in zanjo ni ostal več nobena sled. V zelo lepem spominu imam Marijo Fliser mojo pokojno sestrično.

Mamini mami je bilo ime Helena, maminemu očetu pa Štefan Raduha. To je bila velika družina Raduha, ki so živeli v Svečanah ne daleč stran od družine mojega očeta. Moje tete in strici so: Martin st. (otroci: Martina ml., Ciliko, Štefana, Ivana), Štefan (otroka: Franca in Katiko) in Mihael (sin: Jožefa). Žena od Martina st. Marjeta (Gejta) dekliško Ferenčak je bila moja birmanska botra.

Tri leta za menoj se je rodil brat Štefan. V izgnanstvu leta 1941 sestra Marija. Živo se spominjam njenega pogreba z belo krsto, ko smo jo s splavom peljali na drugo stran reke Une, ker na naši strani ni bilo nobenega pokopališča. Najmlajša sestra Terezija poročena Nikl se je rodila doma.

… in mozaik korenin vašega moža Franca…

Franc se je rodil leta 1935. Njegova starša Roza rojena Pivec (1910-1972) in Valentin (1904-1988) sta bila krasna tašča in tast. Nikoli se nisva sprli. Poznala sem tudi tastovo sestro Marijo Majer. Moževa družina je bila številna: Jožef 1932, Anica 1933, Monika (1941-2007 se je poročila z Alojzem Kozarjem 1936-78. Njunemu sinu Alojzu je šel letos k birmi sin Aleksander), Viktor 1942 in Marija 1943.

…vajina pot…

Moža poznam že iz otroštva, ko smo se šolarji igrali na »turn placu« blizu Erkarjeve kapele. Zbližala sva se ob prvomajskem kresu na Dražen vrhu pri Raduhovih pri mojih 16 letih. Mož je že hodil v šole v Maribor. Potem je šel v mornarico za 3 leta. Takrat sva si pisala. Poročila sva se 1960 leta in se za 20 let preselila v Maribor. Mož me je spodbudil za srednjo ekonomsko šolo. Skrbel je za otroke, da sem se lahko učila. Z izobrazbo sem se lahko zaposlila v računovodstvu Talisa in kasneje Palome. Prav tako me je spodbujal, da sem pri 33 letih napravila izpit za avto. Govorilo se je, da izpita ni mogoče napraviti prvič. Komisija je na koncu izpita res naštevala napake, a ob slovesu so mi čestitali za v prvo opravljen izpit. Rodili so se nama otroci Franc, ki je ostal v Mariboru (sin Oskar); Milan, ki živi pri Murskem dvoru (hčeri Sabina in Mateja); in Irena, ki živi v Kočevju (sin Nejc). Sinova sta strojnika in gasilca, hčerka pa je vzgojiteljica. 1978 sva si v Vranjem vrhu zgradila montažno hišo. Moža je 2002 zadela kap. Kasneje si je še zlomil kolk. 6 let je, kar sva tukaj v domu Lenart.

Po kom v družini ste podedovali veselje do petja?

Mama je zelo rada pela, kot vsi iz družine Raduha. Bila sem v mladinskem zboru, ki ga je vodil g. Borovinšek. Tudi v Mariboru so me nagovarjali k petju v zboru. Ko smo se preselili na Vranji vrh sem se ponovno priključila k zboru pri g. Borovinšku in kasneje pri go. Petri. Vesela sem bila bližine g. Časla, ki je tu v domu vodil zbor. Še ne dolgo tega, sem sanjala o njem.

13. nedelja med letom

Pogovor z go. Marijo SLATINŠEK roj. Ferlinc:

Življenje je velik Božji dar. Vsak trenutek nam je dragocen, posebej ob domačih, ki jih imamo radi in jim zaupamo. »Jaz zdravnikom zaupam, oni vedo kaj delajo,« pravi v življenju izkušena korenina ga. Marija. Na kmetiji Slatinšek – Kraner je zmagala odgovornost za skupno precepljenost. Vsi so že dvakrat cepljeni in se bolezni več ne bojijo.

Ste bili vedno tako zaupljivi?

Težko rečem? Je to zaupanje, ali vera, ali pa brezizhodna situacija? V začetku vojne, ko so Nemci izselili vse priseljene prekmurce, so odpeljali tudi mojega očeta Martina Ferlinc (1872 – 1952). Mama je veliko molila. Po dveh dneh so ga izpustili iz Vurberškega gradu. Molitev je bila uslišana. Pri nas smo preizkušnje izročali Bogu v molitvi. V življenju te pač določene stvari presegajo. Kakor proti Nemcem, tako dolgo časa nič nismo mogli proti Covidu. Sedaj je drugače. Smo svobodni in imamo cepivo. Zdravnikom sem vedno zaupala, nekoč sem zaradi prehlada doživela odpoved ledvic. 8 tednov sem bila v bolnišnici. Hvala Bogu, vse se je dobro končalo.

Kako bi opisali svojo družino?

Oče je bil iz Partinja. Prej so bili »vajncarji« - viničarji. K tej hiši je prišel za pastirja. Potem so ga vzeli za svojega. Bil je 30 let starejši od mame Veronike Goričan (1902 - ?). Mama je izhajala iz Prekmurja iz Ižekovcev – župnija Beltinci. Živela je v Rožengruntu, dokler se ni priženila sem. Oče je imel prej 4 otroke in potem z mamo še Martina (1933) in mene. Bratje je kot otrok padel na ledu. Možganska krvavitev mu je vzela govor in mu popolnoma spremenila življenje. Delali smo na veliki kmetiji.

Vaša mladost…

Dve leti sem hodila v nemške šole. Moje sošolke so bile: Olga Vake, Elica Kuntner, Pepika Lubej, Tinka Pok,… Rada sem imela družbo. Mladosti ni bilo veliko, saj sem se že s 17 leti (14. februarja 1955) poročila z Rudolfom Slatinškom (1929 – 1982). Rad je prihajal k botru našemu sosedu Gomilšku, ki je hišo kasneje prodala Voglarjem. Rudolf je sprva hodil v sladkogorsko tovarno, potem pa je službo pustil in poprijel za delo na kmetiji. Občasno je šel na delo tudi v Avstrijo.

Kmalu se nama je rodil prvorojenec Rudi. Takrat sem dobila vnetje prsi, šla sem v bolnišnico, a nama je sin vseeno umrl. Čez tri leta se je rodila Metka in leto kasneje Verica (Veronika). Prva hčerka ima Sina Alena in Sašota, druga pa hčerko Matejo in Patricijo. Vesela sem njihovih obiskov. V hišo prinesejo veliko mladosti. »Sama se ne rada slikam. Najraje se slikam z mladimi. Če sva oba cepljena, se lahko tudi malo stisneva,« se rada pošali ga. Marija, ki sogovorniku ne skriva srčne mladosti in veselja do življenja.

Jaz sem pripravljena na vse. Vseeno pa bi rada še živela. Mama je mlada umrla. Bolehala je za ožiljem. Takrat niso znali čistit žile. Moža pa je najprej doletela traktorska nesreča. A imel je močno voljo. Na noge se je postavil s pomočjo proteze. Čez dve leti je umrl za kapjo. Zaupam v Božje usmiljenje.

12. nedelja med letom

Pogovor z: Stanislavom ŠAUPERL

Bogu hvala, so družine, kjer je doma pesem in glasba. Ena takih družin, kjer so za tramom pod stropom vedno visele "bišelce" in "montharmonike" je bila družina pokojnih staršev Janeza in Marije Šauperl. Na ta inštrumenta so znali igrati vsi otroci, nekateri pa so še posebej obvaldali: »frajtonarco«, klavirsko harmoniko, klarinet, bariton,…

Spomini na vašo družino…

Oče Janez Šauperl (1884 – 1970) je bil učen tesar, ob neki priložnosti je začel obiskovati vojaško šolo. V prvi svetovni vojni je že nosil čin oficirja. Na ruski fronti je bil ujet s svojo četo za 7 let, od tega je služil ujetništvo 3 leta v lagerju in 4 leta prisilno delo na kmetih. Mamo Marijo Peserl (1896 – 1972) je poznal že od prej. Ob vrnitvi sta se poročila in za svojega je vzel maminega prvorojenca Ruperta Perserl (1916 - ? voznik v nemški vojski, sicer pa avtobusni šofer). Delala sta na Štolcevi domačiji na Dražen vrhu pri maminem strici, hkrati pa sta bila viničarja pri avstrijskem kmetu Weinprenerju. Mama je delala v gorici, ata pa je opravljal tesarska dela. 1925 leta sta se rodila dvojčka Marija in Janez. Janez je umrl v starosti enega leta. Čez eno leto se je rodil brat, ki so mu ponovno dali očetovo ime. Umrl je leta 1973 v nesreči, ko ga je ubila elektrika pokvarjenega betonskega mešalca. Leta 1930 se je rodil Friderik (Fridl), poročen z Betko Horvat. Živel je na domačiji, ki sta jo starša kupila in se nanjo preselila ob mojem rojstnem dnevu leta 1937.

In spomini na vaše stare starše, tete in strice…

Starih staršev se ne spominjam. Imam le bežne spomine na tete in strice. Mamin brat je Rajmond Peserl (oče od Barbike Muhič), spet drugi je Aleksander Peserl (z domačije Dreier), stric Adolf in teta Ana. Očetov brat Florjan je bil pek v Avstriji. Stric Mihael je živel v bližini strelišča. Ostali so vsi živeli na kmetijah. Njihova značilnost je bila, da so bili dobri pevci in glasbeniki. Zelo rad bi spoznal svoj rod in bom zelo vesel, če mojo pripoved še kdo dopolni s svojimi spomini in znanjem, kar je namen podlistkov v oznanilih.

Spomini z vašega življenja…

Spominjam se, da se je pri nas veliko pelo. Imeli smo kar nekaj inštrumentov. 1944 sem začel hoditi v nemško šolo. Potem ponovno v slovensko. Hitro sem se zaposlil na cestnem podjetju Nigrad Maribor kot poklicni šofer. Ob večerni šoli sem zaključil strojništvo. Potem še visoko šolo v Ljubljani. Skupaj imam več kot 42 let delovne dobe.

Mlad sem spoznal Ido Forjančič (*1937-). Pri njih so delali zidake, ki jih je naša družina potrebovala. V zakonu so se nama rodili trije otroci. Stanislav(*1957-) , Štefan (*1961-) in Marija (*1963-2019). Smrt slednje me je hudo prizadela. Njena hči je mama moje prve pravnukinje Dorice.

Vedno sem imel veselje do druženja. Nekoč me je prešinila misel, lahko bi imeli društvo prijateljev Marije Snežne. G. župnik Franc Časl me je takoj podprl. Vesel sem, da to društvo povezuje ljudi in jim omogoča druženje. Verjamem, da nas covid ne bo ustavil.


11. nedelja med letom

Pogovor z: Anico PIVEC roj. Kozar

Dandanes prigovarjanje k poroki samo škodi, včasih je bilo drugače. Na stalno prigovarjanje g. Vršiča in g. Borovinška, je g. Vinko Pivec pustil rdečo knjižico in se odločil za poroko z go. Anico Kozar. Kaj sta mu g. Stanko in g. Srečko obljubila nam verjetno nikoli ne bo jasno.

Ga. Anica v svojem srcu gojite globoko spoštovanje do Božje Matere Marije…

Res je. Marijo imam rada. Morda tudi zato, ker sem že v leto po porodu izgubila mamo Terezijo Kozar roj. Grofič (*19__+1937) in mi je Božja Mati nujno postala mama. Mamo mi je vzela tuberkuloza. Oče Lovrenc Je ostal sam s tremi otroci. Francijem (*1932), Alojzijem (*1935) in mano Anico (*1936). V pomoč mu je prišla Marija Lorbek (Mičika), ki nas je spremljala tudi v izgnanstvo na Hrvaško (Mala Barna / Grušno polje). Skupaj smo šli z babica Jožefo in dedekom Mihaelom Kozarjem ter večino njunih otrok (oče Lovrenc, Jožef, Štefan, Franc, Ilovna / Mihael (Miška) Karel in Marica pa sta ostala v Trdkovi na Goričkem, odkoder izvira Kozarjev rod). Dedek Mihael ni dočakal vrnitve. Ob vrnitvi iz izgnanstva se je oče Lovrenc še enkrat poročil z Leniko Lunežnik. Razveselila sem se sester Marjance in Poldike.

Kako ste spoznali svojega moža?

Družina Pivec je živela na Saverniku poleg kaplanije. Johana ali Ivana (rojena Rizmanič) in Franc Pivec sta starša mojega pokojnega moža, ki je bil 8 let starejši od mene. Prvič sem Vinkota srečala ob neki priložnosti, ko mi je starejši brat Alojzij rekel, da mu moram iti pomagati »pucati kure«. Ko sva se naslednjič srečala pri celo dnevnem vezanju gorice, sva zvečer že plesala. Kmalu sva se civilno poročila. Vinko je imel »knjižico« in če bi se poročila cerkveno, bi mu grozil odvzem službe v Sladkogorski tovarni. Brez službe bi naša družina ne mogla preživeti. Sprva sva živela pri njegovih starših. Zelo sem si želela iti na svoje. Večkrat sva se selila. Bila sva blizu gostišča Fifold, bila sva pod Kajbičevimi, 80 leta pa sva si na mojem domu zgradila hišo. Rodili so se nama trije otroci. Vinko (vnukica Nina), Anka (vnuki: Simona, Suzana, Silvo) in Sonja (vnuki: Nataša, Franci, Mateja). Vse imam rada in sem jih vesela, ko me obiščejo. Poleg družine in domačega dela, sem tudi jaz 27 let delala v Palomi.

In z Vinkotom sta se vseeno cerkveno poročila…

Vinko je ogromno pomagal v župnišču. Še posebej pri g. Vršiču, ki je imel več živine kot g. Časl. Kuhal je žganje, s kravami je vozil. Pomagal je kuharicama Anici in Liziki. G. Borovinšek ga je vztrajno prigovarjal, da bi se tudi cerkveno poročil. Končno se je dal pregovoriti. V Palomi je vrnil »rdečo knjižico«, in kmalu sva se poročila. Spominjam se, da je bil malo pred tem g. Vršič močno bolan. Ko je prebolel špansko gripo smo napravili gostijo. Poroka je bila pozno zvečer ob 21h. Mima, sestra od moža, je pripeljala pečenega pujsa, ki smo ga pojedli pri Javšniku. V mojem življenju je bilo še veliko dogodivščin, vse pa ni za napisat. Lahko pa rečem, da sem navkljub mamini zgodnji smrti vedno rada molila k Mariji, ki jo globoko spoštujem.

10. nedelja med letom

Pogovor z: Marijo MIHELIČ roj. Štrumpfl

Obstajajo predmeti, katerih simbolnost je zelo zgoščena. Franc Platajs je poročno sliko ge. Marije Mihelič (*1932) uokviril z obhajilnimi in birmanskimi slikami njenih otrok. Pogled na tako poročno sliko prebuja hvaležnost za rodovitnost zakona z možem Antonom Miheličem (*1936 +1990).

Skozi življenje vas je varovala roka angela varuha…

Res je. Svojega očeta Jožefa Štrumpfl nisem nikoli videla. Mama Ivanka roj. Glancar me je pri dveh letih zaupala kmetiji Štiftar iz Jurovskega dola, kjer je dela kot dekla, pet let starejši brat Štefan, pa je ostal pri njej. Kasneje sem bila pri teti Leni Črnčič. Ona je delala v Šomatu pri kmetu Francu Zemljič (bratu od Jakoba Zemljič), ki me v svoji gostoljubnosti sprejel. Z ženo Julijano roj. Latenek (iz Novega vrha) sta imela 4 otroke: Drejčka, Emico, Srečkota in Matejo, od katerih je otroštvo preživela samo Ema. Kmalu so me vzeli za svojo. Delala sem kot gospodinjska pomočnica, za vse sem poprijela v hlevu, na vrtu, na njivi… Skrbela za 13 let mlajšo Emo. Ko sem se poročila z Antonom sva nekaj časa še živela pri njih. Pri njih se nama je rodila še hčerka Ančka. Ko sva z možem šla od njih sem od Zemljičevih prejela še doto.

Tudi nad vašim možem je bdel angel…

V prvem letu starosti mu je umrl oče Simon Mihelič. Mama Marija roj Kurnik je ostala sama s kopico otrok: Simonom, Karlom, Mimo, Katico, Tončem in najmlajšo Lujzo. Tone je šel zgodaj služit. Bil je pri Rajšpu, z dvanajstimi leti je bil hlapec pri Alterju.

Po njegovem služenju vojaškega roka sva se spoznala in poročila. Mož se je zaposlil v Palomi kamor se je vozil s kolesom. Rodilo se nama je osem otrok: Ančka, Vera, Anton, Jožica, Marijanca (pri 8 mesecih je umrla), Štefka, Franc in Janez. Ob vzgoji otrok sem skrbela še za živino, krave, svinje in kokoši. Kmetijo sva kupila od Divjakovih, obdelovati je bilo potrebno travnike in njive. Včasih sem bila za spravilo sena kljub mnogim otrokom čisto sama.

Božjemu varstvu sem hvaležna za mnoge dogodke iz mojega življenja, ki jih ni mogoče kratko povzeti.

9. nedelja med letom

Pogovor z: zakoncema MAROŠA (Štefan in Cilika r. Raduha)

Uvod v tokratni klepet naj bo anekdota iz katere se čuti živa vera. Ga. Cilika slikovito pripoveduje, kako in kje jo boli neoperirana noga. Kot vljuden poslušalec jo z zanimanjem vprašam: »Ampak operirana noga, pa ne boli več, je bolje po operaciji?« G. Štefan najin pogovor prekine in pravi: »Pa, saj na onem svetu tudi znajo operirat!«

Koliko let se vidva že tako hecata?

Spoznala sva se 58 leta preden je Štefan šel v vojsko. Dve leti sva si dopisovala in se kmalu po koncu vojske 22. novembra, na moj god, leta 60 poročila. Precej časa sva imela pisma še shranjena, zdaj nama je ostalo samo še Sveto pismo J. Dve leti in pol sva živela pri Maroševih, potem sva kupila hišo na Dražen vrhu, kjer sva bila 10 let. Ko nama je oče dal leta 70 zemljo, sva gradnjo nove hitro začela. 13. septembra 72 smo se vselili. Ljubi Bog nama je dal dve zlati hčerki Silvo in Metko. V službo sva hodila v grad, kamor so leta 1956 naselili Zavod za duševno in živčno bolne. Oba sva si tam prislužila pokojnino. To je bila velika ustanova, po 400 bolnikov in 60 zaposlenih. Zavod je imel poleg svojih zdravnikov in zobozdravnikov tudi samostojno ekonomijo, svoj hlev: pujse, krave... Za konje je skrbel g. Konrad Kavčič, ki je tudi vozil za zunanje potrebe. Bolniki so prav tako delali na vrtu in njivah kot del terapije,… Poleg organiziranega dela, je bil organiziran tudi dopust. Zavod je imel svoj kamp v Premanturi. V Mariboru smo vstopili v svoj potniški vagon, ki nas je pripeljal do Pule od tam pa z Avtobusi do letovišča.

Vajini predniki so imeli trdo življenje in mnoge preizkušnje…

O izselitvi Raduhovih ste že pisali, podobno je bila izseljena družina Maroša, vsi razen dedeka Jožefa in Barbare (Barice). Ona nista bila izseljena, ker sta znala nemško, njuni otroci (Marija, Klara, Ivan, Štefan in Barbara) pa so bili izseljeni z družinami. Tudi Štaus Franc in Julija sta bila izseljena z družinami svojih hčera (Ano, Klaro in Terezijo). Zanimivo je, da sta očetov (Štefan Maroša) in mamin (Ana Štaus) rod izvirala iz Prekmurja, kjer sta oba stara očeta Jožef Maroša in Franc Štaus ob vrnitvi iz Amerike kupila kmetije, Štefan na Tratah, Franc v Lokavcu. Ko je moj oče Štefan basal gnoj, so Štausovi ravno s culami prihajali v Lokavec. Takrat je prvič videl njihovo najstarejšo hči Ano - svojo bodočo ženo in se zaljubil. Iz te ljubezni se jima je rodilo 12 otrok (Katarina, Angela, Franc, Štefan, Ana Marija, Slavko, Tone, Karlek, Jože, Ivo, Dragica). Oče je delal nekaj časa v tovarni, upokojitev je dočakal na žagi ob starem mlinu. Mama je bila gospodinja. Za tisti čas ni bilo nenavadno, da je bil kaki njun vnuk starejši od svojega strica ali tete.

Binkoštna nedelja

Pogovor z: zakoncema MAJHENIČ (Francem in Marijo r. Kolarič)

Ljudje radi potujemo po svetu in po dragocenih spominih. Kdor sede za mizo z g. Francem in Marijo vstopi v časovni stroj, ki v radostni sliki prebudi zgodovino božjih darov, da zlahka pozabiš na vsakodnevne tegobe in preizkušnje.

Spomin na vajino družino …

Oče Leopold Kolarič (*1900+62) se je leta 32 oženil z Alojzijo roj. Fladl (*1909+96). Rodilo so se jima je 12 otrok (Katarina, Mirko, Leopold, Lojzka, Franc, Jože, Marjeta, Karel, dvojčka jaz in Anton, ter dvojčka Hanika in Srečko. Pri dvojčkih je bilo zanimivo, da sva se jaz in Hanika rodili doma, Anton in Srečko pa naslednji dan v bolnišnici. Mama je bila zaposlena z našo vzgojo in gospodinjenjem. Oče je trgoval z lesom. Naš dom na Tratah pod starim mlinom je vključeval 3 hektare zemlje, ki nas je preživel. Pravi čudež za današnje kmetijstvo in njegovo negotovost. Ni bilo nedelje, da si ne bi vzeli časa za sv. mašo. Hodili smo kar po cesti naokrog in se izognili klancu. Po maši ni bilo denarja za gostilno.

Oče Blaž Majhenič (*1906+66) se je mlad poročil z mamo Antonijo roj. Krepek (*1901+75), ki je prihajala iz Voličine. Siligojevi so ga povabili, da je postal poštar, kar ga je tisti čas oprostilo vojske. V razponu 17 let smo se rodili: Marjeta poročena Slanič, Stanislav, Anton in jaz. Leta 36 smo zapustili staro pošto in se naselili tu, še vedno pa smo bili zelo povezani s staro pošto, kjer je moj svak vozil z ogromnimi voli, vsak je tehtal po 1000 kg. Hvaležen sem staršema za vse kar sta me naučila. Sedaj, ko je žena bolna, mi zelo prav pride da znam kuhati. Zelo rad sem pomagal pri kolinah, tako sem postal tudi mesar za mnoge znance.

Kako sta se spoznala?

Pri vojakih sem bil nekaj časa z Marijinim starejšim bratom Jožetom, on je nadaljeval v Rijeki jaz pa v Skopju. Zaradi poškodbe roke sem bil v vojaški bolnišnici en mesec ter nekaj časa doma. Vmes se je skrajšal vojaški rok. Ko je svak prišel iz vojske sva se 64 leta poročila. Skupaj sva že 57 let. Rodili so se nama štirje otroci: Karolina, ki živi v Staršah (vnuka Mihael in Špela); Davorin, ki živi v goriških brdih (vnukici Eva in Zala); Robert, ki je doma na domačiji (vnuka Luka in Blaž) ter Peter, ki živi pri sv. Ani (vnuka Jan in Ana). Ponosna na vsakega posebej, njihovi napovedani ali nenapovedani, so velik božji dar.

Gospod Franc pozna vas vsa fara, kako to?

Mlad sem opravljal službo kurirja. Skupaj z matičarko in uradnikom smo nenehno hodil po kraju. Ob reformi, sem zaposlil v zadrugi, kasneje v Palomi. Zadnjih 25 let sem bil 25 let šofer pri Certusu. 16 let sem pri upokojencih, kjer sem predsednik komisije za izlete upokojencev. Vsako leto organiziramo 1x enodnevni izlet in 1x dvodnevni izlet. V veliko veselje mi je bilo z avtobusom voziti domače romarje po širnem svetu. Zelo rad poromam v domačo cerkev in z ljudmi obujam spomine.

7. velikonočna nedelja

Pogovor z: gospo Ano CEHNER roj. MAJHENIČ

Ana Cehner z možem Mihaelom, taščo Frančiško, hčerkama Zinko in Angelo.

Danes so otroci, mladi in družine izpostavljeni mnogim impulzom senzacionalnih informacij iz celega sveta. Redki si vzamejo čas za tiho zrenje podarjenega trenutka - molitev, še manj pa za okušanje duha naših prednikov. Nepomembne novice agresivno brišejo neprecenljive spomine preteklosti. Gospa Ana Cehner se zna zoperstaviti plehkosti življenja in v živi zavesti ohranja spomine svojih korenin med katerimi izstopa babica Julijana Rebernik (*1879+1961).

Korenine vašega življenja so globoke…

Očetova mama Julijana je doživela visoko starost 82, umrla je 5 let po mamini smrti. Najstarejša hči Zinka jo je imela možnost spoznati in si jo zapomniti. Bila je posebna zgodovinska priča lepim in težkim dogodkom v našem rodu. Med težke štejemo smrt očetove prve žene, ki je umrla ob porodu hčerke Elizabete moje starejše sestre. Oče Bogomir Majhenič (*1904+74) je mojo mamo Ano Repolusk (*1904+56) spoznal na Sp. Velki pri Škofiču pri delu na tabrkah. Poročila sta se in rodila Jožeta *1933, mene *1936 in Franca *1947. Oče se je zaposlil v fabriki, kjer se je po 22 letih invalidsko upokojil zaradi operacij na želodcu in napredujoče kratkovidnosti. Mama je doma (posestvo pod Zafošnikovimi) gospodinila, skrbela za eno ali dve kravi, štiri pujse, in kar ni zraslo na najemniški njivi, smo še dodatno s taberki odslužili pri večjih kmetih.

Ste tudi vi spoznala svojega moža na tabrku?

Ja. Pri Kodru. Pri 18 letih, pri 19 in pol sva se že poročila. Moj mož Mihael Cehner (*1926+1984) je nosil mamin priimek (Frančiška Koder r. Cehner *1901+1978). Njegov pravi oče je bil Ivan Mazur, ukrainec, ki je po prvi svetovni vojni ostal tu. Moževa mama je imela 6 otrok, a sta preživela le Mihael in Franc. Njen mož Koder je umrl v nesreči z vozom, ki je izgubil ravnotežje, ko so se odprla vrata in se je razpisal krompir. Tudi moj mož Mihael je imel bil dobro znan kot voznik z kravami. Ko so prišli traktorji je izgubil delo. Primoran je bil k priložnostnemu delu v Avstriji, kamor se je vozil s kolesom. Živeli smo preprosto življenje. Rodilo se nama je štiri otrok. Zinka (*1956+2020), Angela (*1963), Mihael (*1972) in Bogomir (*1974). Vsi so hitro prišli h kruhu in poskrbeli za samostojno življenje. Rada imam vse štiri vnuke (Heleno, Matjaža, Mateja in Metko). Vesela sem pravnukov Maruše, Maje, Luka in Mischela in verjamem, da mi jih bo Bog še nekaj podaril.

Pri vas stoji kodrova kapela…

Prvotno se je ta kapela imenovala Jančičeva, po naših predhodnikih. Njihovi predniki se spominjajo tragične zgodbe nekega dekleta. Dekle je zanosilo, ljudje pa so jo prepričali v splav otroka. Žene, ki pri tem sodelovale, so povzročile smrt otroka in mame. Oče tega dekleta je v spomin na hčerkino tragedijo postavil (jančičevo – kodrovo – ali cehnerjevo) kapelo. Ob tej kapeli se ob velikonočnem blagoslovu jedil zbere veliko ljudi. A tudi sicer se je pri nas pogosto molilo. Vsako nedeljo zvečer smo molili rožni venec. Posebna molitev je bila za tri svete večere. Naša navada je bila, da se je ob Božiču vrh okrašene smreke zabil z žebljem na strop, bila je pravi dar od zgoraj. To so bili drugi časi. Zjutraj sem v temi spremljala brata k sv. maši, ko je ministriral, potem sva skupaj šla v šolo, župnik pa v hlev opravljat. Spominjam se kuharic Lizike in Ančke, ki sta zelo mladi prišli v župnišče. Lizika je bila še osnovnošolka… To so zlati spomini, lahko bi napisala knjige o njih…


6. velikonočna nedelja

Pogovor z: zakoncema KNUPLEŽ (Jože in Angela r. Žnuderl)

Duhovnega življenja korona virus ne more omejiti. Iznajdljivost Svetega Duha tolažnika je tako izvirna, da nam Bog trosi milosti navkljub močno omejenemu družabnemu življenju. Župnik Martin Golob po televiziji Golica prenaša bogoslužja za slehernega, ki si vzame čas za molitev in duhovno življenje. Med mnogimi domačimi župljani, ki vsaki dan gledata g. Goloba sta tudi zakonca Knuplež.

Od kod vama želja po tem, da vsaki dan sledita bogoslužju?

Od malega sem hodila k maši. Zelo lepe spomine imam na prvo sveto obhajilo. Posebni sveti trenutki so bili, ko smo iz Dražen vrha, mimo Ponudičevih, hodili trumoma k polnočnici, meseca maja k šmarnicami ali meseca decembra, v trdi temi, k svitnicami oz. zornicami.

Moja sestra Marica je hodila ob nedeljah k zgodni sv. maši, jaz pa k pozni. Spominjam se njene bolezni, ko ni mogla iti k maši, sem jaz namesto nje šel k jutranji, se vrnil in potem še enkrat šel k pozni maši. Rad sem šel. Bilo je vedno praznično vzdušje.

To vzdušje je bilo toliko večje, če smo romali k sv. Trojici. Vedno je bilo 4. maja in pa spomladi in jeseni za kvatre. S seboj smo si vzeli hrano in pijačo, pa vendar smo si tam privoščili tudi kako malenkost. »krahrli« smo rekli malinovcu, ki smo si ga mešali z vodo. Kasneje smo pili Oro in druge ustekleničene pijače.

Ta velik dar - imeti rad bogoslužje ste prejeli po starših?

Moja mama Alojzija Žnudrl r. Kozar (*1903) je v svojem življenju doživela veliko preizkušenj. Leta 40 smo izgubili 11 letnega brata Ivana, razstrelila ga je bomba, ki jo je našel v Pajerjevi grabi. Bilo je na začetku šolskega le ta, v nedeljo je bil pogreb z mnogimi šolarji. Lata 43 nam je za tifusom umrl oče (Franc *1908), ki se je v takrat še »zušenberški fabriki« nalezel tifusa. Vse to je ni zagrenilo, ni ji vzelo veselja do življenja, ni je potrla, pač pa je z vero v božjo pomoč hodila svoje korake v večnost. Čez teden sva trdo delali, ob nedeljah pa je bil obisk sv. maše sprostitev.

Kako sta negovala to navado nedeljskega počitka?

Po poroki sva se preselila iz Dražen vrha na Velko. Žalekovi so prodajali kmetijo. Jaz sem imel veliko bliže do tovarne, tudi do cerkve smo imeli bližje. Moj oče je bil cimerman, pa sem bil v Sladkogorski tovarni dodeljen v cimermansko skupino. Kmalu sem postal delovodja. Veliko sem pomagal pri župnišču. G. Časl mi je zaupal. Skupaj smo veliko prostovoljno delali s krasnimi farani. Spominjam se g. Jaka Zemljiča, ki je ob obnovi pri svojih 70 letih prvi preplezal vrh zvonika. Malo je tako pogumnih ljudi. Ob volitvah v župnijski svet in med ključarje sem bil presenečen, da so me izvolili. Pet zaporednih mandatov sem že ključar.

Veseli naju, da so vsi trije otroci Jožek, Srečko in Elica so radi hodili k maši in imajo na otroštvo lepe spomine. Srečko je bil tudi ministrant, ki ga je organist Borovinšek k ministrairanju ob pogrebih pogosto klical kar čez travnik. Ponosen sem na 60 let skupnega zakona z ženo Angelo. Do pričetka korone sva vsako nedeljo hodila k sv. maši ali pa naju je peljal Jožek.

Lepo je prisluhniti g. Martinu Golobu po televiziji. Vsem faranom voščiva mir, ki ga doživljava v molitvi .

5. velikonočna nedelja

Pogovor z: go. ROZO Breznik roj. Polanec in go. MARIJO Vajngerl roj. Vake.

Eno sredo sem se s konjem odpravil na rob župnije. Blizu tromeje med župnijami Marija Snežna, sv. Jurij in sv. Jakob živi gospa Roza Breznik roj. Polanec (*1940) ponosna prababica. Imel sem srečo. Pri njej sem srečal njeno sosedo gospo Marijo Vajngerl roj. Vake (*1936).

Gospa Marija, pogosto obiščete sosedo Rozo?

Zelo rada. Tudi jaz sem že precej let vdova. Doma nimam nikogar več. V tistem snegu februarja letos mi je poginil pes »Zin«. Zelo ga pogrešam. Pes zatoži vsakega, ki gre mimo hiše. Bogu hvala, da imam nečakinjo Zdenko, ki pogosto pride iz Maribora in mi prinese potrebščine. Lepo poskrbi zame. Včasih sva se z možem Francem redno ob nedeljah peljala k sv. maši. Jaz nisem nikoli vozila avto. Terezija moja dve leti starejša sestra je vozila. Sedaj ne more več. Je že preveč bolna. Veliko mi pomeni, da se s sestrama Olgo in Terezijo ter nečakinjo Zdenko vsaki dan slišiva. Zelo so v skrbeh zame. Zgodilo se je, da sem nekoč pozabila dati polnit telefon. Zdenka je v veliki skrbi klicala sosedo Roziko, ki je poslala sina Borisa gledati kaj se z mano dogaja.

Ste na zelo odročnem kraju. Kako daleč je do avtobusne?

Trgovina pri Ploderšnici je najbližja avtobusna postaja, to je 2,5 km. Nekaj podobnega je avtobusna pri Rajšpu. Do Žitenc je še dlje, pa še grapa je vmes. Zelo redko sem se vozila z avtobusom. Preden sva se preselila na deželo, sva živela na Pobrežju. 40 let sem delala v Svili v Mariboru. Rada sem se preselila na deželo. Hvala Bogu imam še dobre sosede in sorodnike, da nisem osamljena. Življenje na deželi je lepo, a vse je tako daleč in odročno. Za vsako malenkost si odvisen od šoferja.

Gospa Roza kakšne spomine imate za nazaj?

Sem najmlajša, deseti otrok (brati in sestre po vrsti so: Jože, Ivan, Marija, Tončka, Anica, Pepica, Ljudmila, Karel in Franci). Takrat ni bilo veliko avtov. Sosedje Lorbek-ovi so imeli konje. Njihova domačija se je spremenila v konjeniški Polo klub. Spominjam se, da so konjem dajali kruh namočen v vino. Ata je delal v Palomi, mama pa je bila z nami doma. Otroci so odleteli od doma kot ptičke. S trebuhom za kruhom, kot se pravi. Jaz sem najmlajša, pa sem ostala doma. Čeprav je v bližini vsaj 5 družin Breznik, si mi nismo nič v sorodu. Moj mož Alfred oz. Fredi Breznik je iz Ceršaka. Imel je še sestro Marico poročeno Lintner, a je že pokojna. Včasih smo se veliko obiskovali. Hvala Bogu se še vedno veliko kličemo. Posebej sem povezana še z Drejzibnerji. Z Drajzibner Anico se pogosto slišimo, njen mož Drago je bil moj bratranec. Pa tudi z Klavzner Pepiko roj. Drajzibner, njen zet Milan Borovnik je večkrat delal pri vas. Pa z Karolino Maher roj. Drajzibner taščo od cerkvenega pevca Ivana Harca, se pokličemo.

Torej je zelo živahno na tem koncu?

»Ja, sedaj, ko lahko, radi igramo nogomet!« se pošali ga. Roza, ki že vrsto let na invalidskem vozičku. »Malo berem časopis, malo gledam televizijo, pa pokomandirati tudi moram,« ne zmanjka humorja ge. Rozi. »In ubogajo?« vprašam. »Ubogajo, ubogajo, če pa ne…« J

Življenje se je tu na našem koncu zelo spremenilo. 4 kmetije so zradirane z zemlje. Lorberjevi, Šenvetrovi, Ankoviči in Vajgerlovi. To so bile kmetije s številnimi družinami, velikimi hlevi, mogočnimi studenci in ograjenimi vrtovi. Ostali so morda le še kamniti temelji hiš, vse drugo pa je zravnano z zemljo za travnike in polja. Letos pa že drugo leto ni bilo niti žegna pri Friševi kapeli, poznani kot pri Taranenku oz. Aršičevih.

Najbolj živahno je, ko pride na obisk moja pravnukinja Evellyn. Maja bo upihnila že prvo svečko. Rada imam oba sinova Borisa kuharja in Edija, ki živi pri Zirngastu, a rad pride okrog skoraj vsaki dan.

4. velikonočna nedelja

Pogovor z: go. MARIJO Škraban roj. Vajngerl

Sv. Avguštin iz 4. stoletja je zapisal: »Prevzetnost spreminja angela v hudiča, ponižnost pa človeka v angela.« Na deželi je mnogo ponižnih ljudi. S preprostim delom otrokom razodevajo, da je mogoče okušati nebesa ob čisto vsakdanjih opravilih. O tem zna spregovoriti skrbna mama in babica Marija Škraban.

S kakšno dejavnostjo sta vaša starša preživljala družino?

Mama Jožefa roj. Vandur (*1912) in oče Jurij (*1910) sta morala biti zelo iznajdljiva, da sta preživela 12 otrok. (1. Bogomir, 2.Albina, 3. Vinko, 4. Marija, 5. Pepika, 6. Alojz, 7.Vlado, 8. Franc, 9. Ljuba, 10. Milica, 11. Stanko, 12. Jožek). Mama je bila spretna ljudska kuharica, ki je kuhala ob porokah. Ljudje so gostije pripravljali na svojih domovih. V župnišču je kuhala za snežničino in kadar so se duhovniki priložnostno zbrali. Pekla je dober kruh in si s tem prislužila kako rezino za nas dvanajstere. Oče je bil mesar in mojster lesenih izdelkov, ki smo jih otroci od spomladi prodajali v lesenem vozičku vse do Apač. Imeli smo dve kravi, ne da bi imeli kaj svoje zemlje. Pasli smo ju po voznih cestah in zapuščenih klancih. Zaradi stisk sta se starša 9x selila. Z agrarno reformo so dobili majhno posest 4 hektarjev. Navkljub preprostemu življenju, sta starša izobrazila najstarejšega Bogomirja, ki je zasedel celo mesto direktorja v Gornji Radgoni.

In kaka so bile vaše prve dejavnosti – službe?

S 15 leti sem šla služit k družini Kurečiču. Tam sem pazila otroke, kuhala, prala, likala, obdelovala velik vrt. Po 8 mesecih sem šla služiti k družini Kocbek. Pri njih sem se veliko naučila in doživela mnoge anekdote. Gospa Kocbek je imela navado navodilo za delo napisala na listek. Nekoč sem prebrala: »Zakolji, očisti in speči kuro.« Bila sem nepazljiva in obglavljena kura mi je padla v kanal Mure. Ob kanalu so bile lesene barake, upala sem, da mi bo kdo pomagal. Sama sem z grabljami ujela kuro in z njo opravila, kot mi je bilo naročeno. Po 9 mesecih sem se za tri leta zaposlila kot kuharica v gradu na Tratah. Še vedno sem pomagala pri Kocbekovih, kjer sem spoznala svojega moža Ludvika Škrabana. Bil je šofer kombija pri gostinskem podjetju Astorija, kjer je bil zaposlen vse svoje življenje do upokojitve.

Poroka v rani mladosti prinese veliko sprememb?

Ob poroki sva se selila v Šentilj. Po 13ih letih sva se preselila v stolpnico v Sladki vrh, takrat je hči Marjetka zaključevala OŠ. 13 let sem delala v Talisu, potem pa do upokojitve v Palomi. To je bil še čas, ko smo se upokojevali s 30 leti delovne dobe ali pri izpolnjenih 50 letih. Skupaj sem delala 33 let. Pred mojo upokojitvijo sva se odločila, da ne greva na moževo domačijo, ampak da gradiva na Zg. Velki. Leta 89 sva kupila zemljo, 90 začela graditi in 91 smo se vselili. Vse je bilo kot v pravljici.

Izguba dragih domačih je velik šok…

Hčerka je bila učiteljica razrednega pouka na Vranjem vrhu in na Velki. Zbolela je za tumorjem v glavi in v osmih mesecih smo se od nje poslovili. Ni še bilo dve leti, ko mi je umrl mož za rakom na grlu, in prav kmalu zatem sem izgubila še zeta, ki ga je nepričakovano zadela kap. Čez noč sem ostala sama z težkim bremenom kredita, ki ga ob skromni pokojnini in šolo obveznih vnukih nisem mogla odplačevat. V tem velikem šoku sem se ponovno počutila kot 15 letno dekle, ki je šla prestrašena služit s kuhanjem, pranjem, likanjem, z delom na vrtu. Živeti sem začela samo še za vnuka dvojčka Evo in Mihaela. »Vedno sem si govorila, ne gre drugače, moreš, moreš…« Bogu hvala, sta dvojčka resnično pridna in delavna, kot njuna starša, zato verjamem, da se bosta v življenju znašla.

Hvaležna sem za velikodušnost dobrih ljudi. Vedno sem verjela v dobroto. Tudi mi smo radi darovali v dobre namene pomoči potrebnim. Bog povrni vsem, ki ste pomagali mojima vnukoma.

Sv. Avguštin je še zapisal: »Dober človek je svoboden, tudi če je suženj, slab človek je suženj, tudi če je svoboden.« Vse, ki lahko pomagate, povabim, da po svojih močeh darujete družini Satler – Škraban in dvojčka odrešite breme kredita. Župnik Boštjan

3. velikonočna nedelja

Pogovor z: go. ZMAGOSLAVO Černčič roj. Vezjak

Danes se zdi imeti dva otroka veliko, tri pa izjemno veliko. Roditi se v družini 15ih otrok je za današnje razmere nepredstavljivo. Ne toliko zaradi drage hrane, ki je danes gotovo cenejša in dostopnejša kot je bila nekoč, pač pa zaradi spremenjenega načina življenja. Starši se pozno odločajo za otroke, ko pa se že, nimajo toliko veščin za tako nalogo. Pogosto je velik stres prevzeti odgovornost že za enega ali dva otroka, da se za več niti ne razmišlja.

Gospa Zmagoslava rodila ste se prva od 15 otrok. Kakšno vodilo so imeli vaši starši ob ustvarjanju tako velike družine?

'Bolj trpiš, dalje živiš! Bolj slabo ješ, bolj…' Ne znam povedati. Bili smo velika družina, živeli smo od zemlje. Praznike smo skromno praznovali. Že moji stari starši so bili preprosti kmetje. Spominjam se babica po mami Marije, ki je bila iz Korene in njene smrti pri njeni hčeri. Dedek je umrl doma. Babica po očetu, Neža je umrla 1936 na veliki petek, njen mož pa že v 1. svetovni vojni.

Oče Franc Vezjak *1896, je bil v 1. svetovni vojni v Rusiji in italiji ranjen. Ko je bilo konec bolniške, bi se moral vrniti v vojsko, pa je pred tem plačal za en teden dopusta (Slavica – prva vrsta druga z leve) veliko vsoto, ki mu je niso vrnili, čeprav so pred tem razglasili konec vojne. Mama Marija Maher *1903 je bila iz velike družine. Njeni bratje in sestre so: Jožefa, Jakob, Konrad, Franc, Roman, Frančiška, Ivana, Alojzija, Klarika, Milka.

Starša sta bila res trdna človeka in vse sta nas imela rada: mene – Slavico (*1930), Srečkota, Berto, Vilija, Ireno, Brankota, Vido, dvojčka Jožeka in Jankota, Eriko, Vero, Miro, Mirkota, Rudija, Veselkota.

Kako ste preživeli drugo svetovno vojno?

Ata bi moral iti v nemško vojsko, pa se je zgovarjal, da je bil ranjen v prvi svetovni vojni. Imel je velike težave z oblastjo, ki mu je grozila, da nas bodo vse izselili. Edina sreča je bila, da je imel dovolj sinov, ki so se šteli kot bodoči vojaki za olajševalno okoliščino. Spominjam se, da so me v šoli preimenovali v Viktorijo, ker je bila Zmagoslava – Slavica preveč slovensko ime.

Tudi po vojni ni bilo lahko. Imeli smo 9 hektarjev, to je tik pod mejo (10 he), da bi nas razlastninili. Smo pa dobili dva starejša človeka, da smo zanje po vojni skrbeli.

Kako bi opisali svojega moža Franca?

Franca sem poznala od otroških let, saj je bil sosed. Dve leti je bil starejši. Tudi on je izhajal iz velike družine (Romana, Romek, Slavek, Minek, Mara, Ida, Vanka, Anton in Roza). Spominjam se poroke. Naročili smo tri muzikantarje, prišli pa so štirje, ker so bili namenjeni še na neko drugo slavje. Kuhala je soseda Mimika Dolinšek. Moje 'poročno potovanje' je bilo iz Šomata na Počenik. Šla sem živeti na njegov dom, kjer je še živel njegov oče, dve sestri in dva brata. Tašča je umrla maja, pri šmarnicah jo je zadela srčna kap. Spominjam se, da sta bili štala in hiša še skupaj pod eno streho, krito seveda s slamo.

Tudi vajina družina je bila številna…

Rodilo se nama je 8 otrok. Franček, Srečko, Vlado, Mirko, Marjeta, Irena, Marjan in Dušanka. Otroci so hodili v šolo na Vranji vrh, ker je bila osemletka. Ob sobotah so peš hodili k verouku k Mariji Snežni. Paloma je takrat dajala štipendije, tako da so bili otroci hitro pri svojem kruhu. Tudi sama sem delala pred poroko v Palomi in ko so otroci odrasli, sem zopet šla v Palomo. Bogu sem hvaležna za naše družinsko življenje. Trdo življenje nas je utrdilo, nihče od nas ni mehkužen. Bogu hvala.

Bela nedelja - nedelja Božjega usmiljenja

Pogovor z: go. ANO Dreizibner, roj. Križan

Ljudje iz dežele so za delom potovali po vsem svetu in domov pripeljali neveste iz daljnih krajev. Tak primer sta Prekmurec Ignac Sabo in Poljakinja Marija Eriston, ki sta spoznala ob delu v Ameriki, se preselila v Prekmurje od tam pa po prvi svetovni vojni k Mariji Snežni.

Vaša mama Katarina Sabo se je rodila v Prekmurju?

Rojena je v Mažarski vasi Kapca v družini štirih otrok. Poleg leto starejše seste Marice sta bila še brata Štefan in Ignac. Vsi so bili rojeni v Prekmurju, kjer so vse prodali in kupili posestvo na Ploderšnici.

Še vedno imam v spominu, ko sem z babico, poljakinjo Marijo Eriston, šla k maši. Oblečeni sva bili s štrikanco. Babica je v rokah držala šturmarco in svetila pot do cerkve.

Ste poznali tudi babico po očetu?

Nikoli je nisem videla, prej je umrla. Oče Franc Križan je bil nezakonski sin edinec moje babice Barbare Križan. Imel je težko otroštvo. Kot konjski hlapec je delal v Mariboru, kjer je vozil premog in drva. Potem se je zaposlil v Palomi. Poročila sta se oktobra 1938.

Jaz sem se rodila junija 1939, brat Franc pa štiri leta kasneje. Bila sva zelo povezana. Veliko sva se skupaj igrala, zlasti pozimi, ko je bilo več časa. Spominjam se, da sem mu neko zimo uničila sanke. Poleti je bilo manj časa za igro. Okopavati je bilo potrebno na njivah tudi pri drugih kmetih ne le pri nas doma. Zahtevno delo je bilo tudi spravilo sena za kravo, da smo imeli domače mleko skozi vse leto. Po koncu vojne sem šla v šolo na Vranji vrh. Tja je prihajal učiti tudi župnik Veršič.

Tudi mama je veliko delala pri kmetih in doma. Zgodaj je umrla, zadela jo je kap. Ata se je še enkrat poročil, ko se je upokojij je imel raka na želodcu, zanj je skrbela njegova druga žena Kristina.

Kljub zraščenostijo z delom na deželi, ste zgodaj okusili Maribor…

S 16 leti sem šla služit v mesto in tam živela kot hišna pomočnica pri družini Melite Vivod. Tri leta sem pazila na njene otroke, kuhala, z otroki hodila na trg po nakupih. Z gospo Melito imava še redne stike po telefonu. Še malo in bo dočakala 100 let. Od tam sem šla delat v Svilo, po šestih letih sem se zaposlila v Palomi, kjer sem delala vse do upokojitve.

Vaš mož Drago prihaja iz velike družine…

Pri njih je bilo osem otrok. Sestre Pepika, Karolina in Marica ter bratje Štefan, Franc Dominik, Ivan in Drago. Dragota sem poznala iz šole ven. Vojsko je služil v Osjeku, potem se je zaposlil v Palomi. On je imel 26 let jaz pa eno manj, ko sva se poročila. Najprej se nama je rodila hči Vera, štiri leta kasneje pa Simona.

Drago je bil zelo priden. Zgradil je hišo in štale. Bil je zelo družaben. Rad je plesal in pel. Rad je šel k sv. maši. Veliko je prostovoljno delal v župnišču. 15 let je bil član župnijskega pastoralnega sveta.

Pred 6 leti ga je zadela kap, ko se je pripeljal domov, ni mogel zavreti in se je zaletel v našo hišo.

Je zelo trpel?

Po vrhu je zbolel še za rakom na prostati. Bil je zelo pogumen. Pripeljali so ga domov iz bolnišnice. Nič ni godnjal in jamral. Bil je zelo miren in zadovoljen. Doma je umrl, samo zaspal je.

To ni bila vaša edina smrt bližnjih…

Najprej je umrl mož Drago, potem pred dvema letoma brat Franc, lani pa še hčerka Simona. Njena bolezen me je zelo prizadela. Marcel in Valerija sta prehitro izgubila mamo.

Kako ste se potolažila?

Rada molim. Rada berem. V veliko pomoč mi je hčerka Vera, ki mi napravi vse nakupe. Vesela sem njenih otrok Domna in Alena ter Marcela in Valerije. Tudi zet Klemen, ki živi čisto blizu mi je v pomoč, da nisem čisto sama. Rada pokličem tudi svakinje.

Velika Noč

Pogovor z našimi župljani: go. JOŽEFO KRAJNC roj. Grünauer

V naši domovini se skupno število žrtev za Covid -19 približuje številu 4000. Ta bolezen praviloma ogroža bolj starejše kot mlajše. Pa vendar so izjeme. To velja za go. Jožefo Krajnc, ki je brez večjih zapletov prestala bolezen, med tem ko je njen sin Drago bolezni podlegel.

Imate kakšen recept za dolgo življenje?

Rojena sem davnega leta 1928. Nikdar se ne grem cepit proti gripi. Če zbolim, bolezen prebolim. Nikoli še ni bilo tako hudo, da bi ne zmogla. Žal mi je za vsakega, ki je zbolel. Za zdravje svojega sina sem veliko molila. Sedaj molim za njegovo večnost. Vsem želim zdravja in miru. Živela bom, kolikor dolgo bo Bog hotel. Ob sebi imam dobro snaho Emo.

Vaši spomini na otroštvo…

Ne spominjam se babice od očeta, spominjam pa se babice od mame s priimkom Matl. Živeli so v sp. Velki, kjer so Ahmani. Mama Elizabeta je imela sestro Rozo in Genovefo, ki je skupaj z bratom Johanom v Avstriji. Oče Jožef je imel sestro Haniko in Marijo. Prva svetovna vojna mu je pohabila nogo. Druga svetovna vojna se je začela ravno ob koncu mojega otroštva. Spominjam se, da je bil most čez Muro delno porušen, oče pa je po njem plezal, da je v Avstije dobil ortopetske čevje na karte. Takrat je tri leta starejši brat Franci šel v vojsko na rusko fronto, kjer je bil zaprt še eno leto po vojni. Spominjam se, da smo se že poslovili od njega. Plačali smo že mašo zanj, potem pa se je nepričakovano vrnil. Poleg njega sem imela še sedem let mlajšega brata Janeza.

Kakšno je bilo življenje po vojni?

Živeli smo v velikem pomanjkanju. Med vojno so bile karte, po vojni so bili boni. Kljub temu sem lahko šla takrat ob neki priložnosti v Sladki vrh v kino, kjer sem srečala mojega bodočega moža Jakoba Krajnc. Na Trate so se preselili iz Belih vod, ko so dobili 'agrarno'. Bil je iz velike družine. Oče Franc in mama Marija sta imela še sina Ivana, Franca, Matevža in Jožeka ter hčere Pepco in Kristino. Jakob in Ivan sta bila pri partizanih, kjer je bilo katastrofalno stanje. Pogosto sem poslušala partizanske zgodbe, kako sta se zdravila z 'na mravlje nastavljenim šnopsom'.

Hitro po vojni ste se poročili…

Leta 1949 sem se poročila z Jakobom. Kmalu po poroki sva se za tri leta odselila v Podvelko, ker je mož opravljal vlogo 'industrijskega miličnika'. Leta 50 se nama je rodil sin Cvetko, čez eno leto pa sin Drago. Cvetkota sva poslala k mami Elizabeti, ker v Podvelki ni bilo kravjega mleka, ampak samo neko mastno kozje mleko. Potem je vse življenje ostal pri svoji babici. Rodili so se nama še Jožica, Srečko in Rudi. Ob vrnitvi domov se je mož zaposlil v Palomi, kjer je bil do upokojitve vratar. V kraju pa je bil znan po tem, da je kopal studence.

Otroci so si hitro poiskali svoj kruh…

Cvetko se je kot trgovec v VEM-i preselil v Maribor in se poročil z Grašič Julijano in Jakobskega dola. Tam so se jima rodile hčere Iris, Klavdija in Simona, ki že imajo svoje otroke. Drago je šel po šoli v Palomo, kjer je delal kot pomočnik zidarja. 70 leta, ko je imel 20 let se je poročil z Emo, ki je imela samo 16 let. Rodila sta se jima Benjamin in Boris. Hčerka Jožica živi v Avstiji. Prej je delala v Palomi sedaj je sobarica. Ima sina Petra in Rudija ter hčerko Gabrijelo. Sin Srečko je leta 1974 umrl pri vojakih v okolici Skopja. Zadnji mesec pred koncem vojaškega roka, ko smo mu že poslali obleko, so se mu 'čreva zamešala' in mu ni bilo pomoči. Za najmljašega Rudija, se rada pohecam, da je postal mestni, ko se je preselil v Maribor. Bogu sem hvaležna za 8 vnukov, 15 pravnukov in prapravnukinjo.

6. postna nedelja - cvetna nedelja

Pogovor z našimi župljani: go. ELIZABETA ZEMLJAK, ZEMLJIČ, roj. CVETKO

Pot človeškega življenja lahko presega vsa prenenečenja, če človekovo srce bogati zaupanje v božjo pomoč. Utrjenost vere razodevajo besede g. Elizabete, ko pravi: »Pa sem navkljub vsej svoji mantri dočakata tako starost (90 let)… Nič mi ni bilo težko… Boga je pač treba spoštovati...«

Kako bi opisala svojo družino?

Težko vam opišem celoto in podrobnosti, saj imam številne a drobcene spomine. Živeli smo skromno in preprosto. Bili smo velika družina. Ata (Franc Cvetko) je bil cimerman izhajal je iz družine 5ih otrok, pravtako mama (Marija Golob). Dobro sem poznala stare starše, strice in tete, živeli smo blizu. Vsi smo bili viničarji, to je delavci pri velikih kmetih. Bilo nas je 13 otrok. Vsi smo bili rojeni doma. Tudi jaz sem vseh svojih pet otrok rodila doma. Porod nas je preživelo 11 (Marija, jaz, Franc, Martin, Jožica, Ruda, Fric, Gelica, Anica, Hancl, Erna). Prazniki so bili Božič, Velika noč, žegnanje. Birmo sem prejela že z 8 leti leta 1939.

Vojna je bila velika preizkušnja za nas. Ko se je začela smo bil v Stogovcih pri spet drugih kmetih. Po tem, ko sem že napravila 3 razred v slovnščnini, sem ga naslednje leto delala še v nemščini. Polna štiri leta sem hodila v nemške šole. Še danes znam nemško. Kako soboto sva bili s sestro čisto sami doma z loncem fižole. Oče je šel delat cimermansko delo, mama je služila pri kmetih, midve pa sami z loncem fižole. Bogu hvala vsi smo preživeli vojno.

Kako je bilo po vojni?

Po vojni smo se preselili v Lokavec. Most na Tratah je bil porušen. Nič ni bilo mogoče kupiti. Za vse je bilo potrebno imeti bone. Celi dan sem čakala na blago pred trgovino. Prepasnik sem si sešila kar sama. Po žetvi sem pomagala tudi v mlatilnici. Kdaj pa kdaj sem šla tudi očetu streč pri cimermanskem delu. Vse sem znala naredit. Bilo je veliko pomanjkanje. Živino je bilo prepovedano klati. Moj prvi mož Karel Zemljič je bil moj sosed. Poročila sva se 24.4.1950 pri sv. Ani. Pet let starejši mož je preživel 3 leta nemške vojske, potem pa je moral še pogosto na orožne vaje v Jugoslaviji. Kot čevljar si je krajšal dolge zimske noči. Vojna mu je pustila sledi na bolanih ledvicah. Veliko je delal pri kmetih, od tete je dobil zemljo. Celo leto sva delala v vinogradu, včasih tudi v Avstiji. Ni pa se zaposlil v tovarni. Skupaj sva praznovala srebrno poroko, čez dve leti pa je umrl zaradi plučnice, ko se je prehlalil na delu v Avstriji.

In vajina družina?

Rodilo se nama je pet otrok (Karel, Jožek, Micka, Katika in Anica). Najstarejši sin je nameraval oditi v tujino, pa sem ga od tega odvrnila in mu zapustila polovico premoženja. Vdova že od 47 leta. Kasneje sem se ponovno poročila s skoraj 20 let starejšim Janezom (Hancijem) Zemljakom iz žabje vasi. Bil je veren in spoštovan vdovec brez otrok. S pokojno ženo Alojzijo je bil več kot 25 otrokom boter. Poročil naju je g. Franc Časl. Ob selitvi me je čakalo veliko dela, ker je bila hiša zelo stara. Še vedno sem veliko delala pri sosednjih kmetih, bila pa sem prvič zdravstveno zavarovana, ker je Hancij delal v Palomi. Ko je mož obležal sem mu pred smrtjo 13 mesecev stregla.

Za Alojzijo sem jaz prevzela skrb za krašenje kapele v Žabji vasi. Vsako leto je ob tej kapeli na veliko soboto blagoslov jedil. Ob novoletnih blagoslovih pa je bila navada, da je bil g. župnik vedno pri nas na kosilu. To navado je sedaj prevzela moja hčerka Anica.

»Ko si mlad si misliš, da boš lahko kar letel skozi zid. Potem pa te božja mantra umiri in naredi ponižnega. Zelo sem zadovoljna in srečna. Hvaležna sem Bogu za moje življenje.«

5. postna nedelja - tiha nedelja

Pogovor z našimi župljani: DRAGICA, FILIP MIHELIČ in MIMICA KRANER

Pri Mariji Snežni je navada, da se sinu ali hčer da očetovo, mamino ali dedkovo, babičino ime, da pa v petih generacijah najdeš isto ime je prava redkost. Tak primer najdemo pri imenu Filip v družini Mihelič, sosedih od nekdanjih Krenovih in Majcnov.

Kakšni so vaši spomini na prednike?

Filip: »Dedek Filip je imel osem otrok. Filipa, Jožeta, Antonijo, Anza, Korla, Mimo, Toneta in Franca. Vsi so bili zaznamovani z drugo svetovno vojno. Stric Korl je ušel iz Nemške vojske in se potem doma več mesecev pred koncem vojne skrival, da ga ne bi ponovno rekrutirali. Stric Franc se je ob koncu vojne znašel kot ujet nemški vojak v taborišču v Albaniji. Nekaj ur pred razglasitvijo konca vojne se je povzpel čez ograjo, kjer ga je stražnik smrtno ustrelil. Najin oče Jožef je kot nemški vojak 4 leta služil vojsko na finskem, kamor so ga mobilizirali pri 16 letih.«

Mimica: »Oče Jožef se je rodil 1. 3. 1924 na sp. Velki, mama Marija pa 12. 5. 1927 na Dražen vrhu, kjer so ob potoku imeli mlin. Tam sta se spoznala in se 18. 5. 1952 poročila. Imel je čudoviti prvi glas, s katerim je pogosto pel solo. Več kot 50 let je pel v naši cerkvi. Spominjava se, da je neko snežiško nedeljo tako ulivalo, da je moral ostati doma. Takrat je doma pel, da je odmevalo.«

Filip: »Njegov glas je podedovala sestra Mimica, ki je mnoga leta pela v zboru. Jaz nisem prejel tega talenta, bil pa sem ministrant. Spominjam se, kako sem spremljal kaplana Ornika k blagoslovom jedil s kolesom. Oba sva imela kolesa, jaz sem imel na svojem še kadilnico iz katere se je kadilo kot iz lokomotive. Za kaplanom Friderikom Ornikom in župnikom Srečkom Veršičem je prišel g. Franc Časl, takrat sem bil že zverziran.«

Kakšni so bili še stiki z župniščem poleg uradnih zadev?

Mimica: »Dušan, ki sem ga kasneje poročila je nosil v župnišče mleko, kjer je bil zelo pocrkljan od kuharic Lizike in Ančke. Dveh res vredu gospodinj, ki jih je spoštovala vsa župnija.«

Dragica: »Kot drugod, se je tudi v župnišču veliko delalo skupaj. To so bili čisto drugačni časi. Potrebno je bilo na roke likat koruzo, kosit, sušit, okopavat,… Po kosilu so si znali ponagajat in kakim mladim delavcem 'štil' namazati z 'šmirom'. Takrat še ni bilo takih past za čiščenje rok in si imel umazane roke cel dan ali še več. Župniku ali kakemu 'virtu' si kaj takega že ni nihče upal napravit. :)«

In potem sta si tudi vidva ustvarila družini?

Mimica: »Midva z Dušanom sva pohitela. :) Ko je služil vojaški rok v Sremski Mitrovici je večkrat prišel domov varovat najino Natašo. Že takrat je bil priljubljen zidar in so ga njegovi nadrejeni po pridnem delu radi spustili na dopust. Potem se nama je rodil še Dušan.«

Dragica: »S Filipom sva se poročila 16. maja 1982. Kmalu smo varovali Sebastjana in čez tri leta še Filipa.

Filip: »V letu 2013 smo v rodbini prejeli še petega Filipa. Najprej dedek, potem stric, jaz, sin in še vnuk – sami Filipi. Tisto leto smo doživeli tudi dve veliki izgubi. Najprej je umrl svak Dušan, 10 dni zatem pa še mama Marija. Ponosni smo na očetovo visoko starost 92 let. Sedaj nas že šest let gleda iz večnosti.«

4. postna nedelja

Pogovor z našimi župljani: TONE in MARGARETA BAUMAN

Šomat je zelo razpotegnjen, ozek in geografsko raznolik del župnije. Danes je to najredkeje poseljeno naselje župnije s skupaj samo 171 prebivalci. Nekoč pa so se tukaj gnetle viničarija pri viničariji. Na eni takih je živela družina Križan, katere hiša je sprejela priimek Bauman.

Prosim opišite nam spomine na otroštvo.

Imela sem zlate starše. Bili so res dobri starši. Vsega je bilo v obilju, samo denarja ne, saj smo bili viničarji. Naše delo je bilo obdelovanje goric. Hiša na črko L krita s slamo je vsebovala vse: štalo, gumno in stanovanje. Odraščale smo tri sestre, 15 in 17 let narazen. Očeta je zgodaj pri 65 letih zadela kap in sem skrbela zanj 3 leta kot negovalka. Kot možnost dodatnega zaslužka je bilo delo v vrtnarijah in goricah v Avstriji. Za moje šolanje ni bilo denarja. Avtobus je bil zelo drag, ni bilo štipendij. Tako je bilo življenje, vesela sem bila, da sem se lahko zaposlila v tovarni leta 1968.

Kaj vse vam je še delalo veselje?

Eno veliko veselje so bili prvi gramofoni. Živo se spominjam dne, ko sva šle s kolegico okoli božiča k Baumanovim vprašat, če bi posodili gramofon in plošče za ples. Srečni sva bili, ko sva končno prigazili do kmetije in videli goreti 'hoflampo'. Franček in Tonček sta poslušala gramofon. To je bilo nekaj imenitnega. Pri Fifoldu smo organizirali ples. Nisem si mislila, da bo Tonček postal moj mož.

Ste si vi mislili, da bo Margareta nekoč vaša žena?

Niti v sanjah. Pri nas smo bili velika družina, poleg mene, še dve starejši sestri Marija in Cilika, ter starejši brat Jože in mlajši Franc. Vsi so se hitro znašli in šli po svoje. Po očetovi smrti leta 1962 je postalo jasno, da bom jaz ostal doma. A življenje je nepredvidljivo. Pred vojsko v Skopju sem se naprej zaposlil v Kopru, ker je Cilika živela v Kopru. Ko sva se pred Božičem srečala z Margareto zaradi gramofona, še ni bilo nič resnega. A Bog naju je po preizkušnjah in resnični ljubezni združil.

Lahko samo na grobo opišeta vajino preizkušnjo?

Drugo leto bo 50 let kar sva se civilno poročila. Leto kasneje tudi cerkveno. Najtežje nama je bilo, ker sva oba skrbela za svoje starše. Margareta za svojo mamo. Jaz pa za svojo, brat je bil še pri vojakih. To so bili časi, ko nisi mogel kar tako prepričati starše, kje bova živala. Po tem ko sva eno leto živela vsak na svojem, sem brata Franca le prepričal, da se je vrnil domov in prevzel kmetijo. Jaz pa sem lahko šel k svoji ženi.

Ja, to je bilo tudi zame težko obdobje. Druga taka težka preizkušnja je bila mamina bolezen. V 89. Letu starosti si je zlomila kolk in obležala. 8 let sem skrbela za mamo, ki je hvala Bogu dočakala častitljivo starost 97 let. Ja, ponosna sem na svojo družino in na delavne navade svojih dveh hčera, starejše Marjete in 15 let mlajše Mateje. 7 let sem delala tudi nočne izmene, doma mali otrok, skozi dan spravljat 'foter', ponoči pa delat. To so bili časi, ko ni bilo prave porodniške, samo en mesec prostega pred porodom in en mesec prostega po porodu. Ni mi žal, bilo je lepo in še enkrat bi živela to isto življenje 'Palome do penzije'. Tudi sedaj nam je lepo. Ima pridna zeta, vnukico Tamaro pri svojem kruhu in dva krasna vnuka. Rene ima 6 let in Erik 4 leta. Bog jim daj vsem zdravja in moči.

3. postna nedelja

Pogovor z našimi župljani: IVOM in ANGELA RADUHA

V tem tednu sem se pogovarjal z zakoncema Raduha, ki živita na Spodnji Velki 2a. Njuna vez sklenjena leta 65 ostaja mladostno trdna in žilava. Vesela, sta da se jima je zdravje popravilo in sta bolj samostojna. Ivo skrbi, da je toplo zakurjeno, da je pepel pometen, Angela pa, da nista lačna. Seveda njuno življenje ne bi bilo takšno kot je brez pomoči hčerke Cilike, ki nanosi drva in še vse drugo. Vesela sta klicev in pomoči vseh treh otrok in sedmih vnukov.

Kakšni so vajini spomini na začetek skupne poti?

»Čeprav je Ivo dve leti starejši, sva se dobro poznala že iz šole in od redne nedeljske svete maše. Starši so hodili k zgodnji, mi otroci pa k pozni maši. Srečevali smo se še nedeljo popoldne ob večernicah in za šmarnice. Življenje našega otroštva je nepredstavljivo za današnjo mladino. Praznično smo jedli le za Snežničino, Božič in Veliko noč. Kakega dobrega življenja ni bilo. Ni bilo hladilnikov, ni bilo tort... Samo pri Javšniku si lahko ob nedeljah naročil kislo župo. Pri Kocbeku (današnja Snežinka) so ponujali le pijačo.«

Kako je potekalo vajino skupno življenje?

»Poročila sva se 25. januarja 1965, ko nismo imeli avtov in traktorjev. Skupaj smo živeli v stari 'cimprači' na Raduhovem, današnjem Golobovem. Ob rojstvu najmlajšega sina Stankota 71l. bi se morali preseliti v novo zidano hišo, pa nam je nova patronažna sestra odsvetovala, da je stara 'cimprača' boljša. To ni bilo prvič, da smo kako stvar preložili. Podobno je bilo z nabavo traktorja. Leta 71 sem bil že zmenjen za Fergusona 35, ki so ga dajali na kredit, pa smo prej končali z zidanjem. Z voli smo delali vse do jeseni 72, ko smo dobili Ursusa Poland. Avto pa 74 leta.

Sta delala tudi v tovarni?

»Nikoli. Za kak dodatni zaslužek je Ivo šel kdaj v Avstrijo in tam delal sezonska dela v goricah. Večja sprememba se je zgodila, leta 1975, ko smo na prigovarjanje brata prevzeli še kmetijo Venta oz. Pezdiček.«

Kakšno je bilo družabno življenje?

»Veliko več smo se družili med seboj, tudi zaradi dela, ki ga en sam ni mogel opraviti. Rojstnih dnevov nismo praznovali. Praznovali smo predvsem godove. Ne bom pozabil zadrege, ko so nas nekoč presenetili s petjem ob godu. Ker nismo imeli doma mesa, sem šel k sosedom v dimnico po meso, da sem lahko postregel še z ne docela povojenim kosom.«

Za kaj ste najbolj hvaležni v svojem življenju?

»Ni se mi izpolnila srčna želja, da bi postal strojevodja. Učitelj me je zaradi ocen spodbujal k prometni šoli. Doma so drugače odločili, ker ni bilo nikogar, ki bi prevzel kmetijo, sem moral ostal doma. Vseeno sem Bogu res hvaležen zanje. Občudujem jih, da so zmogli mirno in predano prestati mnoge preizkušnje v življenju. Nekaj časa so poslušali grožnje: 'Okoplji, okoplji koruzo, dol je ne boš več jemal!'. In res 16. Julija 1941, ko sem bil še pod materinim srcem, je vsa družina doživela nasilno izselitev v Đakovo - moj rojstni kraj. Tisti dan so se pripravljali k žetvi ječmena. V dveh urah so se morali pripraviti za pot in zapustiti 9 krav in vse imetje. Hvaležen sem za vero staršev in seveda za dar življenja. Še bi lahko naštevala. Zelo sva hvaležna za vsak obisk in pozornost sorodnikov, sosedov in krajanov.«