Klepet z

Novi rubriki na pot. V iskanju poti, kako bi poživili zanimanje za branje župnijskega lista, sem se odločil, da bom dodal tedenske intervjuje znanih in manj znanih župljanov z enim samim namenom, da bi se bolje poznali, se bolj spoštovali in slavili Boga za mnoge darove in talente, ki smo jih prejeli v čisti dar. Rubrika ni namenjena nekim super junakom, nasprotno, vsak ima možnost, da se Bogu zahvali, ne le za svoje zmage in trofeje, pač pa tudi za dar notranje moči, s katero je mogoče nositi vsakodnevne križe.

2. adventna nedelja (5. 12. 2021)

Pogovor z Marto Perko roj. Dokl

Advent je čas pričakovanja odrešenika Jezusa Kristusa. Kakor se oči otrok ozirajo v roke pridne gospodinje ob peki kruha, tako smo verniki zazrti v sveče adventnega venca, ki bo na sveti večer dal prostor jaslicam in Sveti Družini.



Vas je kruh učila peči vaša babica?

Babic nisem poznala, ne po očetovi strani ne po mamini strani. Kruh me je naučila peči moja mama Ivana Dokl roj. Pučko (1907-1972). Naša domačija je bila tam kjer so danes Hanžičevi. Spekla ga je za troje lačnih otroških ust, za Liziko (1929-2016) kasneje poročeno k Jožetu Alterju, za Franca (1930-2000), ki je ob padcu v vojski postal invalid in šel v zavod, ter zame (roj. 1941).

Kak kruh so pekli v družini vaših staršev in staršev vašega moža?

Moj oče Franc Dokl (1906-1962) si je izkusil grenak kruh. Pri 12-ih letih je postal sirota. Oče mu je padel v vojski, mama pa mu je umrla za gripo. Skupaj s 4 leta mlajšim bratom Hermanom (očetom Cilike Jeraša) in 7 let mlajšo sestro Marijano (poročena Fekonja) je ostal na domači »na gero«. Tako so imenovali oskrbovanje sirot. Dokler ni nekdo od otrok dosegel polnoletnost pri 21. letih, so drugi opravljali in razpolagali s posestvom in skrbel za sirote. Oče je imel srečo, da je bil »na geri« pri sosedu Pučku, ki mu je predal najstarejšo hči - mojo mamo. Njene sestre in bratje so: Tunika poročena Bauman, Trezika poročena Bodelenc, Julika poročena Krajner (sinova Ivan in Tonček), Mičika poročena Žmavc, Mihec padel v II sv. vojni (hčerki Ana in Karolina), Anica – edina preživela otroštvo od trojčic, poročila se je v Nasovo ter Pepika, ki je prevzela kmetijo, kamor se je priženil Jakob Sirk (otroci: Pepika, Anica, Milika in Srečko).

Moj mož Leopold Perko (1938-1986) si ni potreboval deliti kruha, ker je bil edinec. Njegov oče Leopold (1908-1977) je imel še brata Henrika in sestri Haniko in Marijo. Njegova mama Ana (1912-1984) rojena Ornik, je imela brate Ivana in Tončeka ter sestro Terezijo poročeno Cmager. Tako moj tast, kot moj mož, je bil vrsto let ključar pri Mariji Snežni in je z veseljem sodeloval pri raznovrstnih dejavnostih župnije.

Ustvarila sta si družino…

Poročila sva se leta 1964, ko se nama je rodil sin Tonček. Čez tri leta Marija in leto za tem še Martika. Tonček je bil vsa leta ministrant. Ob koncu njegove osnovne šole leta 1979 smo kupili 1. traktor, ki je zamenjal konje. Mož je z njimi oral daleč naokrog, vozil ob pogrebih in drugo. Za traktor je imela posebno veselje Martika, malo manj Marija, ki se je že zaposlila v Palomi. Po vseh strminah, kjer je šel sin je vozila tudi najmlajša. To nam je bilo v veliko pomoč ravno v času Tončekove vojske. Leta 1985 nas je doletela težka preizkušnja, ko je sin Tone pri 21 letih zbolel za težko boleznijo, ki jo je leto dni zdravil na onkologiji. Bolezen nas je vse zelo prizadela. Posebej moža, ki je večkrat rekel: »Če že mora kdo od hiše, potem naj Bog vzame mene.« Tako se je tudi zgodilo. 29.12.1986 pri blagoslovu domov, ko je spremljal g. župnika Časla, je na mestu pri sosedu Glunecu umrl. Prav zaradi vseh preizkušenj sem zelo ponosna na pridne vnuke: Robija, Klemna, Petro, Aleša, Boštjana in Andreja, ter na pravnuke: Tio, Alexa, Gašperja, Miha, Aneja, Sofijo in Stelo.

1. adventna nedelja (28. 11. 2021)

Pogovor z Dragico Lorenčič roj. Vajngerl

Na prvo adventno nedeljo nas evangelij svari pred obteženostjo srca z razuzdanostjo, pijanostjo in življenjskimi skrbmi. Čuječa molitev srca osvobaja, da se med majanjem zemeljski sil ne zadušijo v skrbeh in strahovih. Veliko veselja priteče v človeško srce preko prijateljevanja s svobodnimi ljudmi neobteženih src.

Je bilo otroštvo v drugi svetovni vojni lahko neobteženo?

Ne vem kaj bi rekla. Neobteženo ali obteženo? Tega se pri nas ni nihče spraševal. Ne pred vojno, ne po vojni, ni bilo lahko. Naj je bila še taka sila, ni bilo časa za teorije. Življenje je teklo svojo pot. Rodila sem se leta 1939 mami Ani Vajngerl roj. Rebernik in očetu Rupertu Vajgerl. Mamina starša sta bila Janez in Ana, poleg mame sta se rodili še teta Mica, Marija in Štefan. Očetovemu očetu je prva žena umrla v I. svetovni vojni z njo je imel dva otroka, z drugo dobil še Jureka[1], Haniko, Štefana, Janeza in Maksa. Po poroki staršev okoli 1935, so se rodili: Slavko 1935 (hčeri Brigita in Viktorija), Franc 1936 (živel je v Nemčiji, prva žena je bila Tončka, druga Jožefina), jaz, Tone 1942 (z ženo Marijo hči Karmen in Robert), Mirko 43 (z ženo Anico otroci Irena, Lidija in Viktor) in Berta-Biba 1944 (z možem Ivanom otroci Erika, Janez, Drago in Gregor). Oče je bil čevljar. Znal je delati vse iz usnja, šival je homote, jermene… Iz lesa je izdeloval grablje, vile in štile.

Ustvarili ste si družino…

Nekaj časa sem delala v zavodu na Tratah. Svojega moža, Jožeta Lorenčiča (1936 - 1997), se spoznala na veselici pri Vajnhandlu. Njegova življenjska zgodba je en čudež preživetja. Mama Jožica mu je umrla na porodu. Njegov oče Franc Lorenčič se je drugič poročil z Nikl Margareto (rodila sta se jima Franc in Avguštin, ki ima sina Danija). Malega Jožeta je vzela Fažmon Johana. Po dveh letih je šel k Mariji Zemljič, kjer je dorastel skupaj z Mimiko (poročena z Fliser Jožetom, otroka Ahmed in Silvo Fliser) in Stankotom Zemljič (poročen z Potočnik Anico otroci Stanko, Marjan in Sandra).

Preden sva se spoznala, je Jože delal v Agrokombinatu in Goznem gospodarstvu kot sekač. Ni bilo sobote, da ni delal. Po najini poroki leta 61 sva šla živet V Maribor na Studence. Mož se je s poklicem kolarja zaposlil v mariborskem podjetju Zvezda, ki je po celi Jugoslaviji delal parkete. Čez nekaj let sva začela graditi hišo v kateri še danes živim. Leta 1967 se nama je rodil Darko, skupaj z enako staro sestrično Eriko sta razgibala življenje našega in sestrinega doma, da so cigli frčali po zraku. To je bil čas, ko smo vozili z kravami. Ko je mož leta 1977 delal za OŠ Velka, si je kupil stroj za brušenje parketa, potem je bil še bolj od doma. Sestrina družina se je preselila. Darkota je bolj kot delo z lesom zanimalo kmetijstvo, čeprav ima naše posestvo le 4 he. Kmetijska šola v Kamnici in dejavnosti mladih zadružnikov mu je bilo v veliko veselje.

Kaj vas veseli?

Ah! Postarala sem se. Do lani sem še čisto samostojno skrbela za kokoši. Sedaj pa ta covid in te sitnosti. Najrajši imam svoj mir. Slabše slišim in nisem toliko za v družbo. Razveselilo me je presenečenje za mojih 80 let. Skrivoma so zbrali toliko znanih, tudi moj edini vnuk Tomaž je prišel. Ničesar nisem slutila, mislila sem, da gremo samo na pokopališče, potem pa taki šov, kot v filmu. Ja filme še rada gledam. Pač tiste limonade. Vesela sem, da je k hiši pred 8 leti prišla Katica. Sedaj sem bolj brez skrbi za Darkota. Vesela sem, da vam rad pomaga v župnišču. Baje je bil zelo priden in vam je skupaj z Milanom Fluherjem pomagal postavit silos za sekance.



[1] Rod je opisan v pogovoru z ga. Marijo Škraban roj. Vajngerl.


34. nedelja Kristusa Kralja (21. 11. 2021)

Pogovor z Elizabeto Šauperl roj. Horvat

Na nedeljo Kristusa Kralja beremo Jezusove besede: »Jaz sem za to rojen in sem prišel na svet zato, da pričujem za resnico. Kdor je iz resnice posluša moj glas.« Glas življenja, ki prihaja iz resnice je mogoče slišati tudi iz ust preskušane žene Elizabete Šauperl (1933).

Katera resnica je bila najbolj dragocena v našem otroštvu?

Tista, ki je bila najbolj gor plačana. Naša družina je bila narodno zavedna. Oče Bogomir[1] (1901 -1985) je bil v času II. svet. vojne 3 mesece v preiskovalnem zaporu zaradi obtožb. Uprava je odločitev njegove usode preložila na lokalne funkcionarje, ki so ga izselili. Mama Elizabeta[2] (roj. Štraus 1905-1984) z otroki (Marija 1931-1996, jaz, Bogomir 1938) in očetov oče Leopold bi lahko ostal doma, pa so se določili, da ostanemo skupaj. Leta 1941 so nas odpeljali v kasarno Melje od tam pa s 4. transportom v Srbijo. Sreča v nesreči je bila ta, da nismo zamudili. Naslednji transport je peljal v veliko bolj kruti in smrtonosni Dachau.

Kateri spomini na izgnanstvo v Srbiji so najbolj živi?

Zanimivo je, da me je v Srbiji spremljala beseda »Velka« Izselili so nas namreč v Veliko Vrbnico. Naša družina se je v Srbiji z bratom Jožetom (1941) povečala. Spominjam se pobožnega gospodarja, ki je imel trgovsko žilico in bife. Njegova kafana, na poti med Kruševacem in Aleksandrovacem, je bila polna popotnikov, trgovcev in kmetov. Šola še ni delovala redno. Pod lipo sem se učila pisati in brati cirilico. Mesec dni pred povratkom v Slovenijo je dedek Leopold zbolel za pljučnico in umrl. Spominjam se, da sem položila venec na mrtvaški voz in mu peš sledila do pokopališča v Kruševcu. Takratno življenje tistih krajev je dobro popisal Dobrica Ćosić v romanu 'Daleko je sunce'.

Vrnili ste se iz izgnanstva in na novo zaživeli…

Večkrat so me poslali v Maribor na trg. Čez Počenik, Hlapje, Jakob, Slatenik, Jareninski dol, Pekel in Košake sem šla, da prodam dve kokoši in si kupim nove čevlje in krilo za Veliko noč. Zdelo se mi je, da so ljudje kokoši kupili bolj iz usmiljenja, kot iz potrebe. Jaz pa sem vesela nakupila vse potrebno in šla nazaj 4 urno hojo. Ata me je učil šivat na šivalni stroj, še več pa me je naučila Borovinškova Ančka, ki me je učila tudi kuhati.

Ustvarili ste si družino…

Moža Friderika (1930-2004) nisem hitro srečala, ker včasih dekleta nismo smela kar tako k hišam… Poročila sva se 1956 leta. Njegovo družino je lepo opisal svak Slavek Šauperl. Friderik je bil zaposlen kot bolničar v zavodu. Nekoč se je odzval vabilu ravnatelj Pavlina in postal hišnik na šoli. Rodile sta se nama dve hčeri. Erika (1960) in Jožica (1964). Jožico sem zaradi snega rodila kar doma ob pomoči znane babice Šumandl iz Zgornjega Gradišča. Doma je bilo dovolj dela, zato nisem bila nikoli v službi. Naše posestvo 8,5 he nam je dalo vsega, kar smo potrebovali (4 krave, 3 teleta, pujse in kokoši).

…in družina je prostor resnice...

Ja, nikjer drugje človeško življenje ni tako krhko kot v družini. To sem doživljala ob rojstvu hčera in ob umirajočem možu in ob smrti najstarejše hčere Erike, ki jo se zadela strela izpod milega neba. Zapustila je tri male hčerke starosti dveh - Nataša, treh –Metka in petih let - Mojca. In še nekaj je resnica, nikjer ni človek tak srečen kot prav v družini. Moj mož je bil veseljak in muzikant. Veliko veselja je nama naredilo pet vnukov (še Martin, Barbara) in sedaj že pet pravnukov (Zala, Izak, Maša, Mark in Erik) Prav tako sta mi zelo dragocena brata Mirko in Jože.

[1] Starša očeta sta Marija in Leopold Horvat, rodili so se jima: Franc, Bogomir, Kristina in Janez.

[2] Starša Mame sta Alojzija in Jožef Štraus. Oba sta hitro umrla in zapustila tri mladoletne otroke 12 letno Marijo, 8 letno Kristino in 2 letno Elizabeto. Ta starejšo je vzel v rejništvo Nikl Janez, mali dve pa Hujdečeva Trezika, ki je bila mnogim botra.

33. nedelja med letom (14. 11. 2021)

Pogovor z Ciliko Jeraša roj. Dokl

Današnji evangelij napoveduje stisko v kateri se bo razodela božja slava. Božja slava se ne razodeva v človeških uspehih, dosežkih, priznanjih, pohvalah, ki so minljiva. Nasprotno, v človeški stiski, krhkosti, nemoči, navkljub nelogičnosti obstaja pot do božje slave, božjega miru in božjih radosti. Občudujem način, kako po tej poti hodi Cilika Jeraša.

Kje ste v otroštvu videli božjo slavo…

Ne vem. Iste visoke čevlje smo nosili poleti in pozimi. Lačni nismo bili, oblek pa tudi ni bilo. Mala dečika sem bila in gnala kravi. Ata se je drl, če sta šli narobe. Ko sva delo opravila, je bil zelo ponosen name. Mama je za stare obleke iz mesta dala kokoš, nam pa so se lesketale oči. To je bila božja slava mojega otroštva.

Starša sta doživljala stiske…

Mama Genovefa Pezdiček (1913-1963) je bila od Marije Snežne. Njen oče Franc Pezdiček je živel z nami, imel pa je veliko sorodstvo v Avstriji in Nemčiji. Mamina mama Ana roj. Simonič je prej umrla. Oče Herman Dokl (1908-1972) je bil rejenec po hišah pri Sveti Ani. Njegova mama Urška je umrla za tuberkolozo, oče pa mu je padel v I. svetovni vojni. Nekaj časa je bil zaposlen v tovarni. Ob neki bolezni je ostal doma in živel od kmetovanja. Priložnostno je šel pokrivat strehe iz slame, nekaj si je prislužil tudi z izdelovanjem korpov. Starša sta se poročila leta 1933. Doma je bilo 3 he zemlje dovolj za 3 krave, 4-5 pujsev in pipike. Ena od njunih stisk je bila tudi ta, da nista ostala skupaj. Oče in pet let starejša sestra Slavica (1935) sta odšla zase, jaz pa sem ostala z mamo. Živeli sva v mali hiši, ki je bila preurejena iz štale, po malem sva jo povečevali. Veliko nama je pomagal stric Fekonja. Takrat še ni bilo kopalnic.

Stiskam navkljub ste polni življenja…

V šoli sva se obe s sestro zelo dobro učili. Sestra bi se lahko brezplačno učila še naprej, pa je oče ni dal. Tudi mene niso dali. Takoj po osnovni šoli že septembra pri 15-ih letih, sem šla v Maribor pazit otroke. Skozi zimo sem bila v mestu, čez poletje pa doma na razpolago za delo. Pri 18 letih sem se zaposlila v zavodu na Tratah. Bila sem namestnica bolničarke. 18 let sem bila v tej lepi službi, ki sem jo pustila, ker nisem imela urejenega varstva sina Božota (1963) in hčere Lidije (1972). Pred rojstvom hčere sva z Mirkotom Jeraša (1937 - 2013) sklenila še sv. zakon. Njegova družina 7 otrok je prišla na Trate iz Gorenske. Mirko je bil družaben človek, ki je rad igral na harmonike in se veselil raznovrstnih praznovanj s sorodniki in prijatelji. Imel je širok krog znancev. V sladkogorski tovarni je bil delovodja med traktoristi.

Nekatere stiske so vas še posebej zaznamovale…

Slovesi mojih dragih pokojnih so nepozabni. Mama je umrla zaradi srčne vodenike v bolnici. Oče je umrl pri meni doma naravne smrti. Med vsemi slovesi je bil najtežji od hčere, ki je 14 dni po rojstvu druge hčerke pri 27 letih podlegla poporodni depresiji. Moj mož je trpel zaradi ožilja. Zadnje 4 mesece je bil komi ležal v ptujski bolnišnici.

Zaradi vsega tega res cenim vsak telefonski pogovor in obisk svojih sorodnikov in prijateljev. Rada imam vse tri vnuke: Sanjo, Niko in Denisa. Ponosna sem na rejenko Klementino, ki je z nami preživela 12 srečnih let, se dobro situirala in v Mariboru vodi uspešno podjetje. Njenega obiska sem vesela kot sinovega.

32. nedelja med letom (7. 11. 2021)

Pogovor z Marijo Zorec roj. Bauman

Dar ubogih, pri Bogu šteje več kot dar zaklada bogatih. To je vsebina današnjega evangelija. Majhna kmetija, je nekoč preživela številno družino in dvema generacijama rejencem nudila topel dom. Bodimo predrzni in se vprašajmo zakaj tega tudi danes ne bi zmogla? Mora bit res vse novo, po zadnji modi, vse kupljeno, vse subvencionirano, vse zavarovano in zagotovljeno na ključ? Odgovor se skriva v pripovedi srčne žene, ki je nekoč sama skupaj s svojo mamo dve leti živela izključno od njunega dela na zemlji.


Kako sta zmogli z mamo sami poskrbeti za gospodarstvo?

Ko gre za preživetje, gre vse. Kolikokrat se je zvrnil kravji voz s senom. Pobirali sva in šle dalje… Tudi za delo na polju sva bili sami. Mama Kristina, roj. Štraus (1897-1969), je gnala kravo, jaz pa sem orala. To je bilo posebno obdobje naše kmetije. Oče Ferdinand (1888-1944) je umrl za rakom na želodcu. Brata Štefan (1922 živel je v Angliji in Franciji, kjer je pokopan) in Franc (1924) sta bila v angleškem in ruskem ujetništvu, brat Jože (1927) se ni nikoli vrnil iz ruske fronte. Doma smo imeli še starejšo sestro Antonijo (1932-50), ki je trpela za epilepsijo, od kar jo je tragično pogrizel neki pes. Tri leta je ostala v postelji, potem pa se je vse ponovilo, ko se je vanjo zaletel petelin. Preden se je brat Ivan - Anza (1929) odselil na Trate ter šel služit domovini, sem se morala vrniti iz Šentilja pod Turjakom, kjer sem bila dve leti varuška. Še mladoletna sem se poročila z Ivanom Zorec, ki je zatem odšel med vojake. Zmogli sva. Pomagali so nama sosedje in sorodniki. Tašča Neža Zorec (dočakala je 86 let) in njene hčere Jožefa (1929) in Irena (1937).

Kakšni so spomini na slavje poroke?

Ob najini poroki 14. oktobra 1956, na sam krajevni praznik, je igrala še vojaška godba. Iz cerkve, na poti domov, smo šli v Erkarjevo gostilno, ko so nama zaigrali. Doma na gostiji je kuhala Borovinšek Ančka, Vino so prinesli iz Sp. Ščavnice, od koder je bili tudi Ansambel - Krambergerjevi. Medtem, ko sta bila moja birmanska botra Angela in Franček Oman, je bil moja poročna priča brat Anzek. Poročno sliko imam nad posteljo. Ponosna sem na 63 let skupnega življenja z možem, ki ga res pogrešam.

In vajina družina…

Rodili so se nama Milan (1961) umrl je za levkemijo; Marija (63) hči Janja; Roman (1973) hči Maja; Andrej (1977) otroka Alena in Adin. Pri nas je bilo prostora še za osem rejencev. Med njimi je z nami najdlje živel Darko, ki je sedaj v Lendavi. Ponosna sem nanj, da je poleg svoje družine (hčerki Mia in Ema) še predsednik društva rejnikov.

Ves čas smo se preživljali s kmetijo. Ker se je mož v Ledineku izučil za mizarja, si je kak dinar prislužil še s stavbnim pohištvom in še eno posebnostjo – z izdelovanjem krst. Z g. Pojbičem je bil še edini, ki je izdeloval krste. To je bil še čas, ko so imeli ljudje navado, da so si že prej pripravili les za krsto. Ob smrti je moral moj mož iti na dom in tam po meri izdelati krsto. Spet drugič je vsa naša družina dolgo v noč doma zbijala krsto. Smrt pod našo streho ni bila tabu. V krsto se je še kdo od naših kdaj ulegel in jo preizkusil, preden jo je mož zjutraj dostavil s kravami.

Hvaležna sem, da s prodajo kmetije lani Gregorju in Maruši Vode nisem izgubila doma, nasprotno družina se mi je le povečala. Minuli petek še z enim članom – njuno drugo hčerko Heleno.

31. nedelja med letom (31. 10. 2021)

Pogovor z Josefom in Hancijem Nekrep

Na vprašanje: »Katera zapoved je prva?« Jezus v današnjem evangeliju odgovarja: »Poslušaj, Izrael, Gospod, naš Bog je edini Gospod. Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo. Druga pa je tale: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.« Pred nami je sestavek, kako je poslušala ter ljubila Boga in bližnjega družina Nekrep s številnimi otroki.



Kako bi opisala vajino družino …

Mama Marija Potočnik (1912) je bila globoko verna. Doma je bila onkraj Mure iz Weittesfelda, kjer je še danes pogost priimek »Pototschnig«. Na svet je prišla kot prvorojenka Jožefe Trummer in Franca Potočnik zaposlenega v vojaški mornarici. Vsi strici (Franza, Otta, Heinricha, Alfonza in Adolfa) so grozote druge svetovne vojne globoko izkusili. Razen najine mame, je bila vsa njena družina odpeljana v Šterntal (Kidričevo).

Oče Franc Nekrep je bil rojen v Sladkem Vrhu 1908 očetu Andreju in Mami Alojziji. Očeta lahko opiševa kot zelo delovnega in strogega. Starši so med seboj in z nami vedno govorili nemško.

Čeprav sta brat in sestra zgodaj umrla, je mama vedno rada rekla, naša družina šteje 13 otrok: Franc (1932-93), Justa (1933-2014), Josef (1935), Olga (1936-2018), Paul (1938-95), Marija (1939-76), Vili (1942), Kristina (1944), Hanzi (1945), Štefanija (1946), Edi (1949-50), Margareta (1952), Rudi (1958).

Kako sta se znašla v življenju?

Josef / Joe: Bil sem prvi v družini, ki je leta 1954-tega zapustil Slovenijo. Čutil sem, da v takem sistemu ni prostora zame. Najprej sem živel v Avstriji, nato pa sem se preselil v Avstralijo. Tam sem si ustvaril družino z ženo avstrijskih korenin. Rodile so se nama štiri hčere (Analiese, Sonja, Klavdija in Ingrid). Pri delu sem imel blagoslov in uspeh. V Avstraliji sta se mi pridružila še brata Vili in Rudi. Iz majhne gradbene firme sem zrastel v podjetje, ki se je ukvarjalo še s hoteli in drugim. Zelo rad sem imel konjske dirke. Tudi hčere so imele veliko veselja s konji. Imeli smo čredo 60-ih tekmovalnih konj. Ves ta svetni uspeh, je zelo minljiv. To sem posebej začutil, ob bolezni hčere. Nikoli si nisem mislil, da mi bo rosno mlada hči umrla za levkemijo. Sedaj, ko sem že precej v letih, so mi zelo dragocene novice sorodnikov iz domačega kraja. Veseli me, da sem s svojimi darovi pomagal pri obnovi župnišča na Velki. Vesel sem, ko slišim, da imajo otroci radi konja Viktorja, ki sem ga ob 30 obletnici samostojnosti Slovenije letos podaril župniji.

Hanci: Med vsemi brati in sestrami sem verjetno edini, ki pogostokrat pravim, da me je v mladosti zanimal duhovniški poklic. Še danes rad vzamem v roke kake knjige svetnikov, ali druge krščanske knjige. To sem prejel od mame. Po zgledu svojih starejših bratov in sestr, sem tudi jaz šel v tujino. V Avstriji sem se zaposlil kot trgovec. Jezik mi ni delal nobenih težav, saj sem se nemško laže izražal kot slovensko. Poleg domačih, sem bil najbolj povezan z bratom Joe-jem iz Avstralije. Z njim se še vedno pogosto slišim. V veliko veselje in tolažbo mi je pristni stik z naravo in živalmi.


30. nedelja med letom (24. 10. 2021)

Pogovor z Matildo Ferk roj. Šnajder

V evangeliju danes slišimo, kako množica spodbuja Bartimaja, da pristopi k Jezusu: »Le pogum, vstani, kliče te!« Ni vedno tako, da bi ljudje spodbujali človeka na poti k Jezusu. Tudi danes nekateri starši svojim otrokom naravnost preprečijo, da bi se srečali z odrešenikom, mu ne dovolijo k verouku, ali k sv. maši iz smešnih razlogov. Nekaj podobnega se je zgodilo z g. Štefanom Ferkom, ko si je želel med duhovnike.

Vašemu možu so starši nasprotovali duhovništvo…

Imela sem čudovitega in skrbnega moža Štefana (1925-2016). Spoznala sva se pri moji teti Mariji, katere sosed je bil (v Jakobski fari). Ob večerih, ko so žene predle na kolovrat, je bil tetin sosed Štefan pogosto naprošen, da je bral Mohorjeve knjige. Pred poroko leta 1953 sva oba šla »na verouk« k svojima župnikoma. Jaz k g. Veršiču (na fotografiji za menoj), on k g. Erhatiču. Štefan mi je kasneje povedal besede župnika iz Jakoba: »Molit znaš dobro, skregala se pa glih tako bosta, midva ne potrebujeva več verouka.« Takrat sem izvedela, kako ga je župnik cenil in dolgo nagovarjal, naj očeta (Jožefa Ferka 1892-___) prosi za dovoljenje, da stopi med duhovnike. Poznal je očetovo nasprotovanje in ga ni prosil, čeprav mu mama (Marija Ferk 1885 - ___) ni nasprotovala. Nekoč je župnik sam šel prosit in pri tem doživel ostro zavrnitev: »Jaz sem kolar in moj sin bo kolar!« Čez petdeset let je sin Jože – ortoped zdravil g. škofa Grmiča. Njun pogovor je nanesel na najino zlato poroko. In čeprav g. Časlu to ni bilo najbolj povšeči, je tisto slovesnost vseeno vodil g. škof Grmič. Skupaj sva dočakala več kot 60 let zakonskega življenja. Štefan je do konca bral Mohorjeve knjige, ki smo jih redno kupovali in božja volja je bila, da je umrl ravno, ko je domači župnik doma molil hišni blagoslov po Božiču.

Tudi vaš oče je ustvarjal iz lesa…

Moj oče Janez Šnajder (1875 -1944) je bil kot najmlajši med otroki (Marija, Tonika, Miha, Franci in Janez) izučen za sodarja – »pinterja«. V zakonu s Terezijo r. Ornik (1885 -1969) so se jima rodile 4 hčere: Marija (1912) poročena z Gungl Kondradom a brez otrok, Jožefa (1920) poročena z Perner Konradom (otroci: Marija, Ivan, Pepi), Ivanka (1925) poročena z Ivanom Rajšpom (otroci: Ivan, Franc in Marija) in jaz. Rojena sem leta 1930, ko sta starša moje mame Jurij in Marija Ornik ravno praznovala njuno zlato poroko. V družini moje mame so bili rojeni: Janez, Adolf, Friderik, Terezija, Marija in Pavel. Vsi 4 sinovi so šli v vojsko. Dva sta šla v Rusijo in sta prišla nazaj, dva pa v Italijo in ju ni bilo več domov. Medtem, ko je imela moja mama 4 dekleta, je imela moja teta Marija z Cehner Jožetom 4 fante: Lojzna, Pavleta, Janeza, Hanzija in Pepna. Slednji je umrl pri vojakih. Spomnim se, da sem morala teti sporočiti, da ji je sin umrl pri vojakih in kako so ga prepoznali po rani na nogi, ki jo je dobil od kose.

In vajina družina…

Dve leti po poroki se nama je rodil Jože, leto za njim pa Milan. Oba sta rada ministrirala. Prvi ima z ženo Ivico hčeri Simono in Jasmino ter 5 vnukov, drugi pa z ženo Slavico Urško, Zalo in Miloša ter prav tako skupno 5 vnukov.

29. nedelja med letom (17. 10. 2021)

Pogovor z Ano Grager roj. Maroša

Medtem ko se daleč na okrog več ne praznuje krajevnih praznikov, ga naša krajevna skupnost letos obhaja že 68. Zanimivo je prisluhniti osebi, ki je bila precej časa znotraj različnih služb zaposlena v krajevni skupnosti. Morda bo koga ta zapis navdušil za raziskovanje te zanimive lokalne upravne strukture ter njeni zgodovini in obliki posvetil še več pozornosti.

Je bila krajevna skupnost vaš prvi delodajalec?

Ne, sprava sem se zaposlila na Tratah v kmetijskem gospodarstvu. Podjetje je šlo pod Kombinat Lenart, jaz pa sem se zaposlila v krajevni skupnosti. Sprva sem bila knjigovodja in blagajničarka. Krajevna skupnost je imela strukturo v obliki komisij: odbor za komunalo, skupščino KS, svet KS, odbor za socialo in svoj bife. Tajnik je bil glavni odgovorni. Za svojo delo organizacije je sprejel mandat skupščine. Druge službe so bile: tajnik, administratorji, matičarka, kurir, grobar, dva cestarja ter natakarica. Na seje so prihajali zunanji člani naselij, ki so poročali o stanju cest, mostov, socialnih problemih,… Včasih sem nadomeščala druge zaposlene. Kmetu sem znala pripraviti potni list za prevoz živali, na podlagi veterinarskega spričevala… Dobro se spominjam sodelavke Marije Lubej ter dolgoletnega tajnika Kurečič Jurija. Nasledil ga je Franc Fažmon. Takrat so me pregovorili, da sem prevzela vlogo tajnice za 5 let. Leta 1979 sem se kot arhivarka zaposlila v Palomi, od koder sem se 1991 upokojila. Za menoj sta bila tajnika KS še Franc Fažmon in zadnji Peter Golob. Struktura se je spremenila, sedaj ni več redno zaposlenih tajnikov. Krajevno skupnost vodi predsednik v obliki honorarne dejavnosti. Aktualna predsednica je Vesna Knuplež, prej so to bili Franc Zver, Galun Zvonko, Štefan Muršec...

Vaš brat Štefan je že spregovoril o vaši družini, bi kaj dodali?

Sem mlajša od brata Štefana zato lahko njegovo pripoved dopolnim z nekaj letnicami. Najin oče Štefan se je rodil 1908 in dočakal 78 let starosti, mama Ana r. Staus je bila 4 leta mlajša in je dočakala 92 let. Tudi letnice mojih bratov in sester zlahka stresem z rokava: Katarina (1932), Angela (1934-2019), Franc (1936), Štefan (1938), jaz (1941), Marija (1943), Slavko (46), Tone (1950-2004), Jože (1954), Ivan (1955) in Dragica (1961). Stara sem bila ravno tri tedne, ko našo družino selili v Bosno za 4 letno izgnanstvo. Lepo je bilo živeti v veliki družini. Nikoli lačni, nikoli bogati. Imeli, da smo preživeli. Fantje so pomagali očetu, dekleta mami, ko je bilo več dela smo skupaj stopili.

Ustvarili ste si družino…

Pri svojih 20 letih sem se poročila z Stanislavom Gragerjem (1935 -2009) Na svoj r. d. sem šla na zapisnik k g. Srečkotu Veršiču. Mož je izhajal iz Sv. Ane (Froleh), srečala sva se na Tratah ob silvestrovanju dve leti prej. Izhajal je iz kmečke družine, njegov oče Ferdinand (1908) je imel z ženo Marijo (1912) pet otrok: Marijo, Otmarja, Stanislava, Ferdinanda in Ido. Mož je delal v Avstriji, v Mariboru pri akumulatorjih Vesna, ter kot vratar v Palomi. Že pri 40 letih so mu odvzeli ¾ želodca. Rodila sta se nama Irena (1961) in Stanislav (1964). Moji vnuki so: Nina in Jernej ter Janja, Mateja in Andrej. Na sliki od leve proti desni so moji pravnuki: Lia in Ela od Mateje, Maša od Janje, Lan in Izak od Nine ter Julijan in Manuel od Andreja.

28. nedelja med letom (10. 10. 2021)

Pogovor z Elizabeto Špindler roj. Novak

Besede iz današnjega evangelija: »Nikogar ni, ki bi zaradi mene in zaradi evangelija zapustil hišo ali brate ali sestre ali mater ali očeta ali otroke ali njive in ne bi zdaj v tem času, skupaj s preganjanji, prejel stokrat toliko hiš, bratov, sester, mater, otrok in njiv, v prihodnjem pa večno življenje.« Veljajo tudi za g. Elizabeto, ki je že pri 4 letih po smrti matere zapustila svoj dom –svoje vse in šla v rejniško družino.

Iz katerega kraja izhajata?

1935 leta sem se rodila v bližini Radenc. Mama Alojzija Novak je tam pokopana, oče Anton Novak pa se je drugič poročil z Nemko »Nano« v Lokavec, kjer je delal v Sektorju. Otroci (Fanika, Matija, Ivan in jaz) smo ob smrti mame zapustili dom. Ker nista imela otrok, je mačeha predlagala očetu: »Zakaj pa najmlajše ne bi vzeli domov?« Pri očetu sem ostala nekaj časa, dokler se mačeha po vojni ni zapila. Pokopali smo jo pri sv. Ani, kjer je pokopan tudi oče. Takrat sem šla k starejši sestri v Maribor delat na vrtnarijo. Od tam sem se zopet vrnila v Slovenske gorice. Zaposlila sem se v Sektorju, ker je delal moj oče.

Kako je izgledalo delo v Sektorju?

To je bilo delo na terenu. Delali smo od 7h do 18h. Zelo smo bili odvisni od vremena. Zaposleni smo bili pretežno domačini. Imeli smo ogromno sadja in vinogradov. Ob pobiranju jabolk smo nabrali za cele vagone gajbic. Imeli smo izjemno veliko površine goric in sadovnjakov, kjer je bilo potrebno: kopati, škropiti, rezati, kositi travo… Po večini je bilo to ročno delo brez strojev. Moja skupina je štela 10 ljudi. V času trgatve in obiranja sadja, so prišli v pomoč še drugi. Naš vodja je bil Jože Rajšp oče od v tem tednu umrlega Antona Rajšpa. 24 let sem delala v Sektorju, potem sem šla do upokojitve v Palomo. Imam 35 let delovne d.

Ustvarili ste si družinsko življenje…

Ponosna sem na sina Brankota in hčerko Marijo. Vesela sem da me je g. Srečko Veršič poročil z Mihaelom Špindlerja (1912-1990). Bil je vdovec. S prvo ženo prav tako Elizabeto ni imel otrok. Branko živi z družino na Tratah. Rodila sta se mu Barbara in Blaž. Marija pa živi z družino blizu mostu v Cmurek z vnukom Domnom in Klavdijo. Januarja je bilo že 21 let kar sem vdova. Mihael je bil pljučni bolnik. Dolgo se je zdravil, na koncu pa tudi umrl v bolnišnici za pljučne bolezni na Pohorju.

Kaj vam je prineslo največ veselja v življenju?

Gotovo so bil to otroci in vse kar je bilo povezano z družino. Včasih sem rada šivala. Danes ne vidim več dobro. Hvaležna sem našemu zdravstvu, da me še ohranjajo pri življenju. Pomislite, trikrat so mi že zamenjali kolk. Ob tolikih operacijah imam precej načet živec, tako da noge več ne čutim dobro. Hitro se spotaknem, ker nogo ne zmorem dvigniti. V veliko oporo mi je dobra soseda Marija Kukovec. Pri njih imam posebej sobo. Lepo skrbijo zame. Kuhajo in perejo mi. Tudi k zdravniku me peljejo, ko je treba. Jaz pa jim malo pomagam, pri nezahtevnem delu. Rada še gor zakurim, rada likam. Dokler mi bo ljubi Bog dal, bom še rada migala in molila.

27. nedelja med letom (3. 10. 2021)

Pogovor z Marijo (Marico) Krajnc roj. Koren

Besede iz današnjega evangelija: »Pustite otroke, naj prihajajo k meni, in ne branite jim, kajti takšnih je Božje kraljestvo,« vlivajo v srce občutek sprejetosti in zaupanja tako malim otrokom kot nam odraslim. Prisluhnimo zgodbi Marice, ki je pri 13 letih izgubila mamo.

Hitro ste morali odrasti …

Mama Marija Koren roj. Rankovec je prišla iz Pohorja in se poročila v Malečnik (vas Matkova) z očetom Alojzem Koren. Rodila sem se prva (1932), za menoj sta bili še sestri Frančiška (1933), Terezija (1935-2019) ter dva brata Štefan (1939) in Tonček (1945). Oče se je tri mesece pred koncem vojne vrnil iz Šlezije. Mama je že celo leto bolehala, ob koncu vojne pa je umrla. Spominjam se je, da je rada veliko molila. Bila je zelo pobožna žena. Oče je delal pri kmetih in skrbel za nas 5 otrok. Pri 15 letih sem že s srpom žela pšenico. Radi so me imeli, jaz pa sem bila vesela, da so mi zaupali in sem smela kot najstarejša iti k tako pomembnemu opravilu. Pri 17 letih sem šla v službo na neko vrtnarijo v Maribor. Tam sem se naučila dobro kuhati tudi bolj izvrstne jedi. Iz vrtnarije sem spet šla delat na kmetijo. Zelo sem se razumela s njihovo hčerko. Tja je prihajal na delo tudi Peter Peršak s katerim sem se leta 1955 poročila.

Se je življenje močno spremenilo s poroko?

Zelo. Posebej ko pridejo otroci. Rodili so se nama štirje otroci. Slavica (1956), Milan (1957), Dragica (1960) in Zvonka (1962). Žal pa nam ni uspelo ostati skupaj. Z otroci sem se umaknila najprej v Jakob, kasneje pa v Sladki Vrh. Svoj prostor pod soncem smo našli pri Niklovih, ki so nam dali stanovanje, hrano in delo. Kristina Nikl je bila zelo sposobna, velikodušna in čuteča žena gostilničarja. Imela je zlate roke za domače in tujce. Imeli so veliko živine, polja, velik vrt in seveda veliko dela. Spominjam se njihovih pohlevnih volov s katerimi sem pogosto orala. Najmlajšo Zvonko sem potrebovala le, da je vole ob koncu vrste obrnila. Z Niklovimi smo se dobro razumeli in še danes sem jim hvaležna za vso podporo družini v tistih prelomnih časih. Tam sem spoznala tudi Ivana Krajnca (1937-2011) in se z njim poročila leta 1972.

Potem sta se še selila…

Od tam smo se preselili v najemniško stanovanje v Sladki Vrh blizu Pojbičeve Angele, ki je bila tudi botra našim otrokom. Službo sem imela v Lovskem domu, katerega gospodar je bil Nekrep Jože. Gostinstvo je tam cvetelo tudi po zaslugi sposobne kelnarce. Lovski dom je bil znan gostom iz vojske, policije, in Tovarne. Direktor Palome Maks Kocbek je pripeljal mnogo poslovnežev. Z menjavo vodstva je dom izgubil goste. Zaposlila sem se v Palomi kot čistilka. Valentin Pohorec me je povabil v kuhinjo, ker sem delala do upokojitve leta 1989. Zelo so me imeli radi. Še vedno slišim, kako so me spraševali: »Marica, kdaj nam boš skuhala ričet? Kdaj bo spet segedin?« Rada sem delala, čeprav je bilo težko delo. Skuhali smo za čez 1000 porcij. Zadnjič sva se selila pri 50 letih, ko naju je Mirko Ferk presenetil s ponudbo, da sem prišla k njegovemu sosedu Jožetu Jauku, ko je zbolel. Takrat tu ni bilo ceste, jaz pa v službo s kolesom. Ferkovi so zelo dobri sosedje. Lokacija hiše je čudovita, pravi božji mir.

26. nedelja med letom - Slomškova nedelja (26. 9. 2021)

Pogovor z Marijo (Marico) Hujdec r. Bajsič (1934)

Ko sem v tem tednu z obiskom presenetil go. Marico, jo najdem za mizo pri večerji. Navdušeno me vpraša: »Ja kje ste pa hodil tako dolgo. Kako, da me bolj pogosto ne obiščete?« Tolažeče jo vprašam jo: »Mama, kako ste?«, pa se mi dobrovoljno smeji in odgovori: »Sem že v luftu… že grem gor… še malo pa bom na onem svetu…«. »Prej bova napisala še vaše dragocene spomine,« ji odvrnem, kakor da je ne bi slišal.

Prosim opišite mi družino iz katere izhajate …

Očetu je bilo ime Peter Bajsič (1909), bil je kmet v Jurijevskem dolu. Mama Jožefa rojena Roškar (1913) je izhajala iz Ročice. Najstarejša sestra Ana (1933) se je letos poslovila. Za menoj sta rojena še brata Franc (1937) in Milica (1943). Pri nas smo redili do 14 glav živine in par konjev. V šolo smo hodili v Jakob. Mamino družino sem dobro poznala: dedka Vincenca Roškar in babico Jožefo roj. Bračko ter teto Valerijo, strica Vincenca in Haneka. Očetova družina je bila večja: dedek Franc Bajsič in babica Ana, ter strici Andre, Avgust, Joško, Peter, Ana, Barbara in Katarina.

Česa se radi spominjate iz otroštva?

Spominjam se svojega obhajila in birme. K obhajilu smo šli peš v Jakob, za birmo je oče vpregel par domačih konjev in smo se peljali z »lojternim vozom«. Da je bilo malo bolj mehko smo si na deske dali deke. Takrat še ni bilo asfaltnih cest. Peš si bil v Mariboru s hitro hojo v dveh urah, mi pa tudi nismo bili dosti prej, smo se pa gosposko peljali: jaz, starejša sestra Ana, starša in boter. Kmalu po tistem je oče prodal konje in raje vozil z vprego volov.

Kje ste spoznali svojega moža Antona?

Na nekem likanju pri Venteju Frideriku. Bil je dobro leto mlajši. Rad je potegnil na harmonike, ni pa hodil igrati z muzikanti. Imel je dve sestri Gizelo in Marijo. Možev oče Jernej Hudec (1910-41) je mlad umrl za tuberkulozo. Tašča Elizabeta Hujdec (1910-2003) roj. Gungl je umrla za rakom na nosu. Poročil naju je g. Erhatič v Jakobskem dolu leta 1961. Slavje smo imeli pri nas doma na domačiji neveste, kot je bilo včasih navada.

In vajina družina …

Prva hčerka je Manica (1960) sedaj poročena Hecl ima sina Jožefa in hčerko Jasmino. Druga je Gizela (1962) poročena Peserl ima sina Brankota in dvojčici Doris in Suzano. Zadnji je Tonček (1965). Ostal je doma poročen z Marjetko rojeno Potočnik, ima hčerko Anjo poročeno z Unger Matejem (pravnuka Teo in Anej), hčerko Andrejo poročeno z Fras Sandijem (pravnukica Nika) ter sina Tomaža. K naši družini spada tudi Zlatko Kosič. 33 let je že, kar je že pri nas. Ko mu je umrla mama Ana Kosič, ga je neuradno k sebi sprejela moja tašča Elizabeta. Navadili smo se drug drugega.

25. nedelja med letom (19. 9. 2021)

Pogovor z zakoncema Kolerič (Leopold in Erna r. Pleteršek)

Danes v evangeliju beremo: »Kdor sprejme enega takih otrok v mojem imenu, mene sprejme; kdor pa mene sprejme, ne sprejme mene, temveč tistega, ki me je poslal.« Ob teh besedah starši pogosto pomislijo na svoje otroke, tudi če so že odrasli. Bolj daleč so otroci od doma, bolj jih skrbi njihova sprejetost v tujih krajih.


Z mislimi ste pogosto pri sinu Brankotu …

Res je. Od vseh novic iz tujine me najbolj zanimajo tiste iz Avstralije. Zlasti iz Sidneya. Tja se je pred 18 leti z družino preselil, ko je sledil kolegu in boljši službi. Njegov najstarejši sin je prišel nazaj. »Slovenija je le Slovenija« pravi. To se res ne da pozabiti. Želim si, da se tudi sin čim prej vrne, če ne prej, ko se upokoji, kakor sam pravi. Nazadnje je pripovedoval, da v Avstraliji kontrolo nad virusom ne izvaja policija, pač pa vojska. Država je docela popolnoma zaprta. Vanjo skoraj ni mogoče vstopiti ali izstopiti.

Se je tudi vaša družina selila?

Ne, nismo se selili. Tudi potovali nismo veliko. Oče Dominik 1914-1973 je bil strojnik v Sladkem Vrhu. Živeli smo v bloku. Mama Frančiška 1911-1997 je bila doma s štirimi otroki. Najstarejši brat Dominik je bil rojen 1936. Čez dve leti sem bila jaz, čez tri leta brat Fredi in čez osem let še sestra Inga. Z bratom Dominikom sva se hitro zaposlila, ker ni bilo možnosti za izbiro poklica.

Razmeroma hitro sta se tudi poročila …

Ja tisti čas smo vsi pohiteli. V Palomi sem srečala moža Leopolda. Leta 1959 sva se poročila in kmalu zibala prvega sina Brankota, čez štiri leta še sina Mirana in še čez štiri leta hčerko Metko. Za razliko od mene so se vsi otroci izučili v poklicu, ki so si ga sami izbrali. Ko so bili najini otroci najstniki, je pri 43 letih v prometni nesreči umrl brat Dominiki. Za seboj je zapustil ženo s štirimi otroki. Groza te nesreče me še danes spremlja. Zaradi nje je sinova oddaljenost tako boleča.

Se spominjate slovesa svojih staršev?

Smrt očeta Dominika je prišla iznenada pri njegovih 59 letih. Mamo Frančiško je zadela kap. Leto dni je ležala. Zanjo je lepo skrbel brat Fredi. Umrla je v lepi starosti pri 86 letih.

Kje najdete moč za vsakdanje življenje?

V veliko spodbudo so mi obiski mojih otrok in vnukov. Ob nedeljah radi pridejo. Pogosto mi pravijo: »Mama tvoja kuhinja je pač tvoja kuhinja, srečni smo, da te imamo!« Zelo sem vesela njihovih obiskov. Takrat najlaže pozabim na svoje bolečine in nemoč. Za seboj imam dve težki operaciji. Enkrat so mi menjali kolk, drugič so mi vstavili ploščice v hrbtenico. Noge me ne nesejo, kot bi mogle. A jaz moram iti za soncem. Sonce sije še naprej tudi ko dežuje in ga ne vidimo. To močno verujem. Verujem v ljubega Boga in Božjo mater Marijo. Ko sem nemočna ob zahtevni skrbi za moža se umirim le ob Jezusu na križu.

Moževa družina je kratko opisana v pogovoru z njegovo sedaj pokojno sestro Marijo Majhenič rojeno Kolarič.


24. nedelja med letom (12. 9. 2021)

Pogovor z Marijo Ferlinc r. Žnuderl

Jezus pravi: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem. Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč. Vse mi je izročil moj Oče in nihče ne pozna Sina, razen Očeta, in nihče ne pozna Očeta, razen Sina in tistega, komur hoče Sin razodeti. Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.«. (Mt 11, 25- 30) Nikjer na Velki nisem zaslutil takega miru in pokoja, kakor v srcu leta 1933 rojene Marije.

Kako bi opisali svojo družino?

Očeta so klicali Fenštrov Fric, ime mu je bilo Friderik, doma je bil iz Jurija, tam je tudi pokopan. Mama Žnuderl Frančiška je bila iz Sp. Velke. Pri nas doma so bili trojni otroci. V taki situaciji nikoli ne veš, če si prav doma, ker je družina razbita. Moj pravi brat je bil najstarejši, umrl je kot otrok. Bila sem še 'preputava', da bi si zapomnila njegovega imena. Potem sem bila jaz. Oče je kmalu šel, tako je pač bilo, če ni bilo za skupaj. Za menoj so se rodile še Anja, Ivan (Anza) in Jože. Moja krstna in birmanska botra je bila Marjana Rajzman, pri nas je bila v rejništvu, dobro smo se razumeli. Moliti me je učila babica Malika, mamina mama. Učila se nisem, vedno so me tiščali delat, pa je vse iz glave padlo, kar bi moglo v glavi ostati. Veselic ni bilo toliko. K maši sem rada šla, a so nas otroke vedno opozarjali. »Če ne boste dovolj hitro prišli domov od maše, ne boste dobili obeda.« To pridigo sem pogosto poslušala. Doma so bili strogi.

In vaša mladost?

Mlada sem šla od doma za deklo v Jakobski dol. Mogla sem bogat, če sem hotela dobit dinarje. Delala sem na vrtu, na njivi, v hlevu,... Gospodinja me je hotela imeti v kuhinji, da sem z njo gospodinjila. 'Prinesi to, odnesi to, idi po drva, idi po vodo…' Vedno so me gnali. Gospodinja je bila debela in 'šorf' jaz pa suha in tiha, pa sva dobro skupaj shajali.

Ustvarili ste si družino …

Poročila sem Alojza Ferlinc iz Partinja. Mož je delal doma. Ni hodil v službo. Sin Stanko se nama je rodil 1963 leta. Sinu sem rekla: »Naredi šolo, da boš na boljšem stolu sedel kot jaz.« Ubogal me je, ima dva pridna otroka Benjamina 28 let in Anjo 21 let.

Kako živite sama v hiši?

Jaz moram imeti mačko, da se potolažim, ko sem sama. Sin zelo lepo skrbi zame. Vsaki dan pride in me obišče. Vse, kar potrebujem, mi prinese. Nič mi ne manjka, z malim sem hitro zadovoljna. Vesela sem toplih sončnih dni kot je danes. Sosedi so tudi zelo dobri, vredu se razumemo, čeprav nismo veliko skupaj. Sedaj na stare dni sem našla svoj mir, sedaj ko ne bom več dolgo. Z glavo imam težave, boli me. Posebej uho, enkrat levo, enkrat desno. Nekaj mora biti, sicer ne moreš 'hin' biti. 'Sedaj so malo pozabili umirat, preje pa so bolj flajsig umirali. Pravijo, da se boleje droč hitro širi, morda bo tokrat še mene vzelo. Na vse sem pripravljena.'

23. nedelja med letom (5. 9. 2021)

Pogovor z Martino Šlebinger r. Žižek

V minulem tednu je v prvi razred devetletke v Sladkem vrhu vstopilo 19 otrok in na Velki rekordnih 12 otrok. Nekoč, ko še v Sladkem vrhu sploh ni bilo šole, so otroci hodili v šolo na Velko in v Vranji vrh, je le-ta trajala samo 5 let, vanjo pa je skupaj vstopalo do 5 krat več otrok.



Vaši spomini na šolo?

Do šole sem imela 15 minut. Živeli smo pod cerkvijo. Danes ni več nobene sledi od naše hiše, ki je zravnana z zemljo. Tudi nobene poti ni več tja. S pet let starejšo sestro Roziko (1930) sva skupaj hodili samo eno leto, saj je takrat šola trajala samo pet let. Spominjam se, da sem hodila tudi v nemške šole. Moje otroštvo je bilo težko, ker sva bili dve punci pogosto primorani poprijeti za vsako tudi moško delo.

Mladi ste se poročili…

Pri 22 letih, leta 1957, sem poročila Franca Šlebingerja, mizarja iz Sv. Ane na Ščavnici. Po poroki sva začela graditi, pa se je teren plazil, da sva bila prisiljena spremeniti prvotno lokacijo. Preselila sva se sem na Zgornjo velko 131. Najprej sva si postavila uto in nato nadaljevala s hišo. Tudi tu so bile preizkušnje. Leta 1960 je razsajala griža, za katero je zbolela dve leti stara Martina in novorojenka Marija (sedaj živi ob Selnici ob Dravi). Mlajša je bolezen prebolela, starejša pa ji je podlegla. Potolažila sva se ob tretji hčeri Olgi (poznajo jo kot šiviljo). Čez sedem let se nama je rodila še hči Milena, ki živi pri meni. Tri leta za njo je prišel še težko pričakovani sin Franc.

Razlika med vašim in otroštvom pravnukov je velika…

Ja, veliko večja kot med mojim in otroštvom mojih staršev. Oče Janez Žižek (1898 1970), doma iz Ščavnice in mama Zofija Žižek roj. Štradner (1894 1968) sta se tudi živela izključno od zemlje. Tudi moj mož ni bil nikoli zaposlen. Delal je po terenu 'rušte' in drugo. Vseeno pa čutim, da imam pridne naslednike. Lepo se razumemo. Skrbni so. Ne znajo orati s kravami, kot sem to počela jaz, so pa zelo delovni. Vesela sem, da se znajo družiti in veseliti. Vnuka Aleš in Damijan skupaj z Denisom (možem od vnukice Janje) so pravi muzikanti. Ko igrajo v kleti mi naredijo 'kratki čas'. Glasba je vedno lepa, prežene mi tiste težke spomine na slovo mojih staršev in lani mojega moža Franca. Ob koncu njegovega življenja, ga je doletela huda oblika demence. Vse se je dalo z njim dogovoriti, ob večerih in ponoči pa je bil zelo nemiren. Pogosto je hodil okrog po Velki popolnoma izgubljen. Morali smo ga dati v dom v Lenart. Slovo mojih staršev je bilo res slikovito. Takrat še ni bilo poslovilnih vežic. Pokojne smo položili na 'por' okrašene s cvetjem. Krsto so prinesli šele 'trogarji', sosedje, ki so se menjavali na poti do cerkve. Mama je počivala na 'porah' v stari hiši, ki je ni več, oče pa že tu kjer smo sedaj. Takrat se je molilo vsak večer.

Še vedno ste aktivni…

Vsaki dan prehodim kak kilometer. Rada grem na zrak. Usedem se na hojco, postavim se na sonce, rada luščim fižov, vesela sem obiskov. Še sem v kontaktu z Bregovo Marijo, Angelo Pojbič in drugimi. Seveda mi največ pomenijo vnuku in pravnuka Tilen in Leon (najmlajši na sliki z menoj).

22. nedelja med letom (29. 8. 2021)

Pogovor z Alojzem Breznikom

Te dni mediji poročajo o evakuaciji Afganistana, ki tone v državljansko vojno. Naj bo kriza vojaška ali ekonomska, vedno so največje žrtve otroci. A prav ta najbolj ranljiva populacija nosi v sebi največ moči, ki se zoperstavlja nasilju, sovraštvu in pomanjkanju. Zgodba g. Alojza o ustvarjanju družine, med tem ko je moral svojo tako rano zapustiti, je sveta zgodba vredna branja in premišljevanja.


Kako bi opisali svoje otroštvo?

Rojen sem leta 1934 na Žitencah, sosedje smo bili s klobasejevimi. Oče Jakob Martin Breznik je bil kmetovalec. Z mojo mamo Kristino rojeno Muršec iz Malne, sta se poročila okoli leta 1929. Najprej se je rodil brat Jože leta 1930, čez dve leti brat Martin. Njega je ob nesreči ubila kobila pri 4 letih. Štiri leta za menoj se je rodila sestra Mimika, od mene deset let mlajši je brat Martin, predzadnja je sestra Štefka. Ker smo bili revni, smo razen najstarejšega brata vsi šli od hiše. Kmetija se je kasneje prodala, živeti pa so šli v sp. Gasteraj. Mene so s štirimi meseci dali mamini sestri Genovefi k sv. Ani. Tam je bila večja posest, s kravami, voli in konji, kjer sem delal družbo sestrični Genovefi in bratrancema. Tu sem živel do svojega 18 leta. Svojo družino sem malo poznal. Spominjam se očetovega brata Dominika in tete Nanike, ki se je poročila z Majceničem.

Kako ste si ustvarili družino?

Že kot učenec osnovne šole sem pogosto pomagal Viktorju Pohorcu pri pokrivanju streh s slamo ali pri kolinah, saj je bil znan kot dober 'kolinšek' – mesar. Viktor je živel pri sv. Ani blizu nas. Bil pa je stric Marjani Pohorec (1927). Poznanstvo z Marjano ali Aniko, kot so jo klicali njeni domači, je preraslo v ljubezen. Poročila sva se 16. aprila 1952. Od 1954 do 1956 sem služil vojsko kot graničar na albanski meji. Po vojaščini smo še nekaj časa živeli pri Pohorčevih potem pa sva šla za tri leta živet v šolski blok na Vranji vrh. Žena je v šoli kurila, kuhala in drugo. 2. Maja 1962 sva prišli sem v Svečane s petimi otroki: Anico 1952, Jožetom 1954, Katico 1956, Vido 1957 in Srečkotom 1960. To malo hiško sem kupil od Dolinšek Hancija, on pa je šel živeti k teti. Tu sem še prejel sina Stankota 1963 in hčerko Ireno 1965. Ob tako veliki družini, žena ni bila več zaposlena, ampak je ostala doma.

Kako ste lahko preživeli tako veliko družino?

Moja služba je bila strežba zidarjem. Gradili in obnavljali smo v Palomi ter širše. Nekaj let sem bil zaposlen na žičnici, kjer smo tovorili celulozo, les in papir do Šentilja. Potem sem bil spet v proizvodnji na previjalnem stroju. Upokojil sem se pri 55 letih s 35 leti delovne dobe. Živeli smo skromno in preprosto. Nisem si mogel privoščiti avta, imel pa sem motor, s katerim sem imel prometno nesrečo, njene posledice še danes čutim. Kljub temu smo živeli srečno in zadovoljno življenje. Ponosen sem na otroke in vnuke. Moja žena je bila zelo nezahtevna. Umrla je pri 86 letih. Ni mogla več jesti in piti. Bil sem pri njej. Tisto jutro si še nisem mislil, da bo odšla. Dal sem ji še roko. Srečen sem, da sem bil takrat z njo in da je umrla doma, kot si je to želela.

21. nedelja med letom (22. 8. 2021)

Pogovor z Veroniko Drofenik r. Stožer

V času, ko nas pretresajo novice iz Afganistana, kjer se svoboda žen in deklet premika v nepojmljivo preteklost, je zanimivo prisluhniti zgodbam naših babic, ki jim v mladosti tudi ni bilo prizaneseno. Eno takih zgodb pripoveduje ga. Veronika.

Ste v mladosti čutili, da bi bili kot dekle manj vredna?

Pri nas doma v Jarenini smo bili kot viničarji vsi manj vredni. Edino pred Bogom sem se čutila spoštovano. Mama Antonija in ata Viktor sta oba hodila dninit, da sta nas štiri otroke preživela. Rodila sem se na Genovefo leta 1944. Babica je predlagala to ime, pa jo je mama zavrnila: »Fefa, pa že ne bo. Naj bo Veronika«. Od otroštva se bežno spominjam sorodnikov in krstno ter birmansko botro Antonijo Fras. Kot najstarejša sem se morala znajti in postoriti vse, kar so nam starši prejšnji dan naročili. S 13. leti so me poslali za deklo na Sp. Hlapje k Razmanovim, ti so me pri 16 letih posvojili, da so se starši izognili plačevanju zavarovanja. Tam sem 'fejst garala'. Tudi brata Franc (1946) in Viktor (1949) sta šla služit, na Pohorje in v Ormož. Edino najmlajša sestra Tončka (1953) je lahko ostala doma. To je bil čisto drugi čas. Starši nas niso nikoli 'carkljali', kot to počno starši danes, ko s 'carkljanjem' svoje otroke skoraj pojedo. Namesto 'carkljanja' smo prejeli delovne navade. Delo, sem lahko sprejela, nisem pa mogla sprejeti, da so mi vsakega branili. Nikoli me niso pustili od hiše na ples ali veselico. Pri 34 letih sem enostavno zbežala od 'doma'.

Za tako dejanje ste potrebovali pogum!

Ljubezen zaupa. Jože Drofernik (1952 - 2004) je bil 8 let mlajši od mene. Tudi v njegovi družini sta starejši sestri zgodaj šli od doma, (Irena danes živi v Ljubljani, Štefka v Italiji). Mama Antonija mu je hitro umrla, oče Štefan se je drugič poročil z Ivanko in imel še štiri otroke (Franca, Štefana, Bojana in Mirana). Kratko sva živela na njegovem domu, poročila sva se 1978 in šla živet drugam. Ob poroki so moji posvojitelji posvojili še Srečkota. Kot fant je podedoval kmetijo, meni pa niso ničesar dali. Pri zapuščinski razpravi nisem ničesar zahtevala, čeprav sem imela pravico. Tako sem bila pač vzgojena in tudi sedaj ničesar ne pogrešam. Brez spora smo si še danes dobri, kot takrat.

Kaj je prineslo stabilnost v vajino družino?

Služba v Palomi nama je pomenila največ. Spominjam se, da sva se še z motorjem v snegu in dežju vozila do avtobusne postaje v Vučji jami. Pogosto sem občudovala domačijo Pivec in molila: »O ko bi lahko bila doma tukaj, kako manj bi se mučila.« In Bog me je uslišal. Marica in Jože sta naju z družino za 10 let vzela k sebi. Ko sva kupila stanovanje v Sladkem vrhu sva se zelo težko ločila od dežele. Vsak vikend sva se vračala k njima in jima pomagala. Življenja v bloku se nisva nikoli prav navadila. Še po moževi smrti sem redno peš hodila k njima. Sedaj po kapi pride Jože ob sobotah z avtom po mene, da jima delam družbo, ker za delo nisem več kot nekoč.

Z možem sta si ustvarila družino …

Tisto leto po poroki se nama je rodila Andreja, čez dve leti pa še mlajša Petra. Takrat sva že živela pri Marici in Jožetu Pivec. Vesela in ponosna sem nanju, da sta si ustvarili družini in rodila vsaka po tri otroke. Družina je zame največje premoženje. Andreja je še pred kratkim krstila hčerko Luno, poleg nje pa ima sina Petja in hčerko Marušo. Petra pa Patrika, Aneja in Lucijo.

Sosedje vas vidijo, da radi hodite na sprehode …

Leta 2013 me je zadela kap. Vzela mi je spomin. Morala sem spremeniti način življenja. Hvala Bogu, da ni bilo še hujše. Še vedno se lahko gibljem. Zato grem rada zjutraj in zvečer na sprehod, ko še ni prevroče. Zime se bojim, da ne bi padla na ledu. Zelo rada grem k maši. Včasih je vozil na Velko delavski avtobus tudi ob nedeljah. Ko je nehal sem se pridružila Lorberjevi Mimiki, ki me redno vozi k maši. Zelo sem ji hvaležna, da me spravi med ljudi.

20. nedelja med letom (15. 8. 2021)

Pogovor z JOŽETOM KRANERJEM

Naselje Šomat s svojim 225 ha daje prebivališče 191 ljudem. Nekoč je bil pri vsaki hiši še hlev, v hlevu pa govedo. Danes pa, verjeli ali ne, celo naselje premore samo eno manjšo kmetijo z ducat govedi. Kmetija z nekaj telic, krav in bikov ne more preživljati gospodarja. A nesreča ob telitvi pri kateri pogineta tele in krava resno ogrozita smisel truda vloženega v kmetijstvo.

Kako to, da vztrajate pri kmečkem delu na domačiji?

O tem se nisem nikoli spraševal. Rojen v Jakobu v družini štirih otrok vztrajnost nikoli ni bila pod vprašajem. Oče Anton Kraner (1910 - 1943) je umrl, ko sem bil star 5 let. Živeli smo na karte. Tam smo prejeli hrane za 14 dni, vse drugo je bilo potrebno zaslužiti, pa čeprav smo bili otroci – sirote. Mama me je zgodaj dala služit v Jarenino, kjer sem 7 let spal v štali. Prvo leto šole sem bil odličen, drugo leto ne več, ker sem bil dovolj velik za pašo krav, s katerimi sem moral še pred šolo opravit. Večji sem bil, bolj so me potrebovali pri delu in manj so me pustili v šolo. 53 leta sem bežal iz Jarenine, še se spominjam takratnega snega. S 14-imi leti sem šel v sladkogorsko tovarno, kjer so me odpustili, ker še nisem bil zmožen nočnih izmen. Potem sem šel na cestno podjetje v Maribor, kjer sem bil strežač pri zidarjih. Kupil sem si kolo, ki pa mi ga stroga mama ni dovolila uporabljati v deževnem vremenu. S 16 letom sem se zaposlil v Ceršaku. Tu sem delal 10 let, dokler me niso silili v partijo. Takrat sem se raje odločil za delo mesarja pri Niklu. Upokojitev sem dočakal v mesnici v Avstriji. Sedaj je že 12 let od ženine smrti leta 2009. Zadela jo je kap. Tri mesece je bila v komi, ko je prišla domov je po čudežu začela jesti in ponovno govoriti. Tri leta smo ji stregli v postelji. Ob vsem tem me razumete, da se nikoli ne sprašujem ali bi še vztrajal pri kmečkem delu ali ne. Kmečko delo zame ni vprašanje dobička, koristi, ugodnosti. Delam tudi če je izguba. Iz dela rastem, vse mi je dalo, za vse sem mu hvaležen. Tega velik kmet ali mestni človek ne razumeta! Ko ne bom mogel več, se bom ulegel in zadovoljen zaspal.

So bili taki tudi vaši predniki?

Težko govorim o njih. Gotovo niso bili mehkužni. Oče je bil cimermanski mojster, muzikant, umrl je za tuberkolozo. Mama Bernarda Kraner roj. Dajčman (1910 – 86) je rodila štiri otroke: (Franca 1935 - 2004, mene 1938, Julijano 1940 – 2012 in Antona 1943 - 1950). Žena Ema roj. Zemljič je edina preživela otroštvo od šestih otrok mame Julijane roj. Padovnik in očeta Franca Zemljiča. Spoznala sva se, ko sem delal pri Niklu. Zagledala sva se in se v treh mesecih poročila. Rodili so se nama štirje otroci. Andrej 1969, Ema 1969, Srečko 1973, Metka 1975.

Vas je kaj v življenju še posebej utrdilo?

Mladim fantom danes manjka služenje vojaškega roka. Jaz sem vojsko služil dve leti na treh mrestih. Najprej tri mesece v Karlovcu. Sledila je prekomanda v Srbijo v Zaječar ob Romunsko mejo. Spominjam se, da smo se stepli, ker nisem dovolil, da bi me nek mlajši vodnik zafrkaval. Kazensko sem dobil mesec zapora. Končno so me premestili v Kragujevac. Ohranil sem ponos.

19. nedelja med letom (8. 8. 2021)

Pogovor z MARIJO Mihelič r. Sernec

Zgodba Marije Snežne je povezana z zakonskim parom z velikim srcem a brez svojih otrok. Hrepenenje po družini sta zakonca visokega družbenega statusa patricijev po nenavadnih sanjah preusmerila v hrepenenje po občestvu, ki raste iz Marijinega svetišča. Obema se je ponoči sanjal nenapovedljiv dogodek, kako papež Liberius na mehak sneg riše temelje nove cerkve posvečene Mariji. Sanje bi se že davno pozabile, če se ne bi uresničile naslednji dan, 5. avgusta leta 352, na Eskvilinu enem od sedmih rimskih gričev. V življenju Marije Mihelič, ki bo gladko dočakala 100 let, se zrcali podobna zgodba. Z možem Francem Miheličem je gradila občestvo s šestimi rejenci.


Kako ste se vi odločili za poslanstvo rejniške družine?

Deloma je k temu pripomogla moja lastna življenjska izkušnja. Oče Lovrenc Sernec mi je umrl že pred mojim rojstvom leta 1926. Mama Marija Sernec r. Ornik se je še enkrat poročila z Lojzem Veršičem, skupaj sta vzgojila petero otrok: Juliko (pri 21 letih je umrla na porodu), Petra, Lojza, Pepa in mene najmlajšo. Starša sta bila viničarja. Delala sta pri kmetih, ko so se ju naveličali, sta morala iti. A kljub temu sta našla dobre ljudi, streho nad glavo, čas za molitev in dobro vzgojo. Zgled maminega življenja me je vodil. Po poroki z Francem Miheličem ni bilo otrok. Ljubezen sva dala rejencem: Dušanu, Slaveku, Milanu, Nataši, Miri in Slavici.

Kako ste sprejeli dejstvo, da niste imeli svojih otrok?

Nič nisem komplicirala. 'Kaj je človek na tem svetu, nič!' Vesela sem bila, da sem imela dobrega moža. Skupaj sva 11-im otrokom botra. Med drugimi tudi Miranu Sernecu, ki z družino lepo skrbi zame v moji starosti.

Čeprav nisva imela svojih otrok, je bilo pri nas veliko otroškega veselja in joka. V naši hiši smo veliko plesali. Vsakič, ko so 'pobarji' šli v vojsko, se je pri nas plesalo. Kako veselo je šele bilo, ko so prišli nazaj! In ob porokah. Imeli smo srečo, najstarejši rejenec Dušan Kodrič je muzikant.

Dosegli ste spoštljivo starost, imate kak recept?

Dolgo že 'fretam po ogredu' in že dolgo živim. Še vedno krompir okopljem, fižol nasadim, skrbim za kokoši, … 'Pridn bit in molit' ali pa 'slabo jest, ne dobro'! Rada pojem, še ponoči. Rada govorim po telefonu. Včasih smo pozimi igrali karte. Malo imamo v rodu, da dolgo živimo. Moj dedek je dočakal 99 let. Moja mama je umrla zelo lepe smrti, pojedla je nekaj juhe, se ulegla in zaspala. Kakor ti je dano. Moj mož je umrl v delovni nezgodi star 59 let leta 1989. Močno poškodovan je trpel še 7 tednov v bolnici, potem pa umrl.

Kateri so vaši najlepši spomini?

Moj očim Lojz je imel skrb za krašenje cerkve. S konjem je peljal rože za veliko noč in za snežničino. Takrat smo pletli vence iz žingerla in vanje spletali še 'fajgl' okenske rože, ki lepo cvetijo in dišijo.

Rada sem štrikala, kuhala in pekla. Čudoviti spomini so na mojega moža cimernama, ki je znal vse narediti. Pri Milanu sva spodaj vse zgradila, potem pa še tu kupila in dozidala. Lepo je bilo hoditi peš k maši. Ni bilo več kot 20 min, pridružili smo se sosedom, …

18. nedelja med letom (1. 8. 2021)

Pogovor z VAKE Olgo r. Savec

Ste vedeli, da je na Velki včasih obstajala gledališka skupina? Sposobni so bili uprizoriti znane igre kot je Miklova Zala, Veriga, Prevara,… Vede ali ne, družbeno-kulturno življenje ljudi vedno zaznamuje. Razširi jim obzorje, razvije jim komunikacijo in jih obogati v doživljanju življenja. Ga. Olga se je v predstave tako vživela, da je svoji hčeri edinki izbrala ime »Lonka«, po prikupni deklici iz gledališke igre.


Je pri vas bilo vedno tako družabno?

S sosedi že leta in leta skupaj pijemo kavo. Ne znam si predstavljati, kako bi jo drugače pila. Moj mož Ivan (1931-2012) je bil zelo družaben. Pri vsakem delu je bilo veselo, še najbolj pa ob trgatvi, ko se je 'prešalo, pelo, pilo in plesalo'. Izhajal je iz družine 12 otrok (Katika, Ivan, Drago, Ida in Erna dvojčici, Anica in Jerica dvojčici, Silva in Stanko dvojčka, Mirko, Emica, Marija). Oče Slavko mu je umrl pri njegovih 17 letih in kot najstarejši sin je nehote prevzel njegovo vlogo. Mami Emi rojeni Bračko je bil v veliko pomoč. Zjutraj pred službo je skuhal 5 literski lonec žgancev, šel v službo v mlin na Trate, po službi pa kosilo in na delo v Božičev kamnolom. Spoznala sva se 1954 pri gledaliških igrah. Bil je moj soplesalec. Poleg izjemne delavnosti in angažiranosti je našel čas tudi za petje v cerkvenem in posvetnem zboru. Ob 100 letnici Palome so vadili pesem Žabe. Od takrat se je pri nas doma vedno slišalo reglanje.

Ste tudi vi iz številne družine?

Mi smo bili štirje otroci. Tri leta starejša sestra Ema (1931-2019) poročeno Fifold, štiri leta mlajša sestra Vera (živi v Avstriji) in osem let mlajši brata Franc (pri 18 letih je prebežal v Köln).

Oče Franc Savec (1909-), po poklicu mizar, je izhajal iz nemške družine, tudi učil se je v Avstriji. Njegova starša Rozalija Savec roj. Švinger in Mihael Savec sta doživela vse najhujše povojne strahote. Mihaela so odpeljali v Begunje, kmalu je umrl... Očetova sestra Marija poročena Grah je bila izseljena po vojni v Avstrijo. Engelbert je šel v Avstralijo. Štefanija se je poročila s Polancem. Moja mama Sofija rojena Kramberger (1912-) je bila najmlajša v družini štirih otrok (Slavko, Štefanija in Ivanka). Babica Ivana roj. Vavpotič je bila šivilja. Pri njej sem vzljubila to delo. Dedek Jakob je bil ubit na Rajšpovi gomili, ko je imela mama 7 let.

Moja starša sta se spoznala tovarni. On ni razumel slovensko, ona pa ne nemško. Leta 1941 sta se poročila. Kot družina smo se veliko selili. Ob okupaciji smo živeli na Hütlerjevem, ki so bili izseljeni. Potem smo se preselili k mamini sestri, zatem k maminemu stricu …

In vajina družina…

Ob rojstvu hčere Lonke marca 1956 je zapadel sneg in mož Ivan je zapregel sani z Junci do Ahmana, tam je bila Šumandlova babica. Potem sva bili še 7 dni v bolnici v Mariboru. Novembra tistega leta sva se poročila. V službo nisem hodila, sem pa dosti delala pri delu sestri Veri v Avstriji. Vesela sem obiskov vnuka Damjana, njegove Anite, vnukinje Violete, njenega Mirana, ter njunih sinov Reneja in Klemena. Letos so bili posebej pridni pri prenovi kopalnice. V nepredstavljivo pomoč so nama pri vsakih kolinah in spravilu drv za zimo. Še je veselo, a moža Ivana resnično zelo pogrešam.

17. nedelja med letom

Pogovor z Maksom KOCBEK

Med drugim in tretjim valom pandemije me je nepričakovano obiskal g. Maks. Takoj sva poklicala nekaj ljudi za katere sem slišal, da so g. Kocbeka spoštovali. Res ni bilo težko, saj je najbolj priljubljeni direktor Palome, ki ga pozna in spoštuje tudi novi lastnik g. Milan Filo. Vesela narava izkušenega človeka mi je močno načela radovednost. Slednjič sem ga obiskal.


Otroštvo,… kak prisrčni spomin na starše…

Oče je mamo Marijo klical z dvema imenoma. Če sta se dobro razumela ji je rekel »Miiimiii«, če je bila med njima napetost, ji je rekel kar »Mima!«. Mama je bila zelo stroga in s sestro Anico sva takoj vedela kako je vzdušje, ali se sme še kaj po svoje ali ne.

Starša sta bila prvotno najemnika pri sv. Ani, leta 1928 pa sta kupila današnjo 'Snežinko' pri Mariji Snežni. Čez leto dni se je rodila sestra, čez še štiri leta pa jaz. Nekaj razredov nemške osnovne šole sem obiskoval pri Mariji Snežni, dve leti pa v Grazu v Avstriji pri mamini sestri Anici.

Župnik Veršič me je sicer vedno kregal, ker so naše krave hodile v njegov vinograd, imel me je pa zelo rad kot ministranta. Vsaj trikrat na teden je bil pri nas in s starši se je zelo dobro razumel. Takrat je bil v Cerkvi še red. Točno se je vedelo, kdo sedi v prvi klopi in kdo drugje. In mularija, ki je takrat še hotela plezati čim bližje oltarju, je dala dušo bogoslužju.

Kam vas je vodila pot v mladosti?

Iz Marije Snežne sem šel na mamino domačijo Baumanovih k Sv. Juriju v SG od koder sem hodil v šolo v Lenart. Poslali so me na študij strojništva v Ljubljano, pa sem od tam zbežal v Maribor in kot TAM-ov štipendist zaključil študij strojništva. Moj oče je bil Mariborčan. Štiri leta sem še delal v tovarni potem sem se vrnil domov. Mama je hotela, da živim nasproti župnišča, kjer smo imeli hišo namenjeno gostom. Vedel sem, da si me želi kot prevzemnika gostilne, trgovine in pekarne. Jaz pa sem delo našel v Sladkem Vrhu in želel biti blizu službe.

Tovarna je bila takrat precej drugačna…

Ob mojem prihodu je zaposlovala samo 130 ljudi. Pred tem je oblast še poskušala zapreti tovarno, ker je bila preveč blizu meje, pa jim ni uspelo. Bil sem že tehnični vodja, ko smo izbirali ime tovarni. »Paloma« je beseda, ki je lahko izgovorljiva v večini evropskih jezikih. V Kölnu smo kupovali neki stroj, ko sem prebral podatek, da prebivalec Nemčije in Avstrije v povprečju letno porabi od 3 do 4 kg higienskega papirja, v Jugoslaviji pa samo 250 g. Moj predlog izdelovanja higienskega papirja je sprva doživel močno nasprotovanje, a se je hitro omehčalo. Po celi Jugoslaviji je zanimanje za naše izdelke presegalo našo proizvodnjo. Podjetje je bilo gonilna gospodarska sila v regiji. Kmalu je 1200 zaposlenim nudilo, za tisti čas res dostojanstvene plače, hkrati pa je v kraju sponzorsko podpiralo vsa društva, omogočilo vzdrževanje cest, bazena in drugo.

Po 18 letih vodenja tovarne, so mi našteli 32 točk, ki niso bile nič drugega kot očitki ljubosumnosti enopartijskega sistema. Nikoli nisem podpisal odpustnice za 'faloterje' zaposlenih. Verjel sem, da se še za tako velikega falota v 'fabriki' lahko najde primerna služba. Za menoj so si direktorji menjali stolčke v zelo kratkem času. Neodgovorna nestabilnost je resno ogrozila delovanje in ugled podjetja, dokler ga ni rešil tuji lastnik.

Še beseda o vašem zasebnem življenju…

Kmalu po odslovitvi so me hoteli nazaj. Svoj mir sem našel v hčerinskem podjetju v Celovcu, kjer smo Palomi za dobavljene proizvode kupovali rezervne dele in drugo, česar ni bilo mogoče najti na domačem trgu. V ključnem času osamosvojitve Slovenije sem lahko Palomi pomagal preusmeritev na tuje trge. Od 1995 sem upokojen. V veliko zadovoljstvo mi je moja družina. Z ženo Elizabeto imava tri otroke Borut živi v Svečanah, Janez v Šentilju, Matjaž v Radgoni. Pred 10 leti mi je umrla žena v starosti 77 let. Vesel sem družin svojih sinov in njihovih otrok.

16. nedelja med letom

Pogovor z zakoncema POLANEC (Frančekom in Haniko roj. Pohorec)

Če babica nosi vnukinjo štuporamo, bi še kdo pomislil, 'glej kako se imata radi' ali 'glej kako jo razvaja'. Če pa to počne prababica, se vprašaš čigava pa je. In če rečejo: »Pohorčeva«, se na Velki s spoštovanjem spominjajo ene največjih družin, katere mama je na svet povila 18 otrok.

Se spominjate, ko so vas nosili štuporamo?

Mama me je bolj malo, saj nas je bilo veliko. Prej bi rekla so me nosili starejši bratje in sestre. Babica je umrla pri 24 letih za pljučnico in za seboj pustila 4 male otroke. Med njimi je bila moja mama Ivana najstarejša (1907). Teta Lojzka je bila po drugi svetovni izseljena v Avstrijo, mlajši Gustl je nesrečno umrl ob igri s pištolo za svinje. Najmlajši stric Mihec si ni ustvaril družine.

Bolj kot igre se spominjam svetovne vojne. Gorečega letala, ki je bilo sestreljeno. Spominjam se, ko je k nam prišel partizan, ki že teden dni ni spal. Na mizo je položil 4 granate in zagrozil, da bo hišo spustil v zrak, če ga izdamo. Malo po tem so v hišo vstopili štirje nemci. Živo mi je v spominu, da so se jim črni škornji čudežno svetili in sem se v njih gledala kot v zrcalo. Nemec me je priliznjeno vzel v naročje in me vprašal za partizanom. Ravno, ko sem mu pritrdila, je v sobo vstopila mama. Iz njenega obraza sem zaznala, da nisem prav povedala. Preusmerila sem pogovor na zdravnika, katerega kolesarska sled se je še videla v pesku. Nemci so mu sledili, partizan pa je z menoj zaplesal in vpil: »Ti si prava pratizanka!«

Spominjam se, ko je starejši brat David odhajal v vojsko in sem za njim jokala. »Ti moj mali Penkerle, ne joči!« mi je rekel ljubkovalno. Nikoli več ga nismo videli. Umrl je nekje med bombardiranja Monte Casina v Italiji.

Lahko naštejete vaše brate in sestre?

Najstarejša je Justa (1923-2013). Drugi je David. Sledi Anka, ki je imela 7 otrok. Sledi Micka, ki je veliko časa živela v Bosni in tam doživela tudi grozote zadnje vojne. Peti je Tonček, ki je pri sedmih letih umrl za davico. Tudi Haniko je vzela ta bolezen. Potem še en Tonček, oče Petkove Irene. Osma je Trezika. Deveti je Rudi, deseti je Jože. Enajsto in dvanajsto so spet poimenovali Hanika a sta obe umrli. Končno sem četrta Hanika preživela otroštvo. Štirinajsti je bil Valentin, poznan kot poslanec v državnem zboru. Petnajsta Zofka, šenajsti spet David, sedemnajsti Branko, ki je ostal na domačiji in osemnajsti Viktor.

Je tudi vaš mož izhajal iz velike družine?

Moj mož Franček Polanec je bil edinec Jožefa Polanec in Štefke roj. Savec. Tast je delal v Palomi in je zgodaj umrl za rakom na grlu. Tašča je bila izjemno skrbna žena. Spominjam se, da si je pred nakupom na listek zapisala, ne le potrebščine, pač pa tudi predvideno skupno ceno, ki se ni veliko razlikovala od dejanske. Moža sem spoznala, ko je kot 'trajbar' skupaj z lovci prihajal na našo kmetijo. Potem mu je mama dala popraviti uro, ki jo je tolikokrat prinesel in spet odnesel, samo da me je videl. Mama kmalu, ni marala več, ne njega, ne svoje ure. Leta 1959 sva se poročila. Še isto leto povila Branka, čez štiri leta sina Davorina in čez osem še hčerko Valentino. Skupaj imam štiri vnuke ter tri pravnuke. Zanje mi res ni nič pretežko.

15. nedelja med letom

Pogovor z SINIČ Julijano roj. Klavzner

Mladi in stari se med seboj dobro razumejo, zlasti ker se znajo drug drugemu čuditi. Ga. Julijana (*1931) ne bo nikoli pozabila pogovora s prvošolcem, ki jo vprašal: »A ti ne znaš uporabljati pametnega telefona?« in na njen odgovor: »Ne!«, je prejela še bolj zanimivo vprašanje: »Ja, kam pa si ti hodila v šolo?« Ne vem, kako se bo svojega otroštva spominjal ta prvošolec, ga. Julijana se jasno spominja ne le svojega otroštva, pač pa tudi tega, kdo jo je včeraj obiskal, jo klical, kdo je pred kratkim zbolel, kdo umrl, kdo se je poročil, koga so krstili… Se temu čudi tudi kak prvošolec?

Kam ste hodili v šolo?

V šolo sem hodila na Velko. Iz Šomata sem imela eno uro peš. Najprej dve leti v slovensko, potem štiri leta v nemško in spet v slovensko. Pogosto skupaj s tri leta starejšo sestro Kristino (poročeno Zelenik), tri leta mlajšim bratom Tonetom (1934-2018). Najmlajšega Franca (1939-2002) nisem več spremljala v šolo ampak k maši, ki jo je vodil g. Veršič ali pa kaplan. Starši niso veliko govorili o šoli, bili so iz preprostih družin, bolj jih je zanimala naša delavnost. Mama Julijana, (1899-1968) dekliško Črnčič, je bila edinka, ki si je zelo želela brata. Mamini starši so bili Fridl in Lizika. Ob dedkovi smrti sem bila hudo bolna, da so mi že celo svečo prižgali. Babico sem dobro poznala. Nosila sem ji še mleko. Umrla je v visoki starosti 85 let. Mama se je leta 1920 poročila z mojim očetom Jurijem (1894-1952). Njegov oče je bil viničar. Nekega dne je moral iti pomagat delat v Avstrijo. Tam je prenočil v listniku, naslednji dan pa je poslušal še poniževanje: »Ein altes Hund ist gleich, wie ein alter weincer.« Takrat se je zarekel, da njegova sinova Jurij in Rudolf ne bosta nikoli viničarja. To je bilo laže reči kot narediti. Bili so težki časi, pa še obvezna oddaja je bila, tudi če nisi imel ničesar, si moral dati. Še moj mož je bil 9 let viničar. Danes živimo v raju.

Kako ste si ustvarili družino?

Naša soseda je bila moževa teta. Tako sva prišla skupaj. Poročila sva se 16. februarja 1953 na moj god. Mož Ivan Sinič (1925-2013) se je veselil svoje prve službe na cestnem podjetju. Ko je po petih letih ugotovil, da mu ne plačujejo zavarovanja, se je zaposlil od 1961 v Palomi. Takrat smo si opomogli. Kmalu smo kupili parcelo in 67 zgradili hišo na Gradišču. Mož je bil zelo deloven. V življenju je veliko prestal. Štiri leta je bil v nemški vojski, potem še dve leti v jugoslovanski.

Leta 1952 se nama je rodil sin Ivan (snaha Silva, vnukici Simona in Rosanda), leta 1955 pa sin Drago (snaha Sivla, vnuka Miša in Tadej). V veliko veselje nam je bilo tudi rejništvo. Pri nas je preživela otroštvo Bernarda (še tri vnukice), zelo delovno in pridno dekle, ter Marjan (še en vnuk), zelo brihten fant. Vesela sem novic od njih in seveda njihovih obiskov.

Za svoja leta Imate čudoviti spomin…

Hvala Bogu. Ko je še živel g. Časl, me je redno prišel zjutraj in zvečer pozdraviti. Rekla sem mu: »Še malo pa me boste 'notri škropili.'«, on pa je imel navado odgovoriti: »Julčka, jaz vas ne bom notri škropil. Vi boste še dolgo živeli, ampak tudi trpeli.« Spominjam se smrti mojega moža, ki je umrl od kapi. Spominjam se smrti svojega očeta, ki ga je na ustnico pičil sršen, tam je dobil raka in v treh mesecih umrl. V tem tednu so me peljali v bolnico zaradi zateklih nog. Na vse sem pripravljena. »Bo, kakor bo! Da bi le moliti ne pozabila.«

14. nedelja med letom

Pogovor z zakoncema ROBIČ (Francem in Kristino roj. Pok)

Ko nekaj rad počneš v mladosti, tega ne moreš pozabiti v starosti. Petje nabožnih pesmi daje dolgoletni cerkveni pevki Kristini smisel in veselje do življenja. Duhovne pesmi jo tolažijo, potrjujejo in opogumljajo. Zelo rada vzame v roke album in se spominja nepozabnih doživetij.

Poizkusiva sestaviti mozaik vaših korenin…

Sem prvorojenka mame Terezije Raduha (1912-1982) in očeta Antona Pok (1905-1978), ki sta se poročila nekaj let pred mojim rojstvom leta 1936. Očetov oče je imel enako ime. Očetove mame nisem nikoli videla, saj je umrla prej ob španski gripi. Živela sta v Svečanah, kjer so danes Fliserjevi. Ukvarjala sta se s kmetovanjem. Oče je imel še sestro Marijo poročeno z Jožetom Zemljič, bila mi je krstna botra; sestro Lujzo poročeno Pezdiček, ki je živela v Selnici ob Muri; Veroniko, ki so jo odpeljali Nemci in zanjo ni ostal več nobena sled. V zelo lepem spominu imam Marijo Fliser mojo pokojno sestrično.

Mamini mami je bilo ime Helena, maminemu očetu pa Štefan Raduha. To je bila velika družina Raduha, ki so živeli v Svečanah ne daleč stran od družine mojega očeta. Moje tete in strici so: Martin st. (otroci: Martina ml., Ciliko, Štefana, Ivana), Štefan (otroka: Franca in Katiko) in Mihael (sin: Jožefa). Žena od Martina st. Marjeta (Gejta) dekliško Ferenčak je bila moja birmanska botra.

Tri leta za menoj se je rodil brat Štefan. V izgnanstvu leta 1941 sestra Marija. Živo se spominjam njenega pogreba z belo krsto, ko smo jo s splavom peljali na drugo stran reke Une, ker na naši strani ni bilo nobenega pokopališča. Najmlajša sestra Terezija poročena Nikl se je rodila doma.

… in mozaik korenin vašega moža Franca…

Franc se je rodil leta 1935. Njegova starša Roza rojena Pivec (1910-1972) in Valentin (1904-1988) sta bila krasna tašča in tast. Nikoli se nisva sprli. Poznala sem tudi tastovo sestro Marijo Majer. Moževa družina je bila številna: Jožef 1932, Anica 1933, Monika (1941-2007 se je poročila z Alojzem Kozarjem 1936-78. Njunemu sinu Alojzu je šel letos k birmi sin Aleksander), Viktor 1942 in Marija 1943.

…vajina pot…

Moža poznam že iz otroštva, ko smo se šolarji igrali na »turn placu« blizu Erkarjeve kapele. Zbližala sva se ob prvomajskem kresu na Dražen vrhu pri Raduhovih pri mojih 16 letih. Mož je že hodil v šole v Maribor. Potem je šel v mornarico za 3 leta. Takrat sva si pisala. Poročila sva se 1960 leta in se za 20 let preselila v Maribor. Mož me je spodbudil za srednjo ekonomsko šolo. Skrbel je za otroke, da sem se lahko učila. Z izobrazbo sem se lahko zaposlila v računovodstvu Talisa in kasneje Palome. Prav tako me je spodbujal, da sem pri 33 letih napravila izpit za avto. Govorilo se je, da izpita ni mogoče napraviti prvič. Komisija je na koncu izpita res naštevala napake, a ob slovesu so mi čestitali za v prvo opravljen izpit. Rodili so se nama otroci Franc, ki je ostal v Mariboru (sin Oskar); Milan, ki živi pri Murskem dvoru (hčeri Sabina in Mateja); in Irena, ki živi v Kočevju (sin Nejc). Sinova sta strojnika in gasilca, hčerka pa je vzgojiteljica. 1978 sva si v Vranjem vrhu zgradila montažno hišo. Moža je 2002 zadela kap. Kasneje si je še zlomil kolk. 6 let je, kar sva tukaj v domu Lenart.

Po kom v družini ste podedovali veselje do petja?

Mama je zelo rada pela, kot vsi iz družine Raduha. Bila sem v mladinskem zboru, ki ga je vodil g. Borovinšek. Tudi v Mariboru so me nagovarjali k petju v zboru. Ko smo se preselili na Vranji vrh sem se ponovno priključila k zboru pri g. Borovinšku in kasneje pri go. Petri. Vesela sem bila bližine g. Časla, ki je tu v domu vodil zbor. Še ne dolgo tega, sem sanjala o njem.

13. nedelja med letom

Pogovor z go. Marijo SLATINŠEK roj. Ferlinc:

Življenje je velik Božji dar. Vsak trenutek nam je dragocen, posebej ob domačih, ki jih imamo radi in jim zaupamo. »Jaz zdravnikom zaupam, oni vedo kaj delajo,« pravi v življenju izkušena korenina ga. Marija. Na kmetiji Slatinšek – Kraner je zmagala odgovornost za skupno precepljenost. Vsi so že dvakrat cepljeni in se bolezni več ne bojijo.

Ste bili vedno tako zaupljivi?

Težko rečem? Je to zaupanje, ali vera, ali pa brezizhodna situacija? V začetku vojne, ko so Nemci izselili vse priseljene prekmurce, so odpeljali tudi mojega očeta Martina Ferlinc (1872 – 1952). Mama je veliko molila. Po dveh dneh so ga izpustili iz Vurberškega gradu. Molitev je bila uslišana. Pri nas smo preizkušnje izročali Bogu v molitvi. V življenju te pač določene stvari presegajo. Kakor proti Nemcem, tako dolgo časa nič nismo mogli proti Covidu. Sedaj je drugače. Smo svobodni in imamo cepivo. Zdravnikom sem vedno zaupala, nekoč sem zaradi prehlada doživela odpoved ledvic. 8 tednov sem bila v bolnišnici. Hvala Bogu, vse se je dobro končalo.

Kako bi opisali svojo družino?

Oče je bil iz Partinja. Prej so bili »vajncarji« - viničarji. K tej hiši je prišel za pastirja. Potem so ga vzeli za svojega. Bil je 30 let starejši od mame Veronike Goričan (1902 - ?). Mama je izhajala iz Prekmurja iz Ižekovcev – župnija Beltinci. Živela je v Rožengruntu, dokler se ni priženila sem. Oče je imel prej 4 otroke in potem z mamo še Martina (1933) in mene. Bratje je kot otrok padel na ledu. Možganska krvavitev mu je vzela govor in mu popolnoma spremenila življenje. Delali smo na veliki kmetiji.

Vaša mladost…

Dve leti sem hodila v nemške šole. Moje sošolke so bile: Olga Vake, Elica Kuntner, Pepika Lubej, Tinka Pok,… Rada sem imela družbo. Mladosti ni bilo veliko, saj sem se že s 17 leti (14. februarja 1955) poročila z Rudolfom Slatinškom (1929 – 1982). Rad je prihajal k botru našemu sosedu Gomilšku, ki je hišo kasneje prodala Voglarjem. Rudolf je sprva hodil v sladkogorsko tovarno, potem pa je službo pustil in poprijel za delo na kmetiji. Občasno je šel na delo tudi v Avstrijo.

Kmalu se nama je rodil prvorojenec Rudi. Takrat sem dobila vnetje prsi, šla sem v bolnišnico, a nama je sin vseeno umrl. Čez tri leta se je rodila Metka in leto kasneje Verica (Veronika). Prva hčerka ima Sina Alena in Sašota, druga pa hčerko Matejo in Patricijo. Vesela sem njihovih obiskov. V hišo prinesejo veliko mladosti. »Sama se ne rada slikam. Najraje se slikam z mladimi. Če sva oba cepljena, se lahko tudi malo stisneva,« se rada pošali ga. Marija, ki sogovorniku ne skriva srčne mladosti in veselja do življenja.

Jaz sem pripravljena na vse. Vseeno pa bi rada še živela. Mama je mlada umrla. Bolehala je za ožiljem. Takrat niso znali čistit žile. Moža pa je najprej doletela traktorska nesreča. A imel je močno voljo. Na noge se je postavil s pomočjo proteze. Čez dve leti je umrl za kapjo. Zaupam v Božje usmiljenje.

12. nedelja med letom

Pogovor z: Stanislavom ŠAUPERL

Bogu hvala, so družine, kjer je doma pesem in glasba. Ena takih družin, kjer so za tramom pod stropom vedno visele "bišelce" in "montharmonike" je bila družina pokojnih staršev Janeza in Marije Šauperl. Na ta inštrumenta so znali igrati vsi otroci, nekateri pa so še posebej obvaldali: »frajtonarco«, klavirsko harmoniko, klarinet, bariton,…

Spomini na vašo družino…

Oče Janez Šauperl (1884 – 1970) je bil učen tesar, ob neki priložnosti je začel obiskovati vojaško šolo. V prvi svetovni vojni je že nosil čin oficirja. Na ruski fronti je bil ujet s svojo četo za 7 let, od tega je služil ujetništvo 3 leta v lagerju in 4 leta prisilno delo na kmetih. Mamo Marijo Peserl (1896 – 1972) je poznal že od prej. Ob vrnitvi sta se poročila in za svojega je vzel maminega prvorojenca Ruperta Perserl (1916 - ? voznik v nemški vojski, sicer pa avtobusni šofer). Delala sta na Štolcevi domačiji na Dražen vrhu pri maminem strici, hkrati pa sta bila viničarja pri avstrijskem kmetu Weinprenerju. Mama je delala v gorici, ata pa je opravljal tesarska dela. 1925 leta sta se rodila dvojčka Marija in Janez. Janez je umrl v starosti enega leta. Čez eno leto se je rodil brat, ki so mu ponovno dali očetovo ime. Umrl je leta 1973 v nesreči, ko ga je ubila elektrika pokvarjenega betonskega mešalca. Leta 1930 se je rodil Friderik (Fridl), poročen z Betko Horvat. Živel je na domačiji, ki sta jo starša kupila in se nanjo preselila ob mojem rojstnem dnevu leta 1937.

In spomini na vaše stare starše, tete in strice…

Starih staršev se ne spominjam. Imam le bežne spomine na tete in strice. Mamin brat je Rajmond Peserl (oče od Barbike Muhič), spet drugi je Aleksander Peserl (z domačije Dreier), stric Adolf in teta Ana. Očetov brat Florjan je bil pek v Avstriji. Stric Mihael je živel v bližini strelišča. Ostali so vsi živeli na kmetijah. Njihova značilnost je bila, da so bili dobri pevci in glasbeniki. Zelo rad bi spoznal svoj rod in bom zelo vesel, če mojo pripoved še kdo dopolni s svojimi spomini in znanjem, kar je namen podlistkov v oznanilih.

Spomini z vašega življenja…

Spominjam se, da se je pri nas veliko pelo. Imeli smo kar nekaj inštrumentov. 1944 sem začel hoditi v nemško šolo. Potem ponovno v slovensko. Hitro sem se zaposlil na cestnem podjetju Nigrad Maribor kot poklicni šofer. Ob večerni šoli sem zaključil strojništvo. Potem še visoko šolo v Ljubljani. Skupaj imam več kot 42 let delovne dobe.

Mlad sem spoznal Ido Forjančič (*1937-). Pri njih so delali zidake, ki jih je naša družina potrebovala. V zakonu so se nama rodili trije otroci. Stanislav(*1957-) , Štefan (*1961-) in Marija (*1963-2019). Smrt slednje me je hudo prizadela. Njena hči je mama moje prve pravnukinje Dorice.

Vedno sem imel veselje do druženja. Nekoč me je prešinila misel, lahko bi imeli društvo prijateljev Marije Snežne. G. župnik Franc Časl me je takoj podprl. Vesel sem, da to društvo povezuje ljudi in jim omogoča druženje. Verjamem, da nas covid ne bo ustavil.


11. nedelja med letom

Pogovor z: Anico PIVEC roj. Kozar

Dandanes prigovarjanje k poroki samo škodi, včasih je bilo drugače. Na stalno prigovarjanje g. Vršiča in g. Borovinška, je g. Vinko Pivec pustil rdečo knjižico in se odločil za poroko z go. Anico Kozar. Kaj sta mu g. Stanko in g. Srečko obljubila nam verjetno nikoli ne bo jasno.

Ga. Anica v svojem srcu gojite globoko spoštovanje do Božje Matere Marije…

Res je. Marijo imam rada. Morda tudi zato, ker sem že v leto po porodu izgubila mamo Terezijo Kozar roj. Grofič (*19__+1937) in mi je Božja Mati nujno postala mama. Mamo mi je vzela tuberkuloza. Oče Lovrenc Je ostal sam s tremi otroci. Francijem (*1932), Alojzijem (*1935) in mano Anico (*1936). V pomoč mu je prišla Marija Lorbek (Mičika), ki nas je spremljala tudi v izgnanstvo na Hrvaško (Mala Barna / Grušno polje). Skupaj smo šli z babica Jožefo in dedekom Mihaelom Kozarjem ter večino njunih otrok (oče Lovrenc, Jožef, Štefan, Franc, Ilovna / Mihael (Miška) Karel in Marica pa sta ostala v Trdkovi na Goričkem, odkoder izvira Kozarjev rod). Dedek Mihael ni dočakal vrnitve. Ob vrnitvi iz izgnanstva se je oče Lovrenc še enkrat poročil z Leniko Lunežnik. Razveselila sem se sester Marjance in Poldike.

Kako ste spoznali svojega moža?

Družina Pivec je živela na Saverniku poleg kaplanije. Johana ali Ivana (rojena Rizmanič) in Franc Pivec sta starša mojega pokojnega moža, ki je bil 8 let starejši od mene. Prvič sem Vinkota srečala ob neki priložnosti, ko mi je starejši brat Alojzij rekel, da mu moram iti pomagati »pucati kure«. Ko sva se naslednjič srečala pri celo dnevnem vezanju gorice, sva zvečer že plesala. Kmalu sva se civilno poročila. Vinko je imel »knjižico« in če bi se poročila cerkveno, bi mu grozil odvzem službe v Sladkogorski tovarni. Brez službe bi naša družina ne mogla preživeti. Sprva sva živela pri njegovih starših. Zelo sem si želela iti na svoje. Večkrat sva se selila. Bila sva blizu gostišča Fifold, bila sva pod Kajbičevimi, 80 leta pa sva si na mojem domu zgradila hišo. Rodili so se nama trije otroci. Vinko (vnukica Nina), Anka (vnuki: Simona, Suzana, Silvo) in Sonja (vnuki: Nataša, Franci, Mateja). Vse imam rada in sem jih vesela, ko me obiščejo. Poleg družine in domačega dela, sem tudi jaz 27 let delala v Palomi.

In z Vinkotom sta se vseeno cerkveno poročila…

Vinko je ogromno pomagal v župnišču. Še posebej pri g. Vršiču, ki je imel več živine kot g. Časl. Kuhal je žganje, s kravami je vozil. Pomagal je kuharicama Anici in Liziki. G. Borovinšek ga je vztrajno prigovarjal, da bi se tudi cerkveno poročil. Končno se je dal pregovoriti. V Palomi je vrnil »rdečo knjižico«, in kmalu sva se poročila. Spominjam se, da je bil malo pred tem g. Vršič močno bolan. Ko je prebolel špansko gripo smo napravili gostijo. Poroka je bila pozno zvečer ob 21h. Mima, sestra od moža, je pripeljala pečenega pujsa, ki smo ga pojedli pri Javšniku. V mojem življenju je bilo še veliko dogodivščin, vse pa ni za napisat. Lahko pa rečem, da sem navkljub mamini zgodnji smrti vedno rada molila k Mariji, ki jo globoko spoštujem.

10. nedelja med letom

Pogovor z: Marijo MIHELIČ roj. Štrumpfl

Obstajajo predmeti, katerih simbolnost je zelo zgoščena. Franc Platajs je poročno sliko ge. Marije Mihelič (*1932) uokviril z obhajilnimi in birmanskimi slikami njenih otrok. Pogled na tako poročno sliko prebuja hvaležnost za rodovitnost zakona z možem Antonom Miheličem (*1936 +1990).

Skozi življenje vas je varovala roka angela varuha…

Res je. Svojega očeta Jožefa Štrumpfl nisem nikoli videla. Mama Ivanka roj. Glancar me je pri dveh letih zaupala kmetiji Štiftar iz Jurovskega dola, kjer je dela kot dekla, pet let starejši brat Štefan, pa je ostal pri njej. Kasneje sem bila pri teti Leni Črnčič. Ona je delala v Šomatu pri kmetu Francu Zemljič (bratu od Jakoba Zemljič), ki me v svoji gostoljubnosti sprejel. Z ženo Julijano roj. Latenek (iz Novega vrha) sta imela 4 otroke: Drejčka, Emico, Srečkota in Matejo, od katerih je otroštvo preživela samo Ema. Kmalu so me vzeli za svojo. Delala sem kot gospodinjska pomočnica, za vse sem poprijela v hlevu, na vrtu, na njivi… Skrbela za 13 let mlajšo Emo. Ko sem se poročila z Antonom sva nekaj časa še živela pri njih. Pri njih se nama je rodila še hčerka Ančka. Ko sva z možem šla od njih sem od Zemljičevih prejela še doto.

Tudi nad vašim možem je bdel angel…

V prvem letu starosti mu je umrl oče Simon Mihelič. Mama Marija roj Kurnik je ostala sama s kopico otrok: Simonom, Karlom, Mimo, Katico, Tončem in najmlajšo Lujzo. Tone je šel zgodaj služit. Bil je pri Rajšpu, z dvanajstimi leti je bil hlapec pri Alterju.

Po njegovem služenju vojaškega roka sva se spoznala in poročila. Mož se je zaposlil v Palomi kamor se je vozil s kolesom. Rodilo se nama je osem otrok: Ančka, Vera, Anton, Jožica, Marijanca (pri 8 mesecih je umrla), Štefka, Franc in Janez. Ob vzgoji otrok sem skrbela še za živino, krave, svinje in kokoši. Kmetijo sva kupila od Divjakovih, obdelovati je bilo potrebno travnike in njive. Včasih sem bila za spravilo sena kljub mnogim otrokom čisto sama.

Božjemu varstvu sem hvaležna za mnoge dogodke iz mojega življenja, ki jih ni mogoče kratko povzeti.

9. nedelja med letom

Pogovor z: zakoncema MAROŠA (Štefan in Cilika r. Raduha)

Uvod v tokratni klepet naj bo anekdota iz katere se čuti živa vera. Ga. Cilika slikovito pripoveduje, kako in kje jo boli neoperirana noga. Kot vljuden poslušalec jo z zanimanjem vprašam: »Ampak operirana noga, pa ne boli več, je bolje po operaciji?« G. Štefan najin pogovor prekine in pravi: »Pa, saj na onem svetu tudi znajo operirat!«

Koliko let se vidva že tako hecata?

Spoznala sva se 58 leta preden je Štefan šel v vojsko. Dve leti sva si dopisovala in se kmalu po koncu vojske 22. novembra, na moj god, leta 60 poročila. Precej časa sva imela pisma še shranjena, zdaj nama je ostalo samo še Sveto pismo J. Dve leti in pol sva živela pri Maroševih, potem sva kupila hišo na Dražen vrhu, kjer sva bila 10 let. Ko nama je oče dal leta 70 zemljo, sva gradnjo nove hitro začela. 13. septembra 72 smo se vselili. Ljubi Bog nama je dal dve zlati hčerki Silvo in Metko. V službo sva hodila v grad, kamor so leta 1956 naselili Zavod za duševno in živčno bolne. Oba sva si tam prislužila pokojnino. To je bila velika ustanova, po 400 bolnikov in 60 zaposlenih. Zavod je imel poleg svojih zdravnikov in zobozdravnikov tudi samostojno ekonomijo, svoj hlev: pujse, krave... Za konje je skrbel g. Konrad Kavčič, ki je tudi vozil za zunanje potrebe. Bolniki so prav tako delali na vrtu in njivah kot del terapije,… Poleg organiziranega dela, je bil organiziran tudi dopust. Zavod je imel svoj kamp v Premanturi. V Mariboru smo vstopili v svoj potniški vagon, ki nas je pripeljal do Pule od tam pa z Avtobusi do letovišča.

Vajini predniki so imeli trdo življenje in mnoge preizkušnje…

O izselitvi Raduhovih ste že pisali, podobno je bila izseljena družina Maroša, vsi razen dedeka Jožefa in Barbare (Barice). Ona nista bila izseljena, ker sta znala nemško, njuni otroci (Marija, Klara, Ivan, Štefan in Barbara) pa so bili izseljeni z družinami. Tudi Štaus Franc in Julija sta bila izseljena z družinami svojih hčera (Ano, Klaro in Terezijo). Zanimivo je, da sta očetov (Štefan Maroša) in mamin (Ana Štaus) rod izvirala iz Prekmurja, kjer sta oba stara očeta Jožef Maroša in Franc Štaus ob vrnitvi iz Amerike kupila kmetije, Štefan na Tratah, Franc v Lokavcu. Ko je moj oče Štefan basal gnoj, so Štausovi ravno s culami prihajali v Lokavec. Takrat je prvič videl njihovo najstarejšo hči Ano - svojo bodočo ženo in se zaljubil. Iz te ljubezni se jima je rodilo 12 otrok (Katarina, Angela, Franc, Štefan, Ana Marija, Slavko, Tone, Karlek, Jože, Ivo, Dragica). Oče je delal nekaj časa v tovarni, upokojitev je dočakal na žagi ob starem mlinu. Mama je bila gospodinja. Za tisti čas ni bilo nenavadno, da je bil kaki njun vnuk starejši od svojega strica ali tete.

Binkoštna nedelja

Pogovor z: zakoncema MAJHENIČ (Francem in Marijo r. Kolarič)

Ljudje radi potujemo po svetu in po dragocenih spominih. Kdor sede za mizo z g. Francem in Marijo vstopi v časovni stroj, ki v radostni sliki prebudi zgodovino božjih darov, da zlahka pozabiš na vsakodnevne tegobe in preizkušnje.

Spomin na vajino družino …

Oče Leopold Kolarič (*1900+62) se je leta 32 oženil z Alojzijo roj. Fladl (*1909+96). Rodilo so se jima je 12 otrok (Katarina, Mirko, Leopold, Lojzka, Franc, Jože, Marjeta, Karel, dvojčka jaz in Anton, ter dvojčka Hanika in Srečko. Pri dvojčkih je bilo zanimivo, da sva se jaz in Hanika rodili doma, Anton in Srečko pa naslednji dan v bolnišnici. Mama je bila zaposlena z našo vzgojo in gospodinjenjem. Oče je trgoval z lesom. Naš dom na Tratah pod starim mlinom je vključeval 3 hektare zemlje, ki nas je preživel. Pravi čudež za današnje kmetijstvo in njegovo negotovost. Ni bilo nedelje, da si ne bi vzeli časa za sv. mašo. Hodili smo kar po cesti naokrog in se izognili klancu. Po maši ni bilo denarja za gostilno.

Oče Blaž Majhenič (*1906+66) se je mlad poročil z mamo Antonijo roj. Krepek (*1901+75), ki je prihajala iz Voličine. Siligojevi so ga povabili, da je postal poštar, kar ga je tisti čas oprostilo vojske. V razponu 17 let smo se rodili: Marjeta poročena Slanič, Stanislav, Anton in jaz. Leta 36 smo zapustili staro pošto in se naselili tu, še vedno pa smo bili zelo povezani s staro pošto, kjer je moj svak vozil z ogromnimi voli, vsak je tehtal po 1000 kg. Hvaležen sem staršema za vse kar sta me naučila. Sedaj, ko je žena bolna, mi zelo prav pride da znam kuhati. Zelo rad sem pomagal pri kolinah, tako sem postal tudi mesar za mnoge znance.

Kako sta se spoznala?

Pri vojakih sem bil nekaj časa z Marijinim starejšim bratom Jožetom, on je nadaljeval v Rijeki jaz pa v Skopju. Zaradi poškodbe roke sem bil v vojaški bolnišnici en mesec ter nekaj časa doma. Vmes se je skrajšal vojaški rok. Ko je svak prišel iz vojske sva se 64 leta poročila. Skupaj sva že 57 let. Rodili so se nama štirje otroci: Karolina, ki živi v Staršah (vnuka Mihael in Špela); Davorin, ki živi v goriških brdih (vnukici Eva in Zala); Robert, ki je doma na domačiji (vnuka Luka in Blaž) ter Peter, ki živi pri sv. Ani (vnuka Jan in Ana). Ponosna na vsakega posebej, njihovi napovedani ali nenapovedani, so velik božji dar.

Gospod Franc pozna vas vsa fara, kako to?

Mlad sem opravljal službo kurirja. Skupaj z matičarko in uradnikom smo nenehno hodil po kraju. Ob reformi, sem zaposlil v zadrugi, kasneje v Palomi. Zadnjih 25 let sem bil 25 let šofer pri Certusu. 16 let sem pri upokojencih, kjer sem predsednik komisije za izlete upokojencev. Vsako leto organiziramo 1x enodnevni izlet in 1x dvodnevni izlet. V veliko veselje mi je bilo z avtobusom voziti domače romarje po širnem svetu. Zelo rad poromam v domačo cerkev in z ljudmi obujam spomine.

7. velikonočna nedelja

Pogovor z: gospo Ano CEHNER roj. MAJHENIČ

Ana Cehner z možem Mihaelom, taščo Frančiško, hčerkama Zinko in Angelo.

Danes so otroci, mladi in družine izpostavljeni mnogim impulzom senzacionalnih informacij iz celega sveta. Redki si vzamejo čas za tiho zrenje podarjenega trenutka - molitev, še manj pa za okušanje duha naših prednikov. Nepomembne novice agresivno brišejo neprecenljive spomine preteklosti. Gospa Ana Cehner se zna zoperstaviti plehkosti življenja in v živi zavesti ohranja spomine svojih korenin med katerimi izstopa babica Julijana Rebernik (*1879+1961).

Korenine vašega življenja so globoke…

Očetova mama Julijana je doživela visoko starost 82, umrla je 5 let po mamini smrti. Najstarejša hči Zinka jo je imela možnost spoznati in si jo zapomniti. Bila je posebna zgodovinska priča lepim in težkim dogodkom v našem rodu. Med težke štejemo smrt očetove prve žene, ki je umrla ob porodu hčerke Elizabete moje starejše sestre. Oče Bogomir Majhenič (*1904+74) je mojo mamo Ano Repolusk (*1904+56) spoznal na Sp. Velki pri Škofiču pri delu na tabrkah. Poročila sta se in rodila Jožeta *1933, mene *1936 in Franca *1947. Oče se je zaposlil v fabriki, kjer se je po 22 letih invalidsko upokojil zaradi operacij na želodcu in napredujoče kratkovidnosti. Mama je doma (posestvo pod Zafošnikovimi) gospodinila, skrbela za eno ali dve kravi, štiri pujse, in kar ni zraslo na najemniški njivi, smo še dodatno s taberki odslužili pri večjih kmetih.

Ste tudi vi spoznala svojega moža na tabrku?

Ja. Pri Kodru. Pri 18 letih, pri 19 in pol sva se že poročila. Moj mož Mihael Cehner (*1926+1984) je nosil mamin priimek (Frančiška Koder r. Cehner *1901+1978). Njegov pravi oče je bil Ivan Mazur, ukrainec, ki je po prvi svetovni vojni ostal tu. Moževa mama je imela 6 otrok, a sta preživela le Mihael in Franc. Njen mož Koder je umrl v nesreči z vozom, ki je izgubil ravnotežje, ko so se odprla vrata in se je razpisal krompir. Tudi moj mož Mihael je imel bil dobro znan kot voznik z kravami. Ko so prišli traktorji je izgubil delo. Primoran je bil k priložnostnemu delu v Avstriji, kamor se je vozil s kolesom. Živeli smo preprosto življenje. Rodilo se nama je štiri otrok. Zinka (*1956+2020), Angela (*1963), Mihael (*1972) in Bogomir (*1974). Vsi so hitro prišli h kruhu in poskrbeli za samostojno življenje. Rada imam vse štiri vnuke (Heleno, Matjaža, Mateja in Metko). Vesela sem pravnukov Maruše, Maje, Luka in Mischela in verjamem, da mi jih bo Bog še nekaj podaril.

Pri vas stoji kodrova kapela…

Prvotno se je ta kapela imenovala Jančičeva, po naših predhodnikih. Njihovi predniki se spominjajo tragične zgodbe nekega dekleta. Dekle je zanosilo, ljudje pa so jo prepričali v splav otroka. Žene, ki pri tem sodelovale, so povzročile smrt otroka in mame. Oče tega dekleta je v spomin na hčerkino tragedijo postavil (jančičevo – kodrovo – ali cehnerjevo) kapelo. Ob tej kapeli se ob velikonočnem blagoslovu jedil zbere veliko ljudi. A tudi sicer se je pri nas pogosto molilo. Vsako nedeljo zvečer smo molili rožni venec. Posebna molitev je bila za tri svete večere. Naša navada je bila, da se je ob Božiču vrh okrašene smreke zabil z žebljem na strop, bila je pravi dar od zgoraj. To so bili drugi časi. Zjutraj sem v temi spremljala brata k sv. maši, ko je ministriral, potem sva skupaj šla v šolo, župnik pa v hlev opravljat. Spominjam se kuharic Lizike in Ančke, ki sta zelo mladi prišli v župnišče. Lizika je bila še osnovnošolka… To so zlati spomini, lahko bi napisala knjige o njih…


6. velikonočna nedelja

Pogovor z: zakoncema KNUPLEŽ (Jože in Angela r. Žnuderl)

Duhovnega življenja korona virus ne more omejiti. Iznajdljivost Svetega Duha tolažnika je tako izvirna, da nam Bog trosi milosti navkljub močno omejenemu družabnemu življenju. Župnik Martin Golob po televiziji Golica prenaša bogoslužja za slehernega, ki si vzame čas za molitev in duhovno življenje. Med mnogimi domačimi župljani, ki vsaki dan gledata g. Goloba sta tudi zakonca Knuplež.

Od kod vama želja po tem, da vsaki dan sledita bogoslužju?

Od malega sem hodila k maši. Zelo lepe spomine imam na prvo sveto obhajilo. Posebni sveti trenutki so bili, ko smo iz Dražen vrha, mimo Ponudičevih, hodili trumoma k polnočnici, meseca maja k šmarnicami ali meseca decembra, v trdi temi, k svitnicami oz. zornicami.

Moja sestra Marica je hodila ob nedeljah k zgodni sv. maši, jaz pa k pozni. Spominjam se njene bolezni, ko ni mogla iti k maši, sem jaz namesto nje šel k jutranji, se vrnil in potem še enkrat šel k pozni maši. Rad sem šel. Bilo je vedno praznično vzdušje.

To vzdušje je bilo toliko večje, če smo romali k sv. Trojici. Vedno je bilo 4. maja in pa spomladi in jeseni za kvatre. S seboj smo si vzeli hrano in pijačo, pa vendar smo si tam privoščili tudi kako malenkost. »krahrli« smo rekli malinovcu, ki smo si ga mešali z vodo. Kasneje smo pili Oro in druge ustekleničene pijače.

Ta velik dar - imeti rad bogoslužje ste prejeli po starših?

Moja mama Alojzija Žnudrl r. Kozar (*1903) je v svojem življenju doživela veliko preizkušenj. Leta 40 smo izgubili 11 letnega brata Ivana, razstrelila ga je bomba, ki jo je našel v Pajerjevi grabi. Bilo je na začetku šolskega le ta, v nedeljo je bil pogreb z mnogimi šolarji. Lata 43 nam je za tifusom umrl oče (Franc *1908), ki se je v takrat še »zušenberški fabriki« nalezel tifusa. Vse to je ni zagrenilo, ni ji vzelo veselja do življenja, ni je potrla, pač pa je z vero v božjo pomoč hodila svoje korake v večnost. Čez teden sva trdo delali, ob nedeljah pa je bil obisk sv. maše sprostitev.

Kako sta negovala to navado nedeljskega počitka?

Po poroki sva se preselila iz Dražen vrha na Velko. Žalekovi so prodajali kmetijo. Jaz sem imel veliko bliže do tovarne, tudi do cerkve smo imeli bližje. Moj oče je bil cimerman, pa sem bil v Sladkogorski tovarni dodeljen v cimermansko skupino. Kmalu sem postal delovodja. Veliko sem pomagal pri župnišču. G. Časl mi je zaupal. Skupaj smo veliko prostovoljno delali s krasnimi farani. Spominjam se g. Jaka Zemljiča, ki je ob obnovi pri svojih 70 letih prvi preplezal vrh zvonika. Malo je tako pogumnih ljudi. Ob volitvah v župnijski svet in med ključarje sem bil presenečen, da so me izvolili. Pet zaporednih mandatov sem že ključar.

Veseli naju, da so vsi trije otroci Jožek, Srečko in Elica so radi hodili k maši in imajo na otroštvo lepe spomine. Srečko je bil tudi ministrant, ki ga je organist Borovinšek k ministrairanju ob pogrebih pogosto klical kar čez travnik. Ponosen sem na 60 let skupnega zakona z ženo Angelo. Do pričetka korone sva vsako nedeljo hodila k sv. maši ali pa naju je peljal Jožek.

Lepo je prisluhniti g. Martinu Golobu po televiziji. Vsem faranom voščiva mir, ki ga doživljava v molitvi .

5. velikonočna nedelja

Pogovor z: go. ROZO Breznik roj. Polanec in go. MARIJO Vajngerl roj. Vake.

Eno sredo sem se s konjem odpravil na rob župnije. Blizu tromeje med župnijami Marija Snežna, sv. Jurij in sv. Jakob živi gospa Roza Breznik roj. Polanec (*1940) ponosna prababica. Imel sem srečo. Pri njej sem srečal njeno sosedo gospo Marijo Vajngerl roj. Vake (*1936).

Gospa Marija, pogosto obiščete sosedo Rozo?

Zelo rada. Tudi jaz sem že precej let vdova. Doma nimam nikogar več. V tistem snegu februarja letos mi je poginil pes »Zin«. Zelo ga pogrešam. Pes zatoži vsakega, ki gre mimo hiše. Bogu hvala, da imam nečakinjo Zdenko, ki pogosto pride iz Maribora in mi prinese potrebščine. Lepo poskrbi zame. Včasih sva se z možem Francem redno ob nedeljah peljala k sv. maši. Jaz nisem nikoli vozila avto. Terezija moja dve leti starejša sestra je vozila. Sedaj ne more več. Je že preveč bolna. Veliko mi pomeni, da se s sestrama Olgo in Terezijo ter nečakinjo Zdenko vsaki dan slišiva. Zelo so v skrbeh zame. Zgodilo se je, da sem nekoč pozabila dati polnit telefon. Zdenka je v veliki skrbi klicala sosedo Roziko, ki je poslala sina Borisa gledati kaj se z mano dogaja.

Ste na zelo odročnem kraju. Kako daleč je do avtobusne?

Trgovina pri Ploderšnici je najbližja avtobusna postaja, to je 2,5 km. Nekaj podobnega je avtobusna pri Rajšpu. Do Žitenc je še dlje, pa še grapa je vmes. Zelo redko sem se vozila z avtobusom. Preden sva se preselila na deželo, sva živela na Pobrežju. 40 let sem delala v Svili v Mariboru. Rada sem se preselila na deželo. Hvala Bogu imam še dobre sosede in sorodnike, da nisem osamljena. Življenje na deželi je lepo, a vse je tako daleč in odročno. Za vsako malenkost si odvisen od šoferja.

Gospa Roza kakšne spomine imate za nazaj?

Sem najmlajša, deseti otrok (brati in sestre po vrsti so: Jože, Ivan, Marija, Tončka, Anica, Pepica, Ljudmila, Karel in Franci). Takrat ni bilo veliko avtov. Sosedje Lorbek-ovi so imeli konje. Njihova domačija se je spremenila v konjeniški Polo klub. Spominjam se, da so konjem dajali kruh namočen v vino. Ata je delal v Palomi, mama pa je bila z nami doma. Otroci so odleteli od doma kot ptičke. S trebuhom za kruhom, kot se pravi. Jaz sem najmlajša, pa sem ostala doma. Čeprav je v bližini vsaj 5 družin Breznik, si mi nismo nič v sorodu. Moj mož Alfred oz. Fredi Breznik je iz Ceršaka. Imel je še sestro Marico poročeno Lintner, a je že pokojna. Včasih smo se veliko obiskovali. Hvala Bogu se še vedno veliko kličemo. Posebej sem povezana še z Drejzibnerji. Z Drajzibner Anico se pogosto slišimo, njen mož Drago je bil moj bratranec. Pa tudi z Klavzner Pepiko roj. Drajzibner, njen zet Milan Borovnik je večkrat delal pri vas. Pa z Karolino Maher roj. Drajzibner taščo od cerkvenega pevca Ivana Harca, se pokličemo.

Torej je zelo živahno na tem koncu?

»Ja, sedaj, ko lahko, radi igramo nogomet!« se pošali ga. Roza, ki že vrsto let na invalidskem vozičku. »Malo berem časopis, malo gledam televizijo, pa pokomandirati tudi moram,« ne zmanjka humorja ge. Rozi. »In ubogajo?« vprašam. »Ubogajo, ubogajo, če pa ne…« J

Življenje se je tu na našem koncu zelo spremenilo. 4 kmetije so zradirane z zemlje. Lorberjevi, Šenvetrovi, Ankoviči in Vajgerlovi. To so bile kmetije s številnimi družinami, velikimi hlevi, mogočnimi studenci in ograjenimi vrtovi. Ostali so morda le še kamniti temelji hiš, vse drugo pa je zravnano z zemljo za travnike in polja. Letos pa že drugo leto ni bilo niti žegna pri Friševi kapeli, poznani kot pri Taranenku oz. Aršičevih.

Najbolj živahno je, ko pride na obisk moja pravnukinja Evellyn. Maja bo upihnila že prvo svečko. Rada imam oba sinova Borisa kuharja in Edija, ki živi pri Zirngastu, a rad pride okrog skoraj vsaki dan.

4. velikonočna nedelja

Pogovor z: go. MARIJO Škraban roj. Vajngerl

Sv. Avguštin iz 4. stoletja je zapisal: »Prevzetnost spreminja angela v hudiča, ponižnost pa človeka v angela.« Na deželi je mnogo ponižnih ljudi. S preprostim delom otrokom razodevajo, da je mogoče okušati nebesa ob čisto vsakdanjih opravilih. O tem zna spregovoriti skrbna mama in babica Marija Škraban.

S kakšno dejavnostjo sta vaša starša preživljala družino?

Mama Jožefa roj. Vandur (*1912) in oče Jurij (*1910) sta morala biti zelo iznajdljiva, da sta preživela 12 otrok. (1. Bogomir, 2.Albina, 3. Vinko, 4. Marija, 5. Pepika, 6. Alojz, 7.Vlado, 8. Franc, 9. Ljuba, 10. Milica, 11. Stanko, 12. Jožek). Mama je bila spretna ljudska kuharica, ki je kuhala ob porokah. Ljudje so gostije pripravljali na svojih domovih. V župnišču je kuhala za snežničino in kadar so se duhovniki priložnostno zbrali. Pekla je dober kruh in si s tem prislužila kako rezino za nas dvanajstere. Oče je bil mesar in mojster lesenih izdelkov, ki smo jih otroci od spomladi prodajali v lesenem vozičku vse do Apač. Imeli smo dve kravi, ne da bi imeli kaj svoje zemlje. Pasli smo ju po voznih cestah in zapuščenih klancih. Zaradi stisk sta se starša 9x selila. Z agrarno reformo so dobili majhno posest 4 hektarjev. Navkljub preprostemu življenju, sta starša izobrazila najstarejšega Bogomirja, ki je zasedel celo mesto direktorja v Gornji Radgoni.

In kaka so bile vaše prve dejavnosti – službe?

S 15 leti sem šla služit k družini Kurečiču. Tam sem pazila otroke, kuhala, prala, likala, obdelovala velik vrt. Po 8 mesecih sem šla služiti k družini Kocbek. Pri njih sem se veliko naučila in doživela mnoge anekdote. Gospa Kocbek je imela navado navodilo za delo napisala na listek. Nekoč sem prebrala: »Zakolji, očisti in speči kuro.« Bila sem nepazljiva in obglavljena kura mi je padla v kanal Mure. Ob kanalu so bile lesene barake, upala sem, da mi bo kdo pomagal. Sama sem z grabljami ujela kuro in z njo opravila, kot mi je bilo naročeno. Po 9 mesecih sem se za tri leta zaposlila kot kuharica v gradu na Tratah. Še vedno sem pomagala pri Kocbekovih, kjer sem spoznala svojega moža Ludvika Škrabana. Bil je šofer kombija pri gostinskem podjetju Astorija, kjer je bil zaposlen vse svoje življenje do upokojitve.

Poroka v rani mladosti prinese veliko sprememb?

Ob poroki sva se selila v Šentilj. Po 13ih letih sva se preselila v stolpnico v Sladki vrh, takrat je hči Marjetka zaključevala OŠ. 13 let sem delala v Talisu, potem pa do upokojitve v Palomi. To je bil še čas, ko smo se upokojevali s 30 leti delovne dobe ali pri izpolnjenih 50 letih. Skupaj sem delala 33 let. Pred mojo upokojitvijo sva se odločila, da ne greva na moževo domačijo, ampak da gradiva na Zg. Velki. Leta 89 sva kupila zemljo, 90 začela graditi in 91 smo se vselili. Vse je bilo kot v pravljici.

Izguba dragih domačih je velik šok…

Hčerka je bila učiteljica razrednega pouka na Vranjem vrhu in na Velki. Zbolela je za tumorjem v glavi in v osmih mesecih smo se od nje poslovili. Ni še bilo dve leti, ko mi je umrl mož za rakom na grlu, in prav kmalu zatem sem izgubila še zeta, ki ga je nepričakovano zadela kap. Čez noč sem ostala sama z težkim bremenom kredita, ki ga ob skromni pokojnini in šolo obveznih vnukih nisem mogla odplačevat. V tem velikem šoku sem se ponovno počutila kot 15 letno dekle, ki je šla prestrašena služit s kuhanjem, pranjem, likanjem, z delom na vrtu. Živeti sem začela samo še za vnuka dvojčka Evo in Mihaela. »Vedno sem si govorila, ne gre drugače, moreš, moreš…« Bogu hvala, sta dvojčka resnično pridna in delavna, kot njuna starša, zato verjamem, da se bosta v življenju znašla.

Hvaležna sem za velikodušnost dobrih ljudi. Vedno sem verjela v dobroto. Tudi mi smo radi darovali v dobre namene pomoči potrebnim. Bog povrni vsem, ki ste pomagali mojima vnukoma.

Sv. Avguštin je še zapisal: »Dober človek je svoboden, tudi če je suženj, slab človek je suženj, tudi če je svoboden.« Vse, ki lahko pomagate, povabim, da po svojih močeh darujete družini Satler – Škraban in dvojčka odrešite breme kredita. Župnik Boštjan

3. velikonočna nedelja

Pogovor z: go. ZMAGOSLAVO Černčič roj. Vezjak

Danes se zdi imeti dva otroka veliko, tri pa izjemno veliko. Roditi se v družini 15ih otrok je za današnje razmere nepredstavljivo. Ne toliko zaradi drage hrane, ki je danes gotovo cenejša in dostopnejša kot je bila nekoč, pač pa zaradi spremenjenega načina življenja. Starši se pozno odločajo za otroke, ko pa se že, nimajo toliko veščin za tako nalogo. Pogosto je velik stres prevzeti odgovornost že za enega ali dva otroka, da se za več niti ne razmišlja.

Gospa Zmagoslava rodila ste se prva od 15 otrok. Kakšno vodilo so imeli vaši starši ob ustvarjanju tako velike družine?

'Bolj trpiš, dalje živiš! Bolj slabo ješ, bolj…' Ne znam povedati. Bili smo velika družina, živeli smo od zemlje. Praznike smo skromno praznovali. Že moji stari starši so bili preprosti kmetje. Spominjam se babica po mami Marije, ki je bila iz Korene in njene smrti pri njeni hčeri. Dedek je umrl doma. Babica po očetu, Neža je umrla 1936 na veliki petek, njen mož pa že v 1. svetovni vojni.

Oče Franc Vezjak *1896, je bil v 1. svetovni vojni v Rusiji in italiji ranjen. Ko je bilo konec bolniške, bi se moral vrniti v vojsko, pa je pred tem plačal za en teden dopusta (Slavica – prva vrsta druga z leve) veliko vsoto, ki mu je niso vrnili, čeprav so pred tem razglasili konec vojne. Mama Marija Maher *1903 je bila iz velike družine. Njeni bratje in sestre so: Jožefa, Jakob, Konrad, Franc, Roman, Frančiška, Ivana, Alojzija, Klarika, Milka.

Starša sta bila res trdna človeka in vse sta nas imela rada: mene – Slavico (*1930), Srečkota, Berto, Vilija, Ireno, Brankota, Vido, dvojčka Jožeka in Jankota, Eriko, Vero, Miro, Mirkota, Rudija, Veselkota.

Kako ste preživeli drugo svetovno vojno?

Ata bi moral iti v nemško vojsko, pa se je zgovarjal, da je bil ranjen v prvi svetovni vojni. Imel je velike težave z oblastjo, ki mu je grozila, da nas bodo vse izselili. Edina sreča je bila, da je imel dovolj sinov, ki so se šteli kot bodoči vojaki za olajševalno okoliščino. Spominjam se, da so me v šoli preimenovali v Viktorijo, ker je bila Zmagoslava – Slavica preveč slovensko ime.

Tudi po vojni ni bilo lahko. Imeli smo 9 hektarjev, to je tik pod mejo (10 he), da bi nas razlastninili. Smo pa dobili dva starejša človeka, da smo zanje po vojni skrbeli.

Kako bi opisali svojega moža Franca?

Franca sem poznala od otroških let, saj je bil sosed. Dve leti je bil starejši. Tudi on je izhajal iz velike družine (Romana, Romek, Slavek, Minek, Mara, Ida, Vanka, Anton in Roza). Spominjam se poroke. Naročili smo tri muzikantarje, prišli pa so štirje, ker so bili namenjeni še na neko drugo slavje. Kuhala je soseda Mimika Dolinšek. Moje 'poročno potovanje' je bilo iz Šomata na Počenik. Šla sem živeti na njegov dom, kjer je še živel njegov oče, dve sestri in dva brata. Tašča je umrla maja, pri šmarnicah jo je zadela srčna kap. Spominjam se, da sta bili štala in hiša še skupaj pod eno streho, krito seveda s slamo.

Tudi vajina družina je bila številna…

Rodilo se nama je 8 otrok. Franček, Srečko, Vlado, Mirko, Marjeta, Irena, Marjan in Dušanka. Otroci so hodili v šolo na Vranji vrh, ker je bila osemletka. Ob sobotah so peš hodili k verouku k Mariji Snežni. Paloma je takrat dajala štipendije, tako da so bili otroci hitro pri svojem kruhu. Tudi sama sem delala pred poroko v Palomi in ko so otroci odrasli, sem zopet šla v Palomo. Bogu sem hvaležna za naše družinsko življenje. Trdo življenje nas je utrdilo, nihče od nas ni mehkužen. Bogu hvala.

Bela nedelja - nedelja Božjega usmiljenja

Pogovor z: go. ANO Dreizibner, roj. Križan

Ljudje iz dežele so za delom potovali po vsem svetu in domov pripeljali neveste iz daljnih krajev. Tak primer sta Prekmurec Ignac Sabo in Poljakinja Marija Eriston, ki sta spoznala ob delu v Ameriki, se preselila v Prekmurje od tam pa po prvi svetovni vojni k Mariji Snežni.

Vaša mama Katarina Sabo se je rodila v Prekmurju?

Rojena je v Mažarski vasi Kapca v družini štirih otrok. Poleg leto starejše seste Marice sta bila še brata Štefan in Ignac. Vsi so bili rojeni v Prekmurju, kjer so vse prodali in kupili posestvo na Ploderšnici.

Še vedno imam v spominu, ko sem z babico, poljakinjo Marijo Eriston, šla k maši. Oblečeni sva bili s štrikanco. Babica je v rokah držala šturmarco in svetila pot do cerkve.

Ste poznali tudi babico po očetu?

Nikoli je nisem videla, prej je umrla. Oče Franc Križan je bil nezakonski sin edinec moje babice Barbare Križan. Imel je težko otroštvo. Kot konjski hlapec je delal v Mariboru, kjer je vozil premog in drva. Potem se je zaposlil v Palomi. Poročila sta se oktobra 1938.

Jaz sem se rodila junija 1939, brat Franc pa štiri leta kasneje. Bila sva zelo povezana. Veliko sva se skupaj igrala, zlasti pozimi, ko je bilo več časa. Spominjam se, da sem mu neko zimo uničila sanke. Poleti je bilo manj časa za igro. Okopavati je bilo potrebno na njivah tudi pri drugih kmetih ne le pri nas doma. Zahtevno delo je bilo tudi spravilo sena za kravo, da smo imeli domače mleko skozi vse leto. Po koncu vojne sem šla v šolo na Vranji vrh. Tja je prihajal učiti tudi župnik Veršič.

Tudi mama je veliko delala pri kmetih in doma. Zgodaj je umrla, zadela jo je kap. Ata se je še enkrat poročil, ko se je upokojij je imel raka na želodcu, zanj je skrbela njegova druga žena Kristina.

Kljub zraščenostijo z delom na deželi, ste zgodaj okusili Maribor…

S 16 leti sem šla služit v mesto in tam živela kot hišna pomočnica pri družini Melite Vivod. Tri leta sem pazila na njene otroke, kuhala, z otroki hodila na trg po nakupih. Z gospo Melito imava še redne stike po telefonu. Še malo in bo dočakala 100 let. Od tam sem šla delat v Svilo, po šestih letih sem se zaposlila v Palomi, kjer sem delala vse do upokojitve.

Vaš mož Drago prihaja iz velike družine…

Pri njih je bilo osem otrok. Sestre Pepika, Karolina in Marica ter bratje Štefan, Franc Dominik, Ivan in Drago. Dragota sem poznala iz šole ven. Vojsko je služil v Osjeku, potem se je zaposlil v Palomi. On je imel 26 let jaz pa eno manj, ko sva se poročila. Najprej se nama je rodila hči Vera, štiri leta kasneje pa Simona.

Drago je bil zelo priden. Zgradil je hišo in štale. Bil je zelo družaben. Rad je plesal in pel. Rad je šel k sv. maši. Veliko je prostovoljno delal v župnišču. 15 let je bil član župnijskega pastoralnega sveta.

Pred 6 leti ga je zadela kap, ko se je pripeljal domov, ni mogel zavreti in se je zaletel v našo hišo.

Je zelo trpel?

Po vrhu je zbolel še za rakom na prostati. Bil je zelo pogumen. Pripeljali so ga domov iz bolnišnice. Nič ni godnjal in jamral. Bil je zelo miren in zadovoljen. Doma je umrl, samo zaspal je.

To ni bila vaša edina smrt bližnjih…

Najprej je umrl mož Drago, potem pred dvema letoma brat Franc, lani pa še hčerka Simona. Njena bolezen me je zelo prizadela. Marcel in Valerija sta prehitro izgubila mamo.

Kako ste se potolažila?

Rada molim. Rada berem. V veliko pomoč mi je hčerka Vera, ki mi napravi vse nakupe. Vesela sem njenih otrok Domna in Alena ter Marcela in Valerije. Tudi zet Klemen, ki živi čisto blizu mi je v pomoč, da nisem čisto sama. Rada pokličem tudi svakinje.

Velika Noč

Pogovor z našimi župljani: go. JOŽEFO KRAJNC roj. Grünauer

V naši domovini se skupno število žrtev za Covid -19 približuje številu 4000. Ta bolezen praviloma ogroža bolj starejše kot mlajše. Pa vendar so izjeme. To velja za go. Jožefo Krajnc, ki je brez večjih zapletov prestala bolezen, med tem ko je njen sin Drago bolezni podlegel.

Imate kakšen recept za dolgo življenje?

Rojena sem davnega leta 1928. Nikdar se ne grem cepit proti gripi. Če zbolim, bolezen prebolim. Nikoli še ni bilo tako hudo, da bi ne zmogla. Žal mi je za vsakega, ki je zbolel. Za zdravje svojega sina sem veliko molila. Sedaj molim za njegovo večnost. Vsem želim zdravja in miru. Živela bom, kolikor dolgo bo Bog hotel. Ob sebi imam dobro snaho Emo.

Vaši spomini na otroštvo…

Ne spominjam se babice od očeta, spominjam pa se babice od mame s priimkom Matl. Živeli so v sp. Velki, kjer so Ahmani. Mama Elizabeta je imela sestro Rozo in Genovefo, ki je skupaj z bratom Johanom v Avstriji. Oče Jožef je imel sestro Haniko in Marijo. Prva svetovna vojna mu je pohabila nogo. Druga svetovna vojna se je začela ravno ob koncu mojega otroštva. Spominjam se, da je bil most čez Muro delno porušen, oče pa je po njem plezal, da je v Avstije dobil ortopetske čevje na karte. Takrat je tri leta starejši brat Franci šel v vojsko na rusko fronto, kjer je bil zaprt še eno leto po vojni. Spominjam se, da smo se že poslovili od njega. Plačali smo že mašo zanj, potem pa se je nepričakovano vrnil. Poleg njega sem imela še sedem let mlajšega brata Janeza.

Kakšno je bilo življenje po vojni?

Živeli smo v velikem pomanjkanju. Med vojno so bile karte, po vojni so bili boni. Kljub temu sem lahko šla takrat ob neki priložnosti v Sladki vrh v kino, kjer sem srečala mojega bodočega moža Jakoba Krajnc. Na Trate so se preselili iz Belih vod, ko so dobili 'agrarno'. Bil je iz velike družine. Oče Franc in mama Marija sta imela še sina Ivana, Franca, Matevža in Jožeka ter hčere Pepco in Kristino. Jakob in Ivan sta bila pri partizanih, kjer je bilo katastrofalno stanje. Pogosto sem poslušala partizanske zgodbe, kako sta se zdravila z 'na mravlje nastavljenim šnopsom'.

Hitro po vojni ste se poročili…

Leta 1949 sem se poročila z Jakobom. Kmalu po poroki sva se za tri leta odselila v Podvelko, ker je mož opravljal vlogo 'industrijskega miličnika'. Leta 50 se nama je rodil sin Cvetko, čez eno leto pa sin Drago. Cvetkota sva poslala k mami Elizabeti, ker v Podvelki ni bilo kravjega mleka, ampak samo neko mastno kozje mleko. Potem je vse življenje ostal pri svoji babici. Rodili so se nama še Jožica, Srečko in Rudi. Ob vrnitvi domov se je mož zaposlil v Palomi, kjer je bil do upokojitve vratar. V kraju pa je bil znan po tem, da je kopal studence.

Otroci so si hitro poiskali svoj kruh…

Cvetko se je kot trgovec v VEM-i preselil v Maribor in se poročil z Grašič Julijano in Jakobskega dola. Tam so se jima rodile hčere Iris, Klavdija in Simona, ki že imajo svoje otroke. Drago je šel po šoli v Palomo, kjer je delal kot pomočnik zidarja. 70 leta, ko je imel 20 let se je poročil z Emo, ki je imela samo 16 let. Rodila sta se jima Benjamin in Boris. Hčerka Jožica živi v Avstiji. Prej je delala v Palomi sedaj je sobarica. Ima sina Petra in Rudija ter hčerko Gabrijelo. Sin Srečko je leta 1974 umrl pri vojakih v okolici Skopja. Zadnji mesec pred koncem vojaškega roka, ko smo mu že poslali obleko, so se mu 'čreva zamešala' in mu ni bilo pomoči. Za najmljašega Rudija, se rada pohecam, da je postal mestni, ko se je preselil v Maribor. Bogu sem hvaležna za 8 vnukov, 15 pravnukov in prapravnukinjo.

6. postna nedelja - cvetna nedelja

Pogovor z našimi župljani: go. ELIZABETA ZEMLJAK, ZEMLJIČ, roj. CVETKO

Pot človeškega življenja lahko presega vsa prenenečenja, če človekovo srce bogati zaupanje v božjo pomoč. Utrjenost vere razodevajo besede g. Elizabete, ko pravi: »Pa sem navkljub vsej svoji mantri dočakata tako starost (90 let)… Nič mi ni bilo težko… Boga je pač treba spoštovati...«

Kako bi opisala svojo družino?

Težko vam opišem celoto in podrobnosti, saj imam številne a drobcene spomine. Živeli smo skromno in preprosto. Bili smo velika družina. Ata (Franc Cvetko) je bil cimerman izhajal je iz družine 5ih otrok, pravtako mama (Marija Golob). Dobro sem poznala stare starše, strice in tete, živeli smo blizu. Vsi smo bili viničarji, to je delavci pri velikih kmetih. Bilo nas je 13 otrok. Vsi smo bili rojeni doma. Tudi jaz sem vseh svojih pet otrok rodila doma. Porod nas je preživelo 11 (Marija, jaz, Franc, Martin, Jožica, Ruda, Fric, Gelica, Anica, Hancl, Erna). Prazniki so bili Božič, Velika noč, žegnanje. Birmo sem prejela že z 8 leti leta 1939.

Vojna je bila velika preizkušnja za nas. Ko se je začela smo bil v Stogovcih pri spet drugih kmetih. Po tem, ko sem že napravila 3 razred v slovnščnini, sem ga naslednje leto delala še v nemščini. Polna štiri leta sem hodila v nemške šole. Še danes znam nemško. Kako soboto sva bili s sestro čisto sami doma z loncem fižole. Oče je šel delat cimermansko delo, mama je služila pri kmetih, midve pa sami z loncem fižole. Bogu hvala vsi smo preživeli vojno.

Kako je bilo po vojni?

Po vojni smo se preselili v Lokavec. Most na Tratah je bil porušen. Nič ni bilo mogoče kupiti. Za vse je bilo potrebno imeti bone. Celi dan sem čakala na blago pred trgovino. Prepasnik sem si sešila kar sama. Po žetvi sem pomagala tudi v mlatilnici. Kdaj pa kdaj sem šla tudi očetu streč pri cimermanskem delu. Vse sem znala naredit. Bilo je veliko pomanjkanje. Živino je bilo prepovedano klati. Moj prvi mož Karel Zemljič je bil moj sosed. Poročila sva se 24.4.1950 pri sv. Ani. Pet let starejši mož je preživel 3 leta nemške vojske, potem pa je moral še pogosto na orožne vaje v Jugoslaviji. Kot čevljar si je krajšal dolge zimske noči. Vojna mu je pustila sledi na bolanih ledvicah. Veliko je delal pri kmetih, od tete je dobil zemljo. Celo leto sva delala v vinogradu, včasih tudi v Avstiji. Ni pa se zaposlil v tovarni. Skupaj sva praznovala srebrno poroko, čez dve leti pa je umrl zaradi plučnice, ko se je prehlalil na delu v Avstriji.

In vajina družina?

Rodilo se nama je pet otrok (Karel, Jožek, Micka, Katika in Anica). Najstarejši sin je nameraval oditi v tujino, pa sem ga od tega odvrnila in mu zapustila polovico premoženja. Vdova že od 47 leta. Kasneje sem se ponovno poročila s skoraj 20 let starejšim Janezom (Hancijem) Zemljakom iz žabje vasi. Bil je veren in spoštovan vdovec brez otrok. S pokojno ženo Alojzijo je bil več kot 25 otrokom boter. Poročil naju je g. Franc Časl. Ob selitvi me je čakalo veliko dela, ker je bila hiša zelo stara. Še vedno sem veliko delala pri sosednjih kmetih, bila pa sem prvič zdravstveno zavarovana, ker je Hancij delal v Palomi. Ko je mož obležal sem mu pred smrtjo 13 mesecev stregla.

Za Alojzijo sem jaz prevzela skrb za krašenje kapele v Žabji vasi. Vsako leto je ob tej kapeli na veliko soboto blagoslov jedil. Ob novoletnih blagoslovih pa je bila navada, da je bil g. župnik vedno pri nas na kosilu. To navado je sedaj prevzela moja hčerka Anica.

»Ko si mlad si misliš, da boš lahko kar letel skozi zid. Potem pa te božja mantra umiri in naredi ponižnega. Zelo sem zadovoljna in srečna. Hvaležna sem Bogu za moje življenje.«

5. postna nedelja - tiha nedelja

Pogovor z našimi župljani: DRAGICA, FILIP MIHELIČ in MIMICA KRANER

Pri Mariji Snežni je navada, da se sinu ali hčer da očetovo, mamino ali dedkovo, babičino ime, da pa v petih generacijah najdeš isto ime je prava redkost. Tak primer najdemo pri imenu Filip v družini Mihelič, sosedih od nekdanjih Krenovih in Majcnov.

Kakšni so vaši spomini na prednike?

Filip: »Dedek Filip je imel osem otrok. Filipa, Jožeta, Antonijo, Anza, Korla, Mimo, Toneta in Franca. Vsi so bili zaznamovani z drugo svetovno vojno. Stric Korl je ušel iz Nemške vojske in se potem doma več mesecev pred koncem vojne skrival, da ga ne bi ponovno rekrutirali. Stric Franc se je ob koncu vojne znašel kot ujet nemški vojak v taborišču v Albaniji. Nekaj ur pred razglasitvijo konca vojne se je povzpel čez ograjo, kjer ga je stražnik smrtno ustrelil. Najin oče Jožef je kot nemški vojak 4 leta služil vojsko na finskem, kamor so ga mobilizirali pri 16 letih.«

Mimica: »Oče Jožef se je rodil 1. 3. 1924 na sp. Velki, mama Marija pa 12. 5. 1927 na Dražen vrhu, kjer so ob potoku imeli mlin. Tam sta se spoznala in se 18. 5. 1952 poročila. Imel je čudoviti prvi glas, s katerim je pogosto pel solo. Več kot 50 let je pel v naši cerkvi. Spominjava se, da je neko snežiško nedeljo tako ulivalo, da je moral ostati doma. Takrat je doma pel, da je odmevalo.«

Filip: »Njegov glas je podedovala sestra Mimica, ki je mnoga leta pela v zboru. Jaz nisem prejel tega talenta, bil pa sem ministrant. Spominjam se, kako sem spremljal kaplana Ornika k blagoslovom jedil s kolesom. Oba sva imela kolesa, jaz sem imel na svojem še kadilnico iz katere se je kadilo kot iz lokomotive. Za kaplanom Friderikom Ornikom in župnikom Srečkom Veršičem je prišel g. Franc Časl, takrat sem bil že zverziran.«

Kakšni so bili še stiki z župniščem poleg uradnih zadev?

Mimica: »Dušan, ki sem ga kasneje poročila je nosil v župnišče mleko, kjer je bil zelo pocrkljan od kuharic Lizike in Ančke. Dveh res vredu gospodinj, ki jih je spoštovala vsa župnija.«

Dragica: »Kot drugod, se je tudi v župnišču veliko delalo skupaj. To so bili čisto drugačni časi. Potrebno je bilo na roke likat koruzo, kosit, sušit, okopavat,… Po kosilu so si znali ponagajat in kakim mladim delavcem 'štil' namazati z 'šmirom'. Takrat še ni bilo takih past za čiščenje rok in si imel umazane roke cel dan ali še več. Župniku ali kakemu 'virtu' si kaj takega že ni nihče upal napravit. :)«

In potem sta si tudi vidva ustvarila družini?

Mimica: »Midva z Dušanom sva pohitela. :) Ko je služil vojaški rok v Sremski Mitrovici je večkrat prišel domov varovat najino Natašo. Že takrat je bil priljubljen zidar in so ga njegovi nadrejeni po pridnem delu radi spustili na dopust. Potem se nama je rodil še Dušan.«

Dragica: »S Filipom sva se poročila 16. maja 1982. Kmalu smo varovali Sebastjana in čez tri leta še Filipa.

Filip: »V letu 2013 smo v rodbini prejeli še petega Filipa. Najprej dedek, potem stric, jaz, sin in še vnuk – sami Filipi. Tisto leto smo doživeli tudi dve veliki izgubi. Najprej je umrl svak Dušan, 10 dni zatem pa še mama Marija. Ponosni smo na očetovo visoko starost 92 let. Sedaj nas že šest let gleda iz večnosti.«

4. postna nedelja

Pogovor z našimi župljani: TONE in MARGARETA BAUMAN

Šomat je zelo razpotegnjen, ozek in geografsko raznolik del župnije. Danes je to najredkeje poseljeno naselje župnije s skupaj samo 171 prebivalci. Nekoč pa so se tukaj gnetle viničarija pri viničariji. Na eni takih je živela družina Križan, katere hiša je sprejela priimek Bauman.

Prosim opišite nam spomine na otroštvo.

Imela sem zlate starše. Bili so res dobri starši. Vsega je bilo v obilju, samo denarja ne, saj smo bili viničarji. Naše delo je bilo obdelovanje goric. Hiša na črko L krita s slamo je vsebovala vse: štalo, gumno in stanovanje. Odraščale smo tri sestre, 15 in 17 let narazen. Očeta je zgodaj pri 65 letih zadela kap in sem skrbela zanj 3 leta kot negovalka. Kot možnost dodatnega zaslužka je bilo delo v vrtnarijah in goricah v Avstriji. Za moje šolanje ni bilo denarja. Avtobus je bil zelo drag, ni bilo štipendij. Tako je bilo življenje, vesela sem bila, da sem se lahko zaposlila v tovarni leta 1968.

Kaj vse vam je še delalo veselje?

Eno veliko veselje so bili prvi gramofoni. Živo se spominjam dne, ko sva šle s kolegico okoli božiča k Baumanovim vprašat, če bi posodili gramofon in plošče za ples. Srečni sva bili, ko sva končno prigazili do kmetije in videli goreti 'hoflampo'. Franček in Tonček sta poslušala gramofon. To je bilo nekaj imenitnega. Pri Fifoldu smo organizirali ples. Nisem si mislila, da bo Tonček postal moj mož.

Ste si vi mislili, da bo Margareta nekoč vaša žena?

Niti v sanjah. Pri nas smo bili velika družina, poleg mene, še dve starejši sestri Marija in Cilika, ter starejši brat Jože in mlajši Franc. Vsi so se hitro znašli in šli po svoje. Po očetovi smrti leta 1962 je postalo jasno, da bom jaz ostal doma. A življenje je nepredvidljivo. Pred vojsko v Skopju sem se naprej zaposlil v Kopru, ker je Cilika živela v Kopru. Ko sva se pred Božičem srečala z Margareto zaradi gramofona, še ni bilo nič resnega. A Bog naju je po preizkušnjah in resnični ljubezni združil.

Lahko samo na grobo opišeta vajino preizkušnjo?

Drugo leto bo 50 let kar sva se civilno poročila. Leto kasneje tudi cerkveno. Najtežje nama je bilo, ker sva oba skrbela za svoje starše. Margareta za svojo mamo. Jaz pa za svojo, brat je bil še pri vojakih. To so bili časi, ko nisi mogel kar tako prepričati starše, kje bova živala. Po tem ko sva eno leto živela vsak na svojem, sem brata Franca le prepričal, da se je vrnil domov in prevzel kmetijo. Jaz pa sem lahko šel k svoji ženi.

Ja, to je bilo tudi zame težko obdobje. Druga taka težka preizkušnja je bila mamina bolezen. V 89. Letu starosti si je zlomila kolk in obležala. 8 let sem skrbela za mamo, ki je hvala Bogu dočakala častitljivo starost 97 let. Ja, ponosna sem na svojo družino in na delavne navade svojih dveh hčera, starejše Marjete in 15 let mlajše Mateje. 7 let sem delala tudi nočne izmene, doma mali otrok, skozi dan spravljat 'foter', ponoči pa delat. To so bili časi, ko ni bilo prave porodniške, samo en mesec prostega pred porodom in en mesec prostega po porodu. Ni mi žal, bilo je lepo in še enkrat bi živela to isto življenje 'Palome do penzije'. Tudi sedaj nam je lepo. Ima pridna zeta, vnukico Tamaro pri svojem kruhu in dva krasna vnuka. Rene ima 6 let in Erik 4 leta. Bog jim daj vsem zdravja in moči.

3. postna nedelja

Pogovor z našimi župljani: IVOM in ANGELA RADUHA

V tem tednu sem se pogovarjal z zakoncema Raduha, ki živita na Spodnji Velki 2a. Njuna vez sklenjena leta 65 ostaja mladostno trdna in žilava. Vesela, sta da se jima je zdravje popravilo in sta bolj samostojna. Ivo skrbi, da je toplo zakurjeno, da je pepel pometen, Angela pa, da nista lačna. Seveda njuno življenje ne bi bilo takšno kot je brez pomoči hčerke Cilike, ki nanosi drva in še vse drugo. Vesela sta klicev in pomoči vseh treh otrok in sedmih vnukov.

Kakšni so vajini spomini na začetek skupne poti?

»Čeprav je Ivo dve leti starejši, sva se dobro poznala že iz šole in od redne nedeljske svete maše. Starši so hodili k zgodnji, mi otroci pa k pozni maši. Srečevali smo se še nedeljo popoldne ob večernicah in za šmarnice. Življenje našega otroštva je nepredstavljivo za današnjo mladino. Praznično smo jedli le za Snežničino, Božič in Veliko noč. Kakega dobrega življenja ni bilo. Ni bilo hladilnikov, ni bilo tort... Samo pri Javšniku si lahko ob nedeljah naročil kislo župo. Pri Kocbeku (današnja Snežinka) so ponujali le pijačo.«

Kako je potekalo vajino skupno življenje?

»Poročila sva se 25. januarja 1965, ko nismo imeli avtov in traktorjev. Skupaj smo živeli v stari 'cimprači' na Raduhovem, današnjem Golobovem. Ob rojstvu najmlajšega sina Stankota 71l. bi se morali preseliti v novo zidano hišo, pa nam je nova patronažna sestra odsvetovala, da je stara 'cimprača' boljša. To ni bilo prvič, da smo kako stvar preložili. Podobno je bilo z nabavo traktorja. Leta 71 sem bil že zmenjen za Fergusona 35, ki so ga dajali na kredit, pa smo prej končali z zidanjem. Z voli smo delali vse do jeseni 72, ko smo dobili Ursusa Poland. Avto pa 74 leta.

Sta delala tudi v tovarni?

»Nikoli. Za kak dodatni zaslužek je Ivo šel kdaj v Avstrijo in tam delal sezonska dela v goricah. Večja sprememba se je zgodila, leta 1975, ko smo na prigovarjanje brata prevzeli še kmetijo Venta oz. Pezdiček.«

Kakšno je bilo družabno življenje?

»Veliko več smo se družili med seboj, tudi zaradi dela, ki ga en sam ni mogel opraviti. Rojstnih dnevov nismo praznovali. Praznovali smo predvsem godove. Ne bom pozabil zadrege, ko so nas nekoč presenetili s petjem ob godu. Ker nismo imeli doma mesa, sem šel k sosedom v dimnico po meso, da sem lahko postregel še z ne docela povojenim kosom.«

Za kaj ste najbolj hvaležni v svojem življenju?

»Ni se mi izpolnila srčna želja, da bi postal strojevodja. Učitelj me je zaradi ocen spodbujal k prometni šoli. Doma so drugače odločili, ker ni bilo nikogar, ki bi prevzel kmetijo, sem moral ostal doma. Vseeno sem Bogu res hvaležen zanje. Občudujem jih, da so zmogli mirno in predano prestati mnoge preizkušnje v življenju. Nekaj časa so poslušali grožnje: 'Okoplji, okoplji koruzo, dol je ne boš več jemal!'. In res 16. Julija 1941, ko sem bil še pod materinim srcem, je vsa družina doživela nasilno izselitev v Đakovo - moj rojstni kraj. Tisti dan so se pripravljali k žetvi ječmena. V dveh urah so se morali pripraviti za pot in zapustiti 9 krav in vse imetje. Hvaležen sem za vero staršev in seveda za dar življenja. Še bi lahko naštevala. Zelo sva hvaležna za vsak obisk in pozornost sorodnikov, sosedov in krajanov.«