Klepet z

Novi rubriki na pot. V iskanju poti, kako bi poživili zanimanje za branje župnijskega lista, sem se odločil, da bom dodal tedenske intervjuje znanih in manj znanih župljanov z enim samim namenom, da bi se bolje poznali, se bolj spoštovali in slavili Boga za mnoge darove in talente, ki smo jih prejeli v čisti dar. Rubrika ni namenjena nekim super junakom, nasprotno, vsak ima možnost, da se Bogu zahvali, ne le za svoje zmage in trofeje, pač pa tudi za dar notranje moči, s katero je mogoče nositi vsakodnevne križe.

Binkošti (28. 5. 2023) 

Pogovor: z Žano Sernec

Na binkoštni praznik, je ves Jeruzalem slišal Jezusove učence oznanjati velika božja dela v različnih jezikih. Vsi so razumeli, da ne gre za zasluge učencev, temveč za božji poseg.

Žana, si že kdaj videla božji poseg v svojem življenju?

Sem. Večkrat. Pri nas doma molimo in zaupamo v Boga. Vsako srečanje pri molitvi je lepo. Tam se da čutiti Boga. Največji božji poseg sem čutila, ko je naša družina prejela najmlajšega člana – brata Anžeta. Tega je sedaj leto in pol. Rada imam starejšo sestro Špelo, atija Klemna in mamo Gabrijelo. A brat je prava poživitev našega doma. Vesela sem bila mamine porodniške, ko ni imela službe in je bila doma. Več smo bili skupaj. Več smo hodili na obiske v Gasteraj, k babici Ivanki in prababici Hermini Farazin roj. Črnečec pa k botru Dušanu. Dovolj sem že bila velika, da sem ga skupaj z babico Ano (očetovo mamo roj. Polič) samostojno previjala, hranila in čuvala. Sedaj je že zelo živahen in radoveden. Zanima ga moj mali pokriti vrt 2m x 2m, za katerega sama skrbim. Na njem imam čebulo, česen, peteršilj, korenček, paradižnik in solato. Anže že ve, da se po vrtu ne sme loviti in tekati! Zato se rajši igra z mucami ali pa opazuje druge živali: kravo, teličko, pujse, kokoši, piščance… Tudi lisico lahko srečaš na kmetiji… Pogosto se zgodi, da nam vzame kako kokoš ali raco. Ena koklja je zvalila 19 piščancev. Še sedaj so skupaj pod grelno lučjo. Druga koklja pa sedaj sedi na račjih jajcih.

Eden od božjih posegov je tudi kombi, ki me vozi v šolo. Sestra mora 15 minut hoditi do avtobusne postaje, po mene pa pride pred hišo kombi v katerem se vozim z Lukasom Knupležem, Nikom Truntičem, Niko Ljubec, Zaro Kocbek, Nušo Bauman, Tjašo Bauman. Eno mesto je še prosto, včasih se nanj usede Leila. Rada hodim v šolo. Tam je poleg pouka še veliko dejavnosti. Plesne me uči Jasmina Jančič. Pevski zbor vodi Jan Juršanik, prej ga je vodila Cvetka Kranar, ki je postala katehistinja. Folkloro vodi Andreja Rojs. Gledališče ima Vlasta Grušovnik. Pri matematiki sodelujem tudi pri krožku »Znam za več«, ki ga vodi naša razredničarka Aleksandra Žel. Če bo vse po sreči se bom septembra vključila še k učenju kitare, ki si jo zelo želim. Kljub temu med počitnicami ne bom pogrešala šole. Špela pa pravi, da bo pogrešala predvsem svoje sošolce in sošolke, saj zaključuje šolanje in gre v srednjo šolo. Izbrala si je srednjo šolo za trženje in dizajn. Šla bo po maminih stopinjah, saj je mama hodila na trgovsko šolo.

Ata pa ima poklic mesarja. To na kmetiji zelo prav pride. Danes pravijo, da je tako težko najti pravega »kolinška«.

Med drugimi dejavnostmi so mi zelo všeč gasilci na Zgornji Velki. Naš mentor je Damijan Vajnhandl, ki ima prijetne pomočnike: Alexa Omana, Kajo Plošnik, Renato Plošnik, Gregorja Nikla, Natašo Mihelič... Že v drugem razredu sem se jim pridružila v skupino pionirjev (od 6 do 11 let). Špela je med tem pristopila v starejšo skupino mladincev (od 12 do 16 let). Pravi, da bo vztrajala in šla še med pripravnike (do 18 let), ko se dela izpit, s katerim lahko postaneš član. Gasilci imamo pogosto vaje, skoraj vsaki teden. Tja naju zapeljejo starši, domov nazaj pa nas razvozijo gasilci.

Živim v lepi deželi od koder se vidi k cerkvi Marije Snežne, k Ivotu Raduhi, bratrancu Alekseju, Gunglovim, Špindlerjevim, Baumanovim, Šefovim,… 

7. Velikonočna nedelja (21. 5. 2023) 

Pogovor: z Filipom Krampačem

Na nedeljo po Vnebohodom poslušamo Jezusovo molitev k očetu, ko povzdiguje svoje oči k nebu in prosi za verujoče, da bi bili enotni, kot je On enoten s svojim Očetom.

Filip, tudi ti kdaj povzdigneš oči k nebu?

Naša družina živi ob gozdnem robu v zelo lepi naravi. Pogosto grem s staršema na sprehod. Poleg nas je lep ribnik (20m x 30m) s klopco iz katere občudujemo naravo. Tam rad povzdignem oči k nebu in občudujem metulje, različne ptice: kanje, vrane, pastorke, divje race, čaplje… tam lahko slišiš sovo, kukavico…

Nisem edini, ki gledam visoko. Moj dedek Edi Rebernik je že 60 let čebelar in povzdiguje oči za čebelami, ko rojijo. Vesel je, ko vse cveti in je dovolj dobre paše za čebele. Jezi pa se, kadar pridejo čaplje in ropajo rdeče in pisane ribe iz vseh skritih kotov ribnika. Lani je praznoval 80 let. Babica Marija roj. Perko je 7 let mlajša. Na njen priimek obstaja celo pesmica:

»Perko, pleterko je buho zamerko, buha je skočila,

Perkota dol po grabi potočila!«

To sta starša moje mame Mateje s katerimi živimo pod isto streho. Starša mojega očeta Gorazda živita v Prekmurju natančneje v Gaberjah pri Lendavi. Iz tistega kraja je oma Marija roj. Tratnjek. Tam v bližini so gorice, kjer poskrbimo, da je ob trgatvi zelo praznično vzdušje. Dedek Milan izhaja iz Velike Polane. Pogosto, skoraj vsaki vikend se peljemo v Prekmurje. V eni uri smo tam. Tja rada pride tudi teta Milanka z družino (Neža, Sara in Simon) iz Hoč. Za nedeljska kosila si zbrani sorodniki vzamemo precej časa.

Moj oče je odraščal v dvojezičnem področju. Že v vrtcu se je naučil madžarsko in tam mnoge Madžare učil Slovenščine. Z vašim kolegom duhovnikom Simonom Štihcem je bil sošolec v osnovni šoli. Naša družina gre rada na Madžarsko okoli Blatnega jezera, kjer se zaradi očetovega znanja počutimo domače. Radi pa gremo tudi po Avstriji. Lepo je v Rocksee-ju. Všeč nam je plaža iz mivke, ladje… Ko sem bil mali sem v vodo rad vzel napihljivega dinozavra, ki je pritegnil pozornost še drugih otrok. In čeprav se nismo znali pogovarjati, me je dinozaver zbližal in spoprijateljil z mnogimi otroki v vodi.

V šolo sem dve leti prihajal s kombijem, ki me je počakal pred hišo. Sedaj hodim na avtobus, ki ob 7.30 obstoji na 'Rojevem' križišču pred nekdanjim Bistrojem X. Od doma grem ob 7.15. Za pot domov izbiram med avtobusom ob 13.30 ali tistim ob 15.00 Ker imam v petek še verouk, se takrat vračam ob 15.00. možnosti.

Letošnje leto sem začel obiskovati karate. Prijatelj od očeta nam je omenil, meni so srečanja všeč. Potrebno je bili pozoren in zbran. Če mi bo šlo dobro, bom letos prijel rumeni pas.

Doma pomagam pri različnih opravilih: nosim smeti, zunaj pometam stopnice. Ker smo ob gozdu je v vsakem letnem času kaj listov in drugih vejic, ki jih veter prinese pred vrata. Znam pa delati tudi z drugim orodjem kot so grablje, vile, lopata, motika…

Moj hobi je tudi risanje. Zelo rad prerisujem živali ali kakšne super junake, kot so Rainbow friends. Njihove podobe so stilizirane in preproste za prerisovanje, vseeno pa vzame precej časa in napora. 

6. Velikonočna nedelja (14. 5. 2023) 

Pogovor: z Nelom Tomažičem

Na nedeljo pred vnebohodom poslušamo besede: »Tisti dan boste spoznali, da sem jaz v Očetu in vi v meni in jaz v vas. Kdor ima moje zapovedi in se jih drži, ta me ljubil«. Jezusovo merilo ljubezni presega zunanjost. Za Jezusa ljubi tisti, ki se za ljubezen odloči in vztraja.

Nel, kaj imaš rad, oziroma za kaj se vsaki dan odločaš?

Če rečem na hitro, bi rekel, da je to nogomet in moja dobra soigralca Gašper in Jaš. Kot že veste, se skupaj borimo za NK Jarenina. Veliko časa smo skupaj. Pot do Jarenine vzame najmanj 35 minut. Poleg tega smo mi trije še v istem razredu v šoli in pri verouku. Hvaležen sem domačim, da mi omogočajo ves ta šport. Rad sem v akciji in gibanju.

Domači me radi spomnijo ob kom sem storil prve samostojne korake. Dedek Andrej, katerega fotografijo z mojim očetom in menoj držim v roki, je bil tisti proti kateremu sem dobesedno shodil. Za svojo prvo pot brez opore, sem si izbral res dober cilj. Bil je družabna osebnost našega kraja, znan po veselju do petja, restavriranju kipov ter poslikav v mnogih kapelah in naši cerkvi.

Ata pravi, da sem kopja dedka Andreja, da enako hodiva, sva enakega karakterja... Po mamini strani imam še dedija Srečka. On me uvaja v svet štirikolesnikov in druge tehnike. Med sorodniki ne smem pozabiti omeniti sestričen in bratrancev: Laura, Ines, Žan, Tim, Natalija in Klavdija - moja botra.

Največ mi pomeni, ko si ata vzame čas zame. Rada greva kolesariti, nabijati nogomet,… rad pa grem z njim na lov. Pred kratkim sva šla na Hrvaško. S seboj sva vzela malico, spalne vreče… Na preži sva čakala divje prašiče… Ničesar se nisem bal. Noč je hitro minila. Mama rada vidi, da ji pomagam pri zlaganju oblačil, pri košnji, krašenju križa… Tam me mama tudi spomni, da zmoliva Očenaš. Ta križ lepo povezuje našo sosesko ob blagoslovu jedil na veliko soboto. Letos smo, kot družina pripravljali obložene kruhke. Dobro se razumemo s sosedi. Sosed Berti me z avtobusom vozi v šolo. Po navadi naju s sestro pobere že na poti na Žitence ob 7.10. Lepo se je voziti. Če bi slučajno zamudila to uro, morava paziti, da ga ne zamudiva, ko se vrača čez deset minut. Tri leta starejšo sestro Izabelo avtobus odpelje do Sladkega Vrha, jaz pa izstopim na Velki.

Moji starši me vzgajajo k samostojnosti in k sprejemanju odgovornosti. Rad pomagam staršem pri vsakodnevnih opravilih našega gradbenega podjetja »Gradtom«. Zanimiva so mi gradbena orodja, zlasti vozila. Veliko mi pomeni, če mi zaupajo in pokažejo kako kaj deluje.

Z nami živi tudi babica Tilika, ki je vrsto let delala v Nemčiji. Od tam je prinesla pekač za vafelne, ki ga še vedno radi uporabljamo. Včasih je babica nama pekla vafelne, sedaj pa midva njej. Pri tem uporabiva maso za palačinke, ki ji dodava še pecilni prašek. Čeprav znam speči že marsikaj, so zame babičini marmeladni buhtlji nadvse slastni in dragoceni.

Pecivo, ki mi najbolj uspe so marmeladni ali nutelini žepki. Maso iz jajc, masla, sladkorja, mleka, moke napolniš z nadevom. Pečeš 10 minut do zlato rumene barve in jih potreseš s sladkorjem v prahu… Od vse hrane pa ni nič boljšega kot žar, ki ga pripraviva z atijem. Je pa res, da bom letos s sv. obhajilom okusil še eno pomembno hrano. To je duhovno hrano! Babica Tilika sega po tej hrani pri sv. maši vsako nedeljo. 

5. Velikonočna nedelja (7. 5. 2023) 

Pogovor: z Jašem Jaukom

Jezus sam zase pravi, da je pot, resnica in življenje pri tem pa dostavi: »Kdor je videl mene, je videl Očeta!« To velja tudi za Jaša, ki je, kot njegov oče Karel, najmlajši v družini.

Kaj pomeni biti najmlajši v vaši družini?

Biti najmlajši v družini, ne prinese privilegijev. Obratno. Oba starejša brata (Filip 11let, Nik 13let) že imata svoje telefone. Jaz si lahko le želim, da ga dobim za deveti rojstni dan, a mama ne daje nobenih jasnih zagotovil ali obljub, da ga dobim. Starša mislita, da sem še premajhen in da ga ne potrebujem.

Ena razlika med menoj in bratoma pa vendar obstaja. Brata polnita pomivalec, jaz ga praznim. Jaz sem bil tisti, ki sem se najbolj zanimal za traktorje in se najbolj dolgo časa vozil z njim v kabini. Sedaj se ata sam vozi. Nas tri kmetijstvo enostavno ne zanima. Mi smo za nogomet. V skrbi za živali izstopa Nik, ki skrbi za svoji dve činčili. Kužka Bela je umrla, imamo še dve muci, ki jima posvetim več pozornosti kot brata. Tudi k babici Marici (roj. Zemljič) grem verjetno največkrat in to ne zaradi lizike…

Po mamini strani imam še babico Marto (roj. Rožman) in dedija Milana Kolarič, ki živita v Partinju. Babica je zaposlena v Lenartu pri hrani za delavce velikih podjetij, dedek pa je že upokojen. Rada prideta k nam na obiske. Na obiske pa pride tudi bratranec Jakob z družino. Njegov oče Denis je moj krstni boter in brat od moje mame Natalije (roj. Kolarič). Veliko smo skupaj tudi s sestrično Saro 10let in bratrancem Lukom 13 let. Njun oče Dani je starejši brat od mojega očeta. Ravno za majske praznike smo bili bratranci vsi skupaj v adrenalinskem parku Bukovniško jezero. Tam imajo veliko igral in ti res ni dolg čas…

Z bratoma hitro naredimo ekipo. Filip je dober golman, midva z Nikom pa igralca. Sedaj že oba brata obiskujeta šolo v Sladkem Vrhu, a ju nič posebej ne pogrešam, ker sem povsem samostojen in imam okrog sebe polno dobrih prijateljev. Naš razred pa je čisto nogometni razred. Razen dveh punc smo sami nogometaši. Tudi ministrirat mi ni nerodno. V šoli sem celo član dramske skupine, ki jo vodi učiteljica Vlasta Grešovnik. Z njo imamo razne nastope za Rdeči Križ in drugo…

Danes se nam je pripetila zanimiva reč. Po dolgem času smo zamudili šolski kombi, ki pride ob 7h. Pa smo šli kar peš na Velko. Brata sta uspela ujeti avtobus, ki iz Velke proti Sladkemu Vrhu odpelje ob 7.20. Meni se ni mudilo. Moj pouk se je začel šele ob 7.45. Bilo pa je res čudovito jutro, lepo sonce…

Moja najljubša risanka je Radovedni George. Na programu MiniMaxa vrtijo risanko o šimpanzu, ki s svojo radovednostjo zmeraj naredi kaj narobe, potem pa rešuje situacijo. Tudi jaz sem radoveden. Če bi imel možnost, bi si za poklic izbral nogomet in to pri angleškem moštvu Manchester City. Rad imam angleščino. Od prvega razreda dalje me uči učiteljica Andreja Rojs. Ravno danes smo pisali. Dobro mi je šlo. Sem že zvedel, da sem dobil petko. Prav tako me tretje leto uči nemščino učiteljica Katja.

Starša sta najbolj srečna, ko vidita, da smo zdravi in dobre volje. Nad našimi nogometnimi uspehi nimata nič proti in sta na nas ponosna. Mi pa smo ponosni, da sta se lani poročila in to v cerkvi! 

4. Velikonočna nedelja (30. 4. 2023) 

Pogovor: z Tajem Krajncem

Na nedeljo dobrega pastirja Jezus sporoča: »Jaz sem dobri pastir… Jaz sem vrata. Kdor vstopi skozme, se bo rešil. Hodil bo noter in hodil bo ven in bo našel pašo. Tat prihaja, da krade, kolje in uničuje, Jaz sem prišel, da bi imeli življenje v obilju!«

V dedku Jožefu imaš čudoviti zgled pastirja!

Ja. Pred 20 leti je dedek Jožef (Krajnc) dobil za Abrahama eno ovco. Pri Patekarju je kupili še črnega ovna. S časoma je menjal ovne. Sedaj je iz tega nastala čreda 30 odraslih ovc in še mnogo jagnjet. Dedek je imel veselja tudi z kravami in pujsi. No še največ veselja, (včasih tudi jeze) je imel dedek z nami štirimi vnuki. Sestra Nika je zaenkrat še njegova najmlajša vnukinja 5 let, jaz 8 let, sestrična Špela (letošnja birmanka) 14 let, bratranec Aljaž pa je bil letos polnoleten. Dedek se je najraje vozil s traktorjem, v katerem mu je delala družbo baba (tako pri nas kličemo babico) Marijanca. Blizu nas živita še babini sestri Ana in Poldika. Zato je bil vedno pripravljen za pomoč vsem njihovim družinskim članom. Ana ima sina Vinkota, Anko in Sonjo. Poldika pa hčerki Alenko in Matejo. Ti imajo otroke s katerimi sem veliko skupaj Lana in Lan ter Neja. Pri naštevanju mojih najbližjih ne smem pozabiti še na 'bako' (druga babica) Sonjo in dedija Marjana Perka ter botra (strica) Mitja.

Vsi smo veseli in vsi občudujemo prav vsakega malega jagenčka, ki poveča dedijevo čredo ovc. Zato včasih težko razumem mamico Petro in atija Jožeta, če jima s sestro teživa, da si želiva bratca ali sestrico. Sedaj jima znam to željo izraziti že v angleščini: »I want a brother or a sister!« Starša se nama za te besede nasmejita. A kdo ve, morda pa bo kaj iz teh najinih prošenj in molitev 😊?

Moje veliko veselje je nogomet. Sem član NK Paloma U9. V šoli pogrešam Simona Košti učitelja telovadbe, ki je na bolniški. Letos me poučuje učiteljica Aleksandra Žel, lani Bojana Kukovec, predlani pa Cvetka Kraner, ki pri verouku kdaj pa kdaj nadomešča mojo katehistinjo Bernardo Kolosovski.

Pri nas doma moje zadolžitve zaenkrat sovpadajo z mojim veseljem. Sestra Nika pravi, da imam mišice, zato okoli hiše kosim travo. Nazadnje sem celo čisto sam uspel zagnati vrtno kosilnico. V veliko veselje mi je, ko z atijem 'šraufama' v našem 'vikendu'. Preden smo dokončali hišo, smo 6 let živeli v 'vikendu', zato najino delavnico še vedno tako kličemo. To je najin pomemben kotiček. Večkrat popraviva ali izdelava kak 'štil' za domača orodja. Ati je zelo spreten in s stricem Gregorjem dela pri Knupleževih.

Sestra Nika dela dobre Mafine, za katere potrebuje: mleko, moko, jajce, čokolado, sladkor, pecilni… najboljši so sveži. Kuhinje se ne bojim. Znam narediti pizzo. Za razliko od Nike, imam rajši Pečenko, ona pa špagete. Meso lahko dobro zgrizem, saj imam že vseh 8 sprednjih zob stalnih!

Iz naše terase imamo čudoviti razgled. Vidimo Marico Nikl, kmetijo Rajšp, Tadeja Zelenik, Knupleževe, cerkev, Snežinko. Od Snežinke bi lahko napravili žleb, da bi nam kar po žlebu spustili pizze… S terase pa vidimo tudi srne, zajčke, ptiče, … Naša terasa je ob gozdu, kakor kakšna skrita lovska opazovalnica.

V naravi pa domišljija oživi! Posebej še moji sestri Niki, ki zna spraševati zelo zanimiva vprašanja: »Kako umreš? Zakaj umreš?« Jaz hodim že tretje leto k verouku. Jaz vem, da se pravi odgovor skriva v ljubezni, ki nikoli ne umre, čeprav telo oslabi in umre. Dedijeva ljubezen je na našem vrhu še vedno živa. Slišimo jo v ovcah in v vsakem srečanju naše družine, torej vsaki dan. 

3. Velikonočna nedelja (23. 4. 2023) 

Pogovor: z Tinkaro in Žigom

To nedeljo se Jezus pridruži dvema učencema in ju spremlja na njuni poti v Emavs. Tinkari in Žigu se je na nepozaben način pridružil ob njunem krstu. Letos 4. junija pa bo z njima na poseben način razlomil kruh in ju okrepčal, kot nekdaj učenca v Emavs. Tudi Tinkara in Žiga bosta imela priložnost, da bosta o tem dogodku veselo pripovedovala vse življenje.

O čem rada pripovedujeta?

Žiga: Ravno sem prišel z dedijem od mehanika. Menjala sva gume. Ko bom velik bom tudi jaz mehanik. Vsa vozila so mi všeč. Kolo vozim najraje. Komaj čakam, da bo tudi pri nas kolesarska steza. Takrat bova lahko šla v šolo sama. Sedaj naju v šolo vozi dedi, nazaj pa mami Tanja. Živimo ob prometni in nevarni cesti. Babi se boji, da bova prej končal osnovno šolo, kot bo občina zgradila kolesarsko stezo mimo nas.

Tinkara: Ko bom velika bom filmska igralka. Najraje gledam serijo Punce iz vesolja. Že sedaj rada nastopam v sklopu šole. Za materinski dan, ki sta ga vodili učiteljici Jasna Horvat in knjižničarka Vanja sem kot vedno sodelovala tudi letos. Zelo rada imam ples, planina in gimnastiko. V šoli jo vodi učitelj Danijel. Doma okrog hiše imamo mehko travo, na kateri delam akrobacije kot je hoja po rokah, kolo in drugo. Sploh imava oba z bratom težave ostati na miru. Rada se gibljeva, poskakujva… Babi pravi, da imava preveč energije. Jaz pa mislim, da bi mogla energijo še s kom deliti.

Žiga: Tudi jaz sem sodeloval na materinskem dnevu. Rezijansko pesem sem sem recitiral na pamet. Maja bo naslednja priložnost za nastop. Tega se oba veseliva. Ko že govorimo o energiji. Mene bi zelo pomirilo, če bi doma imeli kako domačo žival. Zajčka, muco, še bolj rad bi imel psa. To bi bilo čudovito. Divjala bi po vseh poteh, ki jih dedi in babica opisujeta, da so tukaj nekoč bile. Morda bi s psom našla še kako staro pot. Moj dedek Srečko Najmajster je mnoge poti povezal in označil v Šentiljsko planinsko pot. On je res dober planinec z veliko kondicije. Jaz verjamem, da bi bil odgovoren do psa, če bi se mi uresničila ta želja. Zagotovo bi ga hranil in negoval. Že sedaj imam nekaj samostojnih zadolžitev: Smeti, pospravljanje sobe, priprava mize ob nedeljah… Morda me morajo na moje naloge spomniti, naredim pa jih!

Tinkara: Tudi jaz bi si želela kužka. Gotovo bi ga bila vesela tudi moja soseda Petra Grušovnik, s katero sva radi skupaj. Škoda, da najin boter stric Dejan ne živi bliže. S teto Anjo sta v Očeslavcih. Rada greva tja na počitnice. Radi pa gremo tudi v Jarenino k prababici Jožici Nekrep roj. Vajngerl, ki jo kličemo kar oma in je mama od moje babi. Ni še dolgo, kar je imela 80 let.

Žiga: Ampak tudi doma se imamo lepo. Dedi poskrbi, da se vadimo v rokodelskih spretnostih. Iz železa in selotejpa sva sestavila držalo za mobitel in druge stvari, kot je križ, monopoli. Kot izkušenj papirničar naju je že uvajal v prikaz postopka izdelave papirja. V vodi smo topili celulozo in izdelovali pravi papir… S sestro pa znava tudi kuhati in peči. Najlaže je napraviti: 'pečeno poliko', domačo pico… Lahko vam zaupam recept za 5 minutno pecivo. V skledo streš tri jajca, ½ merice kakava, ½ m. mletih orehov, ½ m. olja, ½ m. moke, pecilni in vanilij. Maso poliješ na peki papir in daš v pečico…

Tinkara: Mene veseli tudi glasba. Na sintesizer znam že zaigrati Kuža pazi, Čuk se je oženil…

Bela nedelja - nedelja Božjega usmiljenja (16. 4. 2023) 

Pogovor: z Nejcem Lorenčičem

Na nedeljo Božjega usmiljenja neverni apostol Tomaž na svoje veliko presenečenje sreča Jezusa in izpove vero z besedami: »Moj Gospod in moj Bog!«. V naslednjih vrsticah beremo o Nejcu. Bog ve, kako bo on izpovedal vero, ko bo prišel v Tomaževo starost.

Kje se počutiš najbolj živega?

Ko na kolesu ali na kroserju izvajam trike. Naša hiša je postavljena na strmem klancu Vranjega vrha in ponuja veliko priložnosti za raznovrstno skakanje. Pred motorjem sem vozil otroški štirikolesnik. Kroser ponuja več svobode pri vožnji. Trenutno je pokvarjen, zato sedaj trike izvajam s kolesom. Seveda pri tem uporabljam vso varnostno opremo: čelado, jopič s ščitniki, hlače s ščitniki, posebne čevlje in želvo, ki ščiti hrbet.

Tudi sicer imam rad hribe. Zelo rad sem zunaj na zraku. Letos sva z babico ob gozdnem robu že nabrala nekaj gob – Mavrahe ali majnikove gobe. V šoli hodim k planinskemu krožku. Imeli smo že nekaj podvigov: Iz Brestanice smo se dvignili na Sv. Duh nad Ojstrem Vrhu, šli smo na Pohorje, po Keltski poti…

Letos zaradi prehlada nisem mogel iti s šolo na Ptuj na Plavanje. A, bazen imamo tudi doma. Mama pravi, da se lahko v njem igram le če je okoli 30 stopinj in več, ter da je drugače nevarno da zbolim.

Zelo rad grem v Radence plavati za celi dan. Nazadnje smo šli prav vsi: omica-prababica Zofka Lorenčič roj. Vuga (nedolgo ji je umrl mož Avgust Lovrenčič), babica in dedek Darja in Dani Lovrenčič, mama Erika Lubi in ata Klemen in pet let mlajši brat Luka. Doma je ostal samo naš pes Marli – Ameriški Staford. To pa ni edina žival. Sedaj imamo 5 prav malih pujskov. In ovce. Zelo rad imam jagenčke. Nekoč smo imeli črno ovco. Njeni mladički so bili pisani. Ovce krmimo s senom. Do sedaj smo vedno prosili druge, da so nam balirali velike okrogle bale. Sedaj je ata kupil malo balirko za male štirikotne bale. Sedaj bomo sami pospravili seno za ovce. Pujski pa jedo koruzo in ječmen. Imamo dve mali njivi. Ata sam zorje s traktorjem Fiat 90. Ati je avtoličar in se spozna na avte, traktorje in vso mehaniko. Sedaj je menjal službo in vozi 'hijapa' v Avstriji za podjetje Resch.

Moj ati rad lovi ribe. Zato so naši dopusti niso le na morju, pač pa tudi v planinah, skratka tam, kjer so jezera in reke. Tam potem kampiramo in preživljamo počitnice. Vsa naša družina uživa v taborenju. Meni je všeč, ker ni preveč vroče in ni nevarno, da bi me opeklo sonce.

Če še kaj povem o šoli. V šolo me zjutraj ob 7.05 odpelje mama, ki najprej v vrtcu odda brata. Nazaj se pripeljem s kombijem, ki me pobere ob 13.30 pred šolo. Včasih je kombi čisto poln, včasih pa ne. Moja učiteljica je Jasna Horvat. Od šolskih predmetov mi je najbolj všeč matematika. V času vrtca sem že postal član Nogometnega kluba Paloma.

Poleg šole se torej udejstvujem še pri nogometu in pri verouku. Moj trener je Alen Pehan. Treninge imamo ob ponedeljkih, sredah in četrtkih. To je zame že 4-to leto nogometa. Dobro se spominjam dvoboja Paloma : Jarenina, kjer smo zmagali z 9 : 1. Sedaj sem v skupini U9. Z menoj je v moštvu tudi Miha Cehner, ki je prav tako z menoj prvoobhajanec. Do sedaj je bila katehistinja Breda Čop, sedaj nas ima Cvetka Kraner.

Kot vsi imam rad rojstne dneve, takrat pride na obisk še več sorodnikov. Dedek in babica iz Jakoba očetova sestra Mateja z družino in mamin brat Boštjan z družino.

Velika noč (9. 4. 2023) 

Pogovor: z Alino Brunčič

Velika noč je praznik presenečenj. Odvaljeni kamen, vstali Kristus, opogumljeni učenci, brstitev vere… V pogovoru z prvoobhajanko Alino (2014) ne moremo spregledati žuborenja in prekipevanja njenega življenja, ki poživlja njene domače na Šomatu: brata Lea, mamo Tadejo, očeta Denisa in omico Silvijo Mlasko.

Kje vse vidiš življenje okoli sebe?

Ko sem zunaj in se igram z dve leti mlajšim bratom Leom je okrog mene polno življenja. Imava svojo hiško, trampolin, skupaj telovadiva, zganjava atletiko, kot je kolo… Brat mi rad očita, da ga preveč komandiram, v resnici pa ima zelo rad, da ga vodim in usmerjam. K nama radi pridejo vsi sosedovi kužki. Živa je kužka od Janeza Miheliča, Reksi je od Boštjana Krauta, Pika je od Tamare, Timi je od Ivota Harca… Malo bolj plašne, a nič manj požrešne so »bebike« - srcnice v ogradi, ki se ne naveličajo jesti suhega kruha…

Življenje posebej občudujem v glasbi. Velik vzor mi je bratranec Davorin Bek, ki ima skupaj s Saro ansambel Pika na i, ki ste ga lahko poslušali na Abrahamu Sandre Vajnhandl v Negovi. Davorin je sin mamine starejše sestre Silvije (pogovorno Silvike) poročene z Miranom. Glasbeniki so tudi v sorodstvu mojega očeta. Njegova mlajša sestra Urška je vzgojiteljica v Jarenini in igra klavir. Živi na Sp. Velki pri Leonu Knupležu, ki vam je že posojal orodja pri obnovi župnišča. Povedati vam moram, da je teta Urška noseča in da avgusta pričakujejo fantka. Še enega bratranca, ki se ga zelo veselim. Babica in dedek iz Trnovske vasi Vesna in Janko Brunčič pojejo v cerkvenem zboru. Ob vseh teh glasbenikih, sem se odločila, da bom tudi jaz šla v glasbeno šolo. Izbrala sem harmoniko. Sedaj imam dvakrat na teden v Šentilju glasbeno šolo. Ob torkih imam teorijo z učiteljico Branko in posamično učenje harmonike z Amadejem Hercogom, s katerim imam srečanje še vsak petek pred veroukom. Moja starša sta ponosna, da rada igram harmoniko. Sama sem se po posluhu naučila Čebelice od Alojza Slaka. Čeprav sem šele letos začela z igranjem harmonike, sem imela že nekaj nastopov v Mariboru. Zelo sem bila vesela, da me je enkrat prišla poslušat omica, enkrat pa babica in dedi. Zelo dobro mi gre tista pesem: Dere sen ja mali bija.

Če me vprašate s čim razveselim mamo, vam povem, da z uboganjem in z dobrimi ocenami. Zelo je vesela, če ji pomagam obešati perilo, če ga zložim in zlikam… Sicer imamo sušilni stroj, ampak jaz sem boljša kot sušilni stroj. Radi me imajo, ker ne porabim elektrike, jaz pa njih, ker mi omogočijo vse kar si želim. Atija razveselim s sodelovanju, pri njegovih mehaničnih podvigih. Verjetno mi ne boste verjeli, če vam povem, da sem mu pomagala razdreti pravi štirikolesnik. Leo je zelo vesel, če z njim igram šah, ker hodi k šahovskemu krožku in potrebuje dobre soigralce. Rada igrava tudi Črni Peter in Domine.

Rada plavam. V enem tednu sem v bazenih na Ptuju osvojila priznanje »Delfinčka« Vsaki dan so nas vozili z avtobusom na plavanje. Plavanje imam 'petko'.

Moj ati je odraščal v družini treh otrok… ima še mlajšega brata Bojana. To mi daje upanje, da tudi jaz dobim še mlajšo sestrico. Obljubljam, da jo bom dobro vzgajala, kakor brata. 

Cvetna nedelja (2. 4. 2023) 

Pogovor: z Gašperjem Methansem

S cvetno nedeljo vstopamo v veliki teden in v največje skrivnosti vere v odrešilno trpljenje, smrt in vstajenja Jezusa Kristusa. V pogovoru z prvoobhajancem Gašperjem (2014) zaslutimo, kaj vse je lahko razlog za veselje in praznovanje daru življenja.

Kako praznuješ življenje?

Življenje praznujem skozi nogomet. Tri leta treniram ta šport. Že pred menoj ga je treniral moj starejši brat Lan. Začel sem v skupini U7. To je med tistimi, ki so stari pod (under) 7 let. Sedaj sem v NK Jarenina že v skupini U9. Vsako leto sem bolj navdušen. Vse, prav vse, kar je povezano s tem športom mi je zelo zanimivo, pomembno in dragoceno. Zlahka si zapomnim nogometne novice o igralcih s celega sveta, zmagah in porazih. Moj najboljši igralec je francoski temnopolti nogometaš Kylian Mbappe kamerunsko alžirskega rodu. Z atijem Simonom rada gledava prenose vseh športov. Se pa zgodi, da grem z domačimi ali prijatelji gledati tekmo tudi na pravi stadion. Tale fotografija je iz Muzeja Juventusove zgodovine na stadionu v Torinu v Italiji. Nogomet me res navdušuje. Cele dneve sem zmožen igrati nogomet s prijatelji. In v igro je vključeno vse, porazi, zmage in tudi nesreče z okni. Na neki tekmi se nam je zgodilo, da je naše moštvo že izgubljalo z 0:3. Ko pa je trener v igro poslal mene, Nela in Jašo, smo zmagali z 9:4. V Zg. Kungoti je moj prijatelj Nel nekoč slavil kot najboljši igralec turnirja. Res si je zaslužil. Zmage pa niso najpomembnejše. V Jarenini lahko preberete napis: »Iz zmage se naučiš veliko, iz porazov še veliko več.« Ampak moj ati večkrat pravi: »Žoga je okrogla« in zraven doda »Ne zmagajo vedno najboljši.« S tem se rad strinjam, posebej če ne zmagamo.

V našem moštvu so fantje iz Šentilja, Pesnice, Jarenine, Jakobskega dola, Velke… Treninge imam trikrat na teden: ponedeljek, sreda in petek. Urimo se v podajanju z notranjim delom stopala, s streli na gol, v vodenju žog. Pri treningih nosimo 'trening majice'. Razen ogrevanja nimamo kondicijskih treningov. Za turnirje in tekme oblečemo zelene drese našega kluba NK Jarenina. Turnir pomeni sobotno srečanje več ekip, ki igra 3x po 10 ali 8 minut. Na koncu se razglasi zmagovalec. Tekma, ki traja 3x po 20 minut, se ne šteje za skupni seštevek kakor je to pri turnirjih. Tekme so po navadi ob nedeljah ob 10h.

Naša družina je navajena iti k nedeljski maši ob 7h, tako da nimam težav z udeležbo na nedeljskih tekmah. Glede treningov, pa se pogosto vozimo skupaj jaz, Jaš in Nel. Dve uri treninga starši uporabijo za dolge pogovore o vse mogočem.

Šola mi ne dela težav. Poleg nogometa imam zelo rad matematiko, angleščino in okolje… 4 knjige sem že prebral za Bralno značko. Za knjižni kviz moramo skupaj prebrati 10 knjig. To me še čaka.

Moji hobiji so kolesarjenje. Rad naredim kakšen krog do Lokavca. Rad nabiram kostanje in gobe. V sorodstvu imam 5 bratrancev – sami fantje. Lepo je z njimi igrati nogomet. Od računalniških igric mi je najbolj všeč FIFA, ki jo lahko igram na televizor. Mama Mojca, pravi, da pri igricah še bolj skačem kot pri pravem nogometu. To je pač moj način življenja. Praznujem ga z nogometom.

5. Postna nedelja (26. 3. 2023) 

Pogovor: z Zaliko Nikl roj. Tomažič

Jezus sam zase pravi: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umrje.« Poraz, bolezen in smrt se postavljajo po robu veri v vstajenje in življenje. A so ljudje, ki našega Gospoda nenehno vključujejo in prosijo pri vsakodnevnem boju za ohranitev trdne vere. Ena takšnih je župnijska kuharica Zalika Nikl.

Kdo vam je pomagal v vaših prvih bojih v življenju?

S sedmimi meseci zapustiti veliko družino mamo Marijo Tomažič roj. Jančar, očeta Antona Tomažiča ter sestre in brate (Marjetka, Zdenka, Marica, Drago, Olga, Tonček) in iti v rejništvo h Kaučič Frančiški je bil začetek mojega življenjskega boja. V tem boju nikoli nisem bila sama. Velik žarek upanja je bila moja botra Slavica Kralj, ki si je res prizadevala za moj blagor. Konec osnovne šole me je doletela milost, da sem šla služiti v kuhinjo strunjanskega samostana. Tam sem se osamosvojila in občutila spoštovanje ter mir, ki ga svet ne more dati. Rada se spominjam tistega časa, ki me je usposobil za vse boje, ki sem jih imela v življenju in jih še imam.

Vera v Božjo pomoč vam je z leti rasla…

Leta 1966 so mi domači svetovali delo pri Nikl Ivanu in Kristini r. Roškar v Sladkem Vrhu. Spominjam se, za tisti čas velike plače 100 din (en rdeči bankovec). Za ta denar, si si takrat lahko kupil lepa oblačila in obutev. Niklovi so bili velika družina 6ih otrok (Ernes, Pep, Hanci, Konrad, Bari-Kristjan in Ana). Takrat si nisem mislila, da se bom čez tri leta poročila z nogometnim sodnikom – mojim Konijem (1947-2010). Živeti sva šla v staro hišo blizu gostilne Fifold. Tam se je hiša plazila in sva bila prisiljena iskati nov dom za sinova Marjana (1969-2022) in Romana (1971). Konijevi starši so nama odstopili kos zemlje. Leta 1972 sva se že vselila v kuhinjo, ki je bila takrat edini dokončan del hiše. Tisti čas sem se zaposlila v Palomi, kjer sem v izmenskem delu pakirala robčke, delala na previjalnem stroju… Koni je bil sprva zaposlen pri starših, potem je delal v tovarni, kasneje kot šofer svojega tovornjaka. Ob rojstvu Kristjana (1980), sem pustila službo, ker ni bilo varstva. Leto 1983 je prineslo dve veliki spremembi. Napravila sem izpit za avto in se zaposlila v šolski kuhinji. Če ni bilo drugega varstva je imel Kristjan igralnico kar v Konijevem tovornjaku, ki je nenehno ropotal po prašnih cestah. Bilo je potrebno stisniti zobe. Borila sva se za vsakdanji kruh in blagor otrok. Marjan se je po osnovni šoli vpisal v Ljubljano na policijsko šolo, Roman v gostinsko, Kristjan je, kot strastni modelar, izbral lesarsko šolo v Ljubljani.

Kako zmagate preizkušnje (smrt moža, sina Marjana,…)?

Ne vem. Ko je res hudo, se obrnem k Mariji. V Strunjanu sem bila rada v kapeli Marijinih prikazovanj. Misel na Marijo me pomirja, tolaži, razvedri… Marija se mi ne prikaže, mi pa odleže. Zaupanje, da bo tema odšla od mene, me ni nikoli razočaralo. Verjamem, da bo vse hudo minilo, lepo pa bo ostalo večno. Ni mogoče predvideti kdaj pride preizkušnja - smrt, ni mogoče načrtovati kdaj bo bolečina minila… Poleg molitve pomaga iti na obisk k človeku. Nujna so srečanja… Rada pokličem ali obiščem sosedo Friševo Jožico, Kostajnškovo Emico, Kozarjevo Marico in druge… Rada kuham. Sem vesela priča mnogim čudežem v župnišču, ko kuham kosilo za tri, ki si ga razdeli 6 oseb 😊. Upam, da mi ljubi Bog še da zdravja, in bom še lahko nekaj časa za pomoč v župnišču. 

4. Postna nedelja (19. 3. 2023) 

Pogovor: z Marijo Lorber roj. Berlič

Jezus je luč, ki zmore posvetiti v globoko temo. Danes v evangeliju ozdravi sleporojenega, ki si umuje oči v vodnjaku Siloa (v prevodu Poslani), spregleda in počasti Kristusa. Obstaja tema farizejev, v katero Jezus ne more prinesti luč, ker zanikajo svoj greh in svoje sovraštvo do Kristusa opravičujejo z nesmisli. Tudi v življenje Marije Lorber je posijala Jezusova svetloba.  

Radi hodite k sv. maši… od kdaj?

»Tradicionalno« sem bila vzgojena v veri. Imam lepe spomine na botro Elizabeto Zašler in birmo v Mariboru. Tudi moji starši so hodili ob nedeljah k sv. maši. Oče Gabrijel Berlič (1909) je ob nedeljah ostal doma, le če je bil bolan. A to ne pomeni, da je vsako nedeljo prestopil prag cerkve. Navada je bila predvsem govoriti s prijatelji in sorodniki, ter z njimi podeliti dogodke in novice tedna. Mamo Terezijo roj. Črnčič (1911), je to malo jezilo, zlasti kadar so možje po maši šli še v gostilno in se tam včasih kar malo predolgo zadržali.

Nikoli ni bilo, da ne bi rada prihajala k maši. Po smrti moža Ivana Lorberja (1938-1998) mi je nedeljsko bogoslužje začelo postajati vedno bolj pomembno. In ker sem imela avto, sem vedno koga s seboj vzela. Senčič Tiniko, Roziko Lorber, Marijo Koren… in še mnoge druge. Nazadnje sem redno k maši vozila Drofenikovo Vero iz Sladkega Vrha. Ljudje so me poznali iz Kocbekove trgovine na Vranjem Vrhu… Ni jim nerodno me prositi… meni pa od kar sem vdova nikoli ni bilo škoda časa, če naredim še ovinek na Sladki Vrh. Morda me je g. Časl prav zaradi prevozov izbral za članico ŽPS, kjer sem bila več kot 20 let. Pri ljudeh sem si zaupanje pridobila skozi dolga leta poslovodskega dela v trgovini. Danes mi lahko nedeljsko mašo prepreči le huda poledica ali drugače neprevozna cesta. In ko se to zgodi, celi teden čutim, da mi nekaj manjka.

Izbrala ste poklic dela z ljudmi…

Sem najmlajša v veliki družini. Najstarejša sestra Milka (r. 1933, poročena Udovičič) je umrla pred dvema letoma. Brata Ivan (1935) in Franc (1942) živita v Mariboru. Živeli smo v bližini Gostišča Perko, potem smo tam prodali in kupili tam, kjer je sedaj sin Niko. Moja mama Terezija je sestra od mame Baumanove Gretike. V osnovno šolo sem hodila vseh 7 let na Velko. Pot nas je vodila mimo Zašlerjeve trgovine, pod kmetijo Rajšp (pri njih smo imeli v najemu njivo) in vse do Plojeve kapele. Po osnovni šoli sem bila vajenka v Zašlerjevi trgovini in res sem čez čas postala trgovka.

Zadnjih 15 let delovne dobe sem bila zaposlena v Kocbekovi trgovini. To je bil še čas, ko ni bilo samopostrežen. V vrsti si čakal, da ti je trgovec prinesel, kar si potreboval. Ženske so vedele na pamet, kaj potrebujejo. Možje so pogosto podali listek, kaj so se namenili kupiti. Držali smo osnovno hrano: sladkor, moko, olje, sol, petrolej, bombone… Šele po moji upokojitvi so trgovino modernizirali in spremenili v samopostrežno. Imeti službo tako blizu je privilegij. V vsakem vremenu sem lahko šla peš na delo. Vsaki dan še grem zjutraj in zvečer do te trgovine, ko peljem psa na sprehod. Hčerka Mojca, je pripeljala tega pet let starega kosmatinca z imenom Rajđi. Meni je dragocena družba, ki me s sprehodi drži v gibanju. Zna pa se tudi potepat. Najraje gre k sinu Niku na Zg. Gradišče.

Kmalu bom 80 let. Ne vem kako se je nabralo toliko let. Ali mi je bilo tako lepo, da je tako hitro minilo, ali pa imam toliko dela, da mi zmanjkuje časa. Verjetno bo kar oboje držalo.

3. Postna nedelja (12. 3. 2023) 

Pogovor: z Emilijo (Milico) Gajsler roj. Ferk

Jezusa žeja. Samarijanko prosi z besedami: »Daj mi piti!« Samarijanka mu pripoveduje svojo grenko zgodbo življenja. Čuteč poslušalec grenkobo spreminja v molitev duha in resnice. Mnogi zaradi Samarijanke začnejo verjeti v Kristusa. Sad duha se zlahka zazna v pogovoru z Milico, ki se rada šali. Na tak način grenke resnice osmisli.     

Kako vam je uspelo osmisliti težke strani v knjigi življenja ?

Ko se neprijetnost zgodi, ni lahko. Potem pa vidiš, da tudi drugim ni lahko. In si misliš, saj meni pravzaprav ni šlo tako slabo. V otroštvu mi ni bilo jasno, zakaj sem morala v rejništvo k botri - eni od maminih sester. Od Frančiške Greiner sem imela v šolo uro hoje, od staršev pa le 10 minut. Zanimivost botre je, da je poročila moža svoje sestre, ki je mlada umrla. Skrbela je za otroke prvega zakona in svoje otroke. Ko so ti odrasli, je vzela še mene. Tri od teh mojih sestričen so postale redovnice. Rada se pohecam, da sem imela precej pobožno vzgojo. Mama Genovefa (r. Kocbek 1907) je izhaja iz velike družine. Adolf Ferk (1903-1975) je prišel iz Mute živet k mami v center sv. Ane. Ustvarila sta si veliko družino: Adolf 1928, Olga 1932, Hanci 1934, Zinka 1937, jaz - Milica 1940, Erna 1943, Gretika, Tonček, in še dvojčka, ki sta mlada umrla. Oče je bil mizar, ki se je ukvarjal z mnogimi stvarmi, odkup sadja, bil je poveljnik gasilcev pri sv. Ani… Živeli smo nedaleč od mesta, kjer se bo zgradil novi dom upokojencev pri Sv. Ani. Od botre sem se vrnila domov, a tu nisem bila več dolgo. Ljubezen me je pripeljala sem na Dražen Vrh. Hitro sem prišla živet k Janezu (Hanciju) Gajslerju (1937-2017).

Vaš mož je bil zidar… 

Ja, vse je znal zgraditi. Veliko je delal v Avstriji, tudi v Nemčiji. Za zidarje je znano, da cele dneve delajo. Res ga dostikrat ni bilo, bil pa je dober mož in oče. Doma je dosti delal tudi z Jožetom Vajngerlom. Nekoč se je zgodilo, da mu je Jože bolj v hecu rekel: »Tole je pa tvoja zadnja (betonska) plošča!« In tako je bilo. Jožetove besede so bile preroške. Mož je imel, kot imam tudi jaz, spodbujevalec za srce. Nama obema je srce pešalo zaradi klopnega meningitisa. Nekega dne, je zelo mirno zaspal, brez vsakega jamranja in stokanja. Skupaj sva še slovesno praznovala zlato poroko (poročila sva se pri Sv. Ani). Zato tudi sama večkrat pravim: »Ko pride smrt, naj pride, samo da bo mirno prišla…« Poznala sem njegove starše. Mama je bila Marija roj. Senekovič, oče pa Friderik Gajsler. Mama moževega očeta je izhajala iz Rožengrunta, a je pokopana v Cmureku s priimkom »Geissler«. Mož je izhajal iz številne družine: Friderik (Fric), mož – Janez, Anton, Micika (še živi v Mb) in Slavek (soseda svakinja Kristina in nečak Boštjan).

Znate se veseliti življenja…

Po smrti sestrinega moža, se dosti družim s sestro Zinko. Čeprav je starejša od mene, še vozi avto. No, tudi jaz sem vozila in to vedno brez vozniške. Nekoč sem domov kar vzvratno peljala, ko sem na glavni cesti videla policaje… Ko s sestro tako obujava spomine, na te in one podvige, rečeva druga drugi: »To si ga pa pihnila!« Smeh je pol zdravja pravim. Ja. Veliko mi pomeni druženje. Delati ne morem kot nekoč, ko smo imeli še kravo in telička. Garali smo do noči. Od očeta sem prejela travnik in skrbeli za seno… In to po službi… 20 let imam sladkogorske tovarne… in temu primerno izjemno veliko pokojnino… Nič se ne pritožujem… Jaz vem: »Življenje je trpljenje. Smrt je odrešenje!« Tega ne pravim v strahu. To mirno izrekam v veselju. Kar je bilo grenkega se je spremenilo v sladko. V tolažbo sta mi sin Janez in družina hčerke Darinke por. Pojbič. Vnukinja Klavdija me iz Črnuč razveseli z obiskom svojih hčera Sare in Zarje. 

2. Postna nedelja (5. 3. 2023) 

Pogovor: z Pfifer Karlom in Karolino roj. Žašler

Jezus odvede tri svoje učence na visoko goro in jim razodene svoje veličastvo. Preseneti nas sijaj njegovega obličja in oblačil, še bolj pa s povezanostjo z Nebeškim Očetom, ki spregovori besede: »Ta je moj ljubljeni sin, nad katerim imam veselje…« Tudi obličje Karoline sije, ko pripoveduje delček svoje zgodbe… Ste že začutili tudi njeno povezanost z Nebeškim Očetom?  

Je tudi vas Jezus kdaj peljal na visoko goro?

Spominjam se zasnežene zimske sobote okoli leta 1960, ko sem šla k verouku k Mariji Snežni. Bilo je toliko snega, da je bilo za mnoge samoumevno, da verouk odpade. Edina, ki je še prišla k verouku je bila leto dni mlajša Marta Koren (por. Tomažič, mama od Vilija). Tudi g. kaplan Friderik Ornik je bil začuden nad najinim prihodom. Očitno naju ni pričakoval. Bil je oblečen v zelo skromno obleko. Ko sva mu sledila v njegovo sobo, sva lahko na petah nogavic opazile velike luknje. V sobi nama je njegova gospodinja -rodna sestra skuhala topel čaj. Navkljub strahotni revščini, sva se počutili izjemno počaščeni, da sva smela skupaj popiti čaj in zmoliti nekaj molitev. Verouk je bil res kratek. Čeprav je bil kaplan znan kot strog in z otroki malone naravnost nepotrpežljiv mož, je znal človeku približati vsemogočnega in dobrega Boga na prav poseben način.

Tudi vaši starši so imeli živ odnos z Bogom …

Moj oče Jakob Zašler (1924-2011) je bil najmlajši od 4 otrok. Njegova starša Ivana roj. Kramberger in Simon (klicali so ga Pihler), sta imela še Franca (otroka Anka in Franc), Simona (Micika in Marta), Barbaro (Ida, Barbara, Mimika in Vanč). Na vrhu šomata sta imela majhno trgovino, kjer bil zanimiv napis z globoko življenjskim sporočilom: »Danes za denarce, jutri zastonj!« Tudi mama Eleonora (1928-2021) je izhajala iz družine 4 otrok. Njeni starši Eleonora (roj. nekje v Avstriji) in Ferdinand (doma pod Mihom Štandekarjem) so imeli še Štefana (otrok Štefan), Karla (otroci Jožek, Karl, Hilda) in Terezijo, ki ni bila poročena. Meni in še drugim pa je bila krstna in birmanska botra. Moja starša sta bila pobožna. Rada sta hodila k maši, ob večerih sta našla čas za molitev in iz njunih ust je kar brez razloga prihajala lepa pesem. Pogosto smo vsi trije peli… Za nas je veljal rek: »Kjer cvetja, petja ni, tam tudi nagelj se suši.«

Oče je bil po poklicu cestar, mama pa gospodinja. Poročila sta le leta 1947. Po dveh letih me je mama doma rodila. Porod je bil silno zahteven in bi mama skoraj umrla. Morda se prav zato nista odločila za več otrok… Do 4 razreda osnovne šole smo živeli na maminem domu, potem pa je oče podedoval majhno posestvo, kjer še danes živimo. Živo se spomnim, kako je potekala selitev. Krave so veliko krat peljale močno obložen voz. Hiša kamor smo se vselili je bila ena sama podrtija, ki jo je bilo potrebo podpreti, da se ne bi porušila. Z dvema hektarjema zemlje smo lahko redili tudi do tri krave. Mleko smo oddajali v trgovino, na Gradišču (pri Strnadu, danes Baumanu). Vsako jutro sem k tisti zbiralnici nosila 10 litrov mleka. Včasih se je poleti zgodilo, da je kdo prinesel že kislo mleko. Potem so nam naslednje jutro včerajšnje sesirjeno mleko vrnili, da sem ga nesla še nazaj. Pri nas smo poleti mleko ohladili in skladiščili kar v hladnem studencu.

Tudi vaša družina pozna skrivnosti trpljenja, smrti in vstajenja…

Res je. Z leto dni mlajšim Karlom Pfiferjem sva si leta 1974 obljubila zvestobo. Njegova starša sta Marija Pfifer por. Ferk (1925-2013) in Karl Zadravec (1924-2010 šel je v Kanado).  Čez dve leti sva sprejela sina Dragota in čez tri leta še hči Natalijo, ki je leta 2011 postala mati dvojčkoma Žigu in Luku. Veliko mi pomeni, da sem v poznih letih napravila izpit za avto in da se lahko ob nedeljah peljem k sv. maši, kjer molim za vso mojo družino. Na tak način je vsaka nedelja zame velika noč – Božja zmaga nad človeškimi grehi in smrtjo. 

1. Postna nedelja (26. 2. 2023) 

Pogovor: z Marico Jauk roj. Zemljič

Na prvo postno nedeljo slišimo, kaj je potrebno storiti, da te hudič zapusti in ti strežejo angeli. Potrebno je zavrniti 'lažno slast', 'lažno oblast' in 'lažno last'. Jezusu to uspe z božjo besedo. Preberite, kako to uspe Marici Jauk.

Štefana'Lažna slast'…

Zelo rada pomagam urejevati župnijski vrt. Rada pomagam Zaliki pri zbiranju, trenju orehov... Če je kakšno večje število obiskov sem na razpolago tudi v kuhinji. Ampak sedaj me že poznate. Najraje jem doma. Vesela sem, če kdo pride k meni na kosilo. Vsega imam v izobilju. Tako sem vesela, če v župnišču sprejmete mojo solato, moj kruh… A navajena sem, da najraje jem doma. Če sem v župnišču, imam občutek, kakor da bi morda kdo drug bolj potreboval kosilo od mene. Ponosna sem, če lahko kaj naredim za potrebe župnišča. Od kar ste začeli obnavljati župnišče, sva vam z Miro Nikl na razpolago. Bogu sem hvaležna za zdravje, da še lahko naberem in prinesem kakšen šopek zvončkov ali kaj drugega... Jezus je znal pomnožiti kruh, a vedno za druge, za lačne množice. Jezusu tudi ne bi bilo težko pripraviti kruha iz kamnov. Ampak, ne! Jezus zavrne skušnjavca. Sam zase, ne! Jezus ima okus. Njegova slast je dajanje in ne sprejemanje, še manj pa jemanje! Taka sem tudi jaz. So me tako naredili moji starši ali pa me je tako izoblikovalo življenje? Ne vem 😊

'Lažna oblast'…

Ni vedno lahko imeti oblast nad seboj. Življenje moje družine je močno zaznamoval duševni bolnik, ki ni imel oblasti nad seboj in je leta 1929 v enem večeru zanetil ogenj v treh hišah (naša stara hiša s hlevom, na Vranjem Vrhu in še ena) Drugi dve nista bili hudo požgani, ker so ju še pravočasno začeli gasiti. Očetova družina pa je že spala in ko so se prebudili, je bilo prepozno. Naša hiša na Šomatu je cela zgorela skupaj z bikom. To je bilo leto, predenj je moj oče Jakob Zemljič (1901-1989) poročil mojo mamo Marijo Peserl (1906-1979)[1]. Zaradi stiske s prostorom, je njun prvorojenec Ivan (1934-) do 7 leta živel pri babici na Žitencah. Domov se je vrnil šele, ko je začel hoditi v šolo. Podobno, a tokrat k tuji hiši za plačilo, so v tistem vojnem času dali v rejo na Žitence skupaj še brata Jožeta[2] (1938-) in Frančeka (1939-). V tem primeru se je slabo končalo. Ko bi bilo potrebno iti v šolo in otroka vrniti, bratov niso pustili. To je bil hud udarec za moje starše. Oblast nad bratoma so imeli drugi starši, ki niso hoteli slišati o vrnitvi. Bogu sem hvaležna, da je tudi to zadrego rešil. Ne takoj v trenutku in ne na način, kot so želeli starši. A rešilo se je. Hvaležna sem, da sta brata ohranila spoštovanje do staršev in do mene, še danes se dobro razumemo. Končno je važno le to, da pripadamo Bogu, Nebeškemu Očetu in Božji Materi Mariji, oni so pravi naši starši.

'Lažna last'…

Oče je gradil novo hišo v vojnem času, med tem pa živel pri svojem bratu Francu Zemljiču[3]. Ko sem se rodila leta 1950 mi ni grozilo rejništvo. Zato je bilo leta 1971 slovo od doma ob poroki s Karlom Jaukom (1945-1991) toliko bolj težko. Poročila sva že po treh mesecih poznanstva. Oče mi ga je predstavil, ko sta skupaj delala. Bil je eden prvih z motorno žago. Doma so imeli dve kravi, bika in dva konja, za vožnjo lesa... Z možem sva bila velika garača. Prevzela sem skrb za živino. Sprva sva povečala na 11 glav živine, kasneje na 35 glav. Začela sem s svinje rejo, ki je predstavljal hitrejši dohodek. Z najemom še druge zemlje, sem zmogla nakrmiti tudi do 40 pujsov… Motivacija za trdo delo v hlevu, je bila najina rastoča družin. Srečko 73, Štefan 76, Danilo 80, Karel 82. Med rojstvom zadnjih dveh sinov je umrl tast Štefan Jauk, kar je precej zatreslo našo lastnino. Čez 10 let sem izgubila še moža. Takrat sem spoznala kako nepomembna je lastnina, ki ni vredna da bi jo častili. Še najbolj me je stresla tragični smrti sina Štefana leta 2012, ko je imel pred seboj še vse življenje. Last ti v takih trenutkih nič ne pomaga. Pomagalo pa mi je zaupanje v Božjo bližino. Ohranila sem zvesto molitev in pobožnost do sv. Maše. Bog me je bogato nagradil z dragocenim mirom. Še vedno imam nekaj pujsov. Zdravje pa mi ne dopušča tistega napora, ki sem ga zmogla nekoč. Sem pa zato še bolj srečna. Več časa mi ostane za radio ognjišče, za molitev, za romanje, za čas z obiski… To je moja največja last, imam čas za ljudi.

[1] Mama je izhajala iz številne družine iz Žitenc. Otroci so: Ivana, Marija (mama), Franc, Ivan in Frančiška (moja birmska botra in mama od Jožeta Pivec).

[2] Jože Zemljič je že bil predstavljen v tretji knjigi: Preizkušane snežniške korenine, str. 40. 

[3] Fran Zemljič roj. 1916, je poročil Julijano iz Apač. Rodila se jima je edina hčerka Ema, žena Jožeta Kranerja, ki sta bila predstavljena v drugi knjigi: Žive korenine kažipot korakom, str. 10.

7. Nedelja med letom (19. 2. 2023) 

Pogovor: z Marijo Rojko roj. Kauran

Jezus nas vabi k popolnosti, ki zmore preseči ljubezen do naklonjenih in sovraštvo do sovražnikov. Njegovo naročilo se glasi: »Ljubite svoje sovražnike in molite za tiste, ki vas preganjajo.« Vse to z namenom, da bi razodel dar božjega otroštva, ki nam ga naklanja Nebeški oče. Dar božjega otroštva razodeva tiha in skrita mama v zeleni hiši na robu snežniške župnije.

Brezpogojna ljubezen vašega otroštva…

Popolnost starševske ljubezni je bila predvsem v tem, da so brezpogojno sprejeli človeško nepopolnost in živeli pošteno, delavno in pobožno življenje. Sem najmlajša hči Janeza Kaurana in Amalije Kauran roj. Majhenič. Najstarejši brat Mihael nosi mamin priimek. Drugi brat je Janez Kauran in še dve sestri Matilda (+2022, poročena v Avstrijo z Josefom Tisotom) ter Terezija (+2016, poročena z Štefanom Krambergerjem, njen sin Franc Kramberger vam je z varjenjem veliko pomagal v župniji). Otroško veselje je bilo najbolj otipljivo med počitnicami, ko se je naša kmetija napolnila z otroki sorodnikov. Veselje je žuborelo iz opravljenega dela: sušenje in spravilo sena, žetev, kopanje krompirja, sadje… Na našem velikem posestvu dela res ni manjkalo.

Slovesnosti kot je birma, so bile redke. Iti v Maribor k birmi, pa je bilo za kmečke otroke bolj napor, kot ponos, saj se nikoli ne bi mogli kosati z mestno nobleso. Zato imam veliko bolj živ spomin na botro kot na birmo.

Šola je bila na Velki. Skupaj sem hodila s starejšo Rozo Breznik, ki ste jo v tem tednu pokopali. Zelo lepo sva se razumeli. Prav tako z Marijo Peser, ki je sedaj v domu v Lenartu.

Zakonski stan je vaše naslednje življenjsko obdobje…

Brat Mihael je delal v Metalni. Nekoč je pripeljal domov svojega sodelavca Jakoba Rojka iz Vurberka. Pet let je bil starejši od mene. Poročila sva se 1964 leta. Izhajal je iz velike družine 12 otrok. Pred poroko je imel že dve hčerki, s katerimi smo se dobro razumeli. Ena je sedaj že pokojna, druga Jelka pa še vedno rada pride naokrog in je del naše družine. Skupaj imamo tudi grob, katerega eno leto ureja ona, eno leto pa jaz.

Leta 1974 se nama je rodil sin Dani, ki je prevzel kmetijo in se pogumno lotil celo gojenja sladkorne pese, rdečega ribeza, jabolk in drugih novosti… Pri njegovih 30 letih ga je žal zadela kap, da so ga komaj rešili. Zaradi anevrizme v glavi mu je leva stran telesa popolnoma odpovedala, vključno z ledvico, da je prestal na dializi. Deset let je kar je prejel transplantirano ledvico. To je bilo ravno v času očetove bolezni in smrti. Dani je bil v umetni komi in ni mogel na pogreb. Pravi čudež je bil, da je o očetovi smrti in pogrebu vse vedel, ko se je zbudil iz kome.  

Zadnjih nekaj let je za vas spet novo življenjsko obdobje…

Res je. Sinova bolezen je zelo zaznamovala našo družino. Obdelovalne površine smo morali skoraj v celoti dati v najem. Ni bilo za pričakovati, da se mu bo zdravje tako izboljšalo, da bo zmogel samostojno kmetovati… Bolezen, ki človeka prikrajša za toliko, pa je zadnja leta postala pravi blagoslov, saj nam je v hišo prinesla ne le sinovo negovalko pač pa skorajda pravo 'snaho' Melito. Z njeno pomočjo in energijo se je veliko spremenilo in uredilo okoli in v hiši. Povsem mirna in srečna bi bila, če poroči sina Danija. Gospod Bog zmore preko hude bolezni tudi dobro delo narediti in človeku pripeljati dobrega sočloveka. 

6. Nedelja med letom (12. 2. 2023) 

Pogovor: z Čančar Maksom in Kristino roj. Kern

Tretji teden zapovrstjo poslušamo Jezusa na gori Blagrov, kjer dopolnjuje postavo starozaveznih zapovedi z postavo srca v katerem biva Duh. Jezus nas ne želi obvarovati le zla prešuštva, pač pa vsakega poželjivega pogleda, ki uničuje družinsko srečo. Tokrat se bom seznanili z domačinom, ki živi v Avstriji že od mladih nog. Tam si je ustvaril družino treh otrok, šestih vnukov in šestih pravnukov.

Šestdeset let sta že skupaj v dobrem in slabem…

Letos maja bom z ženo Kristino dopolnil 60 let skupnega življenja. Temu se reče diamantna poroka. V zakonu so se nama rodile dve hčeri in sin. Rad imam ženo, zavedam se, da ji posvečam premalo pozornosti. Pred 30 leti me je namreč obsedla posebna strast, zbiranja mineralov. Začelo se je z zbiranjem malih poceni lepo brušenih kamnov. Ko te zagrabi tak hobi, se mu težko upreš. Aktivno sodelujem na razstavah, dražbah in menjavah mineralov iz celega sveta. Moja zbirka šteje čez 600 dragocenih kosov teh veličastnih božjih del iz našega planeta (Amerike, Brazilije, Kitajske, Afrike, Rusije, Avstralije,…) A bolj kot se približuje 60 obletnica poroke, čutim, da je moja največja dragocenost in najlepši diamant prav moja žena Kristina, ki me zvesto spremlja ves ta čas. Bog me je bogato obdaril z njeno lepoto, ljubeznijo, potrpežljivostjo, zvestobo in vsem drugim, zaradi česar zanjo veljajo besede svetopisemskega pisatelja: »Vrlo ženo kdo jo najde! Njena vrednost je daleč nad biseri. Srce njenega moža zaupa vanjo, povračila ne pogreša« (Prg, 31,10.)

Kje ste srečali vašo vrlo ženo?

Žena je Avstrijka. V stik z njo sem prišel preko prijateljev. Zgodilo se je, da je oče ilegalno šel v Avstrijo na delo že leta 1954. Čez dve leta, ko mi je bilo 14 let, pa sem tja pribežal še sam z mamo. Šest let starejša sestra Marija[1] je ostala v Sloveniji na Tratah vse življenje in se poročila z Konradom Kaučičem. Še brez končane osnovne šole sem torej prišel k očetu, ki je v Avstriji vozil bagerja. V njegovem podjetju so me vzeli za svojega. Še ne polnoleten sem smel znotraj podjetja voziti težke tovornjake. Tam je veljalo, to kar znaš narediti in ne to kar znaš povedati. V Avstriji sem služil tudi vojaški rok. Pri 21 letih sem se že poročil s Kristino, ki je odraščala v Grazu s sestro Jožefino in bratom Valterjem. Poroka je potekala v cerkvi St. Lorenzen im Mürztal (SV od Brod am der Mür), kjer tudi živimo. Žena je bila šivilja jaz pa specializirani mehanik za gradbene stroje.

Mlad ste šel od doma,… najbolj dragocen spomin na dom…

Ni se mi bilo težko ločiti od doma, saj sem v Avstriji živel s starši Antonom (1912) in Nežo roj. Peserl (1913). Oče je imel še sestro in dva brata, ki sta padla v času vojne. Mama je imela le eno sestro. Kljub temu me na dom vežejo lepi spomini, zlasti tiste dogodivščine iz poti v šolo in nazaj. Moj sošolec je Franc Majhenič, Tone in brat Franc Kuntner, Marošovi, Žalikovi, Krambergerjevi… Sošolci se še skoraj vsako leto dobimo na srečanju, kjer obujamo spomine na šolo. Takih srečanj Avstrijci ne poznajo. Zelo rad se jih udeležim. Živ spomin imam tudi na sv. birmo v Mariboru. Dve do tri ure vožnje z 'lojtnim vozom'. Trije ali štirje birmanci z botri. Dogodivščina - kot bi se danes peljali z najhitrejšim vlakom… Moj boter je bil Hanc Holer z Dražen Vrha.

[1] v tem tednu smo jo pokopali v visoki starosti 87 let.

5. Nedelja med letom (5. 2. 2023) 

Pogovor: z Marijo Kraut roj. Kraner

Jezus sporoča svojim učencem božji sklep. »Vi ste sol zemlje, vi ste luč sveta.« Naš privilegij je posredovati okus in svetlobo Boga. Nismo ustvarili soli niti svetlobe. Zato soli ne smemo pokvariti, svetlobe pa ne skriti. Pogovor z Marijo razodeva okus in svetlobo izkušenega življenja, ki hrepeni po srečanju z Nebeškim Očetom.

Vaš okus in vaša luč življenja…

Luč življenja sem ugledala leta 1927. Starša Oče Anza/ Hanc/ Ivan Kraner (1903-1975) in mama Marija Kraner roj. Črncec (1901-1977) sta bila viničarja. To daje celemu življenju posebej okus. Res je, to je najnižja družbena lestvica, hkrati pa je v njej okus treznosti in prizemljenosti. Noben viničar ni mogel biti napuhnjen, prevzeten ali vzvišen. Tak družbeni položaj ti že v zibelko položi utrjenost in iznajdljivost v življenju. Čez leto delo v goricah, pozimi luščenje fižola, pomoč pri spravilu lesa… V družini smo bile tri sestre. 7 let starejša Terezija in 7 let mlajša Ana. Nasploh pri nas ni bili veliko pompa. Niti za sv. birmo, ki sem jo prijela pri Sv. Jakobu, od koder je bila mama in kjer sem se rodila. Zelo lep spomin imam na botro Amalijo Kraner, ki je večkrat prišla k nam na obisk in prinesla veliko svežine v našo vsakdanjost.

Poseben okus in svetlobo je v moje življenje prinesel mož Franc Kraut. Od začetka do konca je delal v tovarni, kjer je na koncu dosegel mesto delovodje. Njegova služba je prinesla naši družini stabilnost in dostojanstvo. Tri leta je bil mlajši od mene. Izhajal je iz družine 9ih otrok, med katerimi je bil predzadnji. Njegova starša sta bila Marija Kraut roj. Vajngerl in Alojz Kraut. Med njegovimi sestrami je bila tudi Alojzija por. Ferlinc – mama Jožetu, Marti por. Perko in Marija por. Štandekar. Tastov sin Jože je imel sina Jožeta, ki ima sina Jožeta in Boštjana Krauta. Slednji vam veliko pomaga v župnišču.

Poročila sva se v jeseni leta 1949. Bila je mala gostija. Niti vse sorodstvo se ni zbralo. Lep spomin imam na norčije večer pred poroko. Imenovali so jih »prezleci«. Nekdo se je oblekel v namišljenega ženina, ki bi se rad že eno noč prej poročil z menoj…

Skupaj sva doživela zlato poroko. Mesec dni po tem je umrl. S smrtjo sem se zgodaj soočila. Najprej ob rojstvu prvorojenke. Umrla je na porodu v bolnišnici. Zato sem drugi dve rodila kar doma. Marinko leta 1954, Verico pa tri leta kasneje. Prva se je rodila še v Šomatu, druga pa že tu na Gradišču. Sedaj sta tudi ti dve že pokojni. Bogu hvala, da imam plemenita tasta, ki me spoštujeta. Prva hči je poročila Francija Kolariča in rodila hčerko Danico ter sina Francija. Druga pa Radota Stajnkota in rodila sina Tomaža in hčerko Majo. Dobro se razumemo in ohranjamo okus po družinskem življenju, čeprav naše družine pestijo te in druge preizkušnje.

Zelo cenim dar, da sem smela skrbeti za mamo. Umrla mi je na rokah. Spominjam se še podrobnosti, da sem ji tisto uro ravno prinesla hrano. Vsaka smrt me strezni, da sem tu na zemlji samo začasno. Zato tudi ni tako pomembno ali sem hči viničarja ali direktorja. Pomembna je vera, da sem hči Nebeškega Očeta. To edino šteje. Srečna sem, da to na svoj način razumejo moji najbližji. Nikoli niso bili nasprotni do duhovnikov in cerkve, ki te duhovne resnice učijo. V veri me podpirajo prijateljstva. Dreizibnerjeva Ana me rada pokliče. Počaščena sem, če se me spomni in me pokliče. Imela sem veliko kolegic. Znana sem bila po tem, da sem dobro šivala. To je bilo še na oni stroj z nožnim pogojem. Potem so mi kupili še onega na elektriko. Oba imam, a sem s starim strojem več zašila, kot z novim.

4. Nedelja med letom (29. 1. 2023) 

Pogovor: z Karlom Pauličem

Jezus blagruje tiste, ki delajo za mir. Imenuje jih Božje sinove, ter jim obljublja plačilo v nebesih, kjer bo radost in veselje, ki je ne pozna ta svet. Pripadati očetu, ki dela za mir in z njim praznovati življenje, je velik dar.

Vaš oče je delal za mir…

Res je, naš oče je držal družino skupaj, čeprav sem bil razpeti med Nemčijo in domovino. Najlepše se je to pokazalo avgusta leta 1990, ko sta starša praznovala zlato poroko. G. župnik Franc Časl je naju z bratom Janezom nagovoril, da sva slavje zlate poroke staršev razširila z najinima cerkvenima porokama. Posebno veselje sem napravil očetu, ko sem se odločil, da doma zgradim hišo s prihranki od dela v tujini. Veliko mi je pri tem pomagal. Ponosen je bil, da je imel okoli sebe naju z bratom, sestro Marto ter najmlajšega brata Brunota.

Naš oče Karl (1915-2006) je bil rojen v Avstriji, od koder je bil tri leten pripeljan v Svečane k Švingerjevim. Govorilo se je, da je bil njegov oče pilot. Njegova sestra Olga por. Pukspam je ostala v Avstriji, druga sestra Fanika, pa je prav tako prišla v Slovenijo in kasneje s poroko prevzela priimek Pleteršek. Oče se je zaposlil v sladkogorski Palomi kot papirničar strojevodja. Nevesto Marijo roj. Peklar (1921-2012) je našel na Gradišču. Tam se je reklo, da je bila doma babica Mima. Mlada je umrla in zapustila otroke: Konrada, Frančeka, Lovrenca in Liziko, ki je odšla celo v Ameriko.

V družini sem najstarejši (1941), leto mlajši je Janez, potem so bili brat in sestri, ki so mladi umrli, kasneje pa še Marta (1950) in Bruno (1962-2011). Čeprav ga je mučila epilepsija in je bil z dawnovim sindromom drugačen, je bil naš brat Bruno nadvse priljubljen v Svečanah. Rad je pomagal ljudem pri spravilo premoga, drv in drugih priložnostnih delih. Bil je močan in dobrovoljen. Govoril je po svoje, mi pa smo ga dobro razumeli. Z leti nam je postajal kot dragocen sin.

Oče je v svojem življenju izkusil grozoto dveh svetovnih vojn. Eno v otroštvu, drugo pa z mobilizacijo v nemško vojsko. Na ruski fronti je na svoji koži doživel vojaški blagor: »Blagor ranjenim, ker bodo rešeni pekla vojaške fronte!« Domov se je vrnil s prestreljeno roko ter z 'metkom' v nogi. Operacija na nogi mu je podaljšala dopust, da je lahko do konca vojne ostal doma. Podobno je ranjenost rešila življenja tudi drugimi sosedom kot so Ignac Kaučič, Štefan Friš ter Janez Majhenič.

Te preizkušnje mu niso vzele veselja nad glasbo. Zelo dobro je igral citre. Vsako nedeljo je pel v cerkvenem pevskem zboru. Nas otroke je vabil k maši z izpolnjeno obljubo, da nam je po maši plačal juho v gostilni, kar je bilo za tisti čas nekaj velikega. Ponosen je bil na priznanje ob 70 letnici petja.

Očetov pogum me je nagnil k temu, da sem leta 1962, po tem ko me navkljub obljubi niso in niso poklicali v vojsko, ilegalno prešel mejo in se zaposlil na Dunaju. Od tam sem se preselil v nemško zgodovinsko mesto Worms v tovarno kartona in papirja. Postal sem oče Karolini in Herti, ki ima dve hčeri (Svenio in Čenet). Prva se resno zanima za življenje v Sloveniji. To me zelo veseli, lani mi je nenadna bolezen vzela ženo Silvijo. Bogu hvala za brata in svakinjo Marijo, pri katerih sem pogosto gost na kosilu, in za sestro Marto, s katero se dobro razumem Naš oče nas je dobro naučil, kako držati skupaj. 

3. Nedelja med letom (22. 1. 2023) 

Pogovor: z Lubej Rupertom in Erno roj. Cvajdik

Jezus v današnjem evangeliju kliče prva učenca z besedami: »Hodita za menoj in napravil vaju bom za ribiča ljudi.« Pred 64 leti je na skupno pot poklical tudi Ruperta in Erno. Postala sta ribiča ljudi…

V svoji mreži imate mnoge spomine na ljudi…

Nisem star, dolgo sem na svetu. 😊 Na ljudi mojega otroštva imam lepe spomine. Ne le na delo z ljudmi, pač pa tudi na igro. Skrivalnic pri babici Mariji Maher (danes tam živi pevec Franc Maher) ne bom nikoli pozabil. Izbrani je meže štel in iskal skrite soigralce z nalogo, da odkritega udari z metlo. Igro sem vzel zelo resno. Z metlo v roki sem iskal skrite soigralce. Ko se je v senci nekje nekaj premaknilo nisem razmišljal, kdo bi lahko bil. Jaz sem samo odločno počil po glavi, četudi je bila, kot sem kasneje strahoma ugotovil, to dedkova glava. Navkljub vojnemu času so moji spomini na otroštvo čudoviti. Živeli smo na Zgornji Velki (danes je tam Šenvetrova domačija). Gozd je bil naša igralnica, ki je ponujala plezanje, guganje, lov na vrane, ribe… Bilo nas je mnogo otrok, in radi smo bili skupaj. Nekaj je bilo sosedovih nekaj sorodnikov, pa tudi naša družina je bila številna.

Oče Rupert Lubej (1889-1964), je imel od prej dva sinova Jožefa in Antona[1] s priimkom Kocbek, z mamo Marijo Maher (1901-1992) pa še nas 9 otrok: Karel (1922, tri leta je bil na fronti), Zofija (26, ni bila poročena), Jožef (28, živel ob današnji gostilni Snežinka), Marija (30, kot s. Cita je vstopila v samostan s pomočjo kaplan Rajhmana), Martina (33, umrla pri 30 letih), Ernest (36, vlakovni odpravnik), jaz (37), Ana (38, por. Šenveter) in Ljudmila (46, poročena z Italijanom)

Mama je izhajala iz številne družine mnogih otrok: Roman, Jakob, Franc, Konrad, Frančiška, Klara, Lojzka in Jožefa. Oče je bil mali kmet, hkrati pa velik veseljak s harmonikami.

Zelo jasni so spomini na služenja vojaškega roka v Makedoniji leta 1958. Nekega dne sem čisti stranišča s klorom. Oficirske sanitarije sem tako močno razkužil, da v njih zaradi hlapov klora ni mogel nihče zdržati. Vojaki pa smo se tako lahko smejali solznim oficirjem.

Med pomembnimi ljudi, ki ste jih 'ujel' je tudi vaša žena…

Erna Cvajdik (1942) je dejansko poiskala in 'ujela' mene. Ko je še delala na sezonskem delu v Avstriji, mi je pisala in sva se zbližala. Poročila sva se 8. nov. 1969. Takrat se je zaposlila v Sladkem Vrhu. Tam sem se zaposlil tudi sam po tem, ko sem pustil delo v zavodu na Tratah. Njenega očeta Avgusta nisem poznal, saj so ga po vojni ubili iz banalnega razloga, ker je sodeloval pri Kulturbundu. Njena mama, prav tako Erna, se je kasneje v boju za preživetje hčere in sina Gustla Cvajdika (sin Đoni in hčerka Ankica) poročila z Rusom s priimkom Skregolj, ki je ostal tu od konca prve svetovne vojne. Ta poroka je bila razlog, da je ženina družina zapustila Svečane in se preselila na Vranji Vrh pod šolo. Gospodarsko postlopje pri Skregolju je bilo eno najlepših, zato so učitelji hodili sem na hrano. Tu sta se nama rodila sinova Robi (70, vnuk Simon) in Darko (78, vnuk Michelle). Erna je družabna in odprta oseba. Dolgo časa je bila poverjenica za društvo upokojencev in zanje zbirala naročnino in jih obveščala o dogajanju v društvu. Nadvse je imela rada delo v naravi. Nekoč so jo zaposlovali pujso, krava in kokoške. Navkljub strmini smo se zmogli oskrbeti za krmo. Ko ni bilo več živine, se je posvetila delu na vrtu. Zaradi bolezni je v domu za ostarele, kjer jo še vedno pogosto obiščem.

Moje veselje je čimbolj preprosto delo. Prebiranje fižola za pasulj. Uživam pri spravilu lesa. A za moje leta je delo v gozdu že prenaporno. Zato pa toliko bolj rad nabiram gobe.

[1] Ker je bil v neki stranki, sta ga dva partizana po koncu vojne peljala v gozd, da si sam izkoplje grob, kjer bi ga ustrelila. On pa je počasi kopal in razmišljal, kako naj si reši življenja. V nekem trenutku ju je presenetil in ju z lopato po glavi ter zbežal, ne da bi ga oplazila krogla in njunih pušk. Kasneje je bil zaprt, a življenje si je vendarle rešil. Danes počiva na pokopališču pri Sv. Ani.

2. Nedelja med letom (15. 1. 2023) 

Pogovor: z Francem Kaučičem

Janez Krstnik ljudem predstavi Jezusa z besedami: »Glejte Jagnje Božje, ki odjemlje greh svet…« in zraven dodaja: »zato sem prišel… da se On razodene Izraelu.« Tokratni sogovornik nam razodeva življenje pred osmimi desetletji v njem pa Tistega, ki odjemlje grehe in daje življenje.

Življenje pred osmimi desetletji…

Takrat je bilo življenje trdo na zunaj, na znotraj pa je bilo mehko. Jedli smo »pesttomrl« - koruzni kruh. Že sveže spečen je bil trd, da ne govorim o trdoti, ko se je malo posušil. Bil pa je zdrav. In danes bi bil dragocena blagovna znamka.

Krivice, sovraštvo, nezadovoljstvo, nasilje druge svetovne vojne je bilo nepopisno. Toda človeška srca so takrat hrepenela drugače, kot danes, ko so mladi izgubili hrepenenje po otrocih, ki prinašajo v družine kipeče življenje z vso nepredvidljivostjo. Zdi se, da je mladim staršem danes vsak dodaten otrok preveč, misel nanj pa nočna mora. Nedvomno so bile predstave hrepenenja po spoštovanju in človeškem dostojanstvu bolj zdrave, kot so danes.

Navkljub vsakodnevnemu naporu je bilo življenje mojega otroštva polno radosti in polno dobrote. Nepozaben dogodek na otroštvo je igra z našo kozo. Bili smo revna družina petih otrok, jaz pa najmlajši. Krave si nismo mogli privoščiti, zato smo pili kozje mleko. Koze pa je bilo potrebno pasti. Osem let starejši brat Hancl, me je med igro na paši posadil eni kozi na hrbet. Nekaj časa sem veselo jahal kozo po bregu navzdol, dokler nisem z revico vret poskočil in ji ob pristanku zlomil hrbet. Ohromiti kozo je bilo takrat več kot svetopisemski 'greh sveta'. Hkrati pa manj kot izgon iz raja. Neljubega dogodka se spominjam kot izraz zaupanja ljubečih staršev, sposobnih odpuščanja, ko se sin česa nauči tudi iz svoje nepopolnosti.

Kje so se usmiljenja učili vaši starši?

Družinsko življenje je najlepša učilnica. Česar se starši niso naučili v svojih družinah, smo jih naučili mi otroci s svojo radoživostjo. Bilo nas je pet. Frančiška (1915) por. Šercar, Ignac (1922; sin Branko in hči Marija por. Friš), Kristina/Tinika por. Hamer (1926 sin Ivan), Ivan/Hancl (1932 sin Janez) in jaz (1940). Za očeta mame sem slišal, da je bil 'tišler' samouk v Negovi, kjer je tudi pokopan. Rodile so se mu hčere: Matilda por. Rebernik, Barbara, Micika, Gerička in moja mama Terezija (1998-1983). Očetov oče Simon Kaučič je bil iz Plodršnice. Pri Švingerju je imel kovačijo in tudi doma tu v Svečanah je imel kovaško delavnico, ki je moč oče Ivan (1899-1980) ni nadaljeval, saj se je zaposlil v Palomi. Očetova sestra Elizabeta je poročila Najmajstra.

Ustvarili ste si družino…

Mladost so zaznamovale delavne brigade in gradnja 'avtoputa Lj.-Zg.' 1958 in 'avtoputa Beograd – Đevđelija' 1959. Sosed Paulič Ivan je bil z menoj. Potem vojna mornarica v Puli, podvodna mornarica pri Katarini (podmornice), kjer nas je pogosto obiskal 'druže Tito'. Nanj imam še poseben spomin. Ko je bil moj oče na 'poru' in smo molili ob njegovi smrti, sem moral zapustiti dom ter iti stražit domovino, s čimer se je ustvarjal kult Titove osebnosti.

Ženo Marijo roj. Nikl (1942-2009) sem spoznal neko nedeljo po maši, kar je bil najbolj klasičen način spoznavanja. Vezal naju je g. Vršič leta 1963. Rodili so se nama otroci: Janez (Andrej, Matej Žan), Franc (Katja, Gorazd, Nadja), Lilijana por. Krajnc (Brabara, Mateja), Dušan (Nataša) in Albina/Binca. Z ženo sva družino gradila z ljubeznijo in ne z cigli. Vsak otrok je bil rojen v svoji hiši. Dom nisva gradila materialno ampak duhovno, zato naju ni motilo, da sva kar 9 krat vandrala (se preselila). Ponosen sem na svojo družino in njeno rodovitnost. Bolj rodovitne so le še družine mojih čebel. Nekoč sem jih imel 70, sedaj pa še vedno 35 družin. 

Nedelja Jezusovega krsta (8. 1. 2023) 

Pogovor: z Vero Jančič roj. Vezjak

Na nedeljo Jezusovega krsta poslušamo besede o glasu iz nebes, ki pravi: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.« Pri praznovanju kakšnega krsta se včasih sliši tudi glas: »Ta je moj ljubljeni vnuk, nad katerim imam veselje.« Ali pa: »Ta je moj ljubljeni pravnuk…«

Imate kakšno posebno željo?

Za razliko od moje najstarejše sestre Zmagoslave[1], nisem poznala babic kaj šele prababic. Zato imam še eno posebno željo. Po tem ko sem srečna babica 4 vnukom, si srčno želim učakati dne, ko bomo zibali pravnukinjo.  Nisem še postala prababica. To bi rada doživela. Ta želja mi gre po glavi. Sem predzadnja od 15ih otrok. V času, ko sem se rodila, je bila 16 let starejša sestra Zmagoslava že v službi. Drugače številna družina ne bi preživela. Očeta sem izgubila pri 8 letih. Zadela ga je srčna kap. Takrat se je sestra že odselila in si ustvarila svojo družino, mi pa smo se morali sami znajti. Mama je morala biti odločna. Radi smo jo imeli. Otroci smo se razkropili po svetu, brat Srečko je celo v Nemčiji, lani je imel 90 let.

Spomini na otroštvo…

Šola je bila na Vranjem Vrhu, verouk pa pri uro in pol oddaljeni Mariji Snežni. Spominjam se učiteljev s priimkom Sedmak. On je bil ravnatelj na Vranjem Vrhu ona pa učiteljica, ki je meni in še dvema bila krstna botra. Od tod so bili preseljeni v Izolo. Imeli so dva starejša sina, ki sta k nam rada prihajala na počitnice. Enemu je bilo ime Dušan.

Vseh osem let sem se pridno učila in vse končala z odliko. Zadnje leto šole, je učitelj od nas zahteval nastop, da smo učenci za dve uri postali učitelj in vodili pouk. Ko je ta naloga doletela mene, sem dobila izredno željo, da bi postala profesorica. Ta velika želja se ni nikoli uresničila, saj otroci kmetov niso mogli dobiti štipendije. Zaposlila sem se v Palomi in tam delal 31 let delala. Sedaj sem že 22 let v pokoju.

Ustvarili ste si družino…  

Na neki kmetiji pri ličkanju, ki je bil vedno zelo družaben in radosten dogodek, sem srečala Otona Jančiča. Bil je že v službi v Palomi. Pri 19h sem se že poročila. Čez leto dni sem že zibala hčerko Metko (hčeri Valentina in Klementina). Čez 6 let pa sina Borisa (otroka Jan in Maja). Tu je bila mala kmetija 1,5 hektara, z nami so živela še tast in tašča Blaž in Marija. Moževo družino sestavljajo še njegovi starejši bratje Ivan (priimek Štraser), Franc (živel je v Avstriji), Heliodor (še edini živ brat) in sestra Marija (por. Pestiček, živi v Selnici ob Muri). Mož je delal 34 let v Palomi, avgusta bo 5. obletnica smrti. Poslovil se je v 74 letu starosti. Zaradi možganskega tumora se je v treh mesecih poslovil. Po operaciji so rekli, da ni več rešitve. Tudi sama nisem trdnega zdravja. Od kar sem šla v penzijo sem bila vsako leto enkrat v bolnici. Težave z rokami, prebolela sem možgansko kap, težave imam s ščitnico. Čudi me, da sem še tako zdrava, po tako hudih boleznih. Zadnjih nekaj let sem malo bolje. Imeti moraš močno voljo. Vse slabo je treba dati stran.

Kako vam uspe dati slabo stran?

Nimam izpita za avto, vseeno pa grem pogosto 10 min. peš do avtobusne postaje na Murskem dvoru, od tam pa v Sladki Vrh ali v Šentilj. Malo v družbo. Ne grem po nakupih, samo da sem zunaj. Zelo rada bi šla k sv. Maši, pa ni avtobusne povezave.

[1] Zmagoslava Črnčič roj. Vezjak, je opisana v knjigi: B. Lenart, Šopek živih snežniških korenin, 2021, str. 30-32.

Marija Božja Mati (1. 1. 2023) 

Pogovor: z Ano Štandekar roj. Nikl

Slovesni praznik Marije Božje Matere podčrta Marijino sposobnost ohranjanja in premišljevanja besed. Tokratno sogovornico občudujemo za njen dober spomin življenjskih zgodb svojih domačih.

S čim trenirate dober spomin?

vala. Ne vem če je moj spomin tako zelo dober. Rada berem časopise in revije. Lahko pa se pohvalim, da je moja mama Marija roj. Lorbek znala brati že s 4 leti. Mama je bila edinka, ki je po zgodnji smrti očeta, ostala sama z mamo Lucijo (1910 - 1996). Bile sta 'vajncarki' pri Majcnovih, ki so bili sila izobraženi, hkrati pa dobrega srca, da so mojo mamo tako zgodaj učili branja. Prav tisti čas, se je babica drugič poročila s Peserlom. Ta je imel v Sp. Velki lepo posestvo, ki je potem pripadalo moji mami. S poroko z Jurijem Niklom (1928-1976), ki je izhajal iz Zgornje Velke (današnja domačija Kodrovih) iz družine s 3 sinovo in tremi hčerami, je posestvo dobilo dobrega gospodarja. Po poklicu je bil tesar z delom pri Antonu Methansu.

Vaši brati in sestre…

Najstarejši brat je bil zopet Jurij (1932, doma, otroci: Jurč, Cvetka in Danica). August (1937, Selnica, otroci: Vili, Igor in Miran). Marija (por. Kaučič, 1942, v Svečanah s petimi otroki). Najmlajša sestra Zofka (1947, Zg. Velka, hčerki: Jelka in Gabrijela).

Iz otroštva se spominjam zlasti šole na Velki, ki je imela takrat še vse razrede. Peš smo hodili z zelo slabo obutvijo tankih in mrzlih gumijastih čevljev. V šoli smo se sezuli in obuli copate. Najbolj sem se veselila velike noči, ker je bila navada, da smo po letnicah, ko je bila zemlja že 'žegnana', že lahko hodili bosu v šolo. Tudi prvega obhajila v času g. Vršiča se spominjam. Z mamo sva šle k 1. maši. Takrat ni bilo nobene pogostitve. Bil je obred, potem pa smo šli domov. K sv. birmi sva šle skupaj z mlajšo sestro Zofko, botra nama je bila kar očetova sestra Margaretha Lorenčič, ki je bila že moja krstna botra.

Ustvarili ste si družino…

Z 19-timi sem se leta 1963 poročila z leto starejšim Rupertom Štandekerjem (1943). Spomladi sva se poročila civilno, julija cerkveno, septembra je šel že v vojsko. Možev oče je bil leta 1945 ubit, sestra in mama pa sta pobegnili v Avstrijo. Moževa mama Marijana roj. Valh, je hodila delati v Sladkogorsko palomo peš v službo. Doživela je visoko starost čez 80 let.

Mož je napravil papirniško šolo in se tam hitro zaposlil. Jaz sem se tam zaposlila šele leta 1969. Otroke sta pazili mama in svakinji. Po 8 letih, je moje delo ustavila obraba hrbtenica, ki jo je bilo potrebno operirati. Po njej sem z delom nadaljevala še za 20 let na invalidskem podjetju Palome. Tudi mož se je invalidsko upokojil zaradi močne sladkorne.

Rodili so se nama trije otroci: Marinka (1963, vnuk Aleš in pravnuk Aleks), Branka (1967, vnukica Barbara) in Rupert (1971, vnuka Blažka in Jaka). Največ časa sem s sinovo družino, ki živi v zgornji etaži naše hiše. 

Božič (25. 12. 2022) 

Pogovor: z družino Damiš

Znotraj Božične skrivnosti obstaja čudovito znamenje odrešenja dano pastirjem, ki so prenočevali na prostem in stražili pri svoji čredi. Angel jim pravi: »Našli boste dete v plenice povito...« To znamenje, postaja vse bolj redko v naših družinah, zato je novica o tretji hčeri v družini Damiš toliko bolj vesela.

Aleš tretjič ste postal oče…

Ja. Po dveh lepih hčerkah Tiji in Miji še eno darilo – Stela. In to meni, ki sem edinec. Ne morem reči, da smo ravno načrtovali. Zgodilo pa se je. In Bogu sem hvaležen. 14 dni je stara in nisem si mislil, da bo prebudila toliko veselja pri puncah. Trenutno ne hodijo v vrtec, ker se priporoča, da dojenčica v prvem mesecu ni v stiku z vrtčevskimi boleznimi. Sta pa zato pri sosedovih, v vrtcu 'Pri Marici'. Tam ju imajo kar za svoji. Marica tako rada ponavlja zanjo najlepša imena: »Mija, Tija in Pija«.

Moja mama Majda roj. Pušnik prav tako izvira iz družine treh otrok (sesta Olga in brat Janez). Njen rod izvira iz Pogleda, kjer še imam babico Stanislavo Pušnik (1943), dedek Stanislav pa je že pokojen (1934-1980).

Nepričakovan prihod moje tretje hčere Stele spominja na majhno podobnost prihoda tretjega člana v družino 'mojih' starih staršev. Karolina (1925-2009) in Franc (1920-2008) Kozar sta se leta 1968 pod svojo streho razveselila triletnega rejenca Bojana Damiša – mojega očeta. Potem, ko so imeli sina Franca (1952) že na šolanju v Ljubljani, hčerko Marto (por. Ploj) pa še v osnovni šoli se jim je družina povečala za enega člana. Kako sta takrat to doživljala ona dva, mi ni znano. Vem le, da je tam moj oče našel družinsko ljubezen, ki ga je oblikovala za sina. Od tam ni le podedoval zemljo ampak tudi vero in vso tisto srčnost, ki jo človek potrebuje za življenje. Oče je takoj po šoli šel na delo v Palomo in tam po 40 letih dela sedaj dočakal pokoj. No sedaj ima čas, veselje in zdravje za vnukinje. Srečen dedek skratka, pripravljen na vse…

Na četrtega vnuka 😉…

O tem ne bi sedaj… Lahko pa rečem, da sem bil pri vseh treh porodil zraven. Čeprav ne prenesem krvi, sem bil v porodnišnici na Ptuju Katji vsakič v oporo. Opazil sem, da je bilo z vsakim porodom manj zapletov. Bogu hvala.

Katja – moja draga žena, s katero sva se poročila 2018, izvira iz štiri članske družine. Brat Tilen je ponosen stric, prav tako tašča Nada roj. Šauperl in tast Gorazd Serk. Kot zanimivost naj povem, da ima Katjina mama še tri sestre.

No torej je lahko še ena hčerkica 😊

Vse je v božjih rokah… Mene ni strah. Ko enkrat doživiš očetovstvo in ko enkrat veš, kako otroka hraniti, ga previjati z njim rokovati, potem ti to pride v kri. In ne moreš, da bi naredil kaj narobe. Ljudje se bojijo. Tudi meni ni bilo domače. Sedaj pa mi ni nič težko. Paziti moraš na otrokovo glavo in vrat… Ampak Stela bo hitro zrasla… Še malo in se bomo začeli kopati…

Vsako otroštvo je drugačno, kako se vi spominjate svojega?

Rodil sem se v letu 1991, ko se je Slovenija osamosvojila. Starša sta pri dedku in babici živela skupaj 10 let. Na kmetiji so se redili biki, krave in svinje. Ko je deda zbolel leta 2008 in zaradi demence ni mogel več, se je kmetijstvo opustilo. 4. decembra leta 1999 smo se preselili v novo veliko bolj prostorno hišo. Takrat si nismo mislili, da bodo nekoč v njej tri hčere. Tudi v tej hiši živimo tri generacije, kot nekoč v hiši starih staršev. 

4. Adventna nedelja (18. 12. 2022) 

Pogovor: Kadivnik Elizabeta, roj. Pezdiček

Osrednja oseba današnjega evangelija je pogumni in poslušni sveti Jožef. Ob novici, da je zaročenka zanosila, je ni želel kaznovati. Ko premišljuje, kako bi jo prepustil usodi Tistega, s komer je spočela, ga Angel povabi, da Marijo brez strahu vzame k sebi. Pogum in poslušnost vesti spremlja tokratno sogovornico že 93 let.

Prva ste se vselila v dom sv. Agate, od kod pogum za novosti?

Ko mi je umrl mož Albin, sem se vpisala na čakalno listo za dom. Lani septembra sem se vselila. Takrat nisem bila navdušena nad tem korakom. Sedaj sem toliko bolj zadovoljna in mirna. Pogum me spremlja že od mladih let, ko sva hitro po vojni z dve leti mlajšo sestro Gerto ostali sami brez staršev. Morala sem se postaviti na svoje noge. V veliko pomoč so mi bili učitelji. Moji starši so jim pomagali, ob prisilni izselitvi v Srbijo po pričetku vojne. Nama so pomagali po vojni in mi priskrbeli zaposlitev v krajevnem ljudskem odboru (kot kurirka sem nosila pošto). Tam sem še zelo mlada spoznal partizana Albina Kadivnika (1927-2010). Prihajal je iz Selnice ob Savi. Njegovi starši so bili rudarji, ki so nekaj časa delali tudi v Belgiji (njegova mama je tu živela 10 let). Brez njega, bi lahko bilo ogroženo tudi moje življenje.

S čim so bili vaši starši tako nevarni takratni družbi?

Moj stari oče Štefan Pezdiček je imel gostilno poleg šole, kjer je prodajal tudi šolske potrebščine. Po smrti prve žene se je drugič poročil z Ano, ki je bila kuharica na Dunaju. Gostilno so zaprli s smrtjo dedka leta 1940, babica je umrla 8 let kasneje. Moj oče Pavel je bil eden od šestih otrok (Marijana, Rupert, Rudolf, Jožef in ______). Vseh pet fantov se je ukvarjalo z glasbo. Bili so priljubljeni muzikantje. Moja mama Ivana Pezdiček je bila hči Franca Krajnca, ki je za sladkogorsko tovarno vzdrževal konje v štalah. Te so bile nekoč tam, kjer je bil Omanov Franček.

Ne znam si predstavljati, s čim so se moji starši zamerili komurkoli. Nemci so leto 1941 najprej preganjali učitelje in domoljube. Moja družina je poizkušala preprečiti izselitev nadučiteljeve družine Borko z razlogom, da imajo dojenčka in pet let starega sina. Kljub temu so v mariborski zapor odpeljali g. Borka. Nekaj dni je moja mama še lahko prespala pri ge. Borko in ji pomaga, potem so prišli s tovornjakom še ponjo in otroka. Takrat so naši družini zagrozili, da jo bodo prav tako izselili, če bomo vztrajali. Po naročilu gospe Borko je oče poskrbel za njihove dragocenosti tako, da jih je zakopal na šolskem zemljišču blizu gozda. Le on je vedel zanje.

Med vojno na Sladkem Vrhu in Vranjem Vrhu ni bilo zaznati partizanov. Moj mož je z njimi prišel šele po vojni. Gospa Borko se je iz izgnanstva vrnila po tem, ko so odpeljali in likvidirali moje starše. Vedno si je očitala, da ni prišla prej in bi vsaj poizkusila preprečiti najhujše.

O vseh teh grozotah povojnega strahopetnega nasilja vem veliko. A tega ne želim opisovati, ker nikomur nočem prebujati slabe vesti. Nebeški Oče je milosten do slehernega, ki se mu odpre. Zlo greha grešnika zapira v ječo strahopetnega poniževanja samega sebe. In prav tega nas rešuje novorojeni odrešenik v Božičnih jaslih. On nas vabi, da objamemo vse ranjeno in nemočno, ter občutimo očetovo moč odpuščanja. On daje pogum za novosti – za večnost!

Srečna sem, da sem imela dobrega moža. Z njim sva si ustvarila čudovito družino štirih otrok (Albina, Branko, Jože in Bojan). Žal sta dva sinova že pokojna. Z možem sva si oba z delom v Palomi pridobila spoštovanje in zaupanje. To sva po najboljših močeh posredovala otrokom in vnukom. 

3. Adventna nedelja (11. 12. 2022) 

Pogovor: Jože Bračič

Jezusovi učenci posredujejo Janezu Krstiniku sporočilo: »Slepi spreglejujejo, hromi hodijo, gobavi so očiščeni, gluhi slišijo, mrtvi vstajajo, ubogim se oznanja evangelij.« Vse to se dejansko vrši v domovih starejših, kjer se dogajajo pravi čudeži za tiste, ki sprejmejo ta način življenja. Pred seboj imamo zgodbo domačina Jožeta, ki je zgodaj šel v domu Idila v Vukovskem dolu.

Glede na vaše objave fb profila imate zelo dinamično življenje?

Ja res je. Ko sem pred 17 leti vstopil v ta dom, si nisem mislil, da bom tu tako zaživel. Desno stran telesa sem imel poškodovano že prej od padca. Ko me je po levi strani oplazila še kap, mi ni preostalo drugega, kot da iščem pomoč v domu. Odhajal sem s precejšnjo stopnjo nezaupanja in odpora. Doživel pa sem pravo nasprotje pričakovanj. Tu v Idili vse kipi od družabnosti. Nenehno se odvijajo delavnice, srečanja, predstave… Z malo prijaznosti, se da hitro spoznati stanovalce, z njimi navezati stike. Tukaj je mlado osebje, ki človeku vrnejo smisel za napor pri učenju veščin, ki človeškemu življenje vrne določeno mero samostojnosti, avtonomnosti in dostojanstva.

V teh letih ste se naučil komuniciranja po družabnih omrežjih.

Leta 1972 v času služenja vojaškega roka v Nišu sem bil v specialni enoti vezistov. Vsaki dan smo se urili v vzpostavljanju radio komunikacijskih povezav med vojaškimi enotami s težko in drago opremo. Od takrat imam veliko zanimanje za komunikacijo. Za tisti čas je bilo nepredstavljivo, fotografirati, natipkati, ali poklicati po tako lahkem in zmogljivem aparatu, kot je to danes mobilni telefon. Nosili smo težke svinčene akumulatorje, antene, postaje, žice in drugo. Rad sem to počel. Vedno me je zanimala tehnika. Še danes me. Hvaležen sem, da smem imeti v sobi osebni računalnik in biti z njim povezan s prijatelji iz celega sveta. Znanci iz Švice so me vprašali: »Bi hotel imeti računalnik?« »Lepo prosim!« sem jim ponižno odgovoril. Hitro sem se naučil osnov računalništva in takoj spoznal: »Računalnik brez interneta je kot kristjan, ki ne moli.« Imaš lahko vse zakramente, lahko znaš vse molitve, lahko veliko veš o Bogu in o ljudeh, a če z njimi ne gojiš pogostih, spoštljivih vsakodnevnih stikov, si kot računalnik brez interneta. Prazna škatla. Bolj kot dragi računalniški elementi, se vrednost računalnika skriva v sposobnosti kompatibilnega povezovanja z drugimi računalniki in sistemi.

Torej so vas pravega računalništva učili predvsem vaši starši?

Ja. Lahko bi rekli. Oni so me najprej naučili živeti. In za življenje potrebuješ kruh. Nekdo mora biti dober kot kruh in življenje se bo nadaljevalo. Mene še danes snežničani poznajo po imenu 'Pekov Pep'. Moj oče Jože Bračič (1924-1982) je bil pek, moj dedek Jože Bračič je bil trgovec in pek. Bil je predsednik OF, ki je pravočasno in pravično razdelil imetje med očetom in tetami, da naši družini niso ničesar nacionalizirali. Lepe spomine imam na šolo. V tretjem razredu me je učila Olga Markovič. Seveda sem najpomembnejše za življenje sprejel v družini. Mama Štefka (roj. Štandekar, 1927, Vranji Vrh) je izhajala iz družine, kjer je bil oče Mihael orožnik na Dunaju. Jaz sem bil prvorojenec 1953, sledi Milan 1955, Janko 1960 in Igor 1968. Z vsemi ima lepe stike. Akademsko je med brati najbolj uspel Janko, ki je doktor matematičnih znanosti in predava v Ljubljani. Z njim se rad pogovarjam tudi o komunikaciji, tehniki in o vsakdanjem človeškem življenju. Tega nam vsem najbolj primanjkuje.

In da ne pozabim, zelo ponosen sem na mojega sina Aleksandra. 

2. Adventna nedelja (4. 12. 2022) 

Pogovor: Berto Nikl roj. Vajngerl

»Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze!« je središčno sporočilo današnjega evangelija. Iz ust Janeza Krstnika prihaja neustrašno vabilo k spreobrnjenju, ki je privlačno za ljudi. Ti se mu množično dajejo krstiti priznavajoč svoje grehe. Farizeje »gadjo zalego« ta pojav preseneča, zato pridejo v kontrolo.

Kako se pripravljala Gospodovo pot?

Preden sem Bogu pripravila pot, so meni moji starši in stari starši pripravljali pot. Oče Rupert (klicali so ga Bertl) Vajngerl (1911-1978) je bil čevljar brez svoje obrti. V Lenartu je delal pri obrtniku Gumzeju. S tem delom je nadaljeval na Zg. Velki v hiši ob policijski postaji – kasnejšem 'Caplu'. Poznala sem tudi njegovega očeta, ki je umrl leta 1950, ko sem bila stara 6 let. Moj dedek je bil 2 krat poročen. V prvem zakonu sta se mu rodila dva sinova Anton in Oto, ki sta oba odšla v Nemčijo. V drugem zakonu se mu je rodilo 5 otrok, nekaj ste jih že omenjali v prejšnjih knjigah (Štefan, Nanika por. Štandekar, Jurij, Rupert in Maks).

Na dan mojega rojstva je umrl oče moje mame Ane Rebernik. Tako sem jaz najmlajša v družini pripravila pot njemu - najstarejšemu. Dedek je bil iskan tesar in mojster pri nas in v Avstriji. Zanj je veljalo reklo: »Kar oko vidi, mora roka znati narediti!« Mamina mama Ana je umrla pri 30 letih in zapustila štiri otroke. Ano, Mico, Štefko in Anzeka. Teta Štefka je služila pri Pivec Jožeku, teta Mica pa pri naših sosedih Vajnhandlih. Z njimi smo kot družina veliko sodelovali in si drug drugemu pomagali.

V naši družini je bilo 6 otrok. Najstarejši je bil Slavko roj. 1935. V prometni nesreči je umrl pri 44 letih kot sopotnik. Zapustil je dve hčeri Viktorijo in Brigito. Franc roj. 1936, je že več kot 50 let v Nemčiji, kjer je posvojil hči. Sestra Draga roj. 1939 je poročila Lorenčiča, njen sin Darko vam veliko pomaga pri obnovi župnišča. Anton prav tako v Nemčiji že več kot 50 let. Njegovi hčeri sta Karmen in Roberta. Mirko (1943-2020) ima tri otroke Ireno, Lidijo in Viktorja.

Najlepši odgovor na vprašanje, kako se pripravlja Gospodovo pot je odgovor, da se posreduje življenje. Od bratov in sester imam jaz še največ otrok. Zelo sem ponosna nanje. Prva je Erika, rojena 1967. Drugi je Janez 1969. Tretji je Drago (Matjaž, Miha in Maša). Četrti je Gregor (Svit in Zarja). V starosti sem vesela njihovih obiskov. Nimam veliko, da bi lahko kaj dala, še vedno pa jim lahko dam svojo izkušnjo, lepe želje…, morda molitev.

In kako Gospod vam usmerja pot?

Vzgojena sem bila v malo preveč ubogljivo deklico. Kot najmlajša, sem šla s starši ob nedeljah k jutranji maši, potem pa na kislo župo k Krispanu ali Javšniku, to je bil največji dogodek tedna. Mamine besede: »Ti boš pa doma!« sem vzela kar preveč zares. In sem ostala. Dlje kot na delo k sosedom Vanjhandlom ali Jevšnikom sem šla zelo redko. In ko sem šla, sem spoznala Hancija Nikla – očeta mojih otrok. Majda, hči Majhenič Slavkota, je rekla mojemu očetu, da bi šli v kino v Sladki Vrh. Oče me je vedno imel rad in je bil popustljivejši od mame.

Majda sedaj živi v Avstraliji. Nekoč nekdaj sem še jaz mislila iti od doma, pa nisem. Z Majdo sva še danes zelo povezani. Njena hčerka Brigita me rada obišče, ko pride v Evropo.

Moja pot je sedaj vse pogosteje usmerjena k zdravnikom. V nesreči sem si zlomila kolk in stegnenico. Imela sem težko operacijo. Potem pa še nerodnost z berglami. Hkrati sem si zlomila obe roki. Še obraza si nisem mogla umiti. Bogu hvala za hčerko Eriko in njeno potrpežljivost. Gospod mi po njej usmerja pot.  

1. Adventna nedelja (27. 11. 2022) 

Pogovor: Veronika Tapajner roj. Knuplež

Božja beseda prve adventne nedelje nas vabi k budnosti. A ne k budnost za lumparije, ki kradejo našo pozornost, ne da bi se tega zavedali. Povabljeni smo za budnost v pričakovanju Gospodovega prihoda pri katerem lahko ustvarjalno sodelujemo kot božji otroci. 

Kako se po vašem pričakuje Gospodov prihod?

Lep zgled imam v očetu Juriju Knupležu (1894-1960). V bolnišnici na Dunaju se je 10 mesecev zdravil in pričakoval vrnitve domov. Doma ga je čakalo delo na kmetiji in delo izučenega sodarja. Na 'štero' je hodil izdelovati raznovrstne lesene pripomočke. Prav tako potrpežljiva je bila tudi mama Terezija roj. Drašak (iz Sp. Partinja 1904-1975), ki je na svet rodila 10 otrok, od katerih je 6 preživelo otroštvo: Terezija poročena z Jožetom Perkom; Srečko, Magdalena por. Šparavec, Franc, Marija por. Lorbek in jaz – najmlajša. Z očetom, ki je živel na Ploderšnici 30, se je mama spoznala preko sestre Marije, ki je poročila očetovega soseda Karnerja. Starša sta bila budna za vsak milostni dar, ki je zrasel na 4 he skupne zemlje (gozd, njive, travnik in 'sadonosnik'). Moja naloga je bila nošenje mleka k obvezni oddaji in skrivanje male kible. Dobrote masti in mesa sem morala skriti v gozdu, da nam ne bi vsega vzeli, kar so našli. Vse smo predelali doma. Kupovala se je le sol, sladkor…

Kako ste v življenju pričakovali Gospodov prihod?

V življenju sem imela eno zelo veliko milost. Na prejem prvega svetega obhajila me je pripravljal g. kaplan Jože Rajhman, ki je bil pri Mariji Snežni od leta 1950 do 1955. Bil je svetniški kaplan. Še danes se spomnim njegovih besed in naukov, s katerimi me je pripravil na prihod Jezusa v moje srce. Uro in pol smo imeli poti v šolo. Pozimi nas je bilo strah zgodnjega mraka. Strah nas je bilo Rajšpove gomile in Jančičevega Kogla – kakor so nekoč imenovali snežniško pokopališče. A k verouku smo šli izredno radi. Od kaplana Rajhmana sem prejela polovico svoje vere. Drugo polovico vere sem prejela od doma. G. škof ga je poklical k sebi na škofijo, imel je res čudovite sposobnosti in darove, ki so prebujali vero v ljudeh.

Z možem Janezom Tapajnerjem (1937-2016) sva imela milost dočakati tri velike prihode Gospoda v najino življenje po treh čudovitih otrocih (Janez 67, Jožef 68 in Rosemari 77). Njihovo odraščanje je bilo nekaj nepopisljivega – skrivnostnega. Moževa odsotnost v tujini in pričakovanje njegovega prihoda je bilo zame vedno nekaj zelo intenzivnega in napornega.

Leta 1975 smo se preselila v Mb na Pobrežje. To je bila zame velika prelomnica. Zaposlila sem se v Domu Danice Vogrinec… ko ni bilo možnosti vrtca za hčer, sem pustila službo, se potem ponovno zaposlila v vrtcu in končno dočakala upokojitev. Maribor me je oddaljil od dela na zemlji, ki me je veselil. Našla sem si druge hobije. Najbolj ponosna sem na nabožne risbe, ki sem si jih s pomočjo fotografskega spomina vtisnila globoko v srce in jih potem risala. Poskrbeli smo, da so te umetnine cerkvenih ornamentov danes lepo uokvirjene. Gre za nabožne motive iz mašnih plaščev štol, pluvijalev, idr. Prav tako sem prepisovala pomembne marijine verze in misli papežev.

Čeprav sem zapustila deželo in se preselila v mesto, sem vedno gojila svojo vero v dobrega Boga: z rednimi obiski svetih maš, z pogostim romanji, s pogostim obiskom Marije Snežne in predvsem z osebno molitvijo. Še vedno znam na pamet moliti Marijine litanije. Letos sem prišla v dom sv. Agate v Lenartu, to je prelomnica na katero se moram še privaditi.   

34. Nedelja med letom (20. 11. 2022) 

Pogovor: Bezjak Franjo/Franc in Marija/Majda roj. Methans

Danes je zadnja nedelja v cerkvenem letu - nedelja Kristusa Kralja. V evangeliju poslušamo odlomek v katerem Jezus tolaži spokorjenega razbojnika z besedami: »Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju.« Sijaj Jezusovega kraljevanja je v vlivanju zaupanja. Tudi v najbolj obupnih situacijah.

Kje vse sta bila obdarovana z zaupanjem?

Franjo: Dedek Peter Sporiš me je obdaroval z nepojmljivim zaupanjem, ko me je prvič prepoznal vrednega paziti na konja, ki sta naju peljali na različna žegnanja prodajat keramične izdelke. Dedek jih je sam žgal. Bil sem najstarejši od sinov v družini 7ih otrok (Ana 39, jaz 40, Jože 41, Mimica 46, Pepca 48, Fanika 50, Branko 55). Starša Franjo (1919-1986) in Cilika roj. Sporiš (1914-2007) sta nas z zgledom in besedo nenehno zasipavala z zaupanjem. Drugih daril niti nista imele. V spominu mi ostaja romanje k Mariji Bistrici. Z družino smo se peljali s vozom iz rodnega Kumrovca. Nazaj grede nas je bilo otroke strah teme. Nedavno tega so neznanci napadli očeta in ga oropali denarja in dedkove spominske ure, ko se je vračal iz tržnice v Zagrebu. V temi smo si otroci ob vsakem šumu domišljali razbojnike, nismo hoteli sedeti na strani voza kamor bi lahko skočili razbojniki. A sta nas starša znala pomiriti tudi v temi.

Marija: Ko pomislim na velik rod očeta Franca Methansa (1926-1985; strici in tete: Tiliki por. Kurnik, Mimiki por. Klobasa, Haniki por. Ankovič, Antonu, Leopoldu, Margareti por. Škofič in Anici por. Verbošt) in na trdi boj maminega rodu sem ponosna na velik dar zaupanja, ki so ga moji predniki živeli. Mama Pavla roj. Juvan (1926-2006) je izvirala iz Savinske. Med vojno je delala v partizanski bolnici. Njen oče je pri 33 letih umrl in zapustil štiri otroke (Jožeta, Pepco, Franco in Pavlo), ki so bili primorani iti zgodaj od doma. Mama je s sedmimi leti že 'služila'.

V otroštvu sem odraščala z leto dni mlajšo sestro Pavlo. Leta 1967 sem s 15 leti šla tudi jaz služit. Na Dunaju sem leto in pol kot negovalka dojenčkov delala v bolnišnici, ki so jo vodile zelo stroge redovnice. Ob 9h so nam že ugasnile luči. Vrnitev domov je bilo zame veliko olajšanje. Kmalu zatem sem se zaposlila v sladkogorski tovarni, kjer sem po več kot 39 letih dočakala upokojitev.

Med vama je zraslo globoko zaupanje…

Dedkova obrt žganja glinenih izdelkov, me je pripeljala do poklica keramičarja. Sprva sem delal na Gorenjskem, 1966 sem šel v Nemčijo. S pridobljenimi izkušnjami sem začel kot samostojen obrtnik. Na Štajerskem je bilo moje prvo delo v bloku nasproti zavoda. Spoznal sem se z Majdo in poti nazaj ni bilo. Poročila sva se leta 1970. Sledila so dela v Mariboru, Cerkvenjaku, Lenartu… Kot je raslo podjetje, tako je rasla tudi najina družina. Prvorojenka Saša, živi v Radgoni kot umetnica slikarka in kiparka (vnuka Jakob in Izidor). Sonja je profesorica sociologije, ki je v svojem doktoratu obravnavala temo: Kristusove neveste, Žensko redovništvo na Slovenskem v 20. stoletju. Aktivno se ukvarja tudi z muzejem norosti na Tratah. Najmlajši sin Boris je gradbeni inženir. Na minulo martinovo nedeljo zvečer je postal tretjič očka (otroci Rok, Zarja in Bor).  

Ponosna sva na svojo družino in na najin rod, ki si je s trdim delom služil kruh. Enako sem ponosen na vse prostovoljne funkcije, s katerimi sem služil razvoju kraja kot sekretar partije, vodja socialistične zveze, predsednik društva upokojencev 12 let… 

33. Nedelja med letom (13. 11. 2022) 

Pogovor: Terezija Ploj roj. Paurič

Jezus nas vabi, da namesto minljivega okrasa občudujemo pričevanje stiskanih. Stiski ne moremo ubežati, vendar ta nima nikoli zadnje besede. S stanovitnostjo si človek pribori marsikaj, četudi raste iz majhnega.

Katera stanovitnost vas spremlja od malega?

Od malih nog me spremlja predvsem stanovitnost pri delu. V moji družini se je delalo celi teden. Oče Mihael (1905-1977) in mama Ana (roj. Polič 1908-1995) sta nam le ob nedeljah dovolila počitek. Pa še takrat, se je šlo k maši. Tudi če ti ni bilo za iti in bi se rad izgovarjal na bolezen, si vendarle šel. Starejši so šli k jutranji, otroci pa k pozni in še popoldne k večernicam. Oče je izhajal iz 7 članske družine. Babica Hanika in dedek Karel sta imela otroke: Anzeka, Jožefa, Marijo, Mihaela in strica, ki je padel v vojni. Mamina družina je štela 8 otrok. Botra Šiško Ana je izročila naši družini posest v Zg. Porčiču, saj sama nista imela otrok, ki bi ju preživljali.

Od rok mi ni šlo le vsakdanje delo na kmetiji. Pol urna pot v šolo mi je bila v veselje, saj sem bila pri učiteljih pogosto pohvaljena. Upravitelj je nagovarjal moje starše, da bi mi dovolili iti v trgovsko šolo, pa je bilo to za starša nepredstavljivo. 5 let starejša sestra Lizika, se je ravno v času konca moje OŠ, odselila od doma. S tem so name padla vsa odgovornejša opravila in vodenje leto dni mlajše sestre Anike. Pri starših ni bilo veliko popuščanja. Delo doma, delo pri drugih in nobenih neumnostih. Šele pri 20 letih, sem šla na daljši obisk k stricu Anzeku v Avstrijo. Pojavila se je priložnost za delo v salzburškem hotelu. Zagrabila sem priložnost. To je bilo prvič, da za neko odločitev nisem iskala potrditve pri starših. Šele ko sem jim poslala 1. plačo, sem jim upala povedati kje sem. Po pol leta sem se vrnila na velikonočno praznovanje. Gotovo bi se vrnila, če ne bi spoznala Friderika Ploja (1934-2004). Izhajal je iz 6 članske družine. Starša Ivan in Jožefa roj. Onič sta imela: Anzeka, Frančeka, Poldiko por. Šuman in Friderika ali Frica ali Frideka. Pri 22 letih sem ga oženila 1964 pri Sveti Trojici. Skozi teden je bil vse dni zdoma, kot zidar v Avstriji. Z denarjem je kupil to zemljišče z malo hišo od Polanc/Grilanecovih. Težko sem se navadila bližine pokopališča. Da ne bi bila sama v hiši, sem v rejništvo vzela enoletno deklico Vilmo Haupman. 1966 je prišel sin Silvek, 1973 pa hči Zdenka. Dela je bilo za vse dovolj. Dve kravi in pet bikov je od mene terjalo trdo delo. V najem smo morali jemati še druga zemljišča, da ni bilo pomanjkanja.

Tudi otroka sta prevzela delovne navade z vztrajnostjo. Ker je bil oče znan zidar daleč naokrog, je tudi sin šel po njegovih stopinjah in še danes iskan zidar. Atek, kakor sem vedno klicala moža, je poleti zidaril, pozimi pa izdeloval vrata, okna in drugo.

Hči Zdenka je svojo vztrajnost kazala doma in v šoli. Eni so hodili na bazene, ona pa je delala doma in za šolo. Po srednji ekonomski šoli je nadaljevala študij ekonomije in ob delu končala visoko šolo iz ekonomije. Končno še magisterij iz turizma. Po očetu ima velike gradbeniške sposobnosti. Vodila je celotno adaptacijo hotela Donat v Rogaški Slatini, kjer je tudi iz nule gradila hotel Atlantido. Atek je bil nanjo zelo ponosen. Gotovo si želi, da bo izvoljena za županjo. Njene sposobnosti in odgovornosti so počasi rasle, zato me ni strah, da ne bi bila sposobna tej pomembni nalogi.

Od malega me spremlja tudi vesele do obiskov. Sedaj raje vidim, da obiski pridejo k meni. Sama se težko kam odpravim. Župnijski kuharici Anika in Lizika sta radi prihajali, prav tako drugi farani. Lahko me razumete, da sem najbolj vesela obiska vnukov Denisa in Damijana.

32. Nedelja med letom (6. 11. 2022) 

Pogovor: Ana Kocbek roj. Krajnc

Ko se staramo, se z leti zdi, da poznamo več pokojnih kot živih. Sveto pismo nas pouči: »Bog pa ni Bog mrtvih, ampak Bog živih, kajti njemu vsi živijo«. Zato je namesto tarnanja primerneje vztrajati z vero in močno voljo do življenja. Prav to jasno izpričuje tudi tokratna sogovornica Anica.

Danes je tretjič, ko sem vam prišel prisluhniti…

Ja imam precejšnje težave z zdravjem, prvič se nisem dobro počutila, drugič so me ravno peljali na urgenco, tokrat pa bova govorila, pisala, da se bo kar kadilo… :)

Od kot ta volja, da se kar kadi?

Iz Gorice… Od tam je moja mama Emilija Krajnc (1907-) Dedek Jožef Krajnc je tam služil vojsko. Ko se je tam začela 1. svetovna vojna (1914) je dedek mamo in starejšega brata Jožefa s kartico poslal k sorodnikom v Svečane od koder je izhajal moj oče Karel Kniplič (1899-). Mama je pri 12 letih izgubila mamo in dobila mačeho… tudi njeno življenje je zaznamovano z močno voljo… vztrajnim bojem in zaupanjem.

Oče je delal na kmetiji na Počeniku 4. Mama je s pridnostjo dobila še kakšno vrečo krompirja ali kakšen dinar s služenjem kmetom. Ni bilo lahko, zlasti ne po vojni. Imeli smo kravo, kozo… predvsem pa sadno drevje. Oče je znal s sadjem vseh vrst, da smo ga imeli od pozne pomladi do pozne jeseni… Preskrbeti je moral pet otrok: Ljudmilo (1926 por. Kocbek); Dragota (1931); mene (1941); Marto (1943 por. Turk, edina še živi); Jožefa (1945-2020).

V OŠ sem hodila v Jakobski dol in na Velko. Že med počitnicami sem delala v sektorju na Tratah, spominjam se nogavic, ki sem si jih lahko kupila. Ker tu na deželi ni bilo birme, sem v 4. razredu šla k birmi v Maribor. Z 18 leti sem se redno zaposlila v Sektorju. Po 5 letih sem se poročila s Francem Kocbekom (1940-1993) najmlajšim od Kocbekovih otrok. Njegova starša Kocbek Jožef in Antonija roj. Križan sta imela pet otrok: Antonija por. Pak, Joćef, Zofija por. Fluher, Ivanka por. Jarc in Ida por. Dreizibner. Njun najstarejši sin je bil poročen z mojo najstarejšo sestro Ljubmilo. Po poroki sva se preselila v Sladki Vrh v blok in oba hodila v službo v Palomo. Poznala sem ga od otroških let. Prvi se nama je rodil Branko, potem Zlatko in najmlajša Leonida, ki si je v Nemčiji ustvarila družino.

Mož je mlad je zbolel za rakom, se zdravil in boril, kljub temu pa mlad umrl, malo po tem ko sva se vselila v to hišo na Gradišču.

Pokopali ste moža in sina… mnoge ste že pospremili v večnost…

Ja, res se zdi, da poznam že več pokojnih, kot živih… A s temi temnimi mislimi se ne pogovarjam. Pred 10 leti smo se veliko družile 4 vdove z enako usodo. Vsako srečanje ti odpre nova obzorja. Če pride obisk vedno kaj novega zveš… Včasih sem redno hodila k maši, potem smo šli v bife, pa v trgovino… in kljub vsemu sem imela kosilo skuhano pravočasno. Sedaj so noge obnemogle in ne gre več tako kot včasih. Vseeno pa se še vedno pokličemo po telefonu in sem tako na tekočem z vsem.

Lani sem praznovala čudoviti 80 jubilej. Prišla je sestra Marta iz Maribora in cela gora nečakov. Nečaki me vsi kličejo teta Anica. Tudi župnik me lahko tako kliče, če hoče J. Rada se pohecam, voljo do življenja bom ohranila, kot so jo moji dragi domači. Nazadnje sem skrbela še za svojega brata Jožefa, nisem dovolila, da bi mu zmanjkalo dobre volje. 

31. Nedelja med letom (30. 10. 2022) 

Pogovor: Marija Kukovec roj. Bauman

Kakor nekdaj Zaheja, tudi nas Jezus nagovarja z besedami: »Danes moram ostati v tvoji hiši!« Prepoznamo te njegove besede v našem vsakodnevnem življenju? Še več, on nam nenehno sporoča: »Danes je v to hišo prišlo zveličanje… Sin človekov je namreč prišel iskati in odrešiti, kar je izgubljenega.« Kdor pozorno prisluhe življenjski pripovedi Marije Kukovec, zazna odrešenje…

Odrešenje v življenju vaših staršev…

Moj oče Anton (1904- 19--) izhaja iz Apač iz nemške družine. Mama Marija roj. Končnik (1905-2004) je bila takoj ob rojstvu dana v rejništvo in svojih korenin ne pozna. Delala je v Kaprunovem gradu pri ruskem zdravniku, ko je tja prišel mlad zidar, s katerim je navezala vseživljenjsko vez. Rodilo se jima je 10 otrok. Prvorojenka je umrla po treh mesecih; sledili so Anton (1929), Gustl (1930), Oto (1932); Ladislav (1935); Ernest (1936); jaz (1937); Boris (1938); Franc (1942); Ema por. Selinšek (1944); prišel . Naneslo je, da je oče kot zidar tam delal in prišel v stik z mamo. Družina se je sem na trate preselila, ko sem dopolnila 1. leto starosti. Strice in tete smo hodili obiskovati v Avtrijo, spominjam se še zminiranega mostu, na katerega so namestili nadomestno ozko brv. Prvi razred OŠ sem obiskovala v Avstriji v Cmureku. Konec vojne je prinesel mnoge spremembe. Ponovno sem začela obiskovati prvi razred, tokrat v Lokavcu. Za našo družino je bilo nadvse nemogoče razumeti, zakaj so »kopuntarji«, kakor so pogosto imenovali novo oblast, z začetkom svobode zaplenili vse premoženje in odpeljali očetove starše in tete, skupaj z mojim bratom Ladijem, ki je bil pri njih na počitnicah. Za mojimi starimi starši so izginile vse sledi. Po enem mesecu iskanja pa so iz Kočevja pripeljali brata Ladota. Bil je ves umazan in krastast. Noge je imel odprte. Ves čas se je hranil na nepredstavljiv način. Živ je bil odrešen gotove smrti v taborišču. Brat Ladislav se je ponovno rodil še enkrat, ko je preživel nesrečo ob eksploziji najdene bombe, ki so po vojni povzročala gorje.

Odrešenje v vašem življenju…

Spominjam se, da sem bila v mladosti poslana k šivilji, da me nauči njene obrti. Pri njej sem preživela mesec dni, medtem ko nisem smela v roke niti enkrat vzeti šivanke. Izkoriščali so me za varstvo otrok, za delo v štal in drugo. Zbežala sem domov. Čutila sem se odrešena, ne le grobega izkoriščanja, pač pa tudi nezaupanja, ki sem ga bila deležna. Moje naslednje delo je bila služba varstva otrok v Mariboru pri nekem direktorju. S sedemnajstimi leti sem šla v mesto in tam ostala leto in pol. Ko sem pisala prošnjo za delo v zavodu na Tratah in za delo v Palomi, sem se odločila za tisto, ki je bilo najprej odobreno. V tem zavodu sem delala vse do upokojitve. To je bil čas, ko sem spoznala svojega moža Radka (Kondrada) Kukovec iz Žerjavc. Kot moja mama, sem tudi jaz svojega moža srečala pri delu. Kot dimnikar je prišel na Trate k žagi ometat dimnike. Poročila sva se februarja leta 1959. Kmalu se je rodil sin Ratko (z ženo Renato ima hčerki Bojano/vnuk Nino in Natašo/vnuk Vid), čez 8 let pa še sin Darko (z ženo Tatjano ima hčerki Majo/vnukinji Nuša in Neža ter Anjo/vnuk Maj). Želela sva biti na svojem, zato sva se preselila v hišo okraj kapele pri Kaprunovem gradu. Čez 10 let, ko je bil moj oče že zelo bolan in je potreboval pomoč, sva se vrnila na dom in poskrbela zanj. Mož mi je hitro umrl pri starosti 59 let. Zadnjih 10 let je težko govoril, saj mu je rak napadel glasilke. Podobne starosti sta umrla tudi njegova starša. Moja mama pa je nasprotno z bistro glavo dočakala skoraj polnih 100 let. 

30. Nedelja med letom (23. 10. 2022) 

Pogovor: zakonca Borovinšek Stanko in Angeli roj. Raduha

Ko apostol Pavel zapiše: »Dober boj sem izbojeval, tek dokončal, vero ohranil,« ni niti malo prevzeten. Ne primerja se z drugimi, kakor to počne napihnjen farizej pred cestninarjem. Pavel ponižno slavi Boga, za božje milosti, ki so ga rešile iz levjega žrela, ga osvobodile vsakega zla dejanja in rešile v nebeško kraljestvo. Kdor si je kdaj vzel čas za srečanje z zakoncema Borovinšek doživlja njuni zgodbi, kot zgodbi odrešenja.

Oba sta borca v svojem življenju… kje sta jemala moč…

Stanko: Tri leta sem se boril z alkoholom. Končno je zdravljenje uspelo. Boga slavim za vztrajanje. Zasluge gredo mojim domačim, da so zaupali vame. Sedaj ko sva z ženo Angelco skupaj že 33 let, sem ji neizmerno hvaležen za njeno podporo. Kot monter centralne kurjave sem imel zahtevno službo na terenu. Popoldanska obrt je bila prav tako dodatna obremenite, ki je brez žene ne bi zdržal.

Angela: Moje otroštvo je bilo zaznamovano z mamo samohranilko in hrepenenjem po očetu. Čeprav se zaradi maminega dvoma niso uresničile želje, da bi postala učiteljica, ko sem za to imela vse možnosti, vključno z štipendijo, se nisem zagrenila. Prejela sem dar, da cenim ljudi s podobno usodo. Študij ob delu, končana višja upravna šola, delo v Palomi je moja osebna življenjska pot. Hvaležna sem, da sem na tej poti vedno našla ljudi, ki so mi trpljenje spremenili v praznovanje. Med njimi najbolj izstopa mož Stanko.

Vajine korenine…

Stanko: Moj oče Jože Borovinšek (1915-2001) je bil doma iz Zavč in je 1936 prišel k Mariji Snežni kot organist. Tisti čas je škofija izbrala in ga poslala sem kot na njegovo prvo delovno mesto. Pred tem je študiral glasbo v Ljubljani. Ta poklic je imel že moj dedek Franc (1845-), poročen z Marija roj. Kmetič (1949-), ki je umrla tu, saj jo je oče na stara leta vzel k sebi. Svoj rod imam opisanega do leta 1750. Poleg orglanja je oče honorarno delal na pošti, nadomeščal je dopuste in bolniške, pobiral RTV naročnino, stregel na gostijah. Z mamo Ano roj Bauman (1912-1999), ki je vodila kuhinjo, sta organizirala več kot 100 porok. Znana sta po tem, da sta bila več kot 30 birmanska botra. Poročila sta se leta 1940. Prvi se je rodil Jože (1942-2014, poročen s sestro Sinič Pepike – Marjeto, hči in sin), drugi sem jaz (1950 imam sina Roberta). Mama Ana je bila zelo sposobna žena. Bila je sposobna šivilija, ki ni mirovala niti trenutek. Čeprav je pri 3 letih v vojni izgubila očeta Jožeta Baumana (-1915), je v sebi vedno ohranila toliko življenja in sposobnosti, da so jo ljudje res cenili. Njena mama Marija roj. Kunter (sor. s Tonetom Kuntnerjem) je ostala sama s štirimi otroci: Pepekom (ostal na domačiji), Ernestom, in Johanom. Na otroštvo imam čudovite spomine, četudi sem kdaj pozabil opoldne zvoniti in jih za to dobil od očeta. Oče – organist je v kraju veliko pomenil, mama pa je ustvarjala čudoviti topel dom ne le zame in brata, pač pa za vse krajane in posebej za duhovnike, ki so se pri nas doma vedno ustavljali na kavi ali kosilu.

Angela: Mojega očeta Franca Raduho sem srečevala pozneje. Vesela sem, da sem se preko Jelke in Brankota zbližala z njegovo družino. To mi veliko pomeni, da smo prešli onkraj bolečine in ohranili spoštljivo vez. Kot tašča je bila šivilja tudi moja mama Marija roj. Mlinarič (1934-2017). V Avstrijo je hodila v službo, tu na Tratah pa začela graditi hišo. Do konca OŠ sem živela pri njenih starših Mihaelu in Mariji roj. Zadravec. Dedek je babico pripeljal iz Prekmurja, od koder so izvirali tudi njegovi starši. Tam v Odrancih sem prejela sv. birmo. Po poroki sem za svoje sprejela tudi Stankotove starše. Ančka je bila res najboljša mama in tašča ob enem, kar bi si jih lahko predstavljala in srečaš.

Zaupala sta mi, da se v kratkem se preselita v Cerkvenjak. Želim vama obilo zdravja in blagoslova na novem domu.

Hvala.

29. Nedelja med letom (16. 10. 2022) 

Pogovor: zakonca Vogrin Karl in Jožica roj. Holer

V današnji priliki srečamo vztrajno vdovo, ki prosi pravice pri brezbožnemu sodniku. Ta se usmili vdove zaradi njene nadležnosti. Jezus priliko predstavi kot zgled nenehne molitve, ki se ne naveliča zaupanja.

Jožica po vaših starših ste prejeli zgled nenehne molitve…

Pri nas doma se je veliko molilo. V adventnem času je vsaki dan šel kdo iz naše hiše k sv. maši. V zimi so bile zjutraj v snegu potlačene globoke gazi ljudi, ki so šli v cerkev. Velik zgled vztrajnosti je izpričala moja mama Ana Holer roj. Oswald (1926-2013), ki je bila zvesta pevka v cerkvenem pevskem zboru. Pri tem je bila deležna odločne podpore mojega očeta Janeza Holerja (1919-2004) – kmeta, ki je pokončnost ohranil, čeprav so ga po drugi svetovni vojni razlastninili za polovico premoženja. Kot najstarejša sem v družini med drugimi opravili prevzela odgovornost tudi za molitev, ki sta jo posnemala dve leti mlajši brat Janez / Hanci (1953) in pet let mlajša Anica (1956). Molitev je prednikom pomagala prebroditi velike stiske. Na primer babica Marija Holer roj. Weinhandl (1894-1970) je zgodaj odovela. Mož ji je mlad umrl za takrat neozdravljivo boleznijo tuberkoloze. Sama je ostala na veliki kmetiji z mojim očetom in njegovo sestro Marijo Holer (roj. 1921) Prav tako sta bila vajena molitve tudi stara starša: Alojz Oswald in Jožefa roj. Nudl. Njun prvorojenec Herman (1921-1944) je mlad padel v Rusiji, njun najmlajši sin Franc (1929-2005) si je z Barbaro roj. Slaček (1927-2017) ustvaril družino s tremi otroki (Hermino, Jožico in Francem).

Karl katera oblika vztrajnosti vam je najbolj domača?

Še najbližje mi vztrajnost pri delu. Delo na kmetiji s kravami, pujsi in kokoši predstavlja nenehen napor in veliko ročnega dela. Mnoge poti sem prehodili peš. Orali smo z voli. Za vleko z brano

smo imeli konja, katerega smo lahko zapregli. Peljal nas je na mnoge konce, tudi do Sveti Trojici. Na to romanje še hranim dragocen spomin. Oče Jože Vogrin je namreč mlad umrl. Rojen 1898 je leta 1945 doživel kap, čez pet let pa umrl. Mama Martina roj. Fanedl (1917-2009) se je drugič poročila z Jožefom Šefom (1933-1986) s katerim ni imela otrok. Iz prvega zakona smo Marija 1940 por. Gundel, jaz 1942 in brat Franc (1944-2020). Vztrajnost sem pokazal tudi z delom v Avstriji, ki je ponujala dobro sezonsko delo. 1972 sem za osem let odšel na delo v Nemčijo. 1979 sva se poročila. Našel sem res delovno ženo. 1980 sem se moral vrniti domov in prevzeti kmetijo. Delo me je veselilo, čeprav je bilo življenje v Nemčiji lahkotnejše. Ampak takrat to ne razmišljaš. Ponosen sem bil na svoje delo. V dveh letih sem si prislužil za 'kadeta' - dober avto, zanj plačal še drago carino. 1976 je vlak iz Nemčije pripeljal drago pridobitev. Na istem vagonu sta bila dva kombajna. Eden zame, drugi za Andreja Tomažiča, ki si ga je prav tako z delom v Nemčiji prislužil. Z drugimi Slovenci sem delal pri Mercedesu v bližini Stutgarta v tovarni z 35 000 zaposlenimi. O moji vztrajnosti za delo lahko slutite, če pomislite, da sem vseh 6 tednov dopusta dal za mlatev žit po naših poljih. Prej se je vse želo še z kosami in srpi. Kombajn je bil takrat na poljih izjemno iskana novost. S prva sem imel kombajn, ki je polnil vreče. Tega sem prodal in kupil takega, ki je imel 'bunko' ali zalogovnik. Ta kombajn je še vedno pri nas. Čeprav smo bili kmetje takrat precej stiskani, so naše kmetije preživele, družbeni sektorji pa niso. Propadli so, ker so tovariši v sektorju sušili seno med 6 in 14 uro, potem pa so šli domov svoje seno obračat, družbeno pa pustili, tudi če se je ulila ploha.

A delo tudi ni vse. Leto po vrnitvi iz tujine, se nama je rodila hčerka Simona. To je bil zlati čas, ko sva z ženo v hlevih skrbela do 22. glav govedi. Čeprav nismo bili upravičeni do kreditov, nam je vse je uspelo urediti in pridelati. Ko je bilo pa konec dela, so smo se znali usesti pod lipe in peti še dolgo v večer.

28. Nedelja med letom (9. 10. 2022) 

Pogovor: zakonca Krajner Ivan in Agata roj. Žalig

»Vstani in pojdi! Tvoja vera te je ozdravila.« pravi Jezus Samarijanu, ki se je edini od desetih ozdravljenih gobavcev prišel zahvaliti. Hvaležnost in vera sta dve plati iste medalje. Že kratko srečanje z zakoncema Krajner človeka izrazito obogati z temi duhovnimi dobrinami.

Agata vaši spomini na duhovne dobrine…

Sem Prekmurka iz župnije Črenševci, natančneje iz vasi Žižki, ki je znana po kapeli sv. Florjana. Iz mojega otroštva se spominjam nabito polne cerkve. Pri vstopu v klop, si moral napraviti res hiter poklek, saj bi sicer prebujal nejevoljo. Bilo je toliko ljudi, da bi prišlo do pravega zastoja, če bi vsakdo lepo in spoštljivo pozdravil Jezusa. Danes je ljudi veliko manj, žal pa se vsem še vedno tako zelo mudi, da so redki, ki počastijo Jezusa. Jaz sem že stara in v nogah negotova. Z mislimi še vedno pogosto obiščem črenšovsko župnijo in spoštljivo počastim Jezusa. Veliko duhovnikov je izšlo od nas. Na to smo bili vedno ponosni. Ponosna sem na svoje starše, ki vzgojili pet otrok (Štefan, Gizela, Mariča/Marija, Ignac, Agata 1938) od katerih sem samo še jaz živa.

Oče – Štefan je izhajal iz sosedne vasi Bistrica. Poleg dela na domačiji, je poprijel za vsa priložnostna dela, celo velike projekte kot je pokrivanje streh s slamo… v vasi je bil znan tudi kot neke vrste zobozdravnik… tisti, ki »zobe mika«… Mama Marija roj. Horvat je bila gospodinja. Bila je srčni bolnik. Kot najmlajša hči, sem najdalj časa ostala doma. Moja prva zaposlitev je bila v Črncih leta 1958. Po dveh letih sem šla na koroško, kjer sem pri delu na državnih posestvih spoznala moža Ivana.

Ivan za kaj vse ste hvaležni Bogu…

Najbolj in čedalje bolj sem Bogu hvaležen za svojo ženo Agato. Po kmetijsko strojni šoli v Mariboru, sem se še nepolnoleten zaposlil na Ravnah na Koroškem kot traktorist. In takrat se je vse zgodilo. Srečal sem ženo, se poročil in dobil sina Ivana. Lani sva imela že 60 let poroke. Za vse sem Bogu globoko hvaležen. Tri leta sem bil traktorist, potem šofer gozdnih tovornjakov, s katerimi sem prevažal les po zasneženih in ledenih cestah. 1969 sva se preselila v Kungota. Takrat sem začel voziti s svojim tovornjakom les iz Koroške za mariborski okoliš. 1979 sem začel voziti gramoz. Tik pred osamosvojitvijo sem začel voziti špedicijo. Pri 70 letih sem nehal voziti in tega je bilo septembra že 10 let. Bogu hvala.

Ampak brez vožnje ne gre… zunaj je težko naložen 'avto'...

Jambo vreča semenske pšenice je za bratranca. V naši družini smo vsi strastni šoferji. Sin Ivan je šofer v Avstriji, mlajši brat Anton rad vozi, moj oče Ivan (Hancl) Kreiner (1916-2003) je imel veliko poklicev, ampak je najraje vozil kruh za pekarno. Pred tem je kruh služil z dizelsko mlatilnico za oves, ječmen in pšenico. Kadar so kje žagali drva za kurjavo, je s konji, kravami ali voli privlekel stroj in začel. Ko je žagal za šolo, so se učenci višjih razredov vedno veselili enotedenskih »obveznih šolskih vsebin« zlaganja drv.

Agata kako je zgledalo vaša služba?

Leta 1976 sva se vrnila na Ivanovo domačijo, kjer sta bila ostarela tast in tašča – Julijana roj. Pučko (1918-1986) skupaj z bratoma Leopoldom in Andrejem. Ker mož kot obrtnik ni mogel na hitro prevzeti domačijo, so jo starši prepisali name. To me je še bolj obvezalo k skrbi za 4 ostarele in bolne ljudi. Lepo mi je in srečna sem, čeprav nisem znala uveljaviti svojih delovnih let in sem brez lastne pokojnine. 

27. Nedelja med letom (2. 10. 2022) 

Pogovor: z Dragico Kikec roj. Lipovnik

»Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi rekli ter murvi: 'izruj se s koreninami vred in se presadi v morje', in bi vam bila pokorna,« pravi Jezus v današnjem evangeliju. Nebeški Oče je delil, deli in bo delil darove vere, da se lahko mnogokrat pres-elimo/-adimo in navkljub preizkušnjam ohranimo veselje do življenja. Preberite življenjsko zgodbo babice letošnjega birmanca Miha Kikeca.

Kdaj se je vaš rod selil?

Ko se je končala druga svetovna vojna, sta starša Ferdinand Lipovnik (1916-1982) in Matilda roj. Šteharnik (1924-1974) slišala o možnosti življenja na Goričkem v Prekmurju. Tja sta se iz Tolstega Vrha pri Ravnah na Koroškem preselila skupaj z babico Heleno in tetama Roziko in Micko. Iz tistih rodovitni krajev se je namreč množično izselila nemška populacija in pustila prostor ljudem z delovnimi navadami. Mlada družina Lipovnik z močnim koroškim naglasom je dospela v majhno vas Ocinje v današnji občini Rogaševci. Otroci Lojzka (1946), Albica (1948 umrla kot dojenček), Slavko (1950) in Dragica (1952) so pognali korenine na drugem koncu Slovenije. V času odraščanja sta se Slavko in Lojzka vrnila na Koroško, ter si tam ustvarila družino.

Kako je živela vaša družina v novem okolju?

Oče Ferdinand je dobil službo v Kmetijski zadrugi in z delom preživljal družino. Doma smo imeli tudi nekaj živali za katere je skrbela mama. Življenje ni bilo dosti drugačno, kot je bilo tukaj v Slovenskih goricah. Morda smo kaj drugače imenovali. V dolgih zimskih večerih smo pogosto: »perje česali« - čistili kokošja peresa za povštre in blazine (iz trde sredice perja, sta se odstranila meha peresca); »buče čistili« jemali seme iz bučnic in jih sušili na soncu za stiskanje bučnega olja; »orehe trli«…

Ustvarili ste si družino…

Leta 1977 sem se poročila z Petrom Kikecom (1947-2013). Tudi njegovo življenje je povezano z več selitvami. Njegov oče Jože Kikec je po vojni našel službo v Berlinu, kjer se je poroči z Nemko, ki je mlada umrla in zapustila troje otrok: Moniko, Manfreda in Petra. Po smrti žene sta se oče in najmlajši sin Peter vrnila na Goričko, kjer se je moj tast drugič poročil. S Petrom sva od Boga prejela troje otrok: Petra, Mirana in Sonjo. Mož je bil zaposlen v Avstriji kot šofer, ki je vozil hlodovino, les in druge lesne izdelke. V ponedeljek je šel v službo v petek je prišel domov. Doma sem skrbela še 7 let za bolnega očeta, ki ga je zadela kap. Sedaj v svoji starosti in bolezni sem vesela, da smem biti pri hčerki Sonji, ki je pognala korenine pri Mariji Snežni. Srečna sem zanjo, da je zaživela družinsko življenje z Borisom Zrnecom, srečna za njunega pogumnega sina Miha – smučarskega skakalca. Njuna stara starše Zernec Ivana (1950-2018) in Marijo roj. Glunec (1950-2020) krajani dobro poznajo. Moj zet Boris je prvorojenec. Sestra Irena živi v Selnici ob Dravi (sin Tilen) in brat Peter pa z Lidijo v Lovrencu na Dravskem polju (otroci: Tia, Sara in Maj). Lepi kraj je Marija Snežna. Rada sem na kmetiji, saj me živina spremlja od mladih nog. Sem v te lepe kraje pride rad v pomoč tudi moj svak Jože - Sonjin stric. 

26. Nedelja med letom (25. 9. 2022) 

Pogovor: zakonca Vajngerl Maks in Marija roj. Bauman

Jezus v priliki spregovori o bogatašu sijajnih oblačil in gostij, ter o revežu Lazarju ležečem pred vrat bogataša poln čirov, ki so jih lizali psi. Ob njuni smrti so angeli Lazarja nesli v naročje Abrahama, bogataša pa pokopali. V takem stanju bogataš prosi za svojih pet bratov, da bi jih kdo posvaril in usmeril v naročje nebeščanov.

Kdo je usmerjal vajine starše?

Maks: Mojega očeta Maksa Vajngerla (r.1918) so »rihtali« vsi v družini, ker je bil najmlajši v družini 5 otrok (Jurek, Štefan, Bertl, Nana por. Štandekar, Maks). Njegov oče Jurek Vajngerl je bil gostilničar pri Andražu, od koder je prišel na Velko. Maks je pri 4 letih odšel v rejništvo k kovaču v Apače (Žepovci). Tam si je močno opekel nogo a si kljub temu ohranil zdravje. Leta 1942 se je poročil z Ljudmilo Valner (r. 1921). Po mobilizaciji je bil tri leta v nemški vojski, od koder je tudi desertiral, a je bil ujet in obsojen na prisilno delo v Gradcu skupaj z drugimi domačini. Po koncu vojna se je preživljal s kmetovanjem, in priložnostnim kovanjem. Jaz sem se rodil kot najstarejši (1942). Sledijo: Marija por. Plošnik (1943), Ljudmila por. Potočnik (1944), Marta por. _____ (1947), Olga por. Bauman (1950), Ivanka por. Očkerl (1951), in Anica, ki je umrla po 8 mesecih. Mamina mama Marija Valner je imela dva moža. S prvim tri otroke: Štefana, Ljudmilo in Zofko (ob padavici se je utopila v mlaki), z drugim pa še Karla Lovrenčiča.

Marija: Moja starša Ivan Bauman (1909) in Terezija r. Najmajster (1907) sta bila z večjih družin. Očetove teta je Antonija por. Methans, Kata por. Simonič. Mama je imela še brata Korla, Hedviko in Ivana. Tudi sama sta imela veliko družino. Najstarejša Terezija por. Tlakar (1932), Marta por. Mader na Tirolskem (1940), Ivan (1946 umrl za pljučnico v tak hudi zimi, da niti zdravnik ni mogel priti zaradi snega) in še en Ivan (1948), znan po tem, da je pripeljal zvonove za župnijo.

Kdo vaju je usmerjal v življenju?

Maks: Poleg osnovne šole lahko neko usmeritev pripišem tudi delovni brigadi. Za 16 letnika je nekaj nepozabnega, kako smo 3 mesece gradili »avtoput« Paračin – Niš v Srbiji. Tam so nam omogočili izobraževanje za traktorista. Z 17-imi leti sem že delal v kmetijskem kombinatu Trate, kasneje v Stogovcih. To so bile razne traktorske usluge kmetom. Potem me je deset let usmerjalo delo šoferja tovornjaka. Naporno je bilo zgodnje vstajanje. Da sem že ob 5h zjutraj nalagal v Ljubljani, sem vstajal že pred drugo in pol ponoči. Leta 78 sem se usedel na sedež šoferja avtobusa za celih 24 let, ko sem se upokojil. Zase lahko rečem, da sem 40 let kruh služil kot šofer. Veliko sem vozil tudi za g. župnika Franca Časla in za njegovega isto imenskega strica. Nazadnje sem kuharici Liziki Vršič vozil pohištvo župnikovega strica.

Marija: Kot moje domače je tudi naju vodilo globoko zaupanje do Bogu. Ko smo se preselili sem, je imela hiša samo sobo s kuhinjo, vse ostalo je bilo potrebno še dokončati in zgraditi. To zaupanje je bilo nagrajeno z dvema hčerama Jolando in Suzano. Prva je mama vnukinjama Monji in Katji, druga pa vnuku Marku.

Naročje nebeščanov…

V naročje nebeščanov sva pospremila mnogo domačih. Pospremila sva jih z vero v večno življenje. Ta svet šteje dosežke, midva pa z Bogom štejeva trenutke, ko sva zdržala te in one stiske, ne da bi se zatekla k nasilju, laži, hudobiji ali slabi volji. 

25. Nedelja med letom (18. 9. 2022) 

Pogovor z Marijo Firbas roj. Friš

»Vem kaj bom storil, da me bodo ljudje sprejeli v svoje hiše, ko me bo gospodar razrešil oskrbništva!« pravi krivični oskrbnik, ki se je v stiski odločil podrejenim velikodušno odpisati dolgove. Življenjske izkušnje so napravile velikodušno tudi Marijo Firbas in njene starše.

Velikodušnost vaših staršev… kako se je oblikovala?

Mama Marija Friš roj. Murhanzl (-1971) je izhajala iz družine 4ih otrok (Lena, Malika, Rozika in Marija) in oče Štefan Friš (*1974) iz družine s tremi fanti (Štefan, Franc in Tone). Življenje sta podarila 6im otrokom (Štefanu 1934, meni 1937, Rozaliji 1338-2021, Rihiju, Fefi in Antonu 1946). Moje rano otroštvo je zaznamoval čas vojne. Živo se spominjam, kako so domači napravili bunker, v katerega so se moški redno skrivali pred partizani. Le-ti so imeli ponoči navado nasilno rekrutirati moške. Oče in dedek (Štefan Friš ml. in st.) sta po večerji vedno odšla v bunker. V skrbi za številno družino, si ni mogel privoščiti drugih junaštev, kot trdega dela v tovarni ob skromni plači. Živo se spomnim, kako so mi partizani grozili s puško, če jih izdam. Nisem jih izdala, sosedom pa sem zjutraj le povedala »kako so spet rogatali po dverih.« Prav tako se spominjam konca vojne, ko so bile ceste polne ljudi in vojakov, ki so se vračali… Mnogi so bili izmučeni od naporne hoje. Ni bilo redko, da so na poti odložili ne nujne stvari, kot je kakšna težka suknja, kakšen kovček, torba … Lahko si zamislite praznično vzdušje, ko je dedek od nekod prinesel najdeno aktovko s sladkorjem.

V prvi razred nemške šole sem hodila na Velko. Po vojni je bilo naši družini dodeljeno izpraznjeno Temlovo posestvo. V tistem turbulentem času po vojni so bili mnogi odpeljani in se niso nikoli več vrnili. Med vojno so Nemci izseljevali zavedne Slovence. Po vojni je nova oblast na enak krut in bliskovit način izseljevala bogate in izobražene. Niti kruha niso imeli časa vzeti. Ostal je na postelji. Ohranilo se je pripovedovanje, da je (Galerjev) Franci Petek v Šentilju še govoril z Temlovimi, ki so dolgo čakali na »njihov vlak«. Temlov je še vprašal, kdo je prišel v njihovo hišo in ko je izvedel za družino Štefeka, je rekel: »Tej pa vredu, to so domači.«

A tudi nam ni bilo dano, da bi v miru živeli v novi prostorni hiši. Pritiski nekaterih so spravljivega očeta po 12ih letih spodili iz hiše. Grozili so mu, da bo izgubil službo. Čeprav mu je najstarejši brat Štefan s pismi od vojakov dokazoval, da nimajo pravice, se je oče vseeno vdal in se z družino izselil na Potočnikovo v Vranjem Vrhu.

Življenjske izkušnje so tudi vas napravile velikodušne…

Odraščala sem v času, ko smo tudi mlade punce šle na tabrh. A moj oče je večkrat zaslužen denar zahteval z izgovorom, da bo za »puheca« (pujsa). Revščina nas je silila, da je nekaj otrok šlo k zgodni maši. Ko smo se vrnili, smo obleke dali tistim, ki so šli k pozni maši…

Bolj kot so nas stiskali, bolj pokončni in ponosni smo bili. V naši družini se je pelo in praznovalo. Ob vsaki priložnosti (koline, trgatve, likanje,… ) smo imeli razlog za veselje in dobro voljo. Neko zimo smo si privoščili sankanje z velikimi sanmi za spravilo lesa. Po navadi sta jih vlekla junc Pinč in krava Šeka. A brez živali sani nismo znali krmariti, zato smo k sreči v nesreči s sanmi končali v Dajčmanovi hiši.

Na eni od veselic v fabriki sem spoznala Mirka /Frica/ Firbasa (1935-2000). Njegova starša Leopold Firbas in Mimika sta imela še sina Leopolda in hčer Ano. V tovarni je bil kot priučen zidar. Preden je šel za 27 mesecev v vojsko v Gospič /Liko sva bila že par. Takrat sem kuhala za Oman Dragico v gostišču pri Omanu, ki je bila skupaj s trgovino Šef. Ko sem se dobro naučila kuhati, sem se poročila in najprej 1959 povila sina Mirkota, 1964 pa še hči Miro. Čeprav tiho in skrito je moje življenje kakor dragocen tovarniški filc poln niti iz katerega smo gospodinje znale »zaštrikati« lepe in tople nogavice. 

24. Nedelja med letom (11. 9. 2022) 

Pogovor z zakoncema Turnšek Francem in Dragico roj. Dreizibner

Jezus predstavi dva slepa sinova za ljubezen očeta. Mlajšemu, ki je imetje zapravil, se šele v očetovem objemu začne svitati, kaj pomeni odnos oče – sin. Starejši sin teh globin ne dojame. Čeprav je vseskozi ubogljiv, je bolj najemnik kot sin. To potrdi z zavrnitvijo očetovega praznovanja oživitve »mrtvega« sina. Preberite, kako se Franc in Dragica Turnšek pustita objeti Bogu in skupaj praznovati življenje.

Kako je Bog objel vajine starše?

Franc: Starša Turnšek Alojza (1910-2005) in Amalijo (1913-2006) roj. Pernat je dobri Bog na svoje prsi tesno stisnil vsaj 10 krat. Toliko nas je bilo namreč otrok (Ela por. Švinger Paula, Lojzek 41, jaz 43, Pepek, Rudi, Slavko, Majda por. Kaloh, Malčka por. Letonja, Ana por. Šauperl in Gertruda por. Nikl). Ata nas je imel resnično rad. Če je bilo treba je šel tudi v Avstrijo, da smo imeli jesti. Ni imel poklica, imel je pa skrb za družino. Po kmetijah je hodil služiti. Tako pridno je delal, da je celo dedoval pri Pivecevih, ki so velikodušni ljudje. Mama je zaradi velike družine manj hodila na dnino. Doma je bilo delo na njivah krompirja in koruze ter pri živini v hlevu s pujsi in kravami.

Dragica: Na najinem starem domu čutim poseben božji objem. Tu sta mamina starša Jože Kocbek in Antonija roj. Križan živela z družino (Tončka, Zofija, Jože, Ida, Ivanka, Franc). Na »priužitku« sta skrbela za Avstrijca brez otrok, ki sta jima zapustila »grunt«. Mama Ida (1935-2021) je umrla zadnja v družini. Poročena z Francem Dreizibnerjem je bila obdarjena s tremi otroki (z mano - Dragico 55, Olgo 57 in Jožekom 1960-2018). Boleč objem Boga je bila smrt sestra, ki je umrla pri dveh mesecih za pljučnico, ter smrt brata ob težki bolezni raka. Brat je bil samski. Nanj sem se zelo navezala in ga z mamo zelo pogrešam.

… božji objemi v vajinem življenju…

Franc: Otroštva se spominjam kot pešpoti k verouku v Jakobski dol, kjer sem šel k birmi in kot pešpoti v šolo na Vranjem Vrhu. Tam sta bili dobri učiteljici Marica Kocbek in Marija Debeljak. Vojsko sem služil pri pionirski aviaciji, kjer smo delali piste za letala. Najprej v Bihaču, potem v Rijeki in Veliki Gorici pri Zagrebu. Vsaka zaposlitev je bila objem dostojanstva. Prva je bila pri Gradisu »…lopata in to… kaj boš drugega…« Naslednja je bila Gradles – polaganje parketov… in končno Koloniale Maribor, kjer sem vozil tovornjaka. Prevažal sem do 2500 različnih artiklov. Poklic šoferja je bil še težji od trgovca. Artikle sem moral poznati, zanje odgovarjati, da ne govorimo o terenu in o denarju, s katerim so tudi bile sitnosti. Zadnjih 10 let sem vozil zanje s svojim tovornjakom, težko sem se ločil od njega. Dragica: Pri 15 letih sem začela delati v Palomi. Priložnostno sem stregla pri Fifoldu, kjer sva se za novo leto 1973 spoznala. Kmalu sva zibala Dragico. Naslednje leto sva se nameravala poročiti. 4 dni pred poroko, ko je Ana Borovinškova že začela z vsemi gospodinjskimi pripravami, sem predčasno kar doma rodila Francija. Ker ni bilo telefona smo naokrog poslali sosedo Kajbičevo Treziko, da je naznanila odlog poroke. 10. januarja smo imeli skupaj poroko in krst. Čez tri leta sva povila še Danilota. Hitro mi je minilo 40 let Palome. Sedaj čas štejem po vnukinji Anemariji (od Dragice) in Žigu (od Danilota) Družbo si najdem v društvu upokojencev, kjer sem članica upravnega odbora in poverjenica. 

23. Nedelja med letom (4. 9. 2022) 

Pogovor z Maksom Želom

Apostol Pavel piše Filemonu in ga prosi za svojega prijatelja Onezima, o katerem pravi, da ga je rodil v verigah. Prosi ga, za gostoljubni sprejem in pomoč. Podobno je bil v Ljubljani pri svoji sestri sprejet Maks, ki je v prestolnici pognal korenine.

… spomini z otroštva…

O moji družini je prejšnji teden spregovorila dve leti mlajša sestra Tončka. Dodal bi, da imam z otroštva živ spomin na mamin vsakodnevni odhod na dnino. Nisem še imel tri leta, ko je mama že odhajala na služit Maherjevim, Kolaričvim, Raduha Mihcu,… celi dan sem bil brez mame in očeta… Rojen v času vojne hranim spomin na naš lastni bunker, ki še danes obstaja, ko ni več ničesar… Bolj kot bunker je bilo to zaklonišče… v pesek sta starša skopala globoko jamo in jo pokrila z vejami in listjem. Nihče ne bi vedel, da ja tam karkoli. Bilo je varno skrivališče za vse prepovedano… saj veste v času vojne in po vojni je bilo veliko stvari prepovedanih…

Čisto nekaj drugega pa so moji svetli, skoraj čarobni spomini na »palajhnge«, ki so jih imeli navado postavljati na drog vrh »kogla«, kot smo imenovali Tomažičev breg. Mi smo bili revna družina z 9imi otroki in karkoli se je svetlikalo nam je prebujalo zanimanje. »Palajhnga« je bil visok drog s prečkami na katerih so gorele lučke.

… od staršev ste dobili obilno mero delodiša…

Ja… Očetova plača je bila precej nestabilna. Kot sodar brez obrtnega dovoljenja, ni bilo enostavno preskrbeti velike družine. Sam sem očetu veliko pomagal pri delu. Poprijel pa sem tudi za vsako sezonsko delo. Pri Raduhovem Mihcu sem služil pol leta. Kot mlad fant sem bil pomočnik zidarja pri gradnji bloka na Murskem dvoru. To mi je šlo dobro od rok. Novo življenjsko obdobje je bilo služenje vojaškega roka. Za dve leti sem bil leta 1960 poslan v Titograd, današnja Podgorico. Kmalu sem napravil šoferski izpit. Izbrali so me za voznika rešilca v vojaški bolnišnici v Boki Kotorski. Tam je bilo veliko oficirskih družin. Vozil sem stari »doč« predelan v reševalno vozilo prve pomoči. V glavnem sem vozil porodnice oficirjev, ki so znali izkazati hvaležnost z napitninami. Domov nisem šel pogosto zaradi razdalje, zato sem zmogel kar nekaj denarja tudi prihraniti. Tiho sem sanjal, da bi lahko bil poklic voznika moj stalni poklic ob vrnitvi z vojske.

… vojska vas je spremenila…

Štirinajst dni po vrnitvi iz vojske sem sprejel vabilo sestre Mari in šel delat v Ljubljano na Avtomontažo. Sprva sem živel pri večjem kmetu, ki sem mu z delom pri konjih odslužil hrano in stanovanje. Po treh mesecih so mi v službi ponujali šolanje in boljše delovno mesto, jaz pa sem se odločil za službo šoferja na Pošti. Tam sem polnih 38 let vozil kombije, avte, kamione s prikolico in brez… Prva leta sem na pošti vozil drogove za telefonijo. Zato sem ostajal na gradbiščih po Sloveniji. Lepe spomine imam na Dovže, na Žirovnico , Novo mesto, kjer smo mladi šoferji več mesecev živeli kar na terenu. Vrsto let sem razvažal pošto po dolgih trasah: na Hrvaško, Madžarsko, Italijo in drugod. Vseeno je bila večina moje službe povezana z linijskimi prevozi pošte po Sloveniji.

Pošta zame ni bila le služba. Kmalu ob zaposlitvi sem postal član planinskega društva in velik ljubitelj planin. V Sloveniji je več planinskih domov, kjer smo poštarji postavili svoje planinske domove in v njih našli svoj mir. Prav tako sem ponosen na vlogo predsednika združenja šoferjev in avtomehanikov, ki sem jo vestno opravljal.

Rad se vračam na Velko. Pogostokrat sem pri bratu Ivanu. Poskrbim mu, da lahko gre mirno na dopust. Bratje in sestre smo res povezani .

22. Nedelja med letom (28. 8. 2022) 

Pogovor z Friš Fedorjem in Tončko roj. Žel

Jezus predlaga, da na kosilo vabiš take, ki ti ne morejo povrniti in dodaja: »Blagor tebi, ker ti ne morejo povrniti; povrnjeno ti bo namreč ob vstajenju pravičnih.« Preberite, kako resno sta te besede gostoljubja vzela Fedor in Tončka, ki drugo leto praznujeta 60 let skupnega življenja.

Kako je gostoljubje stopilo pod vašo streho?

Fedor: Moja mama Roza roj. Špindler (1916-85) je imela težko otroštvo. Oče ji je padel v 1. svetovni vojni, mami pa se je zgodila huda nesreča. Nekoč je peljala s paše telico. Da bi jo močneje držala, si je verigo ovila okrog dlani. V nekem trenutku je telica nepričakovano podivjala in vlekla njeno mamo po cesti do smrti. Mama je skupaj z dvema sestrama in bratom čez noč postala sirota. Gostoljubje je našla pri Alojziji Majhenič na Sp. Velki, ki je skupaj z invalidnim bratom Jurijem in bolno sestro Cilo v rejništvo velikodušno sprejela mojo mamo in ji celo predala posestvo. Alojzija je bila plemenita žena, ki se je, iz svoje globoke ljubezni, fantu zaobljubila, da bo ostala sama, če ga ne bo več nazaj iz vojske. Njeno velikodušnost sta leta 1966 starša Roza in Anton Friš (1913-85) v celoti sprejela, ko sta šla živeti pod njeno streho.

In gostoljubje vaših staršev…

Največje gostoljubje sta izkazala Bogu, da sta sprejela nas devet otrok (Olgo 1938, Fedorja 1940, Berto 1942 por. Černivec, Slavo por. Ferfolja, Anko por. Pavalec, Marto por. Zorko, Tončeka, Ružo por. Taranenko in Joškota). In to pri eni plači. Oče je bil hišnik in kurjač v šoli, kjer sta tudi nekaj časa živela. Mama je občasno služila… Tudi v šoli pri g. ravnatelju Verlugu. Mama je imela krasno pisavo, zato jo je g. župnik Veršič prosil za prepisovanje knjig. Živeli smo v revščini. Kupila se je sol, sladkor in olje, vse drugo smo predelali. Oblek ni bilo. Otroci smo si pogreli bose noge tako, da smo stopili v kravjek. Oktobra je bila že hitro slana. Potem pa veliko snega.

Tončka: Jaz izhajam prav tako iz velike družine. Oče Janez Žel (1904-68) je bil rojen v družini z bratom Ferdinandom ter sestrama Pavlo in Štefanijo. Bil je dober sodar. Ker ni imel sredstev za mojstrski izpit, se je odpovedal obrti. Mama Elizabeta roj. Ferk (1914-06) je bila njegova druga žena. Prva mu je umrla na porodu druge hčerke Jožice (1938). Prva hčerka Martina se mu je rodila 1933. V drugem zakonu smo se mu rodili še Maks 1940, jaz-Tončka 1942, Elizabeta 1943, Ivan 1945, Angelca 1947, Franček 1954-18 in Jožek 1958-2021. Mama je dninila

In vajino gostoljubje…

Poznala sva se iz šole. Potem pa sva bila hitro skupaj. Ko sta se starša odselila, so nekateri Fedorjevi brati in sestre živeli malo pri staršah na Sp. Velki malo pri nama. Spominjam se, da včasih nisem imela kaj za postaviti na mizo in vendar smo preživeli. Nikoli se nisem spraševala, koliko naj kuham. Jedla je najina družina in kdor je bil takrat doma. Nekateri najini otroci so bili skoraj vrstniki Fedrorjevim bratom in sestram. Pri nas ni bilo izobilja. Znali smo si pomagati. Bratranec Štefan je imel eno kravo in midva sva imela eno, pa smo ju skupaj vpregli in delali pri njemu in pri nas. Jaz sem služila pri Caplu, ki je bil komandir policije. Fedor je zamenjal kar nekaj služb. Od kar je pri vojakih napravil izpit za tovornjaka je bil šofer. V Mariboru je vozil premog, nekaj malega je bil v Palomi, sicer pa celih 22 let avtobusni šofer. Rodili so se nama Sonja (Andreja/Mija in Lucija/ in Sara/Erik), Marjan (Mitja/Nija) in Darja(Natalija/Leo). Ko je najmlajša napolnila 11 let sem se zaposlila na Palomi. Še danes imava dve kravi in zanju pokosiva vsako še tako strmo površino travnika. 

21. Nedelja med letom (21. 8. 2022) 

Pogovor z Dragico Perko:

Na vprašanje, ali malo teh, ki se bodo zveličali, Jezus odgovarja: »Prizadevajte si stopiti skozi ozka vrata!« Kakor, da bi hotel sporočiti, namesto da se zanimaš za cilj, se raje zanimaj za pot do cilja. Nesmiselno je kalkulirati z zadevami, ki te presegajo. Ne povzdiguj se nad Boga. Če si zaslepljen in ne vidiš svoje majhnosti pred Bogom, ne boš nikoli mogel prejeti Božjih darov. Bodi raje ponižno pripravljen na srečanje z ljubečim Bogom.

Vaši predniki so vstopali skozi ozka vrata…

Ja. To posebej velja za mojo mamo Emo Perko roj. Dajčman (1923). Izhajala je iz Šomata. Pri 16 letih se je poročila sem na Zgornjo Velko k mojemu očetu Francu Perku (1915), ki je tu kmetoval. Njeno otroštvo je bilo težko. Zgodaj je začela stopati skozi ozka vrata, tudi pri težkem delu pri kartonaži v Sladkem Vrhu. Nekoliko lažje je bilo očetu Francu Perku, ki je kmetoval na svojem in vozil z voli. V času njune poroke, so tu v stari hiši živeli še očetova starša Marija in Ignac Perko, ter očetovi bratje… Njuna prva hči Jožica je hitro umrla za davico. Druga je Margareta (1942). Jaz sem tretja (1945), sledi Alojz (1947), Ilgo (1949), Jelka (1954 – dvojčica bratu Francu, ki je kmalu umrl) in Ema (1958).

Če pomislim na čas druge svetovne vojne, v kateri je bil oče v nemški vojski ranjen. Kako se je do konca vojne še skrival… Kako je očetov brat Alojz padel med vojno… Koliko smrti otrok je bilo zaradi mnogih bolezni… Nekoč se je resnično stopalo skozi zelo ozka vrata življenja. Čutilo se je spoštovanje do življenja. Nikoli nismo veliko hodili v cerkev, smo pa vedno spoštovali duhovnike. Oče je redno vozil z voli staremu župniku Veršiču listje za steljo živini.

Kako ste vi stopali skozi ozka vrata?

Prej ni bilo vse tako moderno. Prej je veliko ljudi spalo v eni sobi. Ni bilo kopalnic… Stara hiša ni ponujala udobja. Z vsemi stvarmi smo bili na ozko. Še najbolj pa z denarjem. Kljub temu je bilo lepo. Kmalu sem se zaposlila v Palomi, kjer smo delali praktično vsi razen sestre Margarete. Po službi pa še delo doma. Delo je bilo spoštovano. Imeli smo veselje do dela. Delo nam je dajalo neko posebno dostojanstvo. Nihče ni pomislil na kakšne noblese. In kar je najbolj zanimivo, veliko smo delali skupaj. Nihče ni bil osamljen. Znali smo skupaj stopiti in si pomagati. Še vedno smo povezani. Jelka je veliko časa pri meni. Čas nama hitro mine. Druga drugi sva v spodbudo. Če si v stiku z ljudmi pa še marsikaj zveš …

Je danes še smiselno stopati skozi ozka vrata?

Smiselno ali nesmiselno. Jaz sem bila in bom z malim zadovoljna. Tudi danes se ne ženem za velikimi rečmi. Srečna sem za vse, kar pridelam na vrtu. Tudi letošnji krompir je velik. Navkljub suši, ga je dovolj, prav tako zelenjave.

Vesela sem vašega obiska in ljudi s katerimi lahko poklepetam. Sedaj sem že v letih, ne bom več spreminjala načina življenja. Svet pa naj se vrti, kakor mu je volja. Jaz vem kaj hočem. Zadovoljna in srečna sem, da mi le še zdravje služi in da me noge nosijo. Pri nas smo vsi vztrajni in delovni. Ko je treba delamo tudi drva, jih kalamo… Nekoč smo imeli ovce in kozo. A je težko dobiti ljudi za spravil »fotra«. Sedaj se pokosi… S sestro se šaliva, da delava tu pri meni in tam pri njej. Potem dobiva pa visoko plačo. Če se ne pohecaš je vse tako brez Boga - dolgočasno in težko. Ne hodim veliko k maši, spoštujem pa Boga in Božjo mater Marijo. Rada sprejmem božični blagoslov… Vesela sem, da ste me obiskali.

20. Nedelja med letom (14. 8. 2022) 

Pogovor z zakoncema Flaško Valterjem in Ano roj. Rigler:

Evangelij te nedelje označuje odtujene človeške odnose za škodljivejše od razprtij. Jezus odtujenost zdravi z ognjem, ki plamti in lahko pripelje celo do sprtost. Preseneča nas, da Jezusa manj skrbi nemir kot odsotnost in zaprtost. A ne pozabimo, izoliran človek je najlažji plen skušnjavam hudiča. Dokler se človek vsaj še prepira, je še v odnosu, ko ni več niti tega, je v čisti temi. Takrat ga niti Kristus, ki vedno spoštuje človeško svobodo, več ne doseže.

Med vama že vrsto let plamti ljubezen… Kje se je vnela?

Ženin brat Jože je bil mizar blizu nas na Tratah. Iz poznanstva je zrasla ljubezen, ki sva jo septembra leta 63 kronala v rotovški kleti s civilno poroko. Naslednjo pomlad ji je sledila cerkvena. Tudi v Mariboru, natančneje na Brezju. Kmalu se nama je rodil sin Valter (hčerki Mojca in Sandra) ter tri leta kasneje še hčerka Jasna (hči Helena in sin Martin).

Kaj je vnemalo vajino otroštvo?

Ana: Oba sva rojena davnega leta 1941, ko se je vnela vojna. Očeta Jožeta Riglerja pravzaprav nisem poznala. Padel je v vojni in pustil mamo Rozalijo (1916-84 roj Valčič) samo s sedmimi otroki (Pepca, Slava, Marica, Jože, dvojčici Ana in Zala, Ivan) Po vojni smo se preselili iz Radovice pri Novem Mestu na Štajersko. Dodeljena nam je bila stara hiša. Da smo se lahko težko preživeli, je bila mama ves čas na delu.

Valter: V družini smo bili 4 otroci (Ingrid 1939-2015, jaz 1941, Adelhajda-Heidi 1943, Jože 1948). Otroštvo na Tratah je bilo zaznamovano z očetovim (Ivan Flaško 1912-73) delom v tovarni ter maminim delo. Mama (Marija Majcenič 1908-2002) je bila pri Kapralu glavna kuharica in pomožna bolničarka. Pri zdravniku v Gradcu je 17 let je kuhala. Kuhala je tudi mlinarjem in žagarjem na Tratah. Zelo lepe spomine imam na strica Rudija, ki me je pri 7 letih zaposlil, da sem še pred šolo pasel njegove krave. Po šoli v Lokavcu, sem si moral doma temeljito umiti roke in zmoliti za kosilo. Sledil je čas za domačo nalogo in spet pomoč pri stricu. Ker smo živeli blizu Petkovega mlina, so me že 9 letnega pogosto klicali k delu. Moral sem mešati zmleti rips, pod katerim so kurili in ga stiskali.

Ste poznali stare starše?

Mojemu očetu je mama umrla dva tedna po porodu, očeta pa ni nikoli poznal. Rojen je bil v družini 5 otrok (Ane, Ele, Roze, Josefa, ata Ivan). Mama je bila iz še bolj številčne družine- Babica Johanna Majcenič je imela najprej z Rudolfom Majceničem 7 otrok (Marija, Kristina, Hanc, Rudolf, Pavla, Mata, Jožek). Pokopan je v Doberdobu. Z drugim možem Rihardom Cunglom, je bila babica še šest otrok (Zofo, Haniko, Karla, Franca, Riharda in …)

Kako ste prišli do kruha?

Po osnovni šoli sem bil v Sladkovrški papirnici 3 leta vajenec ključavničar. Med leti 1957 in 59 sem se šolal v Štorah. Do Šentilja sem šel peš, potem pa z vlakom dalje. Ko sem bil pri vojakih sem imel sanje, da gori Petkov mlin. Te sanje sem zapisal v pismu domačim in prav kmalu se je žal to tudi zgodilo. Po služenju vojaškega roka sem se najprej zaposlil v Metalni. Čeprav sva bila dobra prijatelja z Maksom Kocbekom, ni bilo tako preprosto dobiti službo v Sladkem vrhu. Zelo zgodaj sem se začel ukvarjati s petjem, z nogometom, judom in atletiko. S 16 leti sem bil že član strelske družine. Ponosen sem na vse osvojene pokale pri tem društvi in na atletske dosežke teka na 1500 m. Prvak v Jugoslaviji je tekel 3 min 42 sekund, jaz pa le 11 sekund več. V Krškem na tekmovanjih sem bil 4x papirniški prvak.

19. Nedelja med letom (7. 8. 2022) 

Pogovor ob sliki pletenja vencev za 'snežničino':

'Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce' pravi Jezus v današnjem evangeliju. Praznovanje farnega žegnanja je nekaterim tako dragocen spomin, da na priprave nanj hranijo 80 let staro fotografijo. Poglejmo si pobliže, kaj tako stara fotografija pletenja vencev spregovori Mariji Mihelič roj. Sernec in Jankotu Zavernik.

Pri kateri hiši so zbrani krasilci ?

Zbrani smo pri Holarjevi hiši na Dražen vrhu. Hiša več ne stoji. Večina na fotografiji smo 'Vencerli' - viničarji. Holarjevi pa so bili posestniki. Ob praznovanjih se je ta razlika izbrisala. Vsi smo si pomagali in bili kot ena družina. Vence smo pletli po 14 dni in jih shranili v njihovi hladni kleti, da niso oveli. V gozd smo dve ali tri dekleta šle po 'žingerl' kar s srpom. Vrvi smo kupili na Dražen vrhu v zadrugi. Tam je bila največja izbira. Potem smo pletle. Veliko se je pelo. Praznično vzdušje je bilo v vsaki hiši. Med bogatimi in revnimi. V tistih dneh pred praznikom smo dekleta navozila cele kupe cvetja v cerkev.

Kako to, da hranite to fotografijo?

Na tej fotografiji sem stara 16 let. Fotografija mi je drag spomin z otroštva. Na njej so osebnosti iz mojega otroštva, sosedje s katerimi smo si delili hudo in dobro. Zanimivo je, da so na tej sliki razen mene že vsi pokojni. Spodaj levo klepa koso Franc Horvat. Desno sta dva otroka Fanika in Frančika Horvat z mamo Terezijo Horvat. Naslednja je Marija Horvat. Naslednja je Mičika roj. Horvat, (por. z Tonetom Golobom *1929), ki izhaja iz številne družine. Nad njo je Joža Mihelič. Desno od njega sem jaz (Marija roj. Sernec), levo od njega Žnofl Zofika. Še bolj levo je Filip Mihelič in še bolj levo Golob Katika. Druge težje prepoznam…

Kakšna zgodba se lahko sestavi iz tega posnetka?

Mičikini svakinji Mariji Golob sem bila birmanska botra v Hočah. Spominjam se leta 1948, ko se je vsa njena družina preselila v Hoče. To je bila številna družina 12ih otrok (Tone, Katka, Mimika, Ana, Ivanka, Jože Tinek in še 5 otrok, ki so mladi umrli). Dobro se spominjam njihovih staršev Julijane roj. Mihelič ter Martina Goloba. Celotna družina je zapustila kraj in odšla v Hoče – na Pohorski dvor. To je bilo težko slovo. Niso bili edini, ki so v tistih zahtevnih časih zapustili svoj dom.

Tudi meni spomini oživijo, ko vidim sliko Mičike. Leta 1977 sem se namreč poročil z njeno tri leta mlajšo sestro Marijo Golob (1936-1999). Prej je bila poročena z Ernestom Šmigovcem, ki je umrl. Takrat sem počasi začel spoznavati župnijo Marija Snežna in njene običaje. Pred tem nisem imel nikogar tukaj na tem koncu Slovenije. Z ženo sva vsako leto ob snežničinem poromala sem k njenemu bratu Tonetu Golobu poročenemu z Mičiko. Za snežniško nedeljo je tukaj stara navada, da domačini povabijo svoje sorodnike od blizu in daleč na svoje domove k skupnemu kosilu.

18. Nedelja med letom (31. 7. 2022) 

Pogovor z Marijo Dvoršak roj. Majer (1934):

Jezus trdi, da življenje ne sestoji iz obilice premoženja, pač pa iz božjih darov. Ti nas usposabljajo: za prenašanje preizkušenj, za sposobnost odpuščanja, za pošteno življenje, za hvaležnost in za zadovoljstvo nad vsakdanjimi srečanji. Marija Dvoršak ima v sebi veliko življenja, ki ga krasijo izkušnje. Ob obisku jo najdem pri urejanju rož, ko mi spodbudno razloži, da je ravno kosila ter da je namenjena v hlev nakrmit pujse. »A vse bo počakalo, le pridite naprej!«

Kako zmorete toliko opravi pri takih letih?

Rada delam, vedno sem morala dosti delati. Pri nas doma ni bilo tak enostavno kot drugod. Zelo mlada sem si skusila vsako delo na kmetiji. Sedaj v starosti pa ne zmorem več veliko. Z očmi ne vidim več dobro. Še vedno pa vidim delo in tisto nekaj malega, kar rada preberem.

Vaš spomin seže daleč nazaj…

Moj oče Ivan Meier (1889-1970) je imel 12 let, ko je z očetom Johanom Meierjem in mamo Marijo prišel živeti sem na našo domačijo. Osem let starejša teta Marija se je poročila z Francem Zemljičem in prevzela posest v Sladkem Vrhu. Dedek je bil žandar, moj oče pa samouk mnogih spretnosti, od kovača, mizarja, vrvarja… Imel je raznovrstne priprave za spletanje prediva in konoplje v vrvi in vož različnih dimenzij. Znal je poprijeti za delo v kamnolomu, ali v 'fabriki'. Zanj velja izrek »ka oka kaže, mora roka znati.«

Petnajst let je bil poročen z Terezijo Kauran, ki je mlada brez otrok umrla za kapjo. Potem je ponovno poročil mojo mamo Peserl Rozalijo (1899-1952) iz Gasteraja, ki je prihajala iz številne družine (Terezija, Marija, Zalika, Tomaž, Rudolf, Franc). Njen oče je bil mizar, ki je hodil na delo in po domovih mizaril, poleg tega pa skrbel za malo kmetijo.

Dve leti za menoj se je rodil še moj brat Ivan, ki je umrl pri 47 letih za rakom in zapustil 4 otroke (Milana, Danico, Ivota, Bojana).

Otroštvo je zaznamovala velika preizkušnja…

Leta 46 so 26 julija zaprli 72 ljudi iz teh naselij. Ponoči so prišli tudi na naš dom. Bilo je veliko vojakov, ki so obkolili hišo. Vstopil je vojak, mitraljez položili na mizo in v temi začeli neko zasliševanje, ki mi je pri 11 in pol letih vzelo očeta za eno leto in mamo za tri leta. Dobro, da smo preživeli. Ponekod so bile tudi smrtne žrtve. O tem še vedo povedati starejši ljudje. Večinoma ne radi govorijo.

Jaz lahko razumem stisko Ukrajine. Podobno sem na lastni koži doživljala grozote vojnih zločinov. Človek je nemočen pred njimi. Samo vera te opogumlja.

Da nisem bila sama z mlajšim bratom, so v naš dom poslali živeti Ankovič Pepna z družino. Sama bi ne zmogla dela na kmetiji. Spominjam se, da za nekaj časa nisva hodila v šolo, potem pa sva nadaljevala. Že med vojno je bilo hudo, potem pa še bolj. Oče je razmeroma hitro prišel domov, mamo pa so prestavljali po kaznilnicah Maribora in Reihenburga… Ko je po treh letih prišla na prostost, je živela le še tri leta. Ohranila pa je vero v Boga.

Mlada ste se poročila…

Z 21 leti sem se poročila z Milanom Dvoršakom (1932-2013). Poznala sem še njegove starše Henrika in Amalijo ter starejšega brata Nantija in mlajšega Pepna.

Vir našega preživetja je bila moževa plača iz 'fabrike', in moje delo na tej zemlji. Rodili so se nama štirje otroci Jožica (Gregor in Marko), Milan (Leo in Nino), Marija (Uroš) in Zlatko (Matej, Rok in Tomaž). Vesela sem moji 8 vnukov, ki živijo popolnoma drugačno otroštvo, kot sva ga živela z bratom. 

17. Nedelja med letom (24. 7. 2022) 

Pogovor z Marijo Kožuhar roj. Sitar (1933):

K Jezusu so prišli učenci in ga prosili nauči nas moliti. Jezus odgovori z besedilom očenaša in s življenjskim opisom, ki ga zaključi z besedami »Vi znate dajati svojim otrokom dobre sadove, kolikor bolj bo Nebeški Oče…« Pogovor z Marijo je poln slikovitih spominov, ki ne smejo iti v pozabo, saj prebujajo hvaležnost za skrite drobne darove.

Živeli ste blizu cerkve… to vas je zaznamovalo…

Telovska procesija, kjer je bil eden od štirih oltarjev na našem dvorišču je eden od najlepših spominov mojega otroštva. Oče je skrbno nasekal veje drevja in z njim ozaljšal studenec, ki se je spremenil v kapelo. Za ozadje smo postavili veliko sliko Marije, ki jo v ta namen posodila stara mama. Vaščani so nanosili rož, da studenca sploh ni bilo za prepoznati.

Morda sem prav zaradi te procesije kot najstarejša hči smela pomagati pri sobotnem krašenju oltarja sv. Petra in Pavla v župnijski cerkvi v Žičah. To krašenje je bilo stvar starejše gospe, ki mi je dala prostor za tako častno dejanje. Sicer sem smela pomagala tudi v farovžu. Rada sem to počela. Otroci smo bili tisti čas veliko bolj povezani z ljudmi in krajem, kot je to danes. Starša Alojz (1908) in Cecilija roj. Brusl (1911) sta bila preprosta človeka. Služila sta pri ljudeh in delala v sektorju. V družini sem zgodaj prevzela vlogo pranja za vse družinske člane. Za menoj so se rodile še tri sestre Alojzija (1935-2002), Zofka (1938-1971) in Nežka (1943). Vse smo si ustvarile družino.

Zgodaj sta se 'postavili na svoje noge'…

15 in pol let sem imela, ko sem šla v šolo v Radlje ob Dravi. Po enem letu šolanja sem se zaposlila na nekem posestvu. Na površini 50 he se je prideloval krompir. Samo pobirali smo ga en mesec. Sicer pa delo v štalah z dojiljami, z konji, s prašiči,… Lepo je bilo. Radlje so čudovit kraj. »Vsako stopinjo še danes poznam!« Nedolgo tega sem bila tam v domu upokojencev na obisku, pri moževi sestri. Kraj je zelo spremenjen od časa moje mladosti.

V tem kraju sem spoznala svojega moža Alojza Kožuharja (1932-2017), ki je izhajal iz Sv. Jurija ob Pesnici. Dolgo je bil v Radljah, 51 leta je šel v vojsko in jo končal šele po treh letih. 1956 sva se poročila in prejela najstarejšo hči Dragico. Čez pet let se nama je rodila hči Marija/Marica in čez dve leti še sin Alojz. Prvo je vzgojiteljski poklic odpeljal v Rogaško, drugo v Maribor, sin pa je ostal doma. Moževa mama je vztrajala, da sva se čez čas poročila tudi cerkveno v Sv. Juriju. Leta 1958 naju je tu na 'priužitek' sprejel starejši gospod iz Prekmurja, midva sva poskrbela zanj. Hiša je bila še lesena, štala pa je zgorela...

Kako sta se vživela v nov kraj?

Mož je kmalu postal gasilec PGD Velka, kjer je imel tudi velike zasluge pri gradnji doma in vsestranski aktivnosti v društvu. Veliko veselje mu je bila družba v lovski družini. Bil je član tudi Rdečega Križa. Jaz sem skrbela za dom. Občasno sem s svojimi otroki varovala še druge. Imela sem namen iti v tovarno, pa ni bilo potrebno. Doma smo imela vrh glave dela… kravo, pujse,… Mož je bil traktorist v zadrugi, potem pa je vozil svoj tovornjak za Palomo.

Še danes hranim fotografijo smrti g. Srečka Vršiča. Vsi trije otroci so hodili v šolo in k verouku na Velko in prejeli vse zakramente. Vesela sem svojega vnuka in dveh vnukinj. Vedno bolj sem rada doma. Vesela sem vsakega obiska, a v svoji starosti malo kam grem. Marsikaj se je spremenilo od nekdaj. Rada gledam z našega vrha proti Avstriji. A nekoč so bila drevesa veliko nižja. Sedaj les zakriva pogled in ko tako hitro poganja koruza, se vidi samo še v zrak – v nebo. Ničesar ne pogrešam, dobro mi gre. Imam dobro snaho in sina. Takole na večer poslušam glasove ovc, ki se vračajo v hlevček in sem mirna in zadovoljna. 

16. Nedelja med letom (17. 7. 2022) 

Pogovor z Francem Pivec:

Jezus je osredotočen, zato pravi prezaposleni ženi: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno!« Tisto eno so gotovi kvalitetni medčloveški odnosi, ki prinašajo veselje življenja. Preberite pogovor z možakarjem, ki je že 20 let podpredsednik upokojencev Zgornja Velka in več kot 26 let član upravnega odbora, skratka veliko časa »z« in »med« ljudmi našega kraja.

Kje ste se naučili negovati človeške odnose?

Prav gotovo v domači družini. Starša Ana roj. Berlič (1915-1994) in Gottlieb/Bogoljub (1908-1975) sta za večnost rodila osem otrok: Marijo 1933-1933, Slavico 1934-2010, Antona 1936-2017, Gottlieba 1937-1937, Jožefa 1939-1964, mene 1941-, Ano 1942-1943, Bogomirja 1947-1947. Kot vidite, je kar polovica otrok umrla v najnežnejšem detinstvu. Ni bilo čutiti, da bi to težko dejstvo starša odvrnilo od Boga. Nasprotno stiska nam je okrepila spoštovanje do skrivnosti življenja in do ljubega Boga. Zanimivo. Nas otroke so ljudje, po očetu, klicali kar gottlibiebovi. Prevod te besede mi daje poseben mir in zadovoljstvo velikega daru, da sem od Bogoljuba…

So bili tudi stari starši bogo-ljubi?

J Starša po mamini strani sta bila Marija in Janez Berlič. Njuno življenje na Sp. Velki je bilo preprosto. Imela je še 4 sorojence: Amalijo 1906, Jožeta 1907, Angelo 1910 in Gabrijela 1912. Vem, da je kasneje po smrti dedka babica poročila Ferda Trševec. Očetov oče Franc Pivec je bil krojač. Pod današnjo Snežinko je imel krojaško delavnico. Njegova žena Helena je bila Avstrijka, zato je bil moj oče rojen v Grazu. Imel je še brata Franca in sestro Marildo. V starosti dveh let je šel v rejništvo k Strnadovim (gospodinjila je sestra Strnada s priimkom Bauer, po domače pa Štinger), ki so bili takrat doma pod Sernčevo Anko na Sp. Velki.

V času vašega otroštva… kako se je živelo?

Nepozabni dogodek zame je bil UNRA paket iz Amerike. Bil sem v drugem razredu osnovne šole, ko mi je Rdeči Križ podaril škatlo z oblekami, sladkorjem in mojimi prvimi čevlji. To je bilo nekaj izjemnega. Včasih sem nataknil mamine čevlje, sicer pa sem bil vedno bos. Vajen sem bil nositi ponošena oblačila bratov. No, sedaj pa sem bil prvič na novo oblečen in obut. Nekaj izjemnega!

Kje ste začel služiti svoj kruh?

Moja prva služba je sledila očetu, ki je družino preživljal kot cestar. Ob ponedeljkih sem šel peš v Maribor, kjer smo po napornem delu v cestnem podjetju prenočevali v barakah do sobote. To je bil čas, ko si se težko zaposlil v Palomi, če ni tam delal kdo od domačih. Sledil je dvo letni vojaški rok Zagreb, Ljubljana in Ogulin. Leta 1964 sem se oženil z Marijo roj. Gaisler. Rodili sta se nama dve dragoceni hčeri: Metka, ki je mama Tamari in Teji, ter Marinka, mama Mateji (z hčerkico Emo) in Maticu. Po vojski sem bil sprva zaposlen v TAM-u. Ob delu sem se šolal v kvalifiziranega kleparja, ter se vrnil na cestno podjetje za strojnika. Naredil izpite za poklicnega šoferja C+E. Končno sem se zaposlil tudi v Sladkogorski tovarni in napravil še papirniško šolo. Skupaj imam tri poklice. Morda bi se še priučil kakšnega, če se ne bi bil leta 1996 zaradi hrbtenice in kapi po 35 letih delovne dobe prisiljen upokojiti.

In vendar vas je doletel četrti poklic…

:) Za upokojenca nihče ne potrebuje kvalifikacij in šol. V tem poklicu je pomembno, da spoznaš, da ni najpomembnejše kar ustvariš ampak, kako se zahvališ. Upokojenci se ne stegujemo več po »čim več«, pač pa po »več krat«. Lepo se mi je skupaj z drugimi ljudmi odprtih src veseliti vsakega novega dne. Zlasti, ko ga ustvarjalno preživimo na izletih. Društvo je kraj, kjer se pomladim in razveselim. 

15. Nedelja med letom (10. 7. 2022) 

Pogovor z Francem Švingerjem:

Jezus pripoveduje priliko o Samarijanu z namenom, da bi sogovornika pripeljal do odgovora, kdo je njegov bližnji. To je tisti, ki izkazuje usmiljenje! Zgodba Franca daje poslušalcu slutiti, da lahko izkazuješ usmiljenje bližnjim tudi, ko ostaneš sam po smrti ljubljene žene.

Nobena skrivnost ni, da ste eden zelo redkih, ki še imate kravo…

Res je. Zdi se mi, da sem vsako leto bolj navezan na kravo, ki šteje 14 let. Čez dan jo spustim na pašo. Zvečer jo pokličem in mi sledi. Dnevno še vedno da od 3 do 4 litre mleka. Po mleko radi prihajajo prav od daleč. Gre za kvalitetno seneno mleko, neprimerljivo kupljenem mleku. Lepo je rejena, ocenil bi ji 600kg. Vem, pa da ne bo večno. Zavedam se, da bi mi bilo laže, če je ne bi imel, saj sem že v letih (r. 1943) ampak tak sem. Žival postaja zame z vsakim dnem večje breme in že dolgo ne prinaša nobenega dobička. A jaz ne iščem dobička. Več mi je, če lahko komu dam pokusiti domače mleko in jogurt. Od otroštva smo imeli dve ali tri krave. Dokler so bili še starši smo z družino lahko šli na morje. Potem sva postala z ženo bolj zapečkarja. Danes se težko kam odpravim predvsem zaradi krave. Hvaležen sem hčerkam, da sta poskrbeli zanjo, ko sem bil pred kratkim na operativnem posegu. Na žival se gotovo ne bi tako navezal, če mi ne bi pred letom dni nepričakovano umrla žena. Bila je 4 leti mlajša od mene in nikoli si ne bi mislil, da bi ona prej umrla od mene. Zelo jo pogrešam. Rada sva se imela. Vesel sem vsakega obiska, ker me predrami iz žalovanja za drago ženo Anico.

Kje sta se spoznala?

V mladosti sem se rad ukvarjal z športom. Zanimam sem se za vse vrste športa. Ukvarjal sem se tudi z atletiko. Ko sem igral nogomet je ona igrala odbojko. Anica (roj. Serk) je bila iz 'Murhofa' iz bloka v Selnici ob Muri. Mlajša brata sta Emil in že pokojni brat Andrej. Poročil sem jo ko še ni imela 18 let. Ko sem služil vojsko v Makedoniji v predmestju Skopja v vasi Đorđe – Petrovo v vodu 'Mašinska inžinerija', sem dobil izredni dopust ob rojstvu hčerke Vesne. Čez 12 let se nama je rodila druga hčerka Heidi. Prva ima vnukinji Majo in Sašo, druga pa Miho in Gašperja. Delala sva v Palomi, kjer sva za kratek čas tudi živela, potem pa sva se vrnila nazaj na domačijo, jo prenavljala in z njo živela. Leta 1973 sva kupila rabljen traktor Ferguson, ki ga še danes uporabljam. Sodelavec Franc Horvat mi ga 'poservisira' skupaj z kosilnicami, s katerimi še kosim te brege. Ko mene več ne bo, bo vse zaraslo. Težko, da bi se še komu splačalo kositi take brege. Jaz to zelo rad počnem, a sem že v letih.

Ste tudi v otroštvu tako rad delal na kmetiji?

Niti ne. Blizu je bilo športno igrišče. Moral bi pomagati staršem, pa smo fantje raje igrali nogomet. Tak smo pač bili. Imel sem zlato mamo Cecilijo Švinger roj. Cvajdik (1898-1971). Bila je iz velike družine 12ih otrok. Rodil sem se, ko je imela že 45 let. Moj brat Feliks Cvajdik (+1983) je bil 25 let starejši od mene. Priimek nosim po očimu Antonu Švingerju (1892-1969). Oba starša sta delala v tovarni in kmetovala na domačiji, od katere ni bilo mogoče samostojno živeti. Imel sem lepo otroštvo. V šolo sem hodil na Vranji vrh slabih pol ure daleč. Po prvih pol leta se je od nas poslovila učiteljica Ferluga, ki smo jo otroci imeli zelo radi. Ne bom je nikoli pozabil. Kljub zadregi, ker smo doma govorili nemško, me je učiteljica tako navdušila za delo, da me je postavila za zgled drugim. Vedno sem bil odličen učenec brez težav z šolanjem. Tudi v tovarni sem užival zaupanje in postal delovodja. Med vsemi milostmi sem najbolj hvaležen za dar, da sem poskrbel za mamo, ki mi je dejansko umrla na mojih rokah. 

14. Nedelja med letom (3. 7. 2022) 

Pogovor z Katarino roj. Vedernjak:

Ko Jezus kliče: »Žetev je obilna, delavcev pa malo! Prosite torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev.«, ima v mislih en cilj, da bi bila naša imena zapisana v nebesih. Odgovor na vprašanje, kako se zapisujejo imena v »nebeške knjige« razstira živahna sogovornica Katarina.

Vaš vnuk Aleš je vaše ime zapisal v srca vseh vaših sorodnikov…

Precej časa sem posvetila svojemu vnuku. Ko me je prvič poklical, mi je rekel »Baka!« in od takrat naprej me domači ne kličejo drugače kot Baka. Njegovo prisrčno poimenovanje se je razneslo tudi med sosede in krajane. Sedaj sem vsem znana kot Baka. Nič me ne moti, nasprotno zelo mi je všeč. Spominja me na ta krasen nepozaben trenutek, ko me je vnuk prvič poklical. Vesela sem vsakega, ki mi posveti pozornost in me pokliče. Je pa seveda drugače, ko te pokliče eden od desetih vnukov. Sedaj sem ponosna na mojih 16 pravnukov, ki me radi obiskujejo in mi prinašajo svoje risbice. Vse njihove fotografije imam na enem velikem oltarčku. Zanje rada molim k Svetemu Angelu.

Po čem sta se v vaše srce zapisala vaša starša?

Rojena sem 1933 leta v družini 6 otrok kot predzadnja. Oče Jože je bil po poklicu tesar in čevljar. Iz Sp. Volovjeka pri Ptuju, kjer smo bili doma, se je v ponedeljek zjutraj ob 2h s kolesom odpravil proti Zagrebu na delo, od koder se je konec tedna vračal domov. Tisti čas je bilo težko zaslužiti. Preskrbeti je moral številčno družino (Elizabeta, Tone, Stanko, Nežka, jaz in Alojz). Kljub težkemu življenju je bilo pri nas lepo. Oče je bil dober harmonikaš. Veselil ga je tudi lov, kar je dragoceno tudi mojemu sinu Stanku in vnuku Roku. Mama Ivana roj. Vilčnik je poleg vzgoje velike družine hodila na 'tabrh' dol služiti oranje in druge usluge kmetov. Bila je zelo pobožna žena, ki je pogosto in veliko molila. Veliko ji je pomenilo iti k nedeljski maši, ki je bila uro hoda do Ptuja. Starša sta se lepo razumela. Eden brez drugega nista mogla biti. Ko je mamo kap, sta umrla v samo osmih  dneh razlike, mama v starosti 79, oče pa dve leti več.

Kje vse se je pisala vaša življenjska pot?

Pri desetih letih, je mamo prosil njen brat (vüec) Tone, da bi jaz prišla k njemu krave past. Tam sem bila do 15. leta, ko se je vojna že končala in sem si našla službe pri kmetih v Prekmurju. Ko je tam umrl 'virt', gospodinja pa se ponovno poročila in odšla v Ameriko, sem spet iskala službo. Delala sem v gostilni blizu Ptuja in se laže vračala domov. Na Zgornjo Velko sem prišla z gradbenim podjetjem, ki je leta 1963 začel gradil učiteljski blok ob šoli. Skupaj s kolegico Štefko iz Ptuja sva bili 'za stražača' zidarjem. Bilo je težko delo… Po letu dni se je ponudila služba čistilke v osnovni šoli. Zagrabila sem priložnost, kupila staro hišo in se zaposlila na šoli. S časoma so me zaposlili v kuhinji, kjer sem delila hrano. Lepo smo se razumeli. Kasneje sem preselila v novi blok in hišo prepustila hčerki. Ko sem se vrnila k hčerki, sem stanovanje prepustila vnuku, ki danes živi v Lokavcu. Pri 58 letih sem se upokojila. Sedaj sem že več kot 30 let upokojena. Oktobra me čaka 89 rojstni dan. Moja sestra je letos že dopolnila 91 rojstni dan. Veliko mi pomeni, da se lahko z njo slišim ali srečam.  

Tudi vi ste zapisali v nebesa imena svojih otrok…

Ja. Moje sestre in bratje so imeli vsi po dvoje otrok. Jaz sem jih imela pa kar pet: Milena, Stanko, Miran, Karmen in Robi. Prvi ima tri otroke, ostali po dva, zadnji pa samo enega. Imena mi ne delajo težav in jih zlahka še naštejem. Zapisana so v mojem srcu. Nihče jih ne more izbrisati. Je že res, da mi pomaga srčni spodbujevalnik, še bolj pa je res, da imam vse moje otroke, vnuke in pravnuke zelo rada in da zanje molim. To moji čutijo, zato me imajo še bolj radi. 

13. Nedelja med letom (26. 6. 2022) 

Pogovor z Anno Kowalscyk roj. Cichōrz:

Jezus danes v evangeliju vabi svoje učence, da odložijo vsako obliko posvetne varnosti in edino varnost najdejo v Bogu. V naš kraj se je iz Poljske z domačinom Joškotom Škofičem poročila Stanislava. V teh dneh ima na obisku mamo Anno (1943). Prisluhnite njeni pripovedi o varnosti, ki jo je njen narod našel v Bogu.

Kdaj je bilo vaši družini najtežje iskati varnost pri Bogu?

Družinska molitev je bila pri nas vedno močna. Oče Vladislaw Cichōrz (1908) in mama Julijana (1911) sta kmetovala z govedom, ovcami in konji ter opravljala službo ribolovnega čuvaja. Dedek Jakob Cichōrz je bil 7 let življenja pustil v 1. svet. vojni. Kasneje je opravljal tudi službo gozdnega čuvaja. Družina je bila na preizkušnji zlasti v času II. svet. vojne, ko so mi umrli štirje majhni bratje. To je polovica. Ti, ki so ostali, so si ustvarili velike družine Stanislaw (7 otrok), Jan (10 otrok), Adam (5 otrok), Marija (3 otroke) in jaz 4 otroke. V naši družini smo bili vsako jutro vajeni peti himne Mariji približno 20 min, opoldne Angelovo češčenje, na večer pa rožni venec. Ob koncu vojne se spominjam strahu do vojakov. Ropali so tak nemški kakor ruski vojaki, saj ni bilo osnovnih potrebščin. Kar smo imeli smo skušali skriti. Težko je bilo, ker so bile ponoči policijske ure in nisi smel nikamor iti… Brat se spominja, kako je moral še devetletni pomagati kopati bunkerje za nemške vojake. Vojna žre ljubezen in seje sovraštvo ter strah.

Kako vaš narod išče varnost pri Bogu?

Poljaki smo zelo verni narod. Vzemimo primer praznika Rešnjega Telesa. Vi imte eno telovsko procesijo po kraju. Pri nas je na praznik procesija po kraju in še procesija 3 krat okoli cerkve. Potem pa vsaki dan v osmini praznika procesija 3 krat okoli cerkve. Ob Božiču mladina poje in igra ob spremstvu kolednikov in zvezde. Od velikega četrtka naprej je straža pred najsvetejšim vse do velikonočne procesije. Velikonočni ponedeljek je velika zabava polivanja z vodo. Otroci polivajo starše, mladi se polivajo… Eden od zelo rodovitnih načinov skupne molitve so Rože rožnega venca. Vsako rožo sestavlja pet oseb, kot je pet skrivnosti rožnega venca. Vsak član vsaki dan zmoli eno desetko rožnega venca, kar pomeni, da vsa roža skupaj dnevno zmoli celotni rožni venec. V naši župniji imamo več kot 20 rož rožnega venca, ti se potem skupaj srečujejo ob 1. petkih in 1. sobotah. Vera je bila narodu v trdo oporo, ko je ta trpel med in po II. svet. vojni. Najprej je šlo za nasilje nacizma, pote pa za nasilje komunizma. Oba sta izkoriščala svojo vojaško premoč in poniževala narod, ki ga preikušnja ni strla ampak okrepila. Vse je bilo pod kontrolo. Najbolj nujno hrano si dobil na posebne karte. Poceni ali pod ceno si moral prodajati (oddajati) državni oblasti mleko, maslo,… brez pravice do mesa… Podobna stiska je nastopila, ko se je narod 79 leta odločno uprl komunistični oblasti. 80 leta je oblast prevzela vojska. Šole, vse prireditve, cerkve in tovarne so bile zaprte kot sedaj v korona času. 5 let je vsega premajnkovalo. 85 leta se je sprostilo. Spoznali so, da imamo še nek moč, ki premaga tudi njihovo orožje, nasilje in zatiranje. Državna podjetja so se začela privatizirati. 87 leta se je začel veliki turistični bum. Kmalu zatem je padel Berlinski zid. Hčerka Stanislawa (1964) je tedaj šla delati v zahodno Nemčijo, ter se kmalu po tem tu v Sloveniji poročila z Jožetom. Rada pridem v Slovenijo k vnukinji Viktoriji. Slišala sem, da romate naslednje leto na Poljsko. Prisrčno dobrodošli. Moj nečak se ukvarja s turizmom, Viktorija pa vam bo izvrstna vodička, saj tekoče govori poljsko. 

12. Nedelja med letom (19. 6. 2022) 

Pogovor z Antonijo Perko roj. Methans:

Jezus danes v evangeliju smelo pripoveduje o svojem trpljenju in zraven pojasnjuje: »Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil, kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo rešil.« Človek, ki prisluhne zmagam starejših, si nabere poguma za soočenje z življenjskimi izzivi in nevšečnostmi.

V življenju ste imeli mnoge preizkušnje…

Ne znam in ne rada govorim o preizkušnjah. Nisem jih zmagala iz svoje moči. Dar trdnega otroštva je, ki mi jih je pomagal prebresti. Doma smo bili reveži, a nikoli nismo stradali. Starša sta nas štiri otroke res dobro pripravila na življenje. Veliko je bilo družinskega pogovora. Ob večerih smo otroci umirali od radovednosti, če so očetovi sodelavci pripovedovali svoje izkušnje iz vojne. Starša nista mogla dati materialnih dobrin, ker jih ni bilo. Dala pa sta nam zaupanje, da bomo zmogli. Dala sta nam svetost ali resnost za trenutek življenja, ki sta ga živela. Že babica je bojevala zmage nad velikimi preizkušnjami življenja. Pri 33. letih je postala vdova s 4 otroki, kot podnajemnica pri kmetu, ki ji je postavil ultimat, ali se poroči z drugim mladim kovačem ali gre stran. Poročila se je in rodila Kato. Z mamo sta si bili vedno zelo blizu, zato je bila tudi nam vsem krstna botra. Drugi tak primer zmage nad preizkušnjo je oče. V tistem prelomnem času, ko je kapitulirala kraljevina Jugoslavije, je bil oče vojak kralja Petra II. na meji blizu Slovenj Gradca. Doma je imel dva otroke, tretji je bil na poti. Ob razpustu vojske so se morali možje sami znajti. Imel je srečo, da je lahko zamenjal uniformo za neke cunje, ki niso provocirale Nemcev. Vseeno so ga blizu doma ustavili in, ker ni imel izkaznice Heimatsbunda, je bil za eno leto odpeljan v Nemčijo na prisilno delo. Ob vrnitvi, ga je doma čakal 7 mesečni sin Franc. Staršem je pri vzgoji veliko pomagalo okolje tistega resnega časa. Vključevalo je zdrave in zaupljive odnose s sosedi in sorodniki. Pri Hujdecevih smo bili kakor doma. Nikoli ne bom pozabila stare Rauhove Terezije Hujdec, kako je znala vprašat: »Otroci, ste lačni, boste kruha?« Nič današnjega se ne da primerjati s tisto dobroto. Ob godu sem nekoč od Rauhove Lizike dobila kovanec za 5 din, ki je pokrival dno malega krožnika. Okoli krožnika je bilo nekaj bombonov. Še danes imam tisti krožnik. Za rojstni dan ni bilo pozornosti. Najmlajši brat Tonč, še danes pravi: 'Sestra Tončka me je gor skopala[1].' Mama je dejansko bila malo z otroci. Cele dneve je delala na dninah in je ni bilo dosti doma. A ko je bila z nami otroki, je bila navzoča, da smo čutili njen pogum in vero. Vsako nedeljo je šla k maši. V cerkev nas je vzela, samo če smo bili pridni in smo si zaslužili. Vse bi naredili, da bi smeli iti k maši. Iti k maši je pomenilo, da boš prejel polovico sveže pečene žemljice. In oče jo je v verski vzgoji podpiral. Tudi njega ni bilo veliko doma. Če ni bil na ruštu, je bil na kolinah, sicer je pa čevljaril. Znal je narediti boljše in lepše čevlje, kot se danes prodajajo. Pozimi smo imeli več mesa kot bogati. Od vsakih kolin je prinesel nekaj mesa in kašnice. Ker ni bilo hladilnika je Mama kašnate klobase zmrznila na dilah, potem pa jih zapekla v krasno hrustavo skorjo. Ko je prišla odjuga, je bilo potrebno v kratkem času pojesti veliko kašnic. Danes se na ta račun hecamo: »Če bi se takrat kdo od naše družine urezal, iz kože ne bi pritekla kri, ampak bi izpod kože pogledala kašnata klobasa.«

Naši starši so delali ravno to, kar Jezus uči. Niso si prizadevali rešiti svojega življenja pred stisko. Tudi nas otrok niso prikrajšali za napor. Pomembneje jim je bilo, ostati zvest Božjemu življenju, ki so ga čutili na vsakem koraku, tudi v zelo težkih okoliščinah.

Moja največja stiska je bila zgodnja smrt dragega moža Franca Perka (1931-1971). Pri 34 letih sem ostala sama s 7 letnim Slavkotom in dvo letnim Brankotom, ki se očeta niti ne spominja. Najstarejši se ponaša s tremi otroki: dvojčkoma Mitjem in Martino ter Urošem, ter Martininima otrokoma Mio in Izakom. Branko še ni dedek, je pa hvaležen za prav tako tri otroke: Roka, Ano-Nušo ter Tio-Lucijo. Ljubega Boga želim prositi, da bi tudi moji vnuki in pravnuki pravilno razumeli Jezusove besede: »Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil, kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo rešil.«

[1] vzgojila

Nedelja Sv. Trojice (12. 6. 2022) 

Pogovor z zakoncema Methans Francem in Judito roj. Strnad:

Jezusove besede: »Še veliko vam imam za povedati, a zdaj tega ne morete nositi!« veljajo tudi za zakonca Franca in Judito. Po tem ko sta praznovala zlato poroko, čutita, da zgodbo njunega življenja ni mogoče opisati toliko z besedami, kakor dojeti v duhu resnice. Ta se razodeva tistim, ki znajo ceniti duhovno življenje.

Kaj je za vaju Duh resnice, o katerem govori danes Jezus?

Franc: Moja mama Antonija je bila zelo pobožna sveta žena. K maši ni hodila le ob nedeljah pač pa tudi med tednom zlasti ob prvih petkih in prvih sobotah. Bila je tretjerednica in je veliko premolila za duhovne poklice. To ni bila zaigrana vernost, ki bi se razkazovala pred drugimi, to je bil duh, ki smo ga vsi čutili.

Judita: Mojega očeta Franca Strnada (1924-1988) je poleg mnogih spretnosti, ki si jih je pridobil kot samouk, vleklo zanimanje za nabožne podobe. Znal je lepo risati. Obnavljal je svetnike, sestavil je božji grob, ozadje jaslic mesta Betlehem,… Za takšne stvari si je rad vzel čas, ker mu je to veliko pomenilo.  

Ta Duh resnice je tudi vaju vodil skozi življenje…

Judita: Spoznala sva je pri pozni maši leta 68. Čez dve leti sva se poročila. Hči je 8 let starejša od dvojčkov. Naneslo je tako, da nisem šla v službo, ker je bilo doma toliko dela. Posestvo je tast kupil 1964 od Kolariča. Stara hiša s slamo krita se je prenavljala. Tast je bil dober cimerman… Veliko smo si pomagali, še posebej, ko je svakinja Antonija tako hitro postala vdova. Vse smo si sami pridelali. Kupovali smo samo sladkor in sol. V hlevu je bilo potrebno poskrbeti za 4 krave, 4 pujse, kokoši… Nimam kaj pokazati, ne delovne dobe, ne kariere, sem pa srečna za vse tri družine mojih otrok. Hčeri Juditi in Alfredu sta se rodila Aneja in Alijo; sinu Boštjanu in Darinki David, sinu Sebastijanu in Lidiji pa pred kratkim Maja.

Franc: Po OŠ sem šel za mlinarja na Petkov mlin. Šolal sem se v Ljubljani in vsako leto kot vajenec 4 mesece služil v mlinu. V tistem času je bil to 'štǝman'[1] mlin daleč naokorog. Leta 1914 ga je postavil Hazon, jud angleškega rodu. Najprej je kupil veliko kmečko hišo v bližini in jo spremenil v graščino (kaprunov grad). Trifazni motor je gnal mlinske kamne, planska sita,… Leta 1936, ga je kupil Jože Petek. Povojni je bil mlin nacionaliziran, ker pa je bil mlin nujno potreben za življenja ljudi širom kraja in ker se je razlastninjeni lastnik tudi najbolje spoznal na stroje, mu je bilo dovoljeno ohraniti delovno mesto. V tem mlinu sem delal sedem let. Danes sem verjetno še edini živeči mlinar od nekdaj številnih. Tam smo mleli raznovrstno moko, kašo… V mlinu smo luščili sončnice, bučnice in stiskali olja, tudi ripsovo. V bližini je bila tudi žaga, ki je kasneje pogorela. Leta 1966 sem presedlal v Intes, ki je bilo čudovito podjetje. Imeli smo najboljšo moko in pekli res dober kruh. V pokoj sem zadovoljen vstopil leta 1999. Navdušenje nad mojim poklicem je prevzel sin Boštjan, ki je prav tako izbral poklic mlinarja. Navkljub vsemu delu, sem si znal vzeti čas za družabne dejavnosti. Aktiven sem bil v KS, svetnik na občini, pel pri treh zborih, od tega 38 let v cerkvenem zboru, za katerega me je navdušil g. Borovinšek, ko nas je nekoč povabil v gostilni: »Fantje, dajmo, pridite k meni na kor pet.«

[1] Spoštovan

Binkoštna nedelja (5. 6. 2022) 

Pogovor s Simonom Methansom:

Jezus to nedeljo kliče: »Če je kdo žejen, naj pride k meni in naj pije. Kdor veruje vame, bodo, kakor pravi Pismo, iz njegovega osrčja tekle reke žive vode.« Dragoceni spomini nenavadnih, a resničnih pripovedi, ki jih ubesediti Simon Methans (1938), odžejajo radovednost še tako zahtevnega poslušalca.

Spoštljivo pravite: »Na babico ne smem nikoli pozabit!«

Ja. Z 18-imi meseci, ko še nisem hodil, so me dali babici Mariji in dedku Simonu Baumanu, ki sta živela na Dražen vrhu blizu Krepekovih in Vajngerlovih. Starša moje mame Antonije (1907) sta imela na široko odprto srce zame. Drugi mož babice Franc Pavalec je bil prav tako kovač. Zanimivo ga je bilo gledati pri kovanju konj, vozov, plugov, upogibanju lesa, še bolj pa pri poslušanju zgodb iz prve svetovne vojne, kako ga je kot konjenika v nogo zabodel ruski kozak s konja. Štirileten sem videl nepozaben prizor nemškega tanka, ki je zapeljal med hišo in štalo. Pri babici je živela tudi botra Kata poročena z Adolfom Simoničem dobrim mizarjem in čebelarjem. Njuni otroci Adi, Ivan in Marta so mi bili kot mlajši bratje in sestre. V šoli sem imel težave, ker so pri babici govorili precej nemško. Dobro se spominjam šole in šolskih učiteljev. Širej Alojz nas je imel ruščino, čeprav bi veliko bolj potrebovali nemščine, a ta ni bila dovoljena. Spominjam se upravitelja Arsenjuka, učiteljice Angelce Ornik, ki je imela stanovanje v šoli, učiteljskega para Jožeta in Marije Pavlin. Zanimive so prigode s krasitvijo šolskih sten takoj po koncu druge svetovne vojne. Učenec Slavko Kegel je od župnika na rami prinesel križ z bogecom. Da ne bi bila v učilnici le tabla s kredo in šibo, so torej na žebelj obesili križ. Pred poukom se je v šoli namreč redno molila jutranja molitev. Čez nekaj časa je namesto križa na tistem žeblju visel Stalin, kot rešitelj pred nacizmom. Ne dolgo potem, je Stalina zamenjala slika Tita, našega novega odrešenika, kateremu so naše pesmi dajale slavo in čast. Tu sem končal 5 razredov OŠ ter 2 razreda nižje gimnazije, katero so obiskovali tudi mladi iz Lokavca in Sladkega Vrha.

Se spominjate prvega obhajila?

Ne. Spominjam pa se sv. birme pri 14. letih. Z birmo sem nekoliko počakal na mlajšega brata Franca. Oče je kupil blago za krojača Hedla. Takrat sem prvič oblekel dolge hlače. Prej sem imel, tudi pozimi, le kratke hlače. Da nas ni zeblo smo oblekli debele 'štramplne'. Birma je bila v Mariboru, kamor nas je na vozu z konjsko vprego peljal Štefan Muršec oče od Eme por. Tomažič, ki je v Sektorju vozil. Dve uri utrudljive vožnje po kamnitih cestah. Otroštvo sem torej preživljal razpet med Dražen vrhom in rojstnim domom na Spodnji Velki (pod Hujdecem), od koder je ta slika srečne mladine: najstarejša Antonija, jaz, brat Franc in najmlajši Tonček. Moj oče Anton Methans (1911) je bil tesar. Z 17-mi leti, me je vzel s seboj na delo. Pred vojsko v Prištini sem delal na cestnem podjetju v Mb- ju. Ko sem 60. leta prišel iz vojske, sem na obroke kupil kolo znamke »Subotič«. Njegova cena je bila 33.000, mesečno pa sem zaslužil 9.000. To so bili čisto drugi časi. 11 let sem delal v zavodu na Trate, zatem Paloma, potem vozil kamion, končno pa avtobus do upokojitve.

7. Velikonočna nedelja (29. 5. 2022) 

Pogovor z Maher Karolino roj. Drajzibner:

Jezus moli in prosi za enotnost njegovih učencev in učencev njihovih učencev. Jezus v tej edinosti vidi sposobnost pričevanja, ki razodeva Božja moč in ljubezen. Družina Drajzibner iz Šomata od nekdaj goji ta velik dar sožitja. Sedaj Karolina (1936) moli in prosi, da bi bili tudi njeni sedanji in prihodni družinski člani prav tako složni in povezani.

Od kod jemljete zgled za složnost?

Stari starši in starši so bili zelo delovni ljudje. Ko je dedek padel v prvi svetovni vojni, se babica Jožefa Nikl ni več poročila. Štirje otroci botrca Marija (por. Vajngerl), Antonija (por Polanec), mama Jožefa (1904-1997) in stric Ivan so se morali znajti. Moja mama je poročila Dominika Drajzibnerja (1900-1972) in rodila 8 otrok (Ivan, Marica por. Vidovič, Franc, Štefan, Dominik, Jožefa por. Klauzner, jaz in Drago). Skoraj vsi so živeli v Šomatu, da so bili ljudje vajeni kraju reči kar Dreizibnerjeva vas. Izjema je bil brat Ivan, ki je bil pri 18 letih mobiliziran v nemško vojsko. Po ujetništvu v Italiji, je odšel v Argenitino in si ustvaril družino s Slovenko (sinova Peter in Jure). Ko je žena umrla za rakom, se je drugič poročil s Slovenko. Rodila sta se mu še Andreja in Martin. Spominjam se njegovega prvega obiska Slovenije leta 1972. Dva meseca je potoval z ladjo in dospel domv, dva dni po očetovem pogrebu. Od takrat je prihajal v Slovenijo vsaki dve leti. V starosti 85 let je bil zadnjič doma, preizkušnje vojnih grozot so zelo okrepile njegovo vero in pobožnost.

Zgled složnosti je v moji mami. Klicali smo jo 'Matika'. Poleg skromnosti in potrpežljivosti je imela zelo mili značaj. Ni znala jamrati in ni bila 'zendrava'. Otroci in vnuki so kratko rekli: »Je naše zlato!« V njeni starosti je zanjo lepo poskrbela vnukinja Marinka Borovnik.

Ste tudi vi uspeli ustvariti složno družino?

Bogu hvala. Sem uspela! Z Božjo pomočjo. Ponosna sem nanjo. Na nekem ličkanju doma sem se zaljubila v Maher Franca (1935-2013. Moj mož je bil 'Maher' po priimku in po veščinah vsakega dela od polaganja ploščic do sestavljanja ruštov. Lepo smo se razumeli z njegovima staršema Maher Jakobom in Antonijo roj. Maj, ter starejšim bratom Petrom (otroci Renata, Anica, Vlado, Peter, Marjeta in Zlatka) in sestro Jožico, ki še živi v Mariboru. Rodile so se nama tri hčere, ki so si vse ustvarile svoje družine: Danica (1958-2005) z Mirotom Antoličem (otroka: Bojan/v. Nejc; Petra/v. Neli in Luka), Dragica (60) z Andrejem Ferčecem (otroka: Andreja/v. Nika in Stella; Damijan) in Darinka (63) z Ivom Harcem (hčerka Mateja/v. Leo in Lina). Pri 32 letih sem šla delat v tovarno, kjer sem 10 let delala tri izmensko, potem dvoizmensko do upokojitve. Kmalu se je upokojil tudi mož. Skupaj sva uživala in se veselila vnukov in pravnukov. Boleče so izgube najprej vnuka, hčerke, moža, sedaj še moje sestre Jožefe. V tolažbo so mi pogovori po telefonu in pogovor redne molitve.

6. Velikonočna nedelja (22. 5. 2022) 

Pogovor z Golob Ignacem in Mimiko roj. Vajnhandl:

Svet pojmuje mir kot sad orožja, ki traja le kot trenutek premirja med nenehnimi vojnami. Jezusov mir se rodi iz ljubezni močnejše od smrti, sovraštva in strahu. Vsak ki ljubi je iz Boga in postaja tempelj Boga, prostor njegove navzočnosti. Kdor ljubi, zmore nasprotovanju navkljub, ohraniti besede obljube in obroditi mir.

Kako so vajini starši cenili mir?

Ignac (1941): Mojim staršem (Franc Golob 1902-1986 in Verona roj. Jerebic 1901-1977) je mir veliko pomenil. Junija 1941 so bili izseljeni v Drvarju, kjer sta nepojasnjeno izginila njuna 8 let stara hči Micika in stric Vanek Jerebic. Po šestih mesecih so se bili primorani preseliti v Grubišno polje, kjer je bil oče Franc mobiliziran med partizane, za katere je z vprego vozil kruh iz vasi v 'šumo'. Navkljub takemu tveganju, 10ih otrok (Franc, Micka, Ivan, Jože, Anton, Milka, jaz, Francka, Matin in Štefan) in le 2he zemlje ni bil upravičen do borčevske pokojnine… Oče ni nikoli rad govori o vojni, vse kar vem, sem izvedel od mame. V izgnanstvu nismo trpeli pomanjkanja, ki nas je čakalo ob vrnitvi na izropanem domu: hiša z razbitimi okni, brez pohištva, z razmetano slamo krita streha in prazen hlev.  

Mimika (1949): Očetovima staršema vojna ni prizanesla (Henrik +1941, Marija +1944). Oče Mirko d. Fric Weinhandl (1922-2004) je bil mobiliziran v nemško vojsko za telegrafista v Laževcu pri Beogradu. Zaradi bolezni se je zdravil v Gradcu, od koder so ga poslali nazaj v Beograd. Na poti je skočil z vlaka in se vrnil domov. Pri hiši je srečal župnika Vršiča, ki je prišel mazilit mamo na smrt bolno za rakom. Mama je popolnoma ozdravela, ko je videla sina. Čez dva tedna je bil njen pogreb. Ljudje so mislili, da je oče na dopustu zaradi pogreba. Kmalu se je moral začeti skrivati zaradi dezertacije. A poskrbeti je bilo potrebno tudi za še mladoletni sestri dvojčici. Vseh 10 otrok si je želelo miru (Mimika, Hinko, oče – Fric, Tonček – umrl v 14. letu, Franc, Ivan – umrl pri 6. mesecih., Ivanka – kuharica po Mb župniščih, Alojz ter Anica in Pepca). Našli so ga le v odgovorni skrbi za družino.

Mama Marija roj. Strnad je v vojno vstopila kot sirota, saj ji je mama Marija roj. Muršec umrla pri 8 letih in zapustila kopico otrok (Franca, mamo 1925-2006, Lojza, Anico por. Fabijan in Feliksa). Očetu Alojzu Strnadu je pri vzgoji pomagala Liza Perko iz Dražen vrha. Nevšečnostim navkljub sta starša znala ljubezen izkazati (meni 1949, Mirku 1952, Milki 1959, Stankotu 1968-2006) in še mnogim rejencem (Branko, Olga, Bojan, Marjan, Stanko, Cilika, Mičo, Božica, Miha,…), ki so postali in ostali del naše družine.

Kako vidva cenita mir?

Vedno bolj! Mirne vesti in hvaležna za vso Božjo ljubezen, ki je nama ne more nihče vzeti. Rada hodiva na obiske, a čedalje rajši sva doma :). Tu se spominjava najinih dragocenih dogodkov. Prvo srečanje - 8. avg. 1966 na snežniško nedeljo. 15. avg. leta 70 naju je kot prvo v župniji poročil g. Časl. Življenja v Nemčiji v času gospodarske krize, kjer sta se rodila Peter in Karina. Začetek gradnje doma, vrnitev v domovino. Rojstvo Danijela in Julije, mizarstvo, delo v Palomi, zaslužen pokoj. Praznovanje zlate poroke (glej fotografijo). Pogrešava g. Časla. Rada sva ga poklicala in bleknila: »Naju je strah!« Nasmejal se je in hitro vprašal: »Kaj je za kosilo?« Pa smo bili skupaj za mizo.

5. Velikonočna nedelja (15. 5. 2022) 

Pogovor z Angelo Kupčič roj. Bohl (1943):

Jezus živi svoje življenje na način, ki poveličuje Boga – svojega Nebeškega Očeta. Tako na svatbi v Kani Galilejski kakor na križu na Golgoti. V dobrem in slabem goji ljubezen do slehernega človeka in ga vabi, da bi imel do sočloveka ljubeč odnos.

Kako poveličujete Boga?

»V enem žepu imam telefon, v drugem 'šprico' z zdravili, da si pod jezik špricnem, ko mam silo pri srcu. Od 95 leta se že zdravim za srce.« Navkljub temu sem srečna in hvaležna, da živim. Imam pridne otroke. Ob praznikih se veselim njihovih obiskov. Rada poslušam njihove novice. Ko je človek zdrav ima 100 želja, ko je star in bolan pa samo eno, da bi bil zdrav in bi še lahko malo živel. »Ljubi Bog, daj mi, da bi še en den lahko hodila kot nekoč! Nekoč sem bila hitra, vse sem zmogla. Od tod sem hodila 'fotrat' 18 glav živine v očetovo štalo, kjer je danes trgovina Senekovič. Nisem šla, letela sem.« Rada vidim, da pridejo sosedi naokrog. Sama pa grem zelo težko zaradi šibkega srca. Že babica je imela srčno vodeniko.

Kako so vaši starši poveličevali Boga?

Meseca maja smo vsak večer hodili k šmarnicam k Kaplovi kapeli (nekdaj Krambergerjevi k.), ki je bila postavljena kot kužno znamenje. G. Časl je zadnjega majnika vedno tukaj s pevci zaključil šmarnično pobožnost. Starši in stari starši so slavili Boga s preprostim življenjem, ki je poznal mnoge stiske. Mama – Alojzija (1915-1983 roj. Ferlinc) je v dveh tednih izgubila brata in dve sestri za otroško paralizo. Mamina mama Marija (roj Glunec 1896) je odraščala z sestrami Alojzijo, Ljudmilo, Haniko in bratom Pavlijem, poročila se je s kmetom Rudolfom Ferlinec (roj. 1892). Oče Jožef Bohl je izhajal iz številne družine. Njegova starša Vincenc in Neža roj. Letnik sta Boga slavila z otroki: Avgustom, Janeza, Otilijo in Marijo, ki je umrla na porodu). Vedno sem bila Bogu hvaležna za starejšo sestro Štefko (1934 - ), ki se je 1956 leta poročila v Voličino. Moža je izgubila pri 42 letih za krvnim rakom. Vedno sem jo občudovala, kako močno vero v življenje je imela pri delu na kmetiji in pri vzgoji svojih otrok: Marije, Štefana in Dragice.

… kot žena in mati poveličujete Boga…

Iz Jakobskega dola je pri nas doma pomagal zidarit Franc Kupčič (1936-2003). Mož je izhajal iz številne družine (Viktor 1932-1957 utopil se je v Dravi; Mirko 1934 – 1977 ob prometni nesreči; Lojzek 1939; Marija 1941 in Olga 1951). Leta 1961, sem se pri rosnih 18 let poročila z njim. Preselila sva se na Žitence. Rodili so se nama otroci: Angela, Vojko in Ksenija (na fotografiji). Mož je šel na delo v Nemčijo, kjer je imel najmlajšo sestro. V Nemčijo nisem hotela iti. Izpolnila se mu je želja, da je lahko doma postavil svoj »Bife Kupčič«. Jaz sem bila srečna s službo v Palomi. Mlada sem si znala nakopati ogromno dela. Skrbeli smo za gorico, ki je letno dala 4000 litrov. Vino smo hranili v velikih lesenih sodih v kamniti kleti stare hiše. Sedaj je od tega ostal le spomin.

Živ spomin hranim še na kaplana Frica Ornika, ki je od Pomora kupil hišo z zemljo. Živel je malo pod Ivanom Verboštom. S kolesom se je vozil v cerkev. Pri njem je živela njegova sestra Mičika, ki pa je umrla pred njim. Deloval je tudi v Trbonjah, pokopan pa je pri Sv. Juriju. 

4. Velikonočna nedelja (8. 5. 2022) 

Pogovor z Matildo Potec roj. Svetej:

»Nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke,« pravi Jezus na nedeljo dobrega pastirja in dodaja: »Moj oče, ki mi jih je dal, je večji od vseh, in nihče jih ne more iztrgati iz Očetove roke.« To zagotovilo živi z močno vero Matilda Potec.

Je bila roka vašega očeta močna?

Čeprav se moj oče Matija Škof (1903-1989 roj. v Sp. Gasteraju v družini 7 otrok) ni ne poročil in ne živel z mamo in menoj, mi je bil v življenju vedno trdna opora. Ta slika, ki me spominja nanj, mi je zelo dragocena. Vedno sem pri njem našla zavetje. Eden najlepših spominov nanj je povezan z mojo krasno a skromno poroko. Mojega poročnega slavja leta 1960 v Jakobskem dolu z Francem Potec (1935-1983) se razen prič ni udeležil nihče. Zato sva po poroki delala obiske. Najlepše sva bila sprejeta pri mojem očetu.

Kaj pa roka vaše mame?

Moja mama Marija Svetej (1904-1989 roj. v Morju pri Framu) je imela tri mlajše brate (Antona, Jožeta in Maksa). Njen oče Anton je ob vrnitvi iz vojne leta 1918 okužil ženo Marijo, ki je kmalu za tem pri 39 letih umrla za špansko gripo. Mama je bila trdna ženska, ki se je morala hitro postaviti na svoje noge. Pokonci je držala kasneje poročenega Jožeta Rojka iz Sladkega Vrha, ki je umrl pri 48 letih za vodenico. Z mamo sva bili vse življenje bili skupaj. Umrla je leto po moževi smrti za kapjo.

Kaj daje moč vašim rokam?

Posebno moč mi daje nasmeh. Od otroštva sem rada med ljudmi. Doma sem bila v Šomatu blizu Dreizibnerjevih. Z njimi sem se veliko igrala. Marija Dreizibner, ki je umrla pri 93 letih je bila moja birmanska botra. Veliko sem se družila z Kraner Anico in Peklarjevo Faniko. Ob likanju je Korenov Franc igral na Harmoniko, mi pa smo plesali. Dreizibnerjevi so komaj čakali tega dogodka. Ob tej priložnosti sem spoznala moža. Po stricu je podedoval polovico hiše na Počeniku, polovico pa sem izplačala z očetovim prispevkom.

Nekoč so hodili od hiše do hiše dva učitelja in gospa iz Jakobskega dola. Zbirati so sredstva za gradnjo nove šole. Takrat sem živela še na Počeniku. Spomnim se učiteljevih besed: »Gospa, vi boste pa dolgo živeli, ker se radi smejite.« Pa se je tudi meni sreča nasmehnila. Po smrti moje mame sem se preselila k vdovcu Ivanu Roškarju (1930-2015), ki z Terezijo Roškar roj. Šenekar ni imel otrok, pa tudi ne bratov in sester. Poprijela sem za delo na srednji kmetiji z 6 he obdelovalne zemlje in 6 he gozda. Tu sem se čudovito vživela tudi zaradi dobrih sosedov: Hedl Hanike in Tonča, Maučeč Majde, Tenšekove Marice… Sedaj jih ni več. Sosedje so mladi, jaz pa že precej v letih. Lani sem bila 10 dni v bolnišnici zaradi slabokrvnosti. Ni mi bilo lahko. Tudi sedaj sem slabotna in še do štale pridem s težavo. A zelo rada živim. Rada imam kokoši. Lisica mi jih je vse nesla. Srečna sem, da imam zopet enega petelina in eno kokoš. »Nekaj živega moraš imeti pri koči.« Veliko mi pomeni, da me kdo obišče. Moji sestrični Antonija Pufič in Marija Juhart me vsako leto prideta obiskati za letnice. Ne vem kako dolgo bom še živela, nikoli pa ne bom pozabila na Sv. Jakob, kakor se je moj rojstni kraj imenoval v moji mladosti. 

3. Velikonočna nedelja (1. 5. 2022) 

Pogovor z Graifoner Alojzem in Ivanko roj. Fažmon:

»Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče ne pogubil, kdor veruje vanj.« Iz vsebine besed današnjega evangelija že več kot 50 črpata Alojz in Ivanka Greifoner. Strinjata se, da je Očetova ljubezen zastonjska in brez zadržkov. Sin, ki jo pozna in iz nje živi, nam o njej pričuje s križa.

Kako se prejme vera v Odrešenika?

Pri nas se je dosti trpelo in dosti ljubilo. Počasi, počasi, nam je postalo jasno, da trpljenje odpira vrata ali sovraštvu in prekletstvu ali pa molitvi in blagoslovu. Potrebno se je zavestno odločiti, da nehaš objokovati to, kar ne moreš spremeniti. Očitno je prava pot v hvaležnosti in sodelovanju z možnostmi, ki pač ostanejo, po tem ko se ti zruši grad v oblakih oziroma hiša na plazu.

Vam se je ena hiša že zrušila…

Nam se nenehno kaj ruši. Ja, ko sta se starša Fažmon Alojz (1897-1968) in Ivana r. Kamperšak (1890-1974) preselila iz Sladkega vrha, kjer sta bila iz družin »štuntnarjev«, v Šomat, jima je plaz resno ogrožal hišo, a to ni bilo najhuje. Hujše so bile nesreče mojih bratov in sester. Pepek (1915-) je mlad umrl, ko je padel v Rajšpovo mlako in potem za pljučnico umrl; Tereziji (1916-) se je vnela obleka in je zgorela; Franček (1919-) je padel v tovarniški »kugel kohar« in pozneje umrl za opeklinami; dvojčka Stanko in Branka (1924-) sta padla v mlako pri Kajbiču in se utopila. Le trije otroci smo si ustvarili družino: Marko (1926-) na Vranjem Vrhu (o. Marjan in Erika) ter Alojz (1930) v Šentilju s petimi otroki. Jaz sem se edina od otrok rodila na Šomatu leta 1935. Gotovo so me najbolj ljubkovali. »A vse eno, če bi moje roke lahko govorile. O, Marija, samo delo je bilo, samo delo.« Doma sem bila deklica za vse: vrt, njivo, hlev… Zaposlena na Sektorju sem celo vozila »šoder« za ceste in jih »glihala«. Mesec je prišel okoli, pa sem le nekaj prihranila. Ko sem čakala na zaposlitev v Palomi, sem našla delo v mestu v domu za slabovidne, saj je očetu v tovarni para poškodovala oko. Leta 1955 se mi je rodila hčerka Ema. Franc Klement – njen oče je zbežal čez mejo in me čakal v Avstriji za najino novo življenje v Ameriki. Na velikonočni ponedeljek sem prebredla Muro, a je graničar slišal hčerkin jok in me iz Avstrije nazaj zvlekel v zapor. Zaradi hčere in hudih ran v ustih so mi skrajšali kazen na 6 mesecev. »Vse hudo sem morala s sebo naredit.« Po rojstvu Dušanke (1960) in Brunota (1961) sem se zopet počutila zapuščeno, tokrat od Rauš Nikola. Ko so starši začeli graditi novo hišo leta 1966, je zidarju Ploj Frideriku pomagal Alojz Grajfoner (1942). Ob njem sem se počutila tako varno, da sva se še isto leto na Štefanovo poročila. Bil je zares marljiv mož. Najprej se je izkazal s krpanjem velikih razpok na stari hiši z zmesjo rezane slame in gline. Stara hiša, se je ob zaključeni gradni nove, sesula. Pomagal mu je njegov starejši brat Franc (1938). Starša oče Franc Greifoner (1910-1993) mama Terezija roj. Polič (1905-1982) sta ob smrti hčerke Terezije (1947 – 1957), za srčno revmo, izkusila vso krhkost človeškega življenja in ohranila odprto srce za stisko ljudi. Najino zlato poroko je vodil g. Časl na sveti večer 2016. Še vedno greva rada k sv. maši. Rada imava Boga, čeprav se nama sedaj že nova hiša spet plazi. Brez plazu - tega križa bi se ne našla in ne ljubila. 

Bela nedelja (24. 4. 2022) 

Pogovor s Terezijo Majhenič roj. Klemenčič:

Velikonočna novost se zgodi, ko se skupnost ne zbere več v svojem imenu in ne toži več nad lastnimi tegobami, ampak v Božjem imenu z namenom proslavljati njegovo ljubezen. Letos je bilo tako na veliko soboto pri Drejčevem, nekdaj Klemenčičevem, še prej pa Majcnovim križem. Nanj Terezija hrani žive spomine.

…Majcnov križ…

Kar pomnim sem se meseca maja veselila šmarnic pri križu. Sosedje: Škofičevi, Recekovi (sedaj Fluherjevi), Slačekovi, Niklovi, Miheličevi, Terbiševi (s. Tomažičevi), so se zbrali k molitvi in prepevanju Marijinih pesmi. Izhajam iz viničarske družine, ki je služila Majcnovim, dokler ti niso bili po vojni razlastninjeni, mi pa smo posestvo s prvovrstnim vinogradom dobili z agrarno reformo. Majcnovi so ob izgubi izrekli dobrohotne besede: »Če si kdo zasluži ta vinograd so to Klemenčičevi«. Te besede izražajo njihovo plemenitost, nenavezanost na ta svet in odprtost za božje skrivnosti.

To odprtost so živeli tudi vaši starši…

Starša Alojz (1907-1982) in Marija roj. Zemljič (1907-1988) sta živela od vinograda. Njun Traminec je imel včasih do 23 grad sladkorja. Tako da se je kozarec kar »piknil« na mizo… Z vinogradom so bile velike skrbi. Zanj je bilo potrebno najeti in plačati kopače in berače. Poleg grozdja pa smo imeli še krave, pujse,.. Oče ni imel časa za dnino, župniku in Kocbekovim pa je rad šel škropiti z modro galico in apnom. Ponosen je bil na vlogo moleca v kraju. Rodili smo se trije otroci: Rafael (1936-2009, ostal je doma, poročil z Marijo Verbošt, o.: Franci, Marica, Jožica in Rafko), jaz (1937, ostala na Velki) in sestra Antonija (1939, odšla v Sostro pri Lj, poročila z Pavletom Pivek, o.: Elvis, Saša in Petra).

Vaša mladost …

Tako hitro je minila… Najprej sem pazila na Škofičevo Roziko. Potem pa sem hitro postala vaška varuška. Skrbela sem za otroke tajnika Krajevne Skupnosti g. Kurečiča, ki je živel v kaplaniji. Hodila sem v Kaprunov grad družini Rokavec. Pazila sem na otroke g. ravnatelja Pavlina, občasno prala za Markovičeve, ki so živeli nad Kocbekovo trgovino… Spominjam se, da sem eno leto skupaj prislužila 76 »poletnih« za kar so bili moji starši ponosni name.

Poroka…

Pri 20 letih sem se poročila z Jožefom Majheničem (1933-1998), ki sem ga spoznala pri Šnajderju (Škofičevih) kamor je prav tako hodil na »tabrh«. Njegova starša Bogomir in Ana Majhenič sta skrbela za Liziko, Jožeta, Anico in Franca. Mož je kot mizar za naju naredil spalnico in gredenco. Na delo je hodil na Trate, kasneje s kolesom v Štrihovec, upokojitev pa je, kakor jaz, dočakal v Palomi. Otroka Cvetka 1958 (poročena z Hermanom Rode, o.: Matej) in Jože 1959 (poročen z Gabrijelo Ahman o.: Bogdana in Sara) sta se nama rodila še na mojem domu. Leta 1963 smo se preselili sem na Šauperlovo, ki so odšli bliže tovarni. Mali kos zemlje je bil ravno pravšnji, hiša pa dovolj velika, da smo zmogli 8 let skupaj živeti še s sinovo in hčerkino družino. Šele ko so bili otroci pri kruhu, sva si privoščila dopust. Najraje sva šla na izlete z upokojenci, ki jih je organiziral možev bratranec Franc Majhenič. 

Velikonočna nedelja (17. 4. 2022) 

Pogovor z Marico Polajžar roj. Pernat:

Velikonočno jutro je presenečenje za slehernega. Po Jezusovem trpljenju in smrti, nihče ni pričakoval, da se bo njegova zgodba še nadaljevala. Ja, njegova zgodba se še danes nadaljuje v tvojem in mojem življenju. Prepoznaj jo še v Maričinim.

Česa v življenju niste nikoli pričakovala?

Ko sem se z upokojitvijo leta 1995 vrnila iz Maribora na Velko, si nisem predstavljala, da bi po telefonu še lahko slišala besede: »A danes pa ne boš prišla v službo?« Tako me namreč še danes sestra Katica pogosto nagovori, kadar ji je dolgčas, kadar kuha kosilo, kadar si želi igrati karte,… ali pa samo poklepetati.

Torej ste zelo zaposlena…

Vsako leto bolj J. Sploh pa pred prazniki, ko je toliko priprav. Ravno delam rezance. Moje kokoši znesejo več kot 10 jajc na dan. V teh dnevih bom pekla pecivo, potico in druge dobrote. Prazniki so. Dobila bom obiske. Hiša bo polna.

Se spominjate otroštva… hiša se je za praznike napolnila…

Seveda. Ni bila polna dobrin kot danes, bila pa je natrpana obiskov. Enkrat eni, drugič drugi,… in znali smo priti in biti skupaj. Pomislite, smo štirje otroci (jaz 1941, Ivan 1943, Katica 1946, Franček 1950), potem pa sorodstvo... Mama Marija (1918-2003) je imela dve sestri: Anico (1921-2014) ter Tončko (1924-2019). Oče Ivan (prvorojenec 1910-1999) izhaja iz še večje družine: Anton (ostal doma), Elizabeta (mama od Miha Štandekerja), Ana (por. Dominko 4 otroci), Amalija (por. Turnšek 10 otrok), Terezija (umrla na porodu sina Alojza, ki sta ga babica in dedek vzgajala kot 12 otroka), Marija, Franc (4 otroci), Jože (hčerka), Rudi (5otrok) in še stric, ki je z 6 leti umrl.

In kaj je bila vsebina praznovanja?

Vsakdo je imel kako težko zgodbo, pa smo hvaležno praznovali Kristusovo zmago nad trpljenjem in smrtjo. Mama je izgubila starše pri 15 letih. Vse tri sestre so šle služit kmetom v Srebotje, v Jarenino in na Sp. Velko. In v tisti žalosti ji je Bog naklonil pridnega moža, našega očeta, je rešil hlapčevanja in jo povedel nazaj na lastno domačijo. Kakor Izraelci, ki so se vrnili iz sužnosti. Kakor Kristus, ki nas je rešil naših grehov, ko je pretrpel sramotno smrt. To je velika noč, ne pa jajčke, šunka in potica. In vse tri sestre so dočakale visoko starost.

Vaša osebna velika noč je vrnitev iz Maribora na Velko…

Mlada sem šla v Maribor, kjer sem se usposobila za delo bolniške strežnice negovalke na domu. Takrat sta bila Viltuž in Poljčane edina domova za ostarele. Poročila sem se z Jožetom Pojažarjem (1936-2017), dobila sva sina Milana in hčerko Mileno. Vajena patronažne službe sem se odločila, da pridem skrbeti za starša. Mama je bila dementna, očeta pa je kap in sem ga morala hraniti. Imela sem velik načrt obnove hiše, ki mi ga je uspelo v celoti uresničiti. Malo sem morala počakati, da z rušenjem ne bi užalostila očeta. Tisti dan, ko so delavci odstranili oder za fasado, mi je mama umrla na rokah. Ohranila sem skrbnost svojih marljivih staršev. Ponosna sem na priznanje zlate vrtnice za urejenost okolice. Med rožami domače hiše, ob dveh bratih in sestri sem kot v nebesih. Če pa pride domov še pet vnukov, je pa to že Velika noč. 

6. postna nedelja - Cvetna nedelja (10. 4. 2022) 

Pogovor z Terezijo Žnuderl roj. Šmid:

Na cvetno nedeljo so ljudje Jezusu vzklikali: »Hozana, Davidovemu sinu! Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu! Hozana na višavah!«Teden se še ni iztekel, pa so se nanj drli: »Križan naj bo!« Ljudje se pač obračajo po vetru kakor politične stranke, pred in po volitvah. Prav zato je dragoceno prisluhniti osebi, ki ima tako dober spomin, da samo poslušaš.

Rojena sem na Gorenskem v Železnikih 1941 leta. Ker je bil oče partizan, smo se 46 preselili sem na trate, kjer smo dobili agrarno zemljo. Oče in mama Franc in Apolonija roj. Kemperle sta na svet povila 11 otrok, 5 jih je zgodaj umrlo. Gor sem rasla z brati in sestrama: Tonetom, Jožetom, Jankotom, Štefko, Terezijo in štiri leta starejšo sestro Vido. Vsi so umrli, ona je še edina sestra, ki jo imam, a živi v Mariboru. Želim si, da bi bila bliže. Mlada je šla že 58 leta delat v bolnišnico in si tam prislužila pokojnino. Poročila sem se z Alfredom Žnuderl (1942-1993) iz Srebotja. Spoznala sva se v Kinu v Sladkem Vrhu. Pogosto sva skupaj plesala. Ko je prišel iz vojske sva se poročila, kakor vidite na najini poročni sliki. Ukvarjal se je z montažo centralne kurjave. Tudi najin sin Davorin, ki živi v Mariboru z Lidijo, se spozna na to delo. Najina hči Valentina je zgodaj že pri 47 letih umrla za agresivnim rakom. Aprila je zvedela zanj, oktobra 2009 se je poslovila. Njen sin Patrik z ženo Klavdijo ima dve lepi hčerki Anastazijo in Amelijo. Imam zelo pridnega vnuka in veseli me, da slišim okrog hiše otroške glasove.

Z možem sva imela veliko veselje do starih stvari. Cenila sva staro pohištvo, posodo,… Vsa ureditev in oprema hiše je starinska: stropi, vgrajena omara, stari velik križ nad zakonsko posteljo,… Mene je veselilo pletenje: kap, šalov, puloverjev, brezrokavnikov, nogavic… 12 let sva imela ovce, tudi do 50 živali, delala sva ovčji sir, ko to še ni bilo moderno. Danes ljudje spet znajo cenit to, kako smo včasih živeli. Od malih nog sem rada risala in se zanimala za umetnost. Babica Terezija – mamina mama, doma iz Sorice, je v daljnem sorodstvu z Ivanom Groharjem. Moj sošolec Jožef Horvat je pravi slikar, jaz pa sem bolj ljubiteljska umetnica. V veliko veselje mi je prav tako branje. Spominjam se, da sem si že pri g. Vršiču izposojala knjige in jih brala.     

Lepe spomine imam na otroštvo. Oče je bil kmet. Obdeloval je 3 he zemlje in sezonsko delal v Črni na Koroškem pri spravilu lesa. Tja ga je spremljal sin Tone. Zanimivo moji trije bratje so nosili imena treh stricev – očetovih bratov, ki so bili trije vojaški oficirji, eden v Beogradu, eden v Sarajevu in eden v Ljubljani. Spominjam se, da smo si pogosto pisali, osebno pa smo se srečevali bolj s stricem Tonetom iz Ljubljane.

Tudi moževe starše Marijo in Konrada sem dobro poznala. Lepo so me sprejeli. Tašča je bila gospodinja, tast pa zidar pri stavbarju. Moja svaka in svakinji so: Vinko, Konrad, Leopoldina in Mirica por. Kraos.

Precej časa je od leta 58, ko sem nastopila službo v trgovini na Zg. Velki in v Šentilju. A dan upokojitve se zdi še bolj oddaljen. :)

5. Postna nedelja - Tiha nedelja (3. 4. 2022) - 

Pogovor z Terezijo Šauperl roj. Ornik:

Jezusa bolj zanima človekov odnos z Bližnjimi in z Bogom, kakor njegov greh. Ko farizeji silijo vanj naj zavzame stališče do grešnice, in jo obsodi na smrt, jim odgovori: »Kdor izmed vas je brez greha naj prvi vrže kamen vanjo!« Podobno svobodo od zla, je čutiti v srcu Terezije - zakladnici spominov na božje milosti.  

Med spomini, gotovo kateri izstopa?

V dolgem življenju (roj. 1929) se jih veliko nabere… Zelo lep je tisti, ko sem bila na poroki nekaj let starejšega Ivana in Hanike Rajšp »krajncjungfravova«. Bratranec Cegnarjev Pavel je imel vlogo »brotfürerja«. Velika čast je bila, da so me izbrali skupaj s Tiliko. Med pomembnimi nalogami me je doletelo oblikovanje poročnega šopka in seveda govor ob polnoči. Še danes znam na pamet nekaj prvih vrstic: »…Lep stan si danes nastopila. In bele rožice – skrb zakona vama cvete venček zlat. Še preden sta prišla tja do vrat, so že začele padati besede trpljenja - skrb zakona…«   

Nadvse rada sem sodelovala pri dramski skupini, ki je zahtevala veliko priprav in vaj. Cele dneve smo vadili besedila za Miklovo Zalo, za Celjskega grofa Urha,… Bilo je pravo gledališče, ki je gostovalo naokrog.  

Spominjam se mnogih molitev in petja pri svetih znamenjih in kapelah tu okrog, ko smo molili za šmarnice ali ob drugih priložnostih. S sestrično Tiliko, katere mama in moj oče sta si bila sestra in brat, sva vse življenje tesno povezani. Od takrat ko sva skupaj pasli pujse in krave, pa do danes, ko se v najini starosti radi pogosto pokličeva.

Se spominjate še starih staršev?

Mamina mama Terezija je dala moji mami ime Terezija (roj. Klavznar 1891-1951). Medtem, ko je bila mama edinka, je moj oče Ivan Ornik (1883-1935) izhajal iz številne družine omenjene v pogovoru s sestrično Tiliko. Bil je kmet in hkrati sodar, tako mu ni bilo potrebno hoditi na delo v tovarno. Odraščala sem v družini s štirimi sestrami in bratom (Ivana, Marija, Pavel, jaz in Alojzija poročena Fluher). Čeprav je bilo doma velik dela, sem zelo rada šivala. Ob 10 he zemlje mi ni bilo potrebno hoditi v službo. Sešila sem marsikatero obleko daleč naokrog. Več kot 50 let sem šivala, dokler sem lahko.

Kako ste našli moža?

Igrali smo dramsko igro pri njegovih starših. Čeprav je bil skoraj 10 let mlajši, sem se leta 1960 z njim poročila (Anton Šauperl 1937-2004) ter se preselila k njemu. Njegova starša Ivan in Alojzija Šauperl roj. Štingl sta imela številno družino: Ivan, Alojzija, mož Anton, Mirko, Marija in Milan. Mož je bil najprej zaposlen v kombinatu, potem v Tamu in končno v Sladkem Vrhu. Rodili so se nama štirje sinovi: Jože 58, Stanko 60, Darko 61 in Anton 62. Vsi so hodili v šolo k Mariji Snežni na Velko. Veseli me, da so si vsi štirje ustvarili družine in sprejeli otroke. Skupaj imam 11 vnukov in 15 pravnukov. Ob moji 90 letnici je bilo zbranih mnogo ljudi tudi moja najmlajša sestra Alojzija.

4. Postna nedelja (27. 3. 2022) - 

Pogovor z Ivano Krajnc roj. Perko:

Odpuščanje je dar, ki ga najprej doživimo v družini. Usmiljenje očeta in matere se otroku zapiše tako globoko v srce, da ga ne more izbrisati nobeno človeško dejanje. Kakor izgubljeni sin v današnjem evangeliju, tako spremlja okus po usmiljenju iz otroških let tudi Haniko, ki rada praznuje življenje z bližnjimi.

Usmiljenje… kdaj ste ga najprej doživela?

Moji starši so bili nadvse preprosti in nekomplicirani ljudje. Živeli so skromno a zadovoljno. Znali so si odpustiti, tudi težke stvari, ki bi danes mnoge spravile iz tira. Če ne bi bilo tako, bi nikoli ne imela toliko veselja, kot ga nosim. Že ob rojstvu (1938) so starši pomešali moj rojstni podatek. A nič hudega, s tem so me za 4 dni pomladili. Ta drobna reč mi še danes dela veliko veselje, ko se spomnim, da sem še mlajša, kot se sama sebi zdim... Mama Micka Leber (1899-1963) doma iz Velke, je bila edinka Ignaca Leberja ter Terezije Leber roj. Ornik iz Benedikta. Oče Ivan Perko (1896-1953) je izhajal iz družine 8 otrok. Sem tretja od skupaj treh sester: Mime 1924, Fefe 1930, ter dveh malih bratov, ki sta oba umrla za bronhitisom in pljučnico okoli njunega prvega leta.

Kako ste znali uporabiti dar odpuščanja v življenju?

Lepe spomine imam na otroštvo in mladost. Daleč od tega, da bi mi bilo lahko. Ker nismo bili premožni smo pač hodili delat in služit. Ata je imel delo, otroci pa smo hodili z mamo služit priložnostna dela po kmetijah. Pridno sem delala, pa mi ni bilo nič težko in me ni nič bolelo. Če smo bili žejni smo najraje zajemali vodo iz potoka kar z »pešičko« roke. Tako dobre vode več ne najdeš. Malo večja sem bila, pa sem že smela iti z drugimi v Savinsko dolino hmelj zbirat. Eni so imeli s seboj meso, drugi pa smo imeli bolj ali manj samo kruh. Plačani smo bili po nabranih škafih hmelja. Med tem ko so si premožnejši privoščili svoje bogate obroke hrane, sem jaz z drugimi nabrala še dva škafa več. Že kot otrok sem imela, namesto mesa, rajši fižov, endivjo ter krompir Če smo zbirali v Gotovljah, smo si privoščili nedeljski oddih in šli k sv. maši v Žalec. To je bilo nekaj imenitnega iti v cerkev nekje daleč od doma.

Usmiljenje in vaša družina?

Na smeh mi gre, ko pomislim na tista leta… Poročila sem se z Ivanom Krajncem (1927-2007). Njegova starša Franc in Frančiška roj. Krivec, sta imela veliko družino (Jaka, Ivan, Franc, Matevž, Joško, Micika, Pepika, dvojčici Francka in Lenčka ter Krista). Ko se je mož vrnil od partizanov, je moral iti še enkrat k vojakom odslužiti vojaščino. Najprej se je zaposlil pri industrijski milici, ko pa je bila ukinjena, je šel delat v Slovenj Gradec in od tam prihajal domov samo čez vikende. V najini družini sva bila usmiljena predvsem z otroki (Bojan 1966, Ivanka 1969, Cvetko 1973, Darinka 1978). Če sva se imela kaj za zmeniti, sva čakala, da so otroci šli v šolo, takrat pa sva si povedala brez dlake na jeziku. Oba sva praznovala 80 let navkljub trdemu delu, ki je k srcu priraslo vsem otrokom. Veselim se njihovih praznovanj. Naj le praznujejo in se imajo radi, kot sva se midva z možem Ivanom.

3. Postna nedelja (20. 3. 2022) - 

Pogovor z Emo Golob roj. Jauk:

Ljudje Jezusu zastavljajo vprašanje o dopustitvi tragičnih dogodkov pobitih Galilejcev in žrtev zrušenega stolpa. Jezus ne pripisuje krivde žrtvam pač pa tistim, ki se nočejo spreobrniti in obroditi sad. Podobno se tudi Ema ne sprašuje o vzroku njenih vsakdanjih tegob, pač pa na nevšečnosti življenja odgovarja hudomušno in z veliko mero zadovoljstva.

Kako vam gre?

Dobro, ker je ob meni Natalija. Tako slabo slišim, da že telefoniram težko. Slišim, pa besed ne razumem. Če mi Natalija počasi govori jo dobro razumem. Niti pri poročilih ne slišim prav napovedovalca. Podnapise pa lahko berem. A imam tudi polno mizo različnih očal, ker mi oči nič več prav ne svetijo. Ne jamram, ampak tako daleč sem, da ne morem zunaj skoraj nič več hoditi. Na Velko niti v dveh dneh več ne pridem. Po hiši še nekako. Večkrat  rabim pomoč. Dobro, da nisem sama v hiši,… da smem biti doma na kmetiji,… da je še zemlja obdelana,… ter hlev še poln živine. Vesela sem, da mladi pridno delajo.

Od kod ste prinesli to dobro voljo, od kod izvirate?

Leta 1948 sem z enajstimi leti prišla iz Krajne (prva vas severno od Gederovcev) sem na Trate k maminemu bratu Jauk Štefanu. Moja družina je štela 8 otrok (Viktor 1927, Anton 1931, Marija 1932, Pavla 1934, Jožefa 1936, jaz in še Jože ter Emilija). Mama Jožefa roj. Jauk (1901-1961) je bila iz sosednih Skakovcev, njena mama Terezija in oče Karel sta imela šest otrok (Antona, Karla, Jožeta, Štefana, Marijo in Jožefo). Dobro se spominjam še očetovih staršev Oče Jožefa in Marije Gomboc in še nekaj njunih otrok (Vilme, Antonije, Janeza, Veronike). Moj oče Jožef Gomboc (1895-1976) je bil preprosti kmet, ki se je ukvarjal s kmetijstvom. Pri nas v Prekmurju so hiše strnjene v vaško naselje, njive pa pogosto daleč proč. Tu v Slovenskih goricah je drugače. Kmetije so obdane s polji in gozdovi, a raztresene ena od druge stran. Tudi mamina sestra Marija je prišla sem iz Prekmurja. Živela je v Cmureku pri gostilni Pri Mostu, od koder so 1946 odselili Majcne.

…ustvarili ste si svojo družino…

Leta 1964 sem se poročila z Alojzem Golobom (1938-2002) iz Zg. Ščavnice. Dobro se spominjam še njegovih staršev Alojza in Marije ter mojih svakov in svakinj (Jožefa, Franca, Ernesta in Ane). Rodili so se nama trije otroci Alojz, Peter in Mira. Zadovoljna sem, da sva otrokom omogočila šolanje in poklic, kar nama ni bilo dano. Mož je delal kot traktorist pri Sektorju tu na Tratah. Potem je pustil in poprijel za delom doma. Graditi je bilo potrebo vse od kraja, saj je bilo vse staro in podirajoče. Jaz nisem bila nikoli v službi, doma je bilo dosti dela. Mož je imel samo en hobi. In to je bilo delo. Radi smo hodili k maši. Mnogi so celo iz Lokavca hodili na Velko k maši. Mož je kmalu napravil izpit za avto. Zelo radi smo šli po obiskih na moj dom v Prekmurje. Veseli me, da me sedaj otroci presenetijo in pridejo na obisk k meni z družinami. Lepo presenečenje je bil tudi vaš prvi križev pot v tem postnem času. Z vami sem molila, čeprav vas nisem slišala niti dobro videla. Na balkonu sem vas spremljala nekaj prvih postaj, dokler niste šli za hišo. O kolikokrat in kako rada sem hodila k Bertoncljevi kapeli.

2. Postna nedelja (13. 3. 2022) - 

Pogovor z Štefanijo Ahman roj. Zver:

Ko gre Jezus na goro, se ob molitvi spremeni. Zdi se, da se mi spremenimo že ko gremo na hrib, kaj šele, da bi šli na goro, ali da bi molili z domačimi. Ob Jezusovi molitvi na gori se prikažeta še dva starozavezna preroka Mojzes in Elija. Kdo ve, koga vse bi videli mi, če bi si vzeli čas za molitev? Morda kak vzgled naših dragih pokojnih? Postni čas nas vabi k molitvi. Poizkusimo!   

Kdaj se vam zgodi, da se spremenite kot Jezus na gori?

Največje spremembe sem doživljala ob obiskih mojih vnukic Bogdane in Sare. Zadnja leta, pa je zame prava poživitev naš sonček – pravnukinja Ela, posebej ko skupaj moliva. Ob njej popolnoma pozabim na skrbi in na vse bolečine. Ela je z vsakim dnem bolj samostojna. Srečanja z njo so zelo prijetna, rada jo poslušam. Z njo se ne le spominjam svoje mladosti, ampak jo podoživljam. Je nekaj takega, kar doživljam ob molitvi. Pogosto molim za leta 2010 tragično preminulo vnukico Saro. Njena prometna nesreča me je v trenutku postarala za desetletja. Težko se je sprijazniti z izgubo mladega življenja.

Se vam je življenje večkrat spremenilo?

Že družine mojih staršev so doživljale mnoge spremembe. Veliko spremembo sem čutila ob tuberkulozni smrti moje mame Marije Zver roj. Fanedl (1910-1955). Oče Franc Zver (1905-1966) je ostal sam s sedmimi otroki med katerimi sem bila najstarejša (Štefanija 1933, Marija, Franc, Frančiška, Terezija, Jožica in Slavica; dva Vankica in Lojzek, pa sta že prej umrla). Medtem ko je mama izhajala iz Varde, je bil oče iz Žitenc, a posvojen k Novakovim. Za čevljarja se je izučil pri Kaplovih. Posestvo na Žitencah (kjer danes živijo Valnerji) je prodal in se preselil sem na Spodnjo Velko, v naš novi dom, ki ga je kupil od Matelja. Nikoli več se ni poročil in nobenega od otrok ni dal v rejništvo, čeprav so ga zelo nagovarjali. Bil je nadvse marljiv človek. Strašno rad si je pel, nikoli ni pozabil na nabožne pesmi kot je »Češčena si Marija…«.

Tudi vaš mož je prinesel spremembo v vaše življenje …

Gabrijela Ahmana (1938-2019) sem srečala, ko smo hodili kopati v gorico. Zvečer smo plesali in praznovali. K nam je prišel iz Počenika. Rodil se je kot najmlajši v družini štirih otrok (Alojz, Franc, Slavek in Gabrijel). Rodile so se nama tri hčere Silva, Jelka in Marta. Poročil naju je 1960 g. Srečko Vršič. Spominjam se tega lepega dogodka, kot če bi bil včeraj. Igral nam je Korenov Mirko, kuhala pa Karolina Vuzem, ki je bila krstna botra vsem trem hčeram. Prvotno smo živeli v Jurijevskem dolu blizu njegovih staršev Alojzije in Simona, kjer je Gabrijel delal v zadrugi. Od tam smo se šele po očetovi smrti preselili leta 1969 nazaj na Velko. Tu nas je čakalo mnogo dela, saj je bila hiša krita še s slamo. Mož je delal v Palomi vse do upokojitve 1994. Tudi jaz imam 17 let delovne dobe v Palomi. Gabrijelu so bila pri srcu kmečka opravila, pri katerih sva se spoznala. V veselje so mu bila druženja, ki so tako delo obujala. Tako je odnesel 10 pokalov iz tekmovanja tradicionalne košnje s koso pri Rajšpu. Ko ni mogel več kositi, je še vedno z velikim veseljem spremljal in gledal mlade kosce in se spominjal svoje mladosti. 

1. Postna nedelja (6. 3. 2022) - 

Pogovor z Rozalijo Žižek:

Na prvo postno nedeljo Jezus tri krat odločno zavrne hudičeve skušnjave, ki se kot vsaka polresnica dozdeva koristne, dobre in prijetne. Jezus je s pomočjo živega odnosa z očetom sposoben jasno uvideti resnico življenjske celote. Medtem ko laž aktualni svet pogreza v vojno, je vredno prisluhniti zgodbi, ki odločno zavračajo skušnjavo nasilja.                                     

Kje ste izostrili čut za to kaj je prav in kaj je narobe?

Imela sem pobožna starša, ki ju je že opisala sestra Martina Šlebinger v vaši drugi knjigi. Zgodnja smrt zaradi bolezni njunih prvih sinov Alojza in Frančeka ju je naredila mehkega srca. Kot sem v otroštvu z njima rada hodila k sveti maši, še danes rada stopim v cerkev. Pred enajstimi leti, ko sem prišla v Dom Danice Vogrinec sem redno šla peš do cerkve na Pobrežju. Sedaj je zame zahteven že krog okoli doma. Spoštovanje Boga se je okrepilo, ko me je neka 'gajgerca'[1] v starosti dveh in pol let ukradla. Neki moškim, ki se je vračal od Rajšpa domov, je slišal moj jok. Skupaj z možmi so s puško prestrašili tatico, ki me je pustila v potoku in zbežala. Po enem dnevu iskanja je oče šel na policijsko postajo, kamor je ravno prišel moj rešitelj. Ne spomnim se več njegovega imena, samo tega, kako rad mi je pripovedoval to zgodbo. V tistem iskanju, se je moja mama zaobljubila, da me bo vsako leto nesla v Avstrijo k 'Mariji Hilfprun', če me bo zdravo dobila nazaj. Od takrat naprej rada romam. Kot je mami, tudi meni molitev veliko pomeni. Spominjam se vzdušja, ko smo celo popoldne hodili na Gorco (nad Malečnik), tam noč prečuli v molitvi in petju, potem pa naslednji dan zadovoljni in veseli šli domov. Iz moje sobe vidim naravnost na Gorco. To je vsaki dan moj prvi in zadnji pogled.

Kdaj ste še posebej čutili Božje varstvo?    

Mlada sem bila pred težko odločitvijo. Ob besede: »Poročil te bom, če narediš splav!« nisem veliko premišljevala, odločila sem se za življenje. Rekla sem si: »Pa četudi vse življenje pometam ceste, samo da živi.« Prav sem se odločila! Zaradi sina Srečkota mi ni bilo nikoli potrebno pometati cest. Pet let sem bila kot gospodinjska pomočnica v Mariboru. Preselila sva se nazaj na Velko, delala sem v kuhinji zavoda na Tratah, na koncu pa v kuhinji na šoli. Stanovala sem pod poročno dvorano. Kot sem v otroštvu rada pomagala g. Vršiču, sem tudi kasneje pogosto  priskočila na pomoč g. Ančki Toš in Liziki Vršič za večje slovesnosti. Ko me noge niso več nesle, sem odšla v Maribor v dom, ki je nedaleč od staršev sinove žene Erike.

Ste se navadili na življenje v domu?

S svojimi 92 leti sem srečna v domu. Tu sem dobro priskrbljena. Vedno se kaj dogaja. Vsaki teden je sv. maša. Dopoldne imam delavnice, popoldne grem ven na sprehod. Tu ni nevarnosti, da bi padla in me nihče ne bi našel. Zvečer po večerji poslušam mašo, zjutraj ob 5h pa rožni venec. Danes sem pri zadnji desetki zaspala, zbudila sem se, ko je bila ura 5.30. To je moja rutina. Sin pride pogosto iz Krškega na obisk. Skuha čaj in kramljava o vsem.

[1] Včasih so po hišah hodili brezdomci, ki so delali priložnostno, ljudje pa so se jih morali usmiliti in preskrbeti.

1. Postna nedelja (6. 3. 2022) - 

Pogovor z Zemljič Jožetom in Ano roj. Kramberger

Jezus napoveduje vodenemu slepcu isto usodo kot slepemu voditelju. Oba bosta padla v jamo. Vojna v Ukrajini razodeva človeško slepoto. Nasprotje nasilja so zgledi ljudi, ki navkljub življenjski stiski znajo gledati in videti svetlobo srca in ji slediti. Eden takih prerokov je veder sogovornik Jože Zemljič.                                     

8. Nedelja med letom (27. 2. 2022) - 

Pogovor z Zemljič Jožetom in Ano roj. Kramberger

Jezus napoveduje vodenemu slepcu isto usodo kot slepemu voditelju. Oba bosta padla v jamo. Vojna v Ukrajini razodeva človeško slepoto. Nasprotje nasilja so zgledi ljudi, ki navkljub življenjski stiski znajo gledati in videti svetlobo srca in ji slediti. Eden takih prerokov je veder sogovornik Jože Zemljič.                                     

Nikoli niste živeli s starši, pa jih vendar spoštujete?

Pri starosti dveh tednov sem bil leta 1938 sprejet v rejniško družino Ivana in Katarine Senekovič na Žitencah. Kmalu se mi je pridružil še leto mlajši brat Franc. Radi so naju imeli in nama dali vse kar sva potrebovala, ljubezen in versko vzgojo. Skupaj sva odraščala z njunim sinom Ivanom (1927) očetom od znanega trgovca Franca Senekoviča. Oče Jakob Zemljič (1901- 1989) in Mama Marija roj. Peserl (1906-1979) sta naju nekoč prišla iskati z dvema miličnikoma, da bi naju odpeljali domov. Brat je ušel, mene so pa prijeli. Miličnik me je vprašal: 'Katera je tvoja mama?', jaz sem se skril pod krilo Katarine. Takrat nisem razumel, kaj pomeni »pravi starši«. Ni me skrbel drugačni priimek. Nobenih razlik nisva čutila in za nič na svetu ne bi odšla od »doma«. Ko sem kasneje razumel, kaj pomeni »pravi starši« nisem nikoli zameril svojim staršev. Tako je pač bilo življenje naše družine. Srečali smo se preden sem šel k vojakom in ob drugih priložnostih. Spoštljivo sem se poslovil tudi ob njuni smrti. Še danes se dobro razumem s starejšim bratom Ivanom (1934) in sestro Marico poročeno Jauk (1950).      

Spomini na otroštvo…

Kot pravim, čeprav sem živel v rejniški družini, v otroštvu nisem ničesar pogrešal. Tudi ko smo leta 1950 pogoreli ob udaru strele, ni nihče delal med do naju razlike. Ves hlev je zgorel z govedom vred. Grozno je bilo gledati ostanke. Samo 5 metrov stran so bile ljudske štale, ki se hvala Bogu niso vžgale. V šolo sem hodil v Jurij. Verouk me je učil strogi g. Rojht. Dobro si je zapomnil, da si pri verouku nisem nič naučil in me je zato pred poroko še in še spraševal. Vse, čisto vse, sem se moral naučiti, sicer bi ostal brez žene, pa sem se zelo potrudil, da mi je rekel: »Zakaj že prej nisi srečal Ane?«

Se je s poroko življenje spremenilo?

Ženo Ano Kramberger (1939) nisem šel daleč iskati. Bili smo sosedje posestva njene babice. Njena mama Marija poročena Peserl je imela še hčerko Barbaro (por. Muhič). V zakonu sta se nama rodili hčerki Marija por. Rehar (1962) in Jožica por. Drajer (1970). Prva ima dve hčeri Jasmino in Damijano, druga pa dva sina Markota in Marjana. S poroko se je življenje zelo spremenilo. Prej sem bil pogosto hlapec pri različnih kmetih. Za en dan dela  'tabrha' sem prejel eno 'poletno', za pol dneva dela pa pol 'poletne'. To je bil mali košček 'pleha' z vtisnjenimi znamenji kmeta. Za najem ene 'ogune' (6 ali 7 vrst) krompirja je bilo potrebno kmetu odslužiti 12 'poletnih'. Za en dan oranja s njegovimi konji pa 8 'poletnih'. Ob novem letu se je delal račun. Vedno si bil dolžan, vedno… Po poroki sem se zaposlil v Avstriji kot žagar. 15 let sem na roke obračal hlode, potem smo dobili stroje. S kolesom sem se vozil na delo, dokler nisem pri 49 letih napravil izpit za avto. V Avstriji sem bil tri dni, da sem skupaj spravil 42 delovnih ur, potem pa 'hop' domov k družini in živini. Bogu hvala za zdravje, še danes zelo rad opravljam pri živini.                                       

7. Nedelja med letom (20. 2. 2022) - 

Ob svetovnem dnevu bolnikov 11. februarja (god Lurške Matere božje), so bili birmanci povabljeni, da posvetijo nekaj svoje pozornosti starejšim. Njihovi zapisi bodo tedensko objavljeni. Kdor še ni, naj pošlje zapis s sliko na svetemase2020@gmail.com

Ana Valentina Libman se je pogovarjal s Cecilijo Šauperl r. Fekonja

Koliko otrok sta imela vaša mama in oče?

Moj oče se je poročil s prvo ženo, ki mu je umrla na porodu z otrokom. Nato se je poročil z drugo ženo s katero sta imela 3 otroke: Angela, Avgust in Jožica. Druga žena mu je zbolela za hudo boleznijo ter je umrla. Moja mama pa je imela sina Ferdinanda. In je tudi v vojski izgubila moža. Moj oče se je mami zasmilil, zato mu je pomagala pri gospodinjstvu ter vzgoji otrok. Čez čas je priskočila iskrica in sta se poročila. Kmalu so na svet prijokale 3 moje sestre: Antonija, Zofija ter Marija. Po 11 letih pa sem se rodila jaz. In začelo se je moje življenje. Moj oče se je rodil leta 1905,umrl pa je leta 1982. Po očetovi smrti sva z možem začela graditi novo hišo.  Moja mama pa se je rodila leta 1919, umrla pa je leta 2001.

Izhajate iz družine 8 otrok. Kako so vaši starši poskrbeli za vseh 8 naenkrat?

Bila sta soseda, zato sta se dobro poznala. Moja mama pa izhaja  iz domačije Valentanovih, sedaj Sernečevih, kjer je ostala njena sestra Genovefa z družino. Ko so se otroci izšolali so šli s trebuhom za kruhom. Doma pa sem ostala jaz, ker sem skrbela za starše ter majhno kmetijo. Izšolala sem se za papirničarko, kjer sem spoznala bodočega moža Šauperl Petra. Skupaj sva delala v Palomi. Po treh letih pa sem ostala doma, saj sem skrbela za starše ter hčerko. Oba starša sta pela v cerkvenem zboru, mama je pela celo več kot 60 let.

Ali tudi vaš mož izhaja iz številne družine?

Moj mož izhaja iz družine Šauperl. Njegov oče je bil Rupert, njegova mama pa Marjeta. Skupaj sta imela 4 otroke: Vlado, Rupert, Peter ter Milan. Za starše mojega moža je poskrbel Rupert. Njegov oče se je rodil leta 1929, umrl pa je leta 2002. Njegova mama se je rodila leta 1935, umrla pa je leta 2012.

Kaj pa vaša družina, kako ste si ustvarili družino?

Leta 1981 sva z možem dobila hčerko Viktorijo, leta 1985 pa sina Andreja. V življenju sem bila vedno v družbi otrok, saj so moji geni po tetah in sestrama dali navdih, da postanem rejnica. Malo pred Uroševim prihodom smo se vselili v novo hišo. Leta 1998 sem v rejništvo dobila Uroša, ki je prišel kot dojenček. Leta 2002 je k hiši prišel Adriano, star 10 let. Leta 2008 pa se je družina povečala za 2 člana. Prišel je Urošev brat Primož, star 9 let skupaj z njuno polsestro Ano Valentino, ki je bila takrat dojenčica. Otroci so se šolali ter rastli ter so me veliko naučili o življenju. Počasi pa so začeli odhajati vsak svojo pot. Prvi je odšel Adriano, zato je bil prostor za Nastjo, ki je prišla leta 2014, stara 13 let. Ter za njenega brata, ki je prihajal ob vikendih ali počitnicah. Leta 2016 se je Primož odselil k njegovi pravi mami. V času rejništva pa sem dobila 5 vnukov. Po hčerini strani 3: Živa in Zala (dvojčici) ter Žan. Po sinovi pa 2: Maksimilian in Sofia. V prostem času pa se rada ukvarjam z rožami, zelišči ter vrtnarjenjem. Zdaj še moram kot rejnica poskrbeti za Ano Valentino, ki je pridna učenka ter rada ministrira. Poleg tega ima rada otroke, živali ter naravo. Ministriranje ji je v veliko veselje. Vsako nedeljo greva zjutraj k Sveti Maši. Ana pa hodi redno ministrirati. Hodi tudi na oratorije. In ko gledam po cerkvi vidim, da otroci več ne hodijo toliko k Sveti Maši, kot so včasih. Še ministrantov ni več toliko, kot so včasih, ko jih je bilo toliko, da niso imeli več prostora. In zato mislim, da bi Ana lahko bila marsikomu vzgled.                                       

6. Nedelja med letom (13. 2. 2022) - 

Ob svetovnem dnevu bolnikov 11. februarja (god Lurške Matere božje), so bili birmanci povabljeni, da posvetijo nekaj svoje pozornosti starejšim. Njihovi zapisi bodo tedensko objavljeni. Kdor še ni, naj pošlje zapis s sliko na svetemase2020@gmail.com

Teo Triler se je pogovarjal z babico Dragico Triler

Kdaj in kje si se rodila ?

Rodila sem se 5.2.1948 v družini Venta. Imam starejšega brata in mlajšo sestro. Z nami so živeli tudi moji stari starši. Klicali smo jih Mati in Stari ata. 

Kakšno je bilo tvoje otroštvo ?

Kljub obilici dela smo otroci našli vedno čas za igro. Povezani smo bili s sosedovimi otroci. Veliko krat so prišli k nam, da smo se družili. Skupaj smo najprej delali, šele po opravljenem delu smo lahko bili prosti. Še vedno imamo veliko kmečko hišo, v kateri smo se ob večerih družili ob delu in po opravljenem delu tudi peli in plesali. Moji starši so bili vesele narave in ljudje so vedno radi prihajali k nam. Redno smo hodili k sveti maši. Navada je bila, da so starši šli zjutraj k prvi sveti maši, otroci pa smo šli pozneje k drugi. Kljub temu, da smo otroci zakramente prejeli že v drugem razredu, smo verouk obiskovali vsa šolska leta. Tudi vsi moji otroci so obiskovali verouk. Doma smo redno molili, pred jedjo obvezno in pa zvečer. Dokončala sem osnovno šolo, potem pa sem ostala doma na kmetiji, kjer dela nikoli ni zmanjkalo.

Kakšna je tvoja družina ?

Pri 20. letih sem se poročila z Frančiškom Triler. Rodilo se nama je 6 otrok. Eden je v rani mladosti na žalost umrl. Poleg svojih otrok sva z možem imela še 4 rejence. Še vedno me vsi radi obiščejo. Pred 12 leti sem ostala brez moža.

Kako sedaj živiš ?

Trenutno živim sama. Otroci me obiskujejo koliko jim dopušča čas. Razveseljuje me 7 vnukov. Vsak dan pa me obiščeta najmlajši sin in hčerka ter najmlajši vnuk David. Brez dela nisem nikoli, to me drži pri močeh. Še vedno grem v hlev in na vrt, opravim še tudi vsa gospodinjska dela. Zelo rada kuham in kaj dobrega spečem. Radi imamo domačo hrano. Še vedno rada vozim avto. V največje veselje mi je, ko lahko peljem vnuke na izlet.

Kakšne so tvoje želje ?

Največja želja je, da bi ostali vsi zdravi in ohranili vero v boga.

Omica jaz ti želim veliko zdravja in da še nas dolga leta osrečuješ in razvajaš s tvojimi dobrotami.

V drugem pogovoru se je Teo Triler srečal z babico Marijo Štelcer

Kdaj in kje si se rodila ?

Rodila sem se 21.3.1940 v številčni družini, kjer nas je bilo 12 otrok. Jaz sem bila deseta po vrsti. Na žalost nobeden od bratov in sester več ne živi.

Kakšno je bilo tvoje otroštvo ?

To je bilo v povojnem času. Razkošja ni bilo. Pri 6. letih sem že šla na kmetijo delat. Tam sem ostala 11 let, po tem sem se vrnila domov, da sem pomagala skrbeti za bolno mater. Otroci smo se igrali kolikor nam je poleg dela dopuščal čas. Igrač nismo imeli. Srečni smo bili, če smo se lahko družili. Vsako nedeljo smo šli k sveti maši, popoldan pa še k večernicam. Obvezno smo molili pred jedjo in po jedi, tudi vsak večer smo s starši molili večerne molitve.

Kakšna pa je tvoja družina ?

Poročila sem se pri 27. letih z Janezom Štelcar. Rodile so se nama 4 hčerke in dva sinova, ki sta na žalost umrla. Imam 8 vnukov ter 3 pravnuke. Pred 30. leti sem ostala brez moža.

Kako pa sedaj živiš ?

Sedaj živim z najstarejšo hčerko. Zdravje mi še hvala Bogu dobro služi. Delam še vedno vse po hiši, skuham, v veliko veselje mi je delo na vrtu. V prostem času pa se ukvarjam z ročnim delom. Že kot dekle sem se naučila izdelovati rožice iz žice in sukanca.

Kakšen imaš recept za dolgo življenje ?

Nimam posebnega recepta. Vsako jutro si privoščim divko kafe in kruh. Rada grem na krajši sprehod in še vedno veliko molim.

Želim ti še veliko zdravja in da boš nas še dolga leta osrečevala in sprejemala v tvoj objem.

5. Nedelja med letom (6. 2. 2022) - 

Pogovor z Ano Marijo Kapl roj. Žamut

Apostol Simon Peter je rad poslušal Jezusa. Nikoli pa si ni mislil, da bo Gospod učil ljudi iz njegovega čolna. V svoji skromnosti tudi Marija ni nikoli razmišljala, kako zelo dragocena je njena življenjska zgodba. Jezusov blagoslov je napolnil ribiške mreže, njen blagoslov je poskrbel za duhovno hrano src njenih bratov in sester ter njenih otrok.

Ste pastirica ovc od mladih nog?

Ne, ne. Pri nas doma nismo nikoli imeli ovc. Pet let je, kar jih ima hčerka Barbara. Robi, ki je naredil to lepo fotografijo jih ima zelo rad. Sedaj smo se jih navadili in ne zmoremo več brez njih. Sem pa nekoč po moji poroki pri nekem delu dobila v dar ovna z zelo lepimi rogovi. Pripeli smo ga v 'cimpranem' s slamo kritem hlevu. Če se je odpel je rad zbujal pozornost, tako da se je z vso silo zaletaval v tram in stresal ves hlev.

Na Ledineku, pri nas doma, smo imeli kokoši, pujse in krave. Oče Rudi je našo številno družino živel z delom na kmetiji. Poleg tega je imel zanimivo dejavnost zbiranja mleka po vasi, ki ga je s konjem vozil v Lenart. Tako je lepega dne naš hlev poleg krav začel bogatiti tudi naš domači konj. Žal nam ga ni bilo dovoljeno uporabljati za jahanje ali igro. Moral je biti spočit za svoje redno delo. Spominjam se, da mi je oče pogosto zaupal nadvse pomembno opravilo. Pozimi je otovoril male sanke z vrečo pšenice, ki sem jo smela vleči v Petkov mlin na Trate. Ko so me v mlinu videli otovorjeno s pšenico so me vedno s čim nagradili. Pogosto so dali na vrhu še eno 'ekstra' merico moke. Zaupana naloga je bila izjemno častno delo, ki je doletelo le mene – najstarejšo hči. Za svoje 'furmanske' podvige sem od očeta vedno požela ponosno odobravanje. Niti zrnje, niti moke, nisem nikoli razsipala. Ne spominjam se, da bi si kdaj dovolila, da bi se mi sanke z dragocenim otovorjenim blagom prevrnile.

In vaš spomin na mamo…

Moja mama Bertika roj. Brus je prišla na Ledinek iz okolice Gradca. V primerjavi z očetom, sem si upala mami napraviti več sitnosti. A nikoli nalašč. Nekoč sem ji vzela čevlje in jih zvezala na deske s katerimi smo se smučali. Na nekem bregu je bilo še polno krtin. Na eni sem padla in maminemu čevlju odtrgala podplat. Ne spominjam se njene nevolje. Ob devetih otrocih (jaz 1936, +Franc, Berta-živi v Nemčiji, Barbika po. Majcenič, +Dolf, Verica po. Krušnik, Anica po. Krofič, +Emilija po. Bela, Danica po. Lebreht) je bila mama nenehno navajena otroške 'navihanosti' in nepredvidljivosti. Mama je bila zelo prilagodljiva žena. Ob mojem krstu, mi je namenila dati ime Ana, župnik Srečko pri sv. Ani, pa jo je poučil, 'da je za prvorojenko bolj primerno ime Marija, saj je Božja Mati pomembnejša od Jezusove babice Ane.' Na koncu je še dodal: 'Anic in Ančk boste imeli še več, prva pa naj bo Marija.' In tako je tudi bilo.

V tako številčni družini je moralo biti zelo živahno…

To sem posebej čutila po poroki, ko sem se poročila z Avgustom Kaplom (1933 – 1998) na Spodnjo Velko. Ni bilo enostavno sprejeti spremembo. Življenje prej živahne družine je zamenjala neka samota, ki je poznala tudi kakšno solzo za tistim krasnim položajem prvorojenke. Mož je bil celi dan v službi, jaz pa sama pri delu doma s hčerko Marto (1957-2019). Otroci: Avgust (1962), Marica (1964 -2017) in Barbara (1971) so s seboj prinesejo življenje, ki je dalo dušo naši Kaplovi družini. O tem bi lahko pisali še in še anekdot, pa nimate v župnišču dovolj papirja za zgodbe. Možev rod je zelo velik. Sin moževega bratranca je sestavil družinsko drevo za daleč nazaj v 18. Stoletje.

4. Nedelja med letom (30. 1. 2022) - 

Pogovor z Marijo Kocbek roj. Humar

V današnjem evangeliju Jezusu ljudje Nazareta pritrjujejo, a njegovega mesijanskega oznanila ne sprejmejo. Ne gre jim iz glave, da je Jezus Jožefov sin. Jezus jih opravičuje: »Nobenega preroka ne sprejmejo v domačem kraju«. Slednje pogosto velja tudi za učiteljski poklic, ki je v svojem bistvu preroški.

Kako je vas – Primorko pot pripeljala v Slovenske gorice?

Oče me je naučil pisati in brati. Ker je bil kot kovač zelo zaposlen, mi je le pokazal črke in mi rekel: »Ko se vrnem, glej, da boš že brala!« Naša šola je bila čisto blizu mojega doma. Dobri učiteljici sem zaupala, da bi rada učila, pa mi ata ne pusti. Učiteljica me je spodbudila, ti kar reči očetu odločno: »Ravno to bom!« Ob teh besedah sem si rekla: »Joj, ko bi to res bilo!«

Pet razredov sem končala v Lokovcu, potem nižjo gimnazijo eno leto v Šempetru, ter še dve leti v Vipavi. Ker sem dobila republiško štipendijo za Maribor, sem bila 5 let v učiteljišču štajerske prestolnice. Septembra leta 1957 sem že poučevala v Vranjem Vrhu. V glavnem sem učila 1. razred, kakšno leto še ostale razrede nižje stopnje, pogosto pa nadomeščala zemljepis, slovenski jezik, glasbeni pouk, gospodinjstvo. Stara šola je bila večja kmečka hiša, 60 leta so adaptirali oz. zgradili novo  šolo, ki je služila svojemu namenu 30 let, ko se je povečala OŠ Sladki Vrh, takrat pa je že bil čas moje upokojitve. V svojem poklicu sem se čutila zelo uresničeno in srečno. Bila sem stroga, ko se učimo se učimo, ko se igramo se igramo. Tudi učiteljski zbor je bilo zelo usklajen. In še danes se čutim povezana z gospo Kustec in mnogimi drugimi.

In Primorska?

Vedno sem gojila pristne vezi z domačimi. Sem najstarejša (1935) v družini Izidorja (1911 - 2002) in Albine roj. Leban (1908 - 2000), moji bratje so Mirko (1939 – 2006), Milka (1941), Janko (1944), Silvo (1946) in Slavica (1954). Moj oče je bil bratranec od škofa Metoda Piriha, katerega mama je bila moja krstna botra. Z njim sem bila skupaj pri sveti birmi. Bila sva prijatelja in sošolca. Isto leto sva šla v srednjo šolo. Med počitnicami smo se hecali, on bo župnik jaz pa učiteljica. Ko je prejel posvečenje sem obiskala njegovo slavje v domačem kraju. Presenečen se me je razveselil: »Ja Marica ti tukaj!«

Zelo rada imam Primorsko. Resnično cenim zgodbe mojih prednikov. Očetov oče je v snegu zmrznil, pri njegovih 12 letih, ko je šel v službo. 10. oktobra 1944 smo bili požgani, bilo je res hudo. Brat Janko je imel ravno tri mesece. Spomnim se ognja iz katerega smo rešili tri krave in v katerega je naš pujs sam  skočil in zgorel. Tisto zimo smo bili brez kolin. Ker smo bili močno povezani, znam še danes našteti strice in tete: Rafael, Stanko, Jože, Mirko, Peter, Veronika, Zofka in Zorka.

In potem ste si ustvarili družino…

Leto po zaposlitvi sem se že poročila z Petrom Kocbekom (1938 – 2010). Nisem šla daleč po moža, bil je kar prvi sosed šole, sin trgovca in gostilničarja iz Sladkega Vrha. Njegova brata sta Pavel in Franci. Kmalu se je rodil sin Igor ter hčerka Nives. Imam tri vnuke, marca pa pričakujemo 6 pravnuka.

Kaj počne učitelj, ko se upokoji…

Začne se učiti, tistih zadev, za katere prej ni bilo časa. Pred 10 leti sem si nabavila računalnik. Danes brez njega ne bi mogla več biti. Lahko sem brez televizorja, ne morem pa biti brez računalnika. To je orodje s katerim sem v stiku s svetom. Omogoča mi, da sem v stiku z dogajanjem v kraju in svetu. Vse vem kaj se dogaja pri vas g. župnik. Vem, da ste imeli otvoritev knjižnice. Vse sem prebrala, da je bil med vašimi gosti tudi moj sodelavec Tone Partljič. 

3. Nedelja med letom (23. 1. 2022) - nedelja Svetega Pisma

Pogovor z Marijo Breg roj. Serk

To nedeljo beremo, kako je Duh Gospodov prišel nad Jezusa z nalogo, da prinese blagovest ubogim, jetnikom prostost, slepim vid, zatiranim svobodo, da oznani gospodovo milost. Tega duha rešitve prejmemo v pogovorih s hvaležnimi in izkušenimi koreninami našega kraja. Ena takih je Marija Breg, za katero lepo skrbi snaha Danica.

Na kaj vas spomni duh teh nageljnov?

Z nageljni smo šli na poroke in z nageljni smo krasili pare naših pokojnih. Včasih je imel nagelj duh veselja in praznika, drugič duh slovesa in žalosti. Obojega je bilo dosti v mojem življenju. Ničesar nisem izbirala, sprejela sem, kar je prišlo. Bližnjim pa vedno voščim veselja in zdravja.

Moj oče Franc Serk (1907-1965) je bil mojstrski kovač. Znal je vse popraviti. V glavnem je koval železo za voze, konje in razna orodja. Bil je mali pa suhi. Ko je bil mlad je delal hitro, ko se je postaral, je rabil pomoč. Večkrat mu je tudi mama pomagala 'tuč s 5 kg težkim hamrom'. Imela sta dve dekleti in dva sina. Jaz sem bila najstarejša (1934), sestra Angela (poročena Pojbič, mama Marjana in Danija) leto mlajša, brat Konrad je 5 let mlajši in še brat Franc. Imeli smo 2ha zemlje, na kateri je mama Marija (1908-1960) vse postorila, medtem ko je bil atek ves čas v delavnici. Ljudje so mu bili pogostokrat dolžni. Bil je mili in skromni, zato je za svoj zaslužek večkrat še prosjačil od dolžnikov.

Vaše starše, stare starše in sorodnike… je spremljal Božji Duh?

Starih staršev nisem poznala. Slišala sem, da je bil atekov oče tudi kovač. Zgodila se mu je nesreča. Vžgal se mu je koks za hišo. Vse jim je zgorelo. Tudi dedek, babica in atekova sestra, vsi so zgoreli, samo moj oče se je rešil. Potem je pri tujih ljudeh gor rastel. Tudi maminih staršev nisem poznala. Vem le, da je bila mama rojena s priimkom Krajnc. Njena mama je bila težko bolna. Zadnja 4 leta pred smrtjo je dobila še celo luknjo na obrazu, tako zelo je trpela. Navkljub vsem tem preizkušnjam so ohranili globoko spoštovanje do molitve, Cerkve, duhovnikov… Spominjam se nesrečne smrti mojega najmlajšega brata Francija, ki je umrl v kamionu, ki je zdrsnil s ceste, ko je šofer zaspal. Moja mama je od žalosti zbolela in samo v treh mesecih umrla za krvnim rakom. Mojemu očetu na pamet ni prišlo, da bi zaradi takih tragedij manjkrat šel k maši. Spominjam se nedelje, ko sva šla še zadnjič skupaj k maši. Sredi maše je nekaj zaropotalo na koru. Po maši sem slišala, da je oče samo padel po tleh. Zadela ga je kap. Božji Duh je članom naše družine venomer dajal moč, da smo vse te preizkušnje zmogli sprejeti in nadaljevati življenje v zaupanju.

Tudi vi čutite, da je nad vami Božji Duh?

Mene je v življenju res vedno nekaj spremljalo. Če ne bi bil to Božji Duh bi ne zdržala. Mlada, pri 20 letih, sem se poročila s pet let starejšim Lojzetom Bregom in pri 31 ostala vdova. Vse delo je padlo name, predvsem pa odgovornost za 6 otrok. Šlo je, čeprav težko. Razen Mimike (1954), ki je navkljub svojim preizkušnjam zelo srečna in zadovoljna, so vsi otroci, Lojze (1957), Franc (1958), Jože (1959), Dragica (1960), Angela (1967), prišli do poklica. Jaz pa sem poleg vsega dela zbrala 21 delovnih let kot čistilka na policiji na Velki.

Božje varstvo sem najbolj čutila v treh požarih, ki so me doleteli. Enkrat nam je do tal zgorela štala. Ker ni bilo vode, so gasilci z vinom hladili streho hiše, da ne bi še ta zgorela. Potem nam je v hiši ena cela stena pri dimniku zgorela in še tretjič. Kljub temu nisem nikoli jamrala.

Želim si, da vsi moji mladi čutijo Božjega Duha in tolažbo. To je večji dar kot vsak drugi 'zohn', ki ga kupiš pri nas ali v Avstriji. 

2. Nedelja med letom (16. 1. 2022) - nedelja verskega tiska

Pogovor z Kramberger Francem in Justo roj. Fras

»Zajemite zdaj in nesite starešinam« se glasi Jezusovo naročilo strežnikom v Kani Galilejski. Ko strežniki napolnijo vrče z vodo za očiščenje in izpolnijo naročilo, starešina zaradi dobrega vina pokliče ženina na zagovor. Zajemimo tudi mi nekaj, na videz vsakdanjih, življenjskih besed zakoncev Kramberger in nesimo njuno dragoceno modrost mladim staršem.

Katera naročila radi izpolnjujete?

Franc (1940): Praznovanj, slavij in porok sem se vedno rad udeleževal. Kot drugi sem se v mladosti vedno veselil 'likanja', kjer smo peli, plesali in gojili družabno življenje. Nikoli mi ni bilo všeč ostati za pečjo. Ni bilo mogoče pogostokrat, kdaj pa kdaj, pa smo šli skupaj v kino. V gostilnah nismo popivali saj ni bilo denarja. A za nas mlade je bil velik dogodek, če si se odzval ali pa sam koga povabil na čokoladni liker v gostilno Oman v Sladkem Vrhu. Družabnost mi je bila položena v zibelko. Moj oče Franc Kramberger (1919-1989), priden in deloven kmetovalec, je bil dober muzikant na harmonikah. Veliko je igral skupaj z Jožetom Pleteršakom iz Šomata. Evangelij Kane Galilejske mu je bil pisan na kožo. Mama Marija (1921 – 2006) je bila hči Simona in Lucije Lorber tu na Vranjem Vrhu (danes pri Žašlerjevih), kamor se je oče preselil in si ustvaril družino. Za menoj se je rodila sestra Anica poročena Žašler.

Justina (1944): Tudi meni slavja veliko pomenijo. Sem pa morala izpolnjevati tudi mnogo, večkrat neprijetnih, naročil, ki so vključevala trdo delo. Izhajam namreč iz velike družine 10 otrok, kjer je bilo vedno živahno. V otroštvu pri igri ob delu, v mladosti ob številnih Galilejskih Kanah bratov in sester. Oče Engelbert Fras (1908-1988) in mama Angela roj. Potecin (1914-2013) sta najprej živela in delala pri kmetih v Jakobskem Dolu. Ko sta od agrarne reforme dobila zemljo na Sladkem Vrhu je oče lahko izrazil svoje sposobnosti samouka. Sam si je sestavil prenosno žago z dolgimi vodili, po katerih se je vozil bencinski motor s cirkularko. Daleč okrog je bil znan kot 'žagar ruštov'. Poleg tega dela je bil tudi čebelar. Rodilo se jima je 10 otrok, od katerih smo otroštvo preživeli: Engelbert, Marica, Slava, Terezija, Milan, jaz, Silva in Jožica. Številna družina nas je močno utrdila. Čeprav si nihče od otrok ni mogel ustvariti poklica ali kariere, je dobri Bog storil mnogo čudežev, da smo se vsi znašli: Danes smo zadovoljni in srečni. In to je tudi največ vredno.

Česa se vama zdi, da je danes zmanjkalo na gostijah?

To bi bilo dobro vprašanje za najinega sina, ki skupaj z ženo vodi znano gostilno Eder pri Sv. Ani. Vina v Slovenskih goricah ne zmanjka kot v Kani Galilejski. Tu pri nas danes mladim večkrat zmanjka zadovoljstva in zaupanja ob postopni rasti. Vse bi radi hitro in takoj. Ko ne gre vse kot bi radi, pa razočarani žalostno obupajo. Spominjam se, ko sem začel kot navadni delavec v Gradisu. 7 let sem zidaril, potem pa sem se ob delu počasi prekvalificiral. Po 32 letih sem Palomo zapustil kot delovodja oddelka. Zadovoljstvo ne raste z napredovanjem, ampak s hvaležnostjo in skrbnostjo. Ko sta bila najina otroka mala, smo poleg služb redili še kravo in pujse. Vsako travo smo spravili za krmo. Jaz sem najprej delala v Avstriji. Ko so prišli otroci, sem dala prednost otrokom in ne zaslužku. Ni mi žal. Imava pridne in delavne otroke, ki so si ustvarili lepe in srečne družine. Marjan (1968) ima sinove: Davida, Jana in Vida. Irena (1973) pa hčeri: Matejo in Katjo. Vnuk Jan je pred kratkim prvi napovedal prihod pravnuka, ki ga težko pričakujemo. 

Nedelja Jezusovega krsta (9. 1. 2022)

Pogovor z Marijo Drajzibner roj. Breg

»Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje« so svetopisemske besede, današnje nedelje Jezusovega krsta. Zaslišale so se ob odprtem nebu nad jordanskimi vodami. Isto sporočilo se razlega ob vsakem družinskem slavju Marije Drajzibner na Počeniku, kjer ima njen sin Dušan krasen ribnik s prostorom za piknik.

Ste pri ribniku vašega sina praznovali veliko veselih krstitk?

To bi znal natančno povedati Dušan. Jaz sem srečna, ko sem v krogu družine povabljena na ta lep prostor. Vsak človek se lahko tam sprosti in po stvarstvu prepozna Stvarnika. Krasno je opazovati, kako se pravnuki v naravi razživijo. Sem del velike družine in klepet v takem okolju res hitro steče. Slišala sem, da ste tja nekoč že prišli z vpreženim konjem…

Ja. Bilo je kot v raju… travnik, grmi, rože, voda, drevesa, znanci…

Ja, je pa tudi delo. Košnja, obrezovanje, vzdrževanje… Za vsako radostjo se skriva obilo truda in odrekanja, ki ga nihče ne vidi in si ga niti ne predstavlja.

Vam sta bila trud in odrekanje položena že v zibelko…

Res je, a časov ni za primerjati. Hvaležna sem, da sem od staršev prejela dobro in ljubečo vzgojo. Kot »nartamlajši« (Aleksander 1920, Erhard 1923, Lojzek 1930, Anica 1933 in jaz 1936) mi ni bilo nič kaj prizaneseno. Oče Štefan Breg (1895) je delal v tovarni, umrl ob koncu vojne pri mojih 8 letih. Ker smo imeli malo posesti, je morala mama Martina Breg roj. Kren (1898-1972) pri kmetih »dol služiti«, če smo hoteli kaj pridelati za zimo. Bratje so si morali zgodaj poiskati službo v tovarni, sestra pa je delala na državnem posestvu. Kmalu so drug za drugim zapustili dom. Erhard je šel celo v Anglijo, se tam poročil in ohranil stike z nami. Na koncu sem doma ostala sama z mamo. Kljub vsem naporom, imam lepe spomine na mladost. Igrala sem v gledališki skupini, znali smo se zabavati, plesati in se veseliti. Z mojimi sošolkami Olgo Savec por. Vake in Štefanijo Škofič smo marsikaj ušpičili. Ob »fašenku« smo radi uprizorili marsikatero »ohcet« in to v takem snegu, da ni za govoriti.

In prišel je čas za 'ta pravo ohcet'…

Pred poroko sem živela z mamo pod Zgornjim Gradiščem. Ko sem se omožila z Dominikom Drajzibner (1932-1992) sem se, zaradi zaposlitve preselila na Šomat. Rodili so se nama otroci: Dominik in Marinka (oba sta ob porodu umrla), Ivan (1956-1980), Cilika (1959, poročena v Jarenino z Milanom, vnuki Robi/Sara in David/Lana in Pija), Jožica (1965, poročena z Zlatkotom Friš, vnuki Andrej/Luka in Mojca), Zdenka (1966, poročena z Milanom Friš, vnuki, Tadeja/Nik in Tamara/Maj) in Dušan (1969, doma poročen z Karolino, vnuki Denis/Leja in Mitja).

Vaše kape grejejo moja in še ušesa mnogih, ste pa tudi ribič…

Smeh. Lepo, da niste tako fini in skrbite, da vas ne zebe. Vesela sem, če lahko naredim še kaj dobrega. Domači imajo radi 'štrikane' kape, meni pa to ni težko. Prsti mi še služijo, čeprav ne več tako kot nekoč. Včasih sem pletla še veliko več…

Rada grem na ribnik in če je treba vržem tudi trnek z mojimi 8 vnuki in 7 pravnuki. Morda pa me kak pravnuk/-inja prijetno preseneti in mi napravi največje veselje in jih bo 8 - 8. Volne imam dovolj, da 'zaštrikam' karkoli si zaželijo in kolikor potrebujejo, da bi le imeli radi življenje in dobrega Boga. 

2. Nedelja po Božiču (2. 1. 2022)

Pogovor z Jožefo Budja roj. Fekonja

»Kajti iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo,« pripoveduje danes evangelist Janez. Ne prepoznajo pa vsi prejete milostne darove. Za razliko od tistih, ki jim vedno nekaj manjka, ki se vedno za kako stvar čutijo prikrajšane, ogoljufane, opeharjene, je prijetno kramljati s pobožno, hvaležno in zadovoljno mamo, babico in prababico Jožefo.

Ob kozah se pregovorno hitro naučimo preklinjat. Vi se še niste?

Smeh. Rada imam živali. Imamo še nekaj starega 'fotra', pa se mi zdi škoda, da se ne porabi. Res je, s kozami so veliki križi. Tudi s to mojo kozo so. Tolikokrat smo jo že vozili k samcem, pa ni nič od nje. Včasih smo imeli govejo živino. Sedaj ne zmorem več. Nočem, da bi bila 'štala' prazna. Vesela sem, da je še v hlevu nekaj živega. Sedaj še lahko. Če Bog da, bom kozo ohranila še nekaj časa. Koza da nekaj mleka, pa imam razlog, da grem večkrat k njej. To mi je v zadovoljstvo.

Kaj vse vam poleg koze pomaga ohraniti zadovoljstvo?

Težko odgovorim. Podarjen mi je tih in ne izstopajoč značaj. Moja mama Marijana Fekonja roj. Dokl (1914 – 1947) je mlada postala sirota brez očeta in mame. Izgubila sem jo pri šestih letih, ko je umrla za srčno vodeniko. Oče Fekonja Anton (1905 – 1982) zidar, čebelar in cerkveni pevec se je ponovno poročil in si ustvaril družino s cerkveno pevko Antonijo Valentan. Rodile so se jima štiri hčere: Tončka (1949), Zofka (1950), Mimika (1951) in Cilika (1962), s katerimi se vsako leto srečamo na slovesnem kosilu. Pri 12 letih, ko se je poročila tudi moja starejša sestra Angela (1935), sem se k njej na Dražen Vrh preselila tudi jaz in brat Avgust (1938).

Mogoče mi ohranja zadovoljstvo tista moja prirojena trma, ki je zmotila mojo učiteljico v petem razredu. Vedno, ko je umaknila hrbet, sem vzela svinčnik nazaj v levo roko. To je bilo še takrat za levičarje prepovedano. Na koncu leta se je učiteljica odločila: »Ker si trmasta in kljub opozorilom ne pišeš z desno roko! Boš ponavljala razred…«

Ustvarila ste si družino, ki vam je v zadovoljstvo…

S 21 leti sem odšla živeti v Maribor, kjer sem si delo našla v menzi Gradisa. Tam sem srečala Stanislava Budja (1939 -2017) iz Grabšincev, župnija Sv. Jurij ob Ščavnici. Možev oče Vinko in mama Frančiška sta imela devet otrok (Frančeka, Janeza, Vinkota, Tončeka, Lojzeta, Stankota, Liziko, Treziko in Toniko). Čez pet let sva se poročila. Zaslužila sva si za nakup zemljišča in začela zidati hišo na Dražen Vrhu. Mož se je zaposlil v Palomi in se tudi tam upokojil. V prostih dneh je zidaril. Rodile sta se nama dve hčeri Marija (1968) in Jožica (1972). Sama sem ostala doma na kmetiji. Redila krave, svinje, koze, kokoši. Vozila sem tudi z kravjo vprego, se spravila na traktor ali k drugemu težkemu delu. V rejništvo sva sprejela še Jožeja in njegovo sestro Marijo Krajnc iz Maribora. Jože še redno hodi na obiske in se udeležuje družinskih slavij.

Mož Stanko je bil član ŽPS-ja. Skupaj s sosedom Francem Tlakarjem je bil redna pomoč župniku Časlu pri zidarskih delih na kapelah ali pri cerkvi. Pred nekaj leti je mož hudo zbolel za rakom na glasilkah. Po operaciji grla ni mogel več govoriti. Komuniciral je tako, da je pisal na listke in ohranil svojo samostojnost.

In vaši najmlajši – največje zadovoljstvo…

Srečna sem za 4 vnuke in 4 pravnuke. Marija ima hčerko Dorotejo (Tian, Anej in Teo) in sina Žana. Jožica pa sina Alekseja (Jaka) in hčerko Jano, ki je po meni prevzela veliko ljubezen do živali – konj. 

Nedelja sv. družine, Štefanovo (26. 12. 2021)

Pogovor z Marijo Fluher roj. Recek

V dneh smo z mislimi pri Jožefu in Mariji, njuni neodložljivi poti v Betlehem, rojstvu Jezusa – Odrešenika, njunem begu v Egipt... Navkljub mnogim nevšečnostim sta dovolila, da se jima je življenje ob Božiču velikokrat spremenilo. Bomo dovolili, da se tudi nam ob letošnjih praznikih življenje spremeni?

Kako spremembo čutite ob letošnjih praznikih?

Tokratni Božič je prvi, ko nimamo več nobene govedi v hlevu. Zelo težko se bom sprijaznila s tem, da nimam več moči za delo. Rada bi, zelo rada bi vedela, da je v hlevu še krava. Zjutraj bi jo šla podojit, nakrmit in očistit, prav tako zvečer, ko bi ji še nastlala. Pa ne gre. Težko je dobiti koga za spravilo sena. Nič od tega, kar smo včasih s tako mantro delali in nam je postala sveta navada ne zmorem več. Sedaj mi ostajajo moči res še samo za najbolj osnovna dela po hiši, za srečanja z domačimi in za molitev k Bogu.

Katere so bile največje spremembe v vašem življenju?

Pripovedovali so mi, da je bila največja sprememb naše družine, ko smo nehali biti viničarji. Moj oče Avgust (1905-1963) je podedoval po babici Rozi, ki je poročila Repoluska, posestvo na Spodnji Velki. Leta 1941, ko sem bila stara dve in pol leti, smo se preselili iz Lenarta na svoje.

Druga velika sprememba je bila pri mojih 15 letih, ko je leta 1955 mama Terezija, roj. Ankovič, umrla za srčno 'vodeniko' stara komaj 45 let. Takrat je vsa odgovornost za družino padla name. Skrbeti sem morala za mlajšo sestro Ivanko (1942-2017 živela je v Nemčiji), sestro Ciliko in Rudolfa (umrla sta pri 5 letih in 10 mesecih za davico) in brata Franca (1949). Tudi očetovo zdravje ni bilo trdno. Bil je tuberkolozni bolnik in je veliko hodil okrog po bolnišnicah. Njegova prva žena Marija je umrla na porodu mojega polbrata Štefana (1933-1970).  

Ste poznali družini svojih staršev?

Starih staršev se ne spominjam. Vem, da je bil oče najmlajši. Imel je še dve sestri. Mico in Alojzijo. Mica je bila umsko bolna od rojstva, potem je živela na Tratah. Stric Valentin je padel v 1. Svetovni vojni, stric Franc se je pri čiščenju hleva bos pičil v nogo in od tega umrl. Mama Terezija je imela še brate Ludvika, Franca, Ivana, Jožeta (mojega botra) in sestro Marijo poročeno Muršec.

Tudi vi ste si ustvarila družino…

Družina mojega moža Jožeta Fluherja (1933-2002) je bila izseljena v Grofošno Polje na Hrvaško. Ko je prišel nazaj je bil že velik in je šel med male otroke v šolo, ki je ni nikoli naredil. Njegova starša Franc Fluher in Marija roj. Sarjaš sta imela tri sinove. Jože je bil najstarejši, potem Franc (1934-2015 v otroštvu mu je med igro granata odtrgala roko in vzela oko) in Ivan (1938-1976 živel je na Ščavnici). Malo po smrti moje mame sva postala par in se čez dve leti poročila. Najprej se nama je rodil Tone (1957), Marica (1959) in Anica (1961). Mož ni imel poklica. Doma smo delali na kmetiji, na dnino smo hodili odslužiti storitve. Niklov Franc je moža vzel v Avstrijio na delo in potem se je začelo za nas boljše življenje. Gospodar je opazil, da ima mož veselje do lesa in ga je zaposlil. Brat od gospodarja je prihajal po moža vsaki ponedeljek in ga domov odpeljal v petek popolne. Imela sem priliko iti delat v Palomo, pa ni bilo koga, ki bi pazil na otroke. Sem pa zato skrbela za hlev poln živine in z otroki ves čas vozila 'kankule'. V tem času sva veliko dogradila in dvakrat dokupila zemljo. Moj mož je bil iz verne družine. Lepo sva vzgojila najine tri otroke. Imam pridne vnuke od Toneta Vesno (ima Dejana in Nika), od Marije Srečkota in Cvetko ter od Anice Andrejo (ima Rafaela) in skupaj torej tri pravnuke.   

4. adventna nedelja (19. 12. 2021)

Pogovor z Jožefa Nikl roj. Gopurn

To nedeljo beremo evangelij o srečanju dveh nosečih žena. Ob Marijinem pozdravu je Elizabeti poskočilo dete v telesu. Nekatera srečanja so res poživljajoča. Jožefa Nikl je kljub letom še vedno zelo okretna v kuhinji. Gibčnost ji daje zdrav apetit njenih domačih za katere vsaki dan kuha slastne dobrote.

Po katerih veščinah ste poleg kuhanja najbolj znani?

Moja mama je imela obrt šivanja. Z devet let starejšo sestro Julijano (1930-2016) sva se ob maminem šivalnem stroju naučili šivanja in si s to dejavnostjo prislužiti še kakšen dinar. To je bilo toliko bolj potrebno, saj je mama Ljudmila Lešer leta 1943, v starosti 40 let, kmalu po porodu najmlajše sestre skupaj z njo umrla. Morali bi iti v bolnišnico v Lipnico, pa je bila bolnišnica bombardirana in sta obe umrle na domu Srebotje 1. Naše življenje je šlo dalje. Ob eni kravi nekaj pujsih smo imeli vse kar smo potrebovali. Imeli smo veliko gorico, pri kmetih smo odslužili to, kar sami nismo zmogli narediti. Ob osamosvojitvi smo od agrarne reforme prejeli nekaj zemlje. Naš dom je bil neposredno v bližini Rajzmanovega križa, na tromeji med župnijami: Jakob, Jarenina in Šentilj. Mamina starša Julijana in Hanc Lešer sta oba hitro umrla okoli mojega rojstva in nanju nimam spomina. Tudi na starša mojega očeta Jožefa Gopurna nimam spomina. Pripovedovali so mi le, da sta Jožef starejši in Cecilija živela na Polički vasi kot viničarji pri kmetih. Še moj oče je delal kot viničar, dokler se ni zaposlil na cestnem podjetju.

V osnovno šolo sem hodila na Vranji vrh, naprej v šole pa nisem mogla hoditi, ker ni bilo denarja. Moja sošolka je bila Olga Ferk, mnogo jih je iz mojega letnika že umrlo. Sestra je prevzela priimek Ozim in si v Mariboru ustvarila družino petih otrok.

Ustvarili ste si družino…

Bogu sem hvaležna za tri pridne otroke: Jožeta (1957), Hermino (1959) in Marina (1963). Vsi so si ustvarili družine in so srečni. Imam pet vnukov (Jožetova hči: Mihaela, Herminini hčeri: Martina in Bojana ter Martinova hči in sin: Blanka in Miha). Ponosna sem na pet pravnukov. Ko sem bila mlada, domovi niso bili prostorni, sedaj je v naših domovih kar preveč prostora. Zdi se mi, da bi moji vnuki lahko naročili še kaj podmladka.

Iz Srebotja smo se 1975. leta preselili na domačijo moža Mihaela Nikl (1933-2007). Njegove starše Mihaela (1903-1971) in Ano (1907-1992) sem dobro poznala. Njegov bratranec je bil znan mesar Ivan Nikl iz Sladkega Vrha. Oba z možem sva delala v Palomi štiri izmensko delo. Vsak skoraj 40 let. Moje delovno mesto je bilo pri servetah, kjer sem delala z Anico Kocbek, Anico Kraner, Angelo Ferlinc in mnogimi drugimi.

V vaši kuhinji lepo diši, kaj pripravljate za danes?

Danes je petek in bo bolj postno kosilo. Juha in štrudelj. Vsaki dan skupaj jemo s sinom Martinom in snaho Erno, to me zelo veseli. Čisto drugačnega okusa je hrana, ki jo lahko pojem s svojimi domačimi. Rada kuham za mlade. Za vseh 5 vnukove sem poskrbela in še sedaj radi pridejo naokrog.

Vesela sem, da sem za 14 dni dobila molitveno skrinjico župnije Marija Snežna. Še vedno berem knjižice in molim. Zelo mi je bila všeč ona knjiga o Odpuščanju. Menim, da bi to knjigo morali vsi prebrati, mladi in stari. Dva tedna sta kar premalo za tako bogate vsebine.

3. adventna nedelja (12. 12. 2021)

Pogovor z Matildo Verbošt roj. Krajnc

Vsako leto v adventnem času poslušamo o Janezu Krstniku, o tem glasu vpijočega v puščavi, ki je pripravljal pot odrešeniku. Nihče ni brez vodnikov, botrov, mecenov ali drugih svetlih osebnosti, ki vplivajo na naše odločitve, nas usmerjajo s svojo modrostjo in izkušnjami. Tiliki je bila to očetova sestra - njena teta Matilda iz Žitenc.

Brez vaše tete Matilde bi vas pot življenja vodila drugam…

Ja, 19. februarja prihodnje leto bom odkljukala 88 let in to bo 70 let kar sem pri Mariji Snežni. Mlada in lepa sem prišla sem, sedaj sem pa samo še lepa. »Življenje je boj – vedno zmaguj!« mi je rekla teta Matilda, ko me je ravno polnoletno sprejela na Žitence. Tu sem se poprijela za vsako delo. Teta me je naučila je delati tudi pušeljce za neveste. To je bil tak šopek gatrož iz papirja ali pravih rož ovit z asparagosom. Sedaj imam trde prste in ne bi več mogla. Takrat pa sem jih veliko naredila. Čez dve leti sem tak pušelc še sama nosila v rokah in ga izročila Mariji na oltar, kot je bila to navada. To je bilo leta 1954, moj ženin je bil Anton Verbošt (1935-1997).

… ustvarila sta si družino…

Še pet let sva živela pri teti, dokler ni mož prihranil dovolj za nakup te hiše, ki je mejila z njegovo rojstno hišo. Mož je delal na cestnem podjetju Maribor. S kolesom se je konec tedna vračal domov. Leta 1959 se nama je rodil Ivan. Ponosna sem na njegove sposobnosti in delavnost. Poleg dela na žagi in v mehanični delavnici še danes skrbi za 5 krav, telico in 4 svinje. Da bi mu le še zdravje služilo. Podobno sem ponosna na hčerko Otilijo (1961), ki živi v Žerjavcih na veliki kmetiji. Rodili so se ji štirje otroci: Mihael, Janez, Tomaž, Mateja. Sedaj imam že tri pravnuke.  

Kakšne imate spomine na vaše prednike?

Večkrat se jih spominjam in rada molim zanje. Večina jih je hitro umrla. Mene so pustili malo bolj »duže«. Oče Franc Krajnc (1901) je bil iz Partinja. Izhajal je iz družine mnogih otrok (Matilda, Zefa - Jožica, Kata, Miha, Tina). Mama Marija Bauman je živela tam, kjer je bila trgovina Štehanzl z brati in sestrami (Simon, Hanza, Anton, Kata). Starša sta živela v Žerjavcah, kjer smo se vsi rodili. Zaradi očetove bolezni, kupljeno posestvo oče ni mogel odplačati. Primorani smo se bili odseliti v Desternik, kjer sem hodila v šolo. Potem smo se še nekaj krat preselili v okolici Juršincev. Prva od otrok je sestra Marija, ki je šla živet v Nemčijo. Tam si ni ustvarila družine, dočakala pa je 91 let. Drugi je Franček, ki z družino živi v Portorožu. Vsako leto rad pride na trgatev. Tretji je bil Konrad, ki je mlad umrl. Potem Feliks ima dve hčeri, Štefan dva sina, jaz, sledita še Jožica in Amalija.

Tudi moževa družina je bila številna. Starša sem dobro poznala. Tašča Marija roj. Lebreht iz Žitenc in tast Anton Verbošt sta imela 7 otrok: Antonija, Mihael, Anza, Anton, Marija , Milika in Franc.

Moža je 1997 zadela kap in je v bolnišnici umrl. Živo se spominjam, kako so iz bolnišnice domov pripeljali krsto in jo dvakrat položili čez prag v znamenje križa in ga nato odpeljali v mrliško vežico.

»Ja, vse moramo s sabo vzet«, ko me križ boli si rečem, da le še lahko hodim. V mladosti se je zgodila nesreča, da so se krave splašile in me pohodile. Mož me je na rokah prinesel v hišo. Nedavno so se mi drva zasula po nogah, pa me je bolelo. Nobene moči nimam več. Rada pa gledam mašo po televiziji.

2. adventna nedelja (5. 12. 2021)

Pogovor z Marto Perko roj. Dokl

Advent je čas pričakovanja odrešenika Jezusa Kristusa. Kakor se oči otrok ozirajo v roke pridne gospodinje ob peki kruha, tako smo verniki zazrti v sveče adventnega venca, ki bo na sveti večer dal prostor jaslicam in Sveti Družini.

Vas je kruh učila peči vaša babica?

Babic nisem poznala, ne po očetovi strani ne po mamini strani. Kruh me je naučila peči moja mama Ivana Dokl roj. Pučko (1907-1972). Naša domačija je bila tam kjer so danes Hanžičevi. Spekla ga je za troje lačnih otroških ust, za Liziko (1929-2016) kasneje poročeno k Jožetu Alterju, za Franca (1930-2000), ki je ob padcu v vojski postal invalid in šel v zavod, ter zame (roj. 1941). 

Kak kruh so pekli v družini vaših staršev in staršev vašega moža?

Moj oče Franc Dokl (1906-1962) si je izkusil grenak kruh. Pri 12-ih letih je postal sirota. Oče mu je padel v vojski, mama pa mu je umrla za gripo. Skupaj s 4 leta mlajšim bratom Hermanom (očetom Cilike Jeraša) in 7 let mlajšo sestro Marijano (poročena Fekonja) je ostal na domači »na gero«. Tako so imenovali oskrbovanje sirot. Dokler ni nekdo od otrok dosegel polnoletnost pri 21. letih, so drugi opravljali in razpolagali s posestvom in skrbel za sirote. Oče je imel srečo, da je bil »na geri« pri sosedu Pučku, ki mu je predal najstarejšo hči - mojo mamo. Njene sestre in bratje so: Tunika poročena Bauman, Trezika poročena Bodelenc, Julika poročena Krajner (sinova Ivan in Tonček), Mičika poročena Žmavc, Mihec padel v II sv. vojni (hčerki Ana in Karolina), Anica – edina preživela otroštvo od trojčic, poročila se je v Nasovo ter Pepika, ki je prevzela kmetijo, kamor se je priženil Jakob Sirk (otroci: Pepika, Anica, Milika in Srečko).

Mojemu možu Leopoldu Perko (1938-1986) ni bilo potrebno deliti kruha, ker je bil edinec. Njegov oče Leopold (1908-1977) je imel še brata Henrika in sestri Haniko in Marijo. Njegova mama Ana (1912-1984) rojena Ornik, je imela brate Ivana in Tončeka ter sestro Terezijo poročeno Cmager. Tako moj tast, kot moj mož, je bil vrsto let ključar pri Mariji Snežni in je z veseljem sodeloval pri raznovrstnih dejavnostih župnije.

Ustvarila sta si družino…

Poročila sva se leta 1964, ko se nama je rodil sin Tonček. Čez tri leta Marija in leto za tem še Martika. Tonček je bil vsa leta ministrant. Ob koncu njegove osnovne šole leta 1979 smo kupili 1. traktor, ki je zamenjal konje. Mož je z njimi oral daleč naokrog, vozil ob pogrebih in drugo. Za traktor je imela posebno veselje Martika, malo manj Marija, ki se je že zaposlila v Palomi. Po vseh strminah, kjer je šel sin je vozila tudi najmlajša. To nam je bilo v veliko pomoč ravno v času Tončekove vojske. Leta 1985 nas je doletela težka preizkušnja, ko je sin Tone pri 21 letih zbolel za težko boleznijo, ki jo je leto dni zdravil na onkologiji. Bolezen nas je vse zelo prizadela. Posebej moža, ki je večkrat rekel: »Če že mora kdo od hiše, potem naj Bog vzame mene.« Tako se je tudi zgodilo. 29.12.1986 pri blagoslovu domov, ko je spremljal g. župnika Časla, je na mestu pri sosedu Glunecu umrl. Ponosna sem na pridne vnuke: Robija, Klemna, Petro, Aleša, Boštjana in Andreja, ter na pravnuke: Tio, Alexa, Gašperja, Miha, Aneja, Sofijo in Stelo. Hvaležna sem za zdravje, za pridno snaho Marjeto, sina Tončeka in razumevanje v naši hiši, kjer je dovolj prostora za vse. 

1. adventna nedelja (28. 11. 2021)

Pogovor z Dragico Lorenčič roj. Vajngerl

Na prvo adventno nedeljo nas evangelij svari pred obteženostjo srca z razuzdanostjo, pijanostjo in življenjskimi skrbmi. Čuječa molitev srca osvobaja, da se med majanjem zemeljski sil ne zadušijo v skrbeh in strahovih. Veliko veselja priteče v človeško srce preko prijateljevanja s svobodnimi ljudmi neobteženih src.

Je bilo otroštvo v drugi svetovni vojni lahko neobteženo?

Ne vem kaj bi rekla. Neobteženo ali obteženo? Tega se pri nas ni nihče spraševal. Ne pred vojno, ne po vojni, ni bilo lahko. Naj je bila še taka sila, ni bilo časa za teorije. Življenje je teklo svojo pot. Rodila sem se leta 1939 mami Ani Vajngerl roj. Rebernik in očetu Rupertu Vajgerl. Mamina starša sta bila Janez in Ana, poleg mame sta se rodili še teta Mica, Marija in Štefan. Očetovemu očetu je prva žena umrla v I. svetovni vojni z njo je imel dva otroka, z drugo dobil še Jureka[1], Haniko, Štefana, Janeza in Maksa. Po poroki staršev okoli 1935, so se rodili: Slavko 1935 (hčeri Brigita in Viktorija), Franc 1936 (živel je v Nemčiji, prva žena je bila Tončka, druga Jožefina), jaz, Tone 1942 (z ženo Marijo hči Karmen in Robert), Mirko 43 (z ženo Anico otroci Irena, Lidija in Viktor) in Berta-Biba 1944 (z možem Ivanom otroci Erika, Janez, Drago in Gregor). Oče je bil čevljar. Znal je delati vse iz usnja, šival je homote, jermene… Iz lesa je izdeloval grablje, vile in štile.

Ustvarili ste si družino…

Nekaj časa sem delala v zavodu na Tratah. Svojega moža, Jožeta Lorenčiča (1936 - 1997), se spoznala na veselici pri Vajnhandlu. Njegova življenjska zgodba je en čudež preživetja. Mama Jožica mu je umrla na porodu. Njegov oče Franc Lorenčič se je drugič poročil z Nikl Margareto (rodila sta se jima Franc in Avguštin, ki ima sina Danija). Malega Jožeta je vzela Fažmon Johana. Po dveh letih je šel k Mariji Zemljič, kjer je dorastel skupaj z Mimiko (poročena z Fliser Jožetom, otroka Ahmed in Silvo Fliser) in Stankotom Zemljič (poročen z Potočnik Anico otroci Stanko, Marjan in Sandra).

Preden sva se spoznala, je Jože delal v Agrokombinatu in Goznem gospodarstvu kot sekač. Ni bilo sobote, da ni delal. Po najini poroki leta 61 sva šla živet V Maribor na Studence. Mož se je s poklicem kolarja zaposlil v mariborskem podjetju Zvezda, ki je po celi Jugoslaviji delal parkete. Čez nekaj let sva začela graditi hišo v kateri še danes živim. Leta 1967 se nama je rodil Darko, skupaj z enako staro sestrično Eriko sta razgibala življenje našega in sestrinega doma, da so cigli frčali po zraku. To je bil čas, ko smo vozili z kravami. Ko je mož leta 1977 delal za OŠ Velka, si je kupil stroj za brušenje parketa, potem je bil še bolj od doma. Sestrina družina se je preselila. Darkota je bolj kot delo z lesom zanimalo kmetijstvo, čeprav ima naše posestvo le 4 he. Kmetijska šola v Kamnici in dejavnosti mladih zadružnikov mu je bilo v veliko veselje.

Kaj vas veseli?   

Ah! Postarala sem se. Do lani sem še čisto samostojno skrbela za kokoši. Sedaj pa ta covid in te sitnosti. Najrajši imam svoj mir. Slabše slišim in nisem toliko za v družbo. Razveselilo me je presenečenje za mojih 80 let. Skrivoma so zbrali toliko znanih, tudi moj edini vnuk Tomaž je prišel. Ničesar nisem slutila, mislila sem, da gremo samo na pokopališče, potem pa taki šov, kot v filmu. Ja filme še rada gledam. Pač tiste limonade. Vesela sem, da je k hiši pred 8 leti prišla Katica. Sedaj sem bolj brez skrbi za Darkota. Vesela sem, da vam rad pomaga v župnišču. Baje je bil zelo priden in vam je skupaj z Milanom Fluherjem pomagal postavit silos za sekance.

[1] Rod je opisan v pogovoru z ga. Marijo Škraban roj. Vajngerl.

34. nedelja Kristusa Kralja (21. 11. 2021)

Pogovor z Elizabeto Šauperl roj. Horvat

Na nedeljo Kristusa Kralja beremo Jezusove besede: »Jaz sem za to rojen in sem prišel na svet zato, da pričujem za resnico. Kdor je iz resnice posluša moj glas.« Glas življenja, ki prihaja iz resnice je mogoče slišati tudi iz ust preskušane žene Elizabete Šauperl (1933).

Katera resnica je bila najbolj dragocena v našem otroštvu?

Tista, ki je bila najbolj gor plačana. Naša družina je bila narodno zavedna. Oče Bogomir[1] (1901 -1985) je bil v času II. svet. vojne 3 mesece v preiskovalnem zaporu zaradi obtožb. Uprava je odločitev njegove usode preložila na lokalne funkcionarje, ki so ga izselili. Mama Elizabeta[2] (roj. Štraus 1905-1984) z otroki (Marija 1931-1996, jaz, Bogomir 1938) in očetov oče Leopold bi lahko ostal doma, pa so se določili, da ostanemo skupaj. Leta 1941 so nas odpeljali v kasarno Melje od tam pa s 4. transportom v Srbijo. Sreča v nesreči je bila ta, da nismo zamudili. Naslednji transport je peljal v veliko bolj kruti in smrtonosni Dachau.

Kateri spomini na izgnanstvo v Srbiji so najbolj živi?

Zanimivo je, da me je v Srbiji spremljala beseda »Velka« Izselili so nas namreč v Veliko Vrbnico. Naša družina se je v Srbiji z bratom Jožetom (1941) povečala. Spominjam se pobožnega gospodarja, ki je imel trgovsko žilico in bife. Njegova kafana, na poti med Kruševacem in Aleksandrovacem, je bila polna popotnikov, trgovcev in kmetov. Šola še ni delovala redno. Pod lipo sem se učila pisati in brati cirilico. Mesec dni pred povratkom v Slovenijo je dedek Leopold zbolel za pljučnico in umrl. Spominjam se, da sem položila venec na mrtvaški voz in mu peš sledila do pokopališča v Kruševcu. Takratno življenje tistih krajev je dobro popisal Dobrica Ćosić v romanu 'Daleko je sunce'.

Vrnili ste se iz izgnanstva in na novo zaživeli…

Večkrat so me poslali v Maribor na trg. Čez Počenik, Hlapje, Jakob, Slatenik, Jareninski dol, Pekel in Košake sem šla, da prodam dve kokoši in si kupim nove čevlje in krilo za Veliko noč. Zdelo se mi je, da so ljudje kokoši kupili bolj iz usmiljenja, kot iz potrebe. Jaz pa sem vesela nakupila vse potrebno in šla nazaj 4 urno hojo. Ata me je učil šivat na šivalni stroj, še več pa me je naučila Borovinškova Ančka, ki me je učila tudi kuhati.

Ustvarili ste si družino…

Moža Friderika (1930-2004) nisem hitro srečala, ker včasih dekleta nismo smela kar tako k hišam… Poročila sva se 1956 leta. Njegovo družino je lepo opisal svak Slavek Šauperl. Friderik je bil zaposlen kot bolničar v zavodu. Nekoč se je odzval vabilu ravnatelj Pavlina in postal hišnik na šoli. Rodile sta se nama dve hčeri. Erika (1960) in Jožica (1964). Jožico sem zaradi snega rodila kar doma ob pomoči znane babice Šumandl iz Zgornjega Gradišča. Doma je bilo dovolj dela, zato nisem bila nikoli v službi. Naše posestvo 8,5 he nam je dalo vsega, kar smo potrebovali (4 krave, 3 teleta, pujse in kokoši).

…in družina je prostor resnice...

Ja, nikjer drugje človeško življenje ni tako krhko kot v družini. To sem doživljala ob rojstvu hčera in ob umirajočem možu in ob smrti najstarejše hčere Erike, ki jo se zadela strela izpod milega neba. Zapustila je tri male hčerke starosti dveh - Nataša, treh –Metka  in petih let - Mojca. In še nekaj je resnica, nikjer ni človek tak srečen kot prav v družini. Moj mož je bil veseljak in muzikant. Veliko veselja je nama naredilo pet vnukov (še Martin, Barbara) in sedaj že pet pravnukov (Zala, Izak, Maša, Mark in Erik) Prav tako sta mi zelo dragocena brata Mirko in Jože.

[1] Starša očeta sta Marija in Leopold Horvat, rodili so se jima: Franc, Bogomir, Kristina in Janez.

[2] Starša Mame sta Alojzija in Jožef Štraus. Oba sta hitro umrla in zapustila tri mladoletne otroke 12 letno Marijo, 8 letno Kristino in 2 letno Elizabeto. Ta starejšo je vzel v rejništvo Nikl Janez, mali dve pa Hujdečeva Trezika, ki je bila mnogim botra. 

33. nedelja med letom (14. 11. 2021)

Pogovor z Ciliko Jeraša roj. Dokl

Današnji evangelij napoveduje stisko v kateri se bo razodela božja slava. Božja slava se ne razodeva v človeških uspehih, dosežkih, priznanjih, pohvalah, ki so minljiva. Nasprotno, v človeški stiski, krhkosti, nemoči, navkljub nelogičnosti obstaja pot do božje slave, božjega miru in božjih radosti. Občudujem način, kako po tej poti hodi Cilika Jeraša.  

Kje ste v otroštvu videli božjo slavo… 

Ne vem. Iste visoke čevlje smo nosili poleti in pozimi. Lačni nismo bili, oblek pa tudi ni bilo. Mala dečika sem bila in gnala kravi. Ata se je drl, če sta šli narobe. Ko sva delo opravila, je bil zelo ponosen name. Mama je za stare obleke iz mesta dala kokoš, nam pa so se lesketale oči. To je bila božja slava mojega otroštva.

Starša sta doživljala stiske…

Mama Genovefa Pezdiček (1913-1963) je bila od Marije Snežne. Njen oče Franc Pezdiček je živel z nami, imel pa je veliko sorodstvo v Avstriji in Nemčiji. Mamina mama Ana roj. Simonič je prej umrla. Oče Herman Dokl (1908-1972) je bil rejenec po hišah pri Sveti Ani. Njegova mama Urška je umrla za tuberkolozo, oče pa mu je padel v I. svetovni vojni. Nekaj časa je bil zaposlen v tovarni. Ob neki bolezni je ostal doma in živel od kmetovanja. Priložnostno je šel pokrivat strehe iz slame, nekaj si je prislužil tudi z izdelovanjem korpov. Starša sta se poročila leta 1933. Doma je bilo 3 he zemlje dovolj za 3 krave, 4-5 pujsev in pipike. Ena od njunih stisk je bila tudi ta, da nista ostala skupaj. Oče in pet let starejša sestra Slavica (1935) sta odšla zase, jaz pa sem ostala z mamo. Živeli sva v mali hiši, ki je bila preurejena iz štale, po malem sva jo povečevali. Veliko nama je pomagal stric Fekonja. Takrat še ni bilo kopalnic.

Stiskam navkljub ste polni življenja…

V šoli sva se obe s sestro zelo dobro učili. Sestra bi se lahko brezplačno učila še naprej, pa je oče ni dal.  Tudi mene niso dali. Takoj po osnovni šoli že septembra pri 15-ih letih, sem šla v Maribor pazit otroke. Skozi zimo sem bila v mestu, čez poletje pa doma na razpolago za delo. Pri 18 letih sem se zaposlila v zavodu na Tratah. Bila sem namestnica bolničarke. 18 let sem bila v tej lepi službi, ki sem jo pustila, ker nisem imela urejenega varstva sina Božota (1963) in hčere Lidije (1972). Pred rojstvom hčere sva z Mirkotom Jeraša (1937 - 2013) sklenila še sv. zakon. Njegova družina 7 otrok je prišla na Trate iz Gorenske. Mirko je bil družaben človek, ki je rad igral na harmonike in se veselil raznovrstnih praznovanj s sorodniki in prijatelji. Imel je širok krog znancev. V sladkogorski tovarni je bil delovodja med traktoristi.

Nekatere stiske so vas še posebej zaznamovale…

Slovesi mojih dragih pokojnih so nepozabni. Mama je umrla zaradi srčne vodenike v bolnici. Oče je umrl pri meni doma naravne smrti. Med vsemi slovesi je bil najtežji od hčere, ki je 14 dni po rojstvu druge hčerke pri 27 letih podlegla poporodni depresiji. Moj mož je trpel zaradi ožilja. Zadnje 4 mesece je bil komi ležal v ptujski bolnišnici.

Zaradi vsega tega res cenim vsak telefonski pogovor in obisk svojih sorodnikov in prijateljev. Rada imam vse tri vnuke: Sanjo, Niko in Denisa. Ponosna sem na rejenko Klementino, ki je z nami preživela 12 srečnih let, se dobro situirala in v Mariboru vodi uspešno podjetje. Njenega obiska sem vesela kot sinovega.   

32. nedelja med letom (7. 11. 2021)

Pogovor z Marijo Zorec roj. Bauman

Dar ubogih, pri Bogu šteje več kot dar zaklada bogatih. To je vsebina današnjega evangelija. Majhna kmetija, je nekoč preživela številno družino in dvema generacijama rejencem nudila topel dom. Bodimo predrzni in se vprašajmo zakaj tega tudi danes ne bi zmogla? Mora bit res vse novo, po zadnji modi, vse kupljeno, vse subvencionirano, vse zavarovano in zagotovljeno na ključ? Odgovor se skriva v pripovedi srčne žene, ki je nekoč sama skupaj s svojo mamo dve leti živela izključno od njunega dela na zemlji.  

Kako sta zmogli z mamo sami poskrbeti za gospodarstvo?

Ko gre za preživetje, gre vse. Kolikokrat se je zvrnil kravji voz s senom. Pobirali sva in šle dalje… Tudi za delo na polju sva bili sami. Mama Kristina, roj. Štraus (1897-1969), je gnala kravo, jaz pa sem orala. To je bilo posebno obdobje naše kmetije. Oče Ferdinand (1888-1944) je umrl za rakom na želodcu. Brata Štefan (1922 živel je v Angliji in Franciji, kjer je pokopan) in Franc (1924) sta bila v angleškem in ruskem ujetništvu, brat Jože (1927) se ni nikoli vrnil iz ruske fronte. Doma smo imeli še starejšo sestro Antonijo (1932-50), ki je trpela za epilepsijo, od kar jo je tragično pogrizel neki pes. Tri leta je ostala v postelji, potem pa se je vse ponovilo, ko se je vanjo zaletel petelin. Preden se je brat Ivan - Anza (1929) odselil na Trate ter šel služit domovini, sem se morala vrniti iz Šentilja pod Turjakom, kjer sem bila dve leti varuška. Še mladoletna sem se poročila z Ivanom Zorec, ki je zatem odšel med vojake. Zmogli sva. Pomagali so nama sosedje in sorodniki. Tašča Neža Zorec (dočakala je 86 let) in njene hčere Jožefa (1929) in Irena (1937).

Kakšni so spomini na slavje poroke?

Ob najini poroki 14. oktobra 1956, na sam krajevni praznik, je igrala še vojaška godba. Iz cerkve, na poti domov, smo šli v Erkarjevo gostilno, ko so nama zaigrali. Doma na gostiji je kuhala Borovinšek Ančka, Vino so prinesli iz Sp. Ščavnice, od koder je bili tudi Ansambel - Krambergerjevi. Medtem, ko sta bila moja birmanska botra Angela in Franček Oman, je bil moja poročna priča brat Anzek. Poročno sliko imam nad posteljo. Ponosna sem na 63 let skupnega življenja z možem, ki ga res pogrešam.

In vajina družina…

Rodili so se nama Milan (1961) umrl je za levkemijo; Marija (63) hči Janja; Roman (1973) hči Maja; Andrej (1977) otroka Alena in Adin. Pri nas je bilo prostora še za osem rejencev. Med njimi je z nami najdlje živel Darko, ki je sedaj v Lendavi. Ponosna sem nanj, da je poleg svoje družine (hčerki Mia in Ema) še predsednik društva rejnikov.