Klepet z

Novi rubriki na pot. V iskanju poti, kako bi poživili zanimanje za branje župnijskega lista, sem se odločil, da bom dodal tedenske intervjuje znanih in manj znanih župljanov z enim samim namenom, da bi se bolje poznali, se bolj spoštovali in slavili Boga za mnoge darove in talente, ki smo jih prejeli v čisti dar. Rubrika ni namenjena nekim super junakom, nasprotno, vsak ima možnost, da se Bogu zahvali, ne le za svoje zmage in trofeje, pač pa tudi za dar notranje moči, s katero je mogoče nositi vsakodnevne križe.

27. Nedelja med letom (2. 10. 2022)

Pogovor: z Dragico Kikec roj. Lipovnik

»Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi rekli ter murvi: 'izruj se s koreninami vred in se presadi v morje', in bi vam bila pokorna,« pravi Jezus v današnjem evangeliju. Nebeški Oče je delil, deli in bo delil darove vere, da se lahko mnogokrat pres-elimo/-adimo in navkljub preizkušnjam ohranimo veselje do življenja. Preberite življenjsko zgodbo babice letošnjega birmanca Miha Kikeca.

Kdaj se je vaš rod selil?

Ko se je končala druga svetovna vojna, sta starša Ferdinand Lipovnik (1916-1982) in Matilda roj. Šteharnik (1924-1974) slišala o možnosti življenja na Goričkem v Prekmurju. Tja sta se iz Tolstega Vrha pri Ravnah na Koroškem preselila skupaj z babico Heleno in tetama Roziko in Micko. Iz tistih rodovitni krajev se je namreč množično izselila nemška populacija in pustila prostor ljudem z delovnimi navadami. Mlada družina Lipovnik z močnim koroškim naglasom je dospela v majhno vas Ocinje v današnji občini Rogaševci. Otroci Lojzka (1946), Albica (1948 umrla kot dojenček), Slavko (1950) in Dragica (1952) so pognali korenine na drugem koncu Slovenije. V času odraščanja sta se Slavko in Lojzka vrnila na Koroško, ter si tam ustvarila družino.

Kako je živela vaša družina v novem okolju?

Oče Ferdinand je dobil službo v Kmetijski zadrugi in z delom preživljal družino. Doma smo imeli tudi nekaj živali za katere je skrbela mama. Življenje ni bilo dosti drugačno, kot je bilo tukaj v Slovenskih goricah. Morda smo kaj drugače imenovali. V dolgih zimskih večerih smo pogosto: »perje česali« - čistili kokošja peresa za povštre in blazine (iz trde sredice perja, sta se odstranila meha peresca); »buče čistili« jemali seme iz bučnic in jih sušili na soncu za stiskanje bučnega olja; »orehe trli«…

Ustvarili ste si družino…

Leta 1977 sem se poročila z Petrom Kikecom (1947-2013). Tudi njegovo življenje je povezano z več selitvami. Njegov oče Jože Kikec je po vojni našel službo v Berlinu, kjer se je poroči z Nemko, ki je mlada umrla in zapustila troje otrok: Moniko, Manfreda in Petra. Po smrti žene sta se oče in najmlajši sin Peter vrnila na Goričko, kjer se je moj tast drugič poročil. S Petrom sva od Boga prejela troje otrok: Petra, Mirana in Sonjo. Mož je bil zaposlen v Avstriji kot šofer, ki je vozil hlodovino, les in druge lesne izdelke. V ponedeljek je šel v službo v petek je prišel domov. Doma sem skrbela še 7 let za bolnega očeta, ki ga je zadela kap. Sedaj v svoji starosti in bolezni sem vesela, da smem biti pri hčerki Sonji, ki je pognala korenine pri Mariji Snežni. Srečna sem zanjo, da je zaživela družinsko življenje z Borisom Zernecom, srečna za njunega pogumnega sina Miha – smučarskega skakalca. Njuna stara starše Zernec Ivana (1950-2018) in Marijo roj. Galunec (1950-2020) krajani dobro poznajo. Moj zet Boris je prvorojenec. Sestra Irena živi v Selnici ob Dravi (sin Tilen) in brat Peter pa z Lidijo v Lovrencu na Dravskem polju (otroci: Tia, Sara in Maj). Lepi kraj je Marija Snežna. Rada sem na kmetiji, saj me živina spremlja od mladih nog. Sem v te lepe kraje pride rad v pomoč tudi moj svak Jože - Sonjin stric.

26. Nedelja med letom (25. 9. 2022)

Pogovor: zakonca Vajngerl Maks in Marija roj. Bauman

Jezus v priliki spregovori o bogatašu sijajnih oblačil in gostij, ter o revežu Lazarju ležečem pred vrat bogataša poln čirov, ki so jih lizali psi. Ob njuni smrti so angeli Lazarja nesli v naročje Abrahama, bogataša pa pokopali. V takem stanju bogataš prosi za svojih pet bratov, da bi jih kdo posvaril in usmeril v naročje nebeščanov.

Kdo je usmerjal vajine starše?

Maks: Mojega očeta Maksa Vajngerla (r.1918) so »rihtali« vsi v družini, ker je bil najmlajši v družini 5 otrok (Jurek, Štefan, Bertl, Nana por. Štandekar, Maks). Njegov oče Jurek Vajngerl je bil gostilničar pri Andražu, od koder je prišel na Velko. Maks je pri 4 letih odšel v rejništvo k kovaču v Apače (Žepovci). Tam si je močno opekel nogo a si kljub temu ohranil zdravje. Leta 1942 se je poročil z Ljudmilo Valner (r. 1921). Po mobilizaciji je bil tri leta v nemški vojski, od koder je tudi desertiral, a je bil ujet in obsojen na prisilno delo v Gradcu skupaj z drugimi domačini. Po koncu vojna se je preživljal s kmetovanjem, in priložnostnim kovanjem. Jaz sem se rodil kot najstarejši (1942). Sledijo: Marija por. Plošnik (1943), Ljudmila por. Potočnik (1944), Marta por. _____ (1947), Olga por. Bauman (1950), Ivanka por. Očkerl (1951), in Anica, ki je umrla po 8 mesecih. Mamina mama Marija Valner je imela dva moža. S prvim tri otroke: Štefana, Ljudmilo in Zofko (ob padavici se je utopila v mlaki), z drugim pa še Karla Lovrenčiča.

Marija: Moja starša Ivan Bauman (1909) in Terezija r. Najmajster (1907) sta bila z večjih družin. Očetove teta je Antonija por. Methans, Kata por. Simonič. Mama je imela še brata Korla, Hedviko in Ivana. Tudi sama sta imela veliko družino. Najstarejša Terezija por. Tlakar (1932), Marta por. Mader na Tirolskem (1940), Ivan (1946 umrl za pljučnico v tak hudi zimi, da niti zdravnik ni mogel priti zaradi snega) in še en Ivan (1948), znan po tem, da je pripeljal zvonove za župnijo.

Kdo vaju je usmerjal v življenju?

Maks: Poleg osnovne šole lahko neko usmeritev pripišem tudi delovni brigadi. Za 16 letnika je nekaj nepozabnega, kako smo 3 mesece gradili »avtoput« Paračin – Niš v Srbiji. Tam so nam omogočili izobraževanje za traktorista. Z 17-imi leti sem že delal v kmetijskem kombinatu Trate, kasneje v Stogovcih. To so bile razne traktorske usluge kmetom. Potem me je deset let usmerjalo delo šoferja tovornjaka. Naporno je bilo zgodnje vstajanje. Da sem že ob 5h zjutraj nalagal v Ljubljani, sem vstajal že pred drugo in pol ponoči. Leta 78 sem se usedel na sedež šoferja avtobusa za celih 24 let, ko sem se upokojil. Zase lahko rečem, da sem 40 let kruh služil kot šofer. Veliko sem vozil tudi za g. župnika Franca Časla in za njegovega isto imenskega strica. Nazadnje sem kuharici Liziki Vršič vozil pohištvo župnikovega strica.

Marija: Kot moje domače je tudi naju vodilo globoko zaupanje do Bogu. Ko smo se preselili sem, je imela hiša samo sobo s kuhinjo, vse ostalo je bilo potrebno še dokončati in zgraditi. To zaupanje je bilo nagrajeno z dvema hčerama Jolando in Suzano. Prva je mama vnukinjama Monji in Katji, druga pa vnuku Marku.

Naročje nebeščanov…

V naročje nebeščanov sva pospremila mnogo domačih. Pospremila sva jih z vero v večno življenje. Ta svet šteje dosežke, midva pa z Bogom štejeva trenutke, ko sva zdržala te in one stiske, ne da bi se zatekla k nasilju, laži, hudobiji ali slabi volji.

25. Nedelja med letom (18. 9. 2022)

Pogovor z Marijo Firbas roj. Friš

»Vem kaj bom storil, da me bodo ljudje sprejeli v svoje hiše, ko me bo gospodar razrešil oskrbništva!« pravi krivični oskrbnik, ki se je v stiski odločil podrejenim velikodušno odpisati dolgove. Življenjske izkušnje so napravile velikodušno tudi Marijo Firbas in njene starše.

Velikodušnost vaših staršev… kako se je oblikovala?

Mama Marija Friš roj. Murhanzl (-1971) je izhajala iz družine 4ih otrok (Lena, Malika, Rozika in Marija) in oče Štefan Friš (*1974) iz družine s tremi fanti (Štefan, Franc in Tone). Življenje sta podarila 6im otrokom (Štefanu 1934, meni 1937, Rozaliji 1338-2021, Rihiju, Fefi in Antonu 1946). Moje rano otroštvo je zaznamoval čas vojne. Živo se spominjam, kako so domači napravili bunker, v katerega so se moški redno skrivali pred partizani. Le-ti so imeli ponoči navado nasilno rekrutirati moške. Oče in dedek (Štefan Friš ml. in st.) sta po večerji vedno odšla v bunker. V skrbi za številno družino, si ni mogel privoščiti drugih junaštev, kot trdega dela v tovarni ob skromni plači. Živo se spomnim, kako so mi partizani grozili s puško, če jih izdam. Nisem jih izdala, sosedom pa sem zjutraj le povedala »kako so spet rogatali po dverih.« Prav tako se spominjam konca vojne, ko so bile ceste polne ljudi in vojakov, ki so se vračali… Mnogi so bili izmučeni od naporne hoje. Ni bilo redko, da so na poti odložili ne nujne stvari, kot je kakšna težka suknja, kakšen kovček, torba … Lahko si zamislite praznično vzdušje, ko je dedek od nekod prinesel najdeno aktovko s sladkorjem.

V prvi razred nemške šole sem hodila na Velko. Po vojni je bilo naši družini dodeljeno izpraznjeno Temlovo posestvo. V tistem turbulentem času po vojni so bili mnogi odpeljani in se niso nikoli več vrnili. Med vojno so Nemci izseljevali zavedne Slovence. Po vojni je nova oblast na enak krut in bliskovit način izseljevala bogate in izobražene. Niti kruha niso imeli časa vzeti. Ostal je na postelji. Ohranilo se je pripovedovanje, da je (Galerjev) Franci Petek v Šentilju še govoril z Temlovimi, ki so dolgo čakali na »njihov vlak«. Temlov je še vprašal, kdo je prišel v njihovo hišo in ko je izvedel za družino Štefeka, je rekel: »Tej pa vredu, to so domači.«

A tudi nam ni bilo dano, da bi v miru živeli v novi prostorni hiši. Pritiski nekaterih so spravljivega očeta po 12ih letih spodili iz hiše. Grozili so mu, da bo izgubil službo. Čeprav mu je najstarejši brat Štefan s pismi od vojakov dokazoval, da nimajo pravice, se je oče vseeno vdal in se z družino izselil na Potočnikovo v Vranjem Vrhu.

Življenjske izkušnje so tudi vas napravile velikodušne…

Odraščala sem v času, ko smo tudi mlade punce šle na tabrh. A moj oče je večkrat zaslužen denar zahteval z izgovorom, da bo za »puheca« (pujsa). Revščina nas je silila, da je nekaj otrok šlo k zgodni maši. Ko smo se vrnili, smo obleke dali tistim, ki so šli k pozni maši…

Bolj kot so nas stiskali, bolj pokončni in ponosni smo bili. V naši družini se je pelo in praznovalo. Ob vsaki priložnosti (koline, trgatve, likanje,… ) smo imeli razlog za veselje in dobro voljo. Neko zimo smo si privoščili sankanje z velikimi sanmi za spravilo lesa. Po navadi sta jih vlekla junc Pinč in krava Šeka. A brez živali sani nismo znali krmariti, zato smo k sreči v nesreči s sanmi končali v Dajčmanovi hiši.

Na eni od veselic v fabriki sem spoznala Mirka /Frica/ Firbasa (1935-2000). Njegova starša Leopold Firbas in Mimika sta imela še sina Leopolda in hčer Ano. V tovarni je bil kot priučen zidar. Preden je šel za 27 mesecev v vojsko v Gospič /Liko sva bila že par. Takrat sem kuhala za Oman Dragico v gostišču pri Omanu, ki je bila skupaj s trgovino Šef. Ko sem se dobro naučila kuhati, sem se poročila in najprej 1959 povila sina Mirkota, 1964 pa še hči Miro. Čeprav tiho in skrito je moje življenje kakor dragocen tovarniški filc poln niti iz katerega smo gospodinje znale »zaštrikati« lepe in tople nogavice.

24. Nedelja med letom (11. 9. 2022)

Pogovor z zakoncema Turnšek Francem in Dragico roj. Dreizibner

Jezus predstavi dva slepa sinova za ljubezen očeta. Mlajšemu, ki je imetje zapravil, se šele v očetovem objemu začne svitati, kaj pomeni odnos oče – sin. Starejši sin teh globin ne dojame. Čeprav je vseskozi ubogljiv, je bolj najemnik kot sin. To potrdi z zavrnitvijo očetovega praznovanja oživitve »mrtvega« sina. Preberite, kako se Franc in Dragica Turnšek pustita objeti Bogu in skupaj praznovati življenje.

Kako je Bog objel vajine starše?

Franc: Starša Turnšek Alojza (1910-2005) in Amalijo (1913-2006) roj. Pernat je dobri Bog na svoje prsi tesno stisnil vsaj 10 krat. Toliko nas je bilo namreč otrok (Ela por. Švinger Paula, Lojzek 41, jaz 43, Pepek, Rudi, Slavko, Majda por. Kaloh, Malčka por. Letonja, Ana por. Šauperl in Gertruda por. Nikl). Ata nas je imel resnično rad. Če je bilo treba je šel tudi v Avstrijo, da smo imeli jesti. Ni imel poklica, imel je pa skrb za družino. Po kmetijah je hodil služiti. Tako pridno je delal, da je celo dedoval pri Pivecevih, ki so velikodušni ljudje. Mama je zaradi velike družine manj hodila na dnino. Doma je bilo delo na njivah krompirja in koruze ter pri živini v hlevu s pujsi in kravami.

Dragica: Na najinem starem domu čutim poseben božji objem. Tu sta mamina starša Jože Kocbek in Antonija roj. Križan živela z družino (Tončka, Zofija, Jože, Ida, Ivanka, Franc). Na »priužitku« sta skrbela za Avstrijca brez otrok, ki sta jima zapustila »grunt«. Mama Ida (1935-2021) je umrla zadnja v družini. Poročena z Francem Dreizibnerjem je bila obdarjena s tremi otroki (z mano - Dragico 55, Olgo 57 in Jožekom 1960-2018). Boleč objem Boga je bila smrt sestra, ki je umrla pri dveh mesecih za pljučnico, ter smrt brata ob težki bolezni raka. Brat je bil samski. Nanj sem se zelo navezala in ga z mamo zelo pogrešam.

… božji objemi v vajinem življenju…

Franc: Otroštva se spominjam kot pešpoti k verouku v Jakobski dol, kjer sem šel k birmi in kot pešpoti v šolo na Vranjem Vrhu. Tam sta bili dobri učiteljici Marica Kocbek in Marija Debeljak. Vojsko sem služil pri pionirski aviaciji, kjer smo delali piste za letala. Najprej v Bihaču, potem v Rijeki in Veliki Gorici pri Zagrebu. Vsaka zaposlitev je bila objem dostojanstva. Prva je bila pri Gradisu »…lopata in to… kaj boš drugega…« Naslednja je bila Gradles – polaganje parketov… in končno Koloniale Maribor, kjer sem vozil tovornjaka. Prevažal sem do 2500 različnih artiklov. Poklic šoferja je bil še težji od trgovca. Artikle sem moral poznati, zanje odgovarjati, da ne govorimo o terenu in o denarju, s katerim so tudi bile sitnosti. Zadnjih 10 let sem vozil zanje s svojim tovornjakom, težko sem se ločil od njega. Dragica: Pri 15 letih sem začela delati v Palomi. Priložnostno sem stregla pri Fifoldu, kjer sva se za novo leto 1973 spoznala. Kmalu sva zibala Dragico. Naslednje leto sva se nameravala poročiti. 4 dni pred poroko, ko je Ana Borovinškova že začela z vsemi gospodinjskimi pripravami, sem predčasno kar doma rodila Francija. Ker ni bilo telefona smo naokrog poslali sosedo Kajbičevo Treziko, da je naznanila odlog poroke. 10. januarja smo imeli skupaj poroko in krst. Čez tri leta sva povila še Danilota. Hitro mi je minilo 40 let Palome. Sedaj čas štejem po vnukinji Anemariji (od Dragice) in Žigu (od Danilota) Družbo si najdem v društvu upokojencev, kjer sem članica upravnega odbora in poverjenica.

23. Nedelja med letom (4. 9. 2022)

Pogovor z Maksom Želom

Apostol Pavel piše Filemonu in ga prosi za svojega prijatelja Onezima, o katerem pravi, da ga je rodil v verigah. Prosi ga, za gostoljubni sprejem in pomoč. Podobno je bil v Ljubljani pri svoji sestri sprejet Maks, ki je v prestolnici pognal korenine.

… spomini z otroštva…

O moji družini je prejšnji teden spregovorila dve leti mlajša sestra Tončka. Dodal bi, da imam z otroštva živ spomin na mamin vsakodnevni odhod na dnino. Nisem še imel tri leta, ko je mama že odhajala na služit Maherjevim, Kolaričvim, Raduha Mihcu,… celi dan sem bil brez mame in očeta… Rojen v času vojne hranim spomin na naš lastni bunker, ki še danes obstaja, ko ni več ničesar… Bolj kot bunker je bilo to zaklonišče… v pesek sta starša skopala globoko jamo in jo pokrila z vejami in listjem. Nihče ne bi vedel, da ja tam karkoli. Bilo je varno skrivališče za vse prepovedano… saj veste v času vojne in po vojni je bilo veliko stvari prepovedanih…

Čisto nekaj drugega pa so moji svetli, skoraj čarobni spomini na »palajhnge«, ki so jih imeli navado postavljati na drog vrh »kogla«, kot smo imenovali Tomažičev breg. Mi smo bili revna družina z 9imi otroki in karkoli se je svetlikalo nam je prebujalo zanimanje. »Palajhnga« je bil visok drog s prečkami na katerih so gorele lučke.

… od staršev ste dobili obilno mero delodiša…

Ja… Očetova plača je bila precej nestabilna. Kot sodar brez obrtnega dovoljenja, ni bilo enostavno preskrbeti velike družine. Sam sem očetu veliko pomagal pri delu. Poprijel pa sem tudi za vsako sezonsko delo. Pri Raduhovem Mihcu sem služil pol leta. Kot mlad fant sem bil pomočnik zidarja pri gradnji bloka na Murskem dvoru. To mi je šlo dobro od rok. Novo življenjsko obdobje je bilo služenje vojaškega roka. Za dve leti sem bil leta 1960 poslan v Titograd, današnja Podgorico. Kmalu sem napravil šoferski izpit. Izbrali so me za voznika rešilca v vojaški bolnišnici v Boki Kotorski. Tam je bilo veliko oficirskih družin. Vozil sem stari »doč« predelan v reševalno vozilo prve pomoči. V glavnem sem vozil porodnice oficirjev, ki so znali izkazati hvaležnost z napitninami. Domov nisem šel pogosto zaradi razdalje, zato sem zmogel kar nekaj denarja tudi prihraniti. Tiho sem sanjal, da bi lahko bil poklic voznika moj stalni poklic ob vrnitvi z vojske.

… vojska vas je spremenila…

Štirinajst dni po vrnitvi iz vojske sem sprejel vabilo sestre Mari in šel delat v Ljubljano na Avtomontažo. Sprva sem živel pri večjem kmetu, ki sem mu z delom pri konjih odslužil hrano in stanovanje. Po treh mesecih so mi v službi ponujali šolanje in boljše delovno mesto, jaz pa sem se odločil za službo šoferja na Pošti. Tam sem polnih 38 let vozil kombije, avte, kamione s prikolico in brez… Prva leta sem na pošti vozil drogove za telefonijo. Zato sem ostajal na gradbiščih po Sloveniji. Lepe spomine imam na Dovže, na Žirovnico , Novo mesto, kjer smo mladi šoferji več mesecev živeli kar na terenu. Vrsto let sem razvažal pošto po dolgih trasah: na Hrvaško, Madžarsko, Italijo in drugod. Vseeno je bila večina moje službe povezana z linijskimi prevozi pošte po Sloveniji.

Pošta zame ni bila le služba. Kmalu ob zaposlitvi sem postal član planinskega društva in velik ljubitelj planin. V Sloveniji je več planinskih domov, kjer smo poštarji postavili svoje planinske domove in v njih našli svoj mir. Prav tako sem ponosen na vlogo predsednika združenja šoferjev in avtomehanikov, ki sem jo vestno opravljal.

Rad se vračam na Velko. Pogostokrat sem pri bratu Ivanu. Poskrbim mu, da lahko gre mirno na dopust. Bratje in sestre smo res povezani .

22. Nedelja med letom (28. 8. 2022)

Pogovor z Friš Fedorjem in Tončko roj. Žel

Jezus predlaga, da na kosilo vabiš take, ki ti ne morejo povrniti in dodaja: »Blagor tebi, ker ti ne morejo povrniti; povrnjeno ti bo namreč ob vstajenju pravičnih.« Preberite, kako resno sta te besede gostoljubja vzela Fedor in Tončka, ki drugo leto praznujeta 60 let skupnega življenja.

Kako je gostoljubje stopilo pod vašo streho?

Fedor: Moja mama Roza roj. Špindler (1916-85) je imela težko otroštvo. Oče ji je padel v 1. svetovni vojni, mami pa se je zgodila huda nesreča. Nekoč je peljala s paše telico. Da bi jo močneje držala, si je verigo ovila okrog dlani. V nekem trenutku je telica nepričakovano podivjala in vlekla njeno mamo po cesti do smrti. Mama je skupaj z dvema sestrama in bratom čez noč postala sirota. Gostoljubje je našla pri Alojziji Majhenič na Sp. Velki, ki je skupaj z invalidnim bratom Jurijem in bolno sestro Cilo v rejništvo velikodušno sprejela mojo mamo in ji celo predala posestvo. Alojzija je bila plemenita žena, ki se je, iz svoje globoke ljubezni, fantu zaobljubila, da bo ostala sama, če ga ne bo več nazaj iz vojske. Njeno velikodušnost sta leta 1966 starša Roza in Anton Friš (1913-85) v celoti sprejela, ko sta šla živeti pod njeno streho.

In gostoljubje vaših staršev…

Največje gostoljubje sta izkazala Bogu, da sta sprejela nas devet otrok (Olgo 1938, Fedorja 1940, Berto 1942 por. Černivec, Slavo por. Ferfolja, Anko por. Pavalec, Marto por. Zorko, Tončeka, Ružo por. Taranenko in Joškota). In to pri eni plači. Oče je bil hišnik in kurjač v šoli, kjer sta tudi nekaj časa živela. Mama je občasno služila… Tudi v šoli pri g. ravnatelju Verlugu. Mama je imela krasno pisavo, zato jo je g. župnik Veršič prosil za prepisovanje knjig. Živeli smo v revščini. Kupila se je sol, sladkor in olje, vse drugo smo predelali. Oblek ni bilo. Otroci smo si pogreli bose noge tako, da smo stopili v kravjek. Oktobra je bila že hitro slana. Potem pa veliko snega.

Tončka: Jaz izhajam prav tako iz velike družine. Oče Janez Žel (1904-68) je bil rojen v družini z bratom Ferdinandom ter sestrama Pavlo in Štefanijo. Bil je dober sodar. Ker ni imel sredstev za mojstrski izpit, se je odpovedal obrti. Mama Elizabeta roj. Ferk (1914-06) je bila njegova druga žena. Prva mu je umrla na porodu druge hčerke Jožice (1938). Prva hčerka Martina se mu je rodila 1933. V drugem zakonu smo se mu rodili še Maks 1940, jaz-Tončka 1942, Elizabeta 1943, Ivan 1945, Angelca 1947, Franček 1954-18 in Jožek 1958-2021. Mama je dninila

In vajino gostoljubje…

Poznala sva se iz šole. Potem pa sva bila hitro skupaj. Ko sta se starša odselila, so nekateri Fedorjevi brati in sestre živeli malo pri staršah na Sp. Velki malo pri nama. Spominjam se, da včasih nisem imela kaj za postaviti na mizo in vendar smo preživeli. Nikoli se nisem spraševala, koliko naj kuham. Jedla je najina družina in kdor je bil takrat doma. Nekateri najini otroci so bili skoraj vrstniki Fedrorjevim bratom in sestram. Pri nas ni bilo izobilja. Znali smo si pomagati. Bratranec Štefan je imel eno kravo in midva sva imela eno, pa smo ju skupaj vpregli in delali pri njemu in pri nas. Jaz sem služila pri Caplu, ki je bil komandir policije. Fedor je zamenjal kar nekaj služb. Od kar je pri vojakih napravil izpit za tovornjaka je bil šofer. V Mariboru je vozil premog, nekaj malega je bil v Palomi, sicer pa celih 22 let avtobusni šofer. Rodili so se nama Sonja (Andreja/Mija in Lucija/ in Sara/Erik), Marjan (Mitja/Nija) in Darja(Natalija/Leo). Ko je najmlajša napolnila 11 let sem se zaposlila na Palomi. Še danes imava dve kravi in zanju pokosiva vsako še tako strmo površino travnika.


21. Nedelja med letom (21. 8. 2022)

Pogovor z Dragico Perko:

Na vprašanje, ali malo teh, ki se bodo zveličali, Jezus odgovarja: »Prizadevajte si stopiti skozi ozka vrata!« Kakor, da bi hotel sporočiti, namesto da se zanimaš za cilj, se raje zanimaj za pot do cilja. Nesmiselno je kalkulirati z zadevami, ki te presegajo. Ne povzdiguj se nad Boga. Če si zaslepljen in ne vidiš svoje majhnosti pred Bogom, ne boš nikoli mogel prejeti Božjih darov. Bodi raje ponižno pripravljen na srečanje z ljubečim Bogom.


Vaši predniki so vstopali skozi ozka vrata…

Ja. To posebej velja za mojo mamo Emo Perko roj. Dajčman (1923). Izhajala je iz Šomata. Pri 16 letih se je poročila sem na Zgornjo Velko k mojemu očetu Francu Perku (1915), ki je tu kmetoval. Njeno otroštvo je bilo težko. Zgodaj je začela stopati skozi ozka vrata, tudi pri težkem delu pri kartonaži v Sladkem Vrhu. Nekoliko lažje je bilo očetu Francu Perku, ki je kmetoval na svojem in vozil z voli. V času njune poroke, so tu v stari hiši živeli še očetova starša Marija in Ignac Perko, ter očetovi bratje… Njuna prva hči Jožica je hitro umrla za davico. Druga je Margareta (1942). Jaz sem tretja (1945), sledi Alojz (1947), Ilgo (1949), Jelka (1954 – dvojčica bratu Francu, ki je kmalu umrl) in Ema (1958).

Če pomislim na čas druge svetovne vojne, v kateri je bil oče v nemški vojski ranjen. Kako se je do konca vojne še skrival… Kako je očetov brat Alojz padel med vojno… Koliko smrti otrok je bilo zaradi mnogih bolezni… Nekoč se je resnično stopalo skozi zelo ozka vrata življenja. Čutilo se je spoštovanje do življenja. Nikoli nismo veliko hodili v cerkev, smo pa vedno spoštovali duhovnike. Oče je redno vozil z voli staremu župniku Veršiču listje za steljo živini.

Kako ste vi stopali skozi ozka vrata?

Prej ni bilo vse tako moderno. Prej je veliko ljudi spalo v eni sobi. Ni bilo kopalnic… Stara hiša ni ponujala udobja. Z vsemi stvarmi smo bili na ozko. Še najbolj pa z denarjem. Kljub temu je bilo lepo. Kmalu sem se zaposlila v Palomi, kjer smo delali praktično vsi razen sestre Margarete. Po službi pa še delo doma. Delo je bilo spoštovano. Imeli smo veselje do dela. Delo nam je dajalo neko posebno dostojanstvo. Nihče ni pomislil na kakšne noblese. In kar je najbolj zanimivo, veliko smo delali skupaj. Nihče ni bil osamljen. Znali smo skupaj stopiti in si pomagati. Še vedno smo povezani. Jelka je veliko časa pri meni. Čas nama hitro mine. Druga drugi sva v spodbudo. Če si v stiku z ljudmi pa še marsikaj zveš …

Je danes še smiselno stopati skozi ozka vrata?

Smiselno ali nesmiselno. Jaz sem bila in bom z malim zadovoljna. Tudi danes se ne ženem za velikimi rečmi. Srečna sem za vse, kar pridelam na vrtu. Tudi letošnji krompir je velik. Navkljub suši, ga je dovolj, prav tako zelenjave.

Vesela sem vašega obiska in ljudi s katerimi lahko poklepetam. Sedaj sem že v letih, ne bom več spreminjala načina življenja. Svet pa naj se vrti, kakor mu je volja. Jaz vem kaj hočem. Zadovoljna in srečna sem, da mi le še zdravje služi in da me noge nosijo. Pri nas smo vsi vztrajni in delovni. Ko je treba delamo tudi drva, jih kalamo… Nekoč smo imeli ovce in kozo. A je težko dobiti ljudi za spravil »fotra«. Sedaj se pokosi… S sestro se šaliva, da delava tu pri meni in tam pri njej. Potem dobiva pa visoko plačo. Če se ne pohecaš je vse tako brez Boga - dolgočasno in težko. Ne hodim veliko k maši, spoštujem pa Boga in Božjo mater Marijo. Rada sprejmem božični blagoslov… Vesela sem, da ste me obiskali.

20. Nedelja med letom (14. 8. 2022)

Pogovor z zakoncema Flaško Valterjem in Ano roj. Rigler:

Evangelij te nedelje označuje odtujene človeške odnose za škodljivejše od razprtij. Jezus odtujenost zdravi z ognjem, ki plamti in lahko pripelje celo do sprtost. Preseneča nas, da Jezusa manj skrbi nemir kot odsotnost in zaprtost. A ne pozabimo, izoliran človek je najlažji plen skušnjavam hudiča. Dokler se človek vsaj še prepira, je še v odnosu, ko ni več niti tega, je v čisti temi. Takrat ga niti Kristus, ki vedno spoštuje človeško svobodo, več ne doseže.

Med vama že vrsto let plamti ljubezen… Kje se je vnela?

Ženin brat Jože je bil mizar blizu nas na Tratah. Iz poznanstva je zrasla ljubezen, ki sva jo septembra leta 63 kronala v rotovški kleti s civilno poroko. Naslednjo pomlad ji je sledila cerkvena. Tudi v Mariboru, natančneje na Brezju. Kmalu se nama je rodil sin Valter (hčerki Mojca in Sandra) ter tri leta kasneje še hčerka Jasna (hči Helena in sin Martin).

Kaj je vnemalo vajino otroštvo?

Ana: Oba sva rojena davnega leta 1941, ko se je vnela vojna. Očeta Jožeta Riglerja pravzaprav nisem poznala. Padel je v vojni in pustil mamo Rozalijo (1916-84 roj Valčič) samo s sedmimi otroki (Pepca, Slava, Marica, Jože, dvojčici Ana in Zala, Ivan) Po vojni smo se preselili iz Radovice pri Novem Mestu na Štajersko. Dodeljena nam je bila stara hiša. Da smo se lahko težko preživeli, je bila mama ves čas na delu.

Valter: V družini smo bili 4 otroci (Ingrid 1939-2015, jaz 1941, Adelhajda-Heidi 1943, Jože 1948). Otroštvo na Tratah je bilo zaznamovano z očetovim (Ivan Flaško 1912-73) delom v tovarni ter maminim delo. Mama (Marija Majcenič 1908-2002) je bila pri Kapralu glavna kuharica in pomožna bolničarka. Pri zdravniku v Gradcu je 17 let je kuhala. Kuhala je tudi mlinarjem in žagarjem na Tratah. Zelo lepe spomine imam na strica Rudija, ki me je pri 7 letih zaposlil, da sem še pred šolo pasel njegove krave. Po šoli v Lokavcu, sem si moral doma temeljito umiti roke in zmoliti za kosilo. Sledil je čas za domačo nalogo in spet pomoč pri stricu. Ker smo živeli blizu Petkovega mlina, so me že 9 letnega pogosto klicali k delu. Moral sem mešati zmleti rips, pod katerim so kurili in ga stiskali.

Ste poznali stare starše?

Mojemu očetu je mama umrla dva tedna po porodu, očeta pa ni nikoli poznal. Rojen je bil v družini 5 otrok (Ane, Ele, Roze, Josefa, ata Ivan). Mama je bila iz še bolj številčne družine- Babica Johanna Majcenič je imela najprej z Rudolfom Majceničem 7 otrok (Marija, Kristina, Hanc, Rudolf, Pavla, Mata, Jožek). Pokopan je v Doberdobu. Z drugim možem Rihardom Cunglom, je bila babica še šest otrok (Zofo, Haniko, Karla, Franca, Riharda in …)

Kako ste prišli do kruha?

Po osnovni šoli sem bil v Sladkovrški papirnici 3 leta vajenec ključavničar. Med leti 1957 in 59 sem se šolal v Štorah. Do Šentilja sem šel peš, potem pa z vlakom dalje. Ko sem bil pri vojakih sem imel sanje, da gori Petkov mlin. Te sanje sem zapisal v pismu domačim in prav kmalu se je žal to tudi zgodilo. Po služenju vojaškega roka sem se najprej zaposlil v Metalni. Čeprav sva bila dobra prijatelja z Maksom Kocbekom, ni bilo tako preprosto dobiti službo v Sladkem vrhu. Zelo zgodaj sem se začel ukvarjati s petjem, z nogometom, judom in atletiko. S 16 leti sem bil že član strelske družine. Ponosen sem na vse osvojene pokale pri tem društvi in na atletske dosežke teka na 1500 m. Prvak v Jugoslaviji je tekel 3 min 42 sekund, jaz pa le 11 sekund več. V Krškem na tekmovanjih sem bil 4x papirniški prvak.

19. Nedelja med letom (7. 8. 2022)

Pogovor ob sliki pletenja vencev za 'snežničino':

'Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce' pravi Jezus v današnjem evangeliju. Praznovanje farnega žegnanja je nekaterim tako dragocen spomin, da na priprave nanj hranijo 80 let staro fotografijo. Poglejmo si pobliže, kaj tako stara fotografija pletenja vencev spregovori Mariji Mihelič roj. Sernec in Jankotu Zavernik.

Pri kateri hiši so zbrani krasilci ?

Zbrani smo pri Holarjevi hiši na Dražen vrhu. Hiša več ne stoji. Večina na fotografiji smo 'Vencerli' - viničarji. Holarjevi pa so bili posestniki. Ob praznovanjih se je ta razlika izbrisala. Vsi smo si pomagali in bili kot ena družina. Vence smo pletli po 14 dni in jih shranili v njihovi hladni kleti, da niso oveli. V gozd smo dve ali tri dekleta šle po 'žingerl' kar s srpom. Vrvi smo kupili na Dražen vrhu v zadrugi. Tam je bila največja izbira. Potem smo pletle. Veliko se je pelo. Praznično vzdušje je bilo v vsaki hiši. Med bogatimi in revnimi. V tistih dneh pred praznikom smo dekleta navozila cele kupe cvetja v cerkev.

Kako to, da hranite to fotografijo?

Na tej fotografiji sem stara 16 let. Fotografija mi je drag spomin z otroštva. Na njej so osebnosti iz mojega otroštva, sosedje s katerimi smo si delili hudo in dobro. Zanimivo je, da so na tej sliki razen mene že vsi pokojni. Spodaj levo klepa koso Franc Horvat. Desno sta dva otroka Fanika in Frančika Horvat z mamo Terezijo Horvat. Naslednja je Marija Horvat. Naslednja je Mičika roj. Horvat, (por. z Tonetom Golobom *1929), ki izhaja iz številne družine. Nad njo je Joža Mihelič. Desno od njega sem jaz (Marija roj. Sernec), levo od njega Žnofl Zofika. Še bolj levo je Filip Mihelič in še bolj levo Golob Katika. Druge težje prepoznam…

Kakšna zgodba se lahko sestavi iz tega posnetka?

Mičikini svakinji Mariji Golob sem bila birmanska botra v Hočah. Spominjam se leta 1948, ko se je vsa njena družina preselila v Hoče. To je bila številna družina 12ih otrok (Tone, Katka, Mimika, Ana, Ivanka, Jože Tinek in še 5 otrok, ki so mladi umrli). Dobro se spominjam njihovih staršev Julijane roj. Mihelič ter Martina Goloba. Celotna družina je zapustila kraj in odšla v Hoče – na Pohorski dvor. To je bilo težko slovo. Niso bili edini, ki so v tistih zahtevnih časih zapustili svoj dom.

Tudi meni spomini oživijo, ko vidim sliko Mičike. Leta 1977 sem se namreč poročil z njeno tri leta mlajšo sestro Marijo Golob (1936-1999). Prej je bila poročena z Ernestom Šmigovcem, ki je umrl. Takrat sem počasi začel spoznavati župnijo Marija Snežna in njene običaje. Pred tem nisem imel nikogar tukaj na tem koncu Slovenije. Z ženo sva vsako leto ob snežničinem poromala sem k njenemu bratu Tonetu Golobu poročenemu z Mičiko. Za snežniško nedeljo je tukaj stara navada, da domačini povabijo svoje sorodnike od blizu in daleč na svoje domove k skupnemu kosilu.

18. Nedelja med letom (31. 7. 2022)

Pogovor z Marijo Dvoršak roj. Majer (1934):

Jezus trdi, da življenje ne sestoji iz obilice premoženja, pač pa iz božjih darov. Ti nas usposabljajo: za prenašanje preizkušenj, za sposobnost odpuščanja, za pošteno življenje, za hvaležnost in za zadovoljstvo nad vsakdanjimi srečanji. Marija Dvoršak ima v sebi veliko življenja, ki ga krasijo izkušnje. Ob obisku jo najdem pri urejanju rož, ko mi spodbudno razloži, da je ravno kosila ter da je namenjena v hlev nakrmit pujse. »A vse bo počakalo, le pridite naprej!«

Kako zmorete toliko opravi pri takih letih?

Rada delam, vedno sem morala dosti delati. Pri nas doma ni bilo tak enostavno kot drugod. Zelo mlada sem si skusila vsako delo na kmetiji. Sedaj v starosti pa ne zmorem več veliko. Z očmi ne vidim več dobro. Še vedno pa vidim delo in tisto nekaj malega, kar rada preberem.

Vaš spomin seže daleč nazaj…

Moj oče Ivan Meier (1889-1970) je imel 12 let, ko je z očetom Johanom Meierjem in mamo Marijo prišel živeti sem na našo domačijo. Osem let starejša teta Marija se je poročila z Francem Zemljičem in prevzela posest v Sladkem Vrhu. Dedek je bil žandar, moj oče pa samouk mnogih spretnosti, od kovača, mizarja, vrvarja… Imel je raznovrstne priprave za spletanje prediva in konoplje v vrvi in vož različnih dimenzij. Znal je poprijeti za delo v kamnolomu, ali v 'fabriki'. Zanj velja izrek »ka oka kaže, mora roka znati.«

Petnajst let je bil poročen z Terezijo Kauran, ki je mlada brez otrok umrla za kapjo. Potem je ponovno poročil mojo mamo Peserl Rozalijo (1899-1952) iz Gasteraja, ki je prihajala iz številne družine (Terezija, Marija, Zalika, Tomaž, Rudolf, Franc). Njen oče je bil mizar, ki je hodil na delo in po domovih mizaril, poleg tega pa skrbel za malo kmetijo.

Dve leti za menoj se je rodil še moj brat Ivan, ki je umrl pri 47 letih za rakom in zapustil 4 otroke (Milana, Danico, Ivota, Bojana).

Otroštvo je zaznamovala velika preizkušnja…

Leta 46 so 26 julija zaprli 72 ljudi iz teh naselij. Ponoči so prišli tudi na naš dom. Bilo je veliko vojakov, ki so obkolili hišo. Vstopil je vojak, mitraljez položili na mizo in v temi začeli neko zasliševanje, ki mi je pri 11 in pol letih vzelo očeta za eno leto in mamo za tri leta. Dobro, da smo preživeli. Ponekod so bile tudi smrtne žrtve. O tem še vedo povedati starejši ljudje. Večinoma ne radi govorijo.

Jaz lahko razumem stisko Ukrajine. Podobno sem na lastni koži doživljala grozote vojnih zločinov. Človek je nemočen pred njimi. Samo vera te opogumlja.

Da nisem bila sama z mlajšim bratom, so v naš dom poslali živeti Ankovič Pepna z družino. Sama bi ne zmogla dela na kmetiji. Spominjam se, da za nekaj časa nisva hodila v šolo, potem pa sva nadaljevala. Že med vojno je bilo hudo, potem pa še bolj. Oče je razmeroma hitro prišel domov, mamo pa so prestavljali po kaznilnicah Maribora in Reihenburga… Ko je po treh letih prišla na prostost, je živela le še tri leta. Ohranila pa je vero v Boga.

Mlada ste se poročila…

Z 21 leti sem se poročila z Milanom Dvoršakom (1932-2013). Poznala sem še njegove starše Henrika in Amalijo ter starejšega brata Nantija in mlajšega Pepna.

Vir našega preživetja je bila moževa plača iz 'fabrike', in moje delo na tej zemlji. Rodili so se nama štirje otroci Jožica (Gregor in Marko), Milan (Leo in Nino), Marija (Uroš) in Zlatko (Matej, Rok in Tomaž). Vesela sem moji 8 vnukov, ki živijo popolnoma drugačno otroštvo, kot sva ga živela z bratom.

17. Nedelja med letom (24. 7. 2022)

Pogovor z Marijo Kožuhar roj. Sitar (1933):

K Jezusu so prišli učenci in ga prosili nauči nas moliti. Jezus odgovori z besedilom očenaša in s življenjskim opisom, ki ga zaključi z besedami »Vi znate dajati svojim otrokom dobre sadove, kolikor bolj bo Nebeški Oče…« Pogovor z Marijo je poln slikovitih spominov, ki ne smejo iti v pozabo, saj prebujajo hvaležnost za skrite drobne darove.

Živeli ste blizu cerkve… to vas je zaznamovalo…

Telovska procesija, kjer je bil eden od štirih oltarjev na našem dvorišču je eden od najlepših spominov mojega otroštva. Oče je skrbno nasekal veje drevja in z njim ozaljšal studenec, ki se je spremenil v kapelo. Za ozadje smo postavili veliko sliko Marije, ki jo v ta namen posodila stara mama. Vaščani so nanosili rož, da studenca sploh ni bilo za prepoznati.

Morda sem prav zaradi te procesije kot najstarejša hči smela pomagati pri sobotnem krašenju oltarja sv. Petra in Pavla v župnijski cerkvi v Žičah. To krašenje je bilo stvar starejše gospe, ki mi je dala prostor za tako častno dejanje. Sicer sem smela pomagala tudi v farovžu. Rada sem to počela. Otroci smo bili tisti čas veliko bolj povezani z ljudmi in krajem, kot je to danes. Starša Alojz (1908) in Cecilija roj. Brusl (1911) sta bila preprosta človeka. Služila sta pri ljudeh in delala v sektorju. V družini sem zgodaj prevzela vlogo pranja za vse družinske člane. Za menoj so se rodile še tri sestre Alojzija (1935-2002), Zofka (1938-1971) in Nežka (1943). Vse smo si ustvarile družino.

Zgodaj sta se 'postavili na svoje noge'…

15 in pol let sem imela, ko sem šla v šolo v Radlje ob Dravi. Po enem letu šolanja sem se zaposlila na nekem posestvu. Na površini 50 he se je prideloval krompir. Samo pobirali smo ga en mesec. Sicer pa delo v štalah z dojiljami, z konji, s prašiči,… Lepo je bilo. Radlje so čudovit kraj. »Vsako stopinjo še danes poznam!« Nedolgo tega sem bila tam v domu upokojencev na obisku, pri moževi sestri. Kraj je zelo spremenjen od časa moje mladosti.

V tem kraju sem spoznala svojega moža Alojza Kožuharja (1932-2017), ki je izhajal iz Sv. Jurija ob Pesnici. Dolgo je bil v Radljah, 51 leta je šel v vojsko in jo končal šele po treh letih. 1956 sva se poročila in prejela najstarejšo hči Dragico. Čez pet let se nama je rodila hči Marija/Marica in čez dve leti še sin Alojz. Prvo je vzgojiteljski poklic odpeljal v Rogaško, drugo v Maribor, sin pa je ostal doma. Moževa mama je vztrajala, da sva se čez čas poročila tudi cerkveno v Sv. Juriju. Leta 1958 naju je tu na 'priužitek' sprejel starejši gospod iz Prekmurja, midva sva poskrbela zanj. Hiša je bila še lesena, štala pa je zgorela...

Kako sta se vživela v nov kraj?

Mož je kmalu postal gasilec PGD Velka, kjer je imel tudi velike zasluge pri gradnji doma in vsestranski aktivnosti v društvu. Veliko veselje mu je bila družba v lovski družini. Bil je član tudi Rdečega Križa. Jaz sem skrbela za dom. Občasno sem s svojimi otroki varovala še druge. Imela sem namen iti v tovarno, pa ni bilo potrebno. Doma smo imela vrh glave dela… kravo, pujse,… Mož je bil traktorist v zadrugi, potem pa je vozil svoj tovornjak za Palomo.

Še danes hranim fotografijo smrti g. Srečka Vršiča. Vsi trije otroci so hodili v šolo in k verouku na Velko in prejeli vse zakramente. Vesela sem svojega vnuka in dveh vnukinj. Vedno bolj sem rada doma. Vesela sem vsakega obiska, a v svoji starosti malo kam grem. Marsikaj se je spremenilo od nekdaj. Rada gledam z našega vrha proti Avstriji. A nekoč so bila drevesa veliko nižja. Sedaj les zakriva pogled in ko tako hitro poganja koruza, se vidi samo še v zrak – v nebo. Ničesar ne pogrešam, dobro mi gre. Imam dobro snaho in sina. Takole na večer poslušam glasove ovc, ki se vračajo v hlevček in sem mirna in zadovoljna.

16. Nedelja med letom (17. 7. 2022)

Pogovor z Francem Pivec:

Jezus je osredotočen, zato pravi prezaposleni ženi: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno!« Tisto eno so gotovi kvalitetni medčloveški odnosi, ki prinašajo veselje življenja. Preberite pogovor z možakarjem, ki je že 20 let podpredsednik upokojencev Zgornja Velka in več kot 26 let član upravnega odbora, skratka veliko časa »z« in »med« ljudmi našega kraja.

Kje ste se naučili negovati človeške odnose?

Prav gotovo v domači družini. Starša Ana roj. Berlič (1915-1994) in Gottlieb/Bogoljub (1908-1975) sta za večnost rodila osem otrok: Marijo 1933-1933, Slavico 1934-2010, Antona 1936-2017, Gottlieba 1937-1937, Jožefa 1939-1964, mene 1941-, Ano 1942-1943, Bogomirja 1947-1947. Kot vidite, je kar polovica otrok umrla v najnežnejšem detinstvu. Ni bilo čutiti, da bi to težko dejstvo starša odvrnilo od Boga. Nasprotno stiska nam je okrepila spoštovanje do skrivnosti življenja in do ljubega Boga. Zanimivo. Nas otroke so ljudje, po očetu, klicali kar gottlibiebovi. Prevod te besede mi daje poseben mir in zadovoljstvo velikega daru, da sem od Bogoljuba…

So bili tudi stari starši bogo-ljubi?

J Starša po mamini strani sta bila Marija in Janez Berlič. Njuno življenje na Sp. Velki je bilo preprosto. Imela je še 4 sorojence: Amalijo 1906, Jožeta 1907, Angelo 1910 in Gabrijela 1912. Vem, da je kasneje po smrti dedka babica poročila Ferda Trševec. Očetov oče Franc Pivec je bil krojač. Pod današnjo Snežinko je imel krojaško delavnico. Njegova žena Helena je bila Avstrijka, zato je bil moj oče rojen v Grazu. Imel je še brata Franca in sestro Marildo. V starosti dveh let je šel v rejništvo k Strnadovim (gospodinjila je sestra Strnada s priimkom Bauer, po domače pa Štinger), ki so bili takrat doma pod Sernčevo Anko na Sp. Velki.

V času vašega otroštva… kako se je živelo?

Nepozabni dogodek zame je bil UNRA paket iz Amerike. Bil sem v drugem razredu osnovne šole, ko mi je Rdeči Križ podaril škatlo z oblekami, sladkorjem in mojimi prvimi čevlji. To je bilo nekaj izjemnega. Včasih sem nataknil mamine čevlje, sicer pa sem bil vedno bos. Vajen sem bil nositi ponošena oblačila bratov. No, sedaj pa sem bil prvič na novo oblečen in obut. Nekaj izjemnega!

Kje ste začel služiti svoj kruh?

Moja prva služba je sledila očetu, ki je družino preživljal kot cestar. Ob ponedeljkih sem šel peš v Maribor, kjer smo po napornem delu v cestnem podjetju prenočevali v barakah do sobote. To je bil čas, ko si se težko zaposlil v Palomi, če ni tam delal kdo od domačih. Sledil je dvo letni vojaški rok Zagreb, Ljubljana in Ogulin. Leta 1964 sem se oženil z Marijo roj. Gaisler. Rodili sta se nama dve dragoceni hčeri: Metka, ki je mama Tamari in Teji, ter Marinka, mama Mateji (z hčerkico Emo) in Maticu. Po vojski sem bil sprva zaposlen v TAM-u. Ob delu sem se šolal v kvalifiziranega kleparja, ter se vrnil na cestno podjetje za strojnika. Naredil izpite za poklicnega šoferja C+E. Končno sem se zaposlil tudi v Sladkogorski tovarni in napravil še papirniško šolo. Skupaj imam tri poklice. Morda bi se še priučil kakšnega, če se ne bi bil leta 1996 zaradi hrbtenice in kapi po 35 letih delovne dobe prisiljen upokojiti.

In vendar vas je doletel četrti poklic…

:) Za upokojenca nihče ne potrebuje kvalifikacij in šol. V tem poklicu je pomembno, da spoznaš, da ni najpomembnejše kar ustvariš ampak, kako se zahvališ. Upokojenci se ne stegujemo več po »čim več«, pač pa po »več krat«. Lepo se mi je skupaj z drugimi ljudmi odprtih src veseliti vsakega novega dne. Zlasti, ko ga ustvarjalno preživimo na izletih. Društvo je kraj, kjer se pomladim in razveselim.

15. Nedelja med letom (10. 7. 2022)

Pogovor z Francem Švingerjem:

Jezus pripoveduje priliko o Samarijanu z namenom, da bi sogovornika pripeljal do odgovora, kdo je njegov bližnji. To je tisti, ki izkazuje usmiljenje! Zgodba Franca daje poslušalcu slutiti, da lahko izkazuješ usmiljenje bližnjim tudi, ko ostaneš sam po smrti ljubljene žene.

Nobena skrivnost ni, da ste eden zelo redkih, ki še imate kravo…

Res je. Zdi se mi, da sem vsako leto bolj navezan na kravo, ki šteje 14 let. Čez dan jo spustim na pašo. Zvečer jo pokličem in mi sledi. Dnevno še vedno da od 3 do 4 litre mleka. Po mleko radi prihajajo prav od daleč. Gre za kvalitetno seneno mleko, neprimerljivo kupljenem mleku. Lepo je rejena, ocenil bi ji 600kg. Vem, pa da ne bo večno. Zavedam se, da bi mi bilo laže, če je ne bi imel, saj sem že v letih (r. 1943) ampak tak sem. Žival postaja zame z vsakim dnem večje breme in že dolgo ne prinaša nobenega dobička. A jaz ne iščem dobička. Več mi je, če lahko komu dam pokusiti domače mleko in jogurt. Od otroštva smo imeli dve ali tri krave. Dokler so bili še starši smo z družino lahko šli na morje. Potem sva postala z ženo bolj zapečkarja. Danes se težko kam odpravim predvsem zaradi krave. Hvaležen sem hčerkam, da sta poskrbeli zanjo, ko sem bil pred kratkim na operativnem posegu. Na žival se gotovo ne bi tako navezal, če mi ne bi pred letom dni nepričakovano umrla žena. Bila je 4 leti mlajša od mene in nikoli si ne bi mislil, da bi ona prej umrla od mene. Zelo jo pogrešam. Rada sva se imela. Vesel sem vsakega obiska, ker me predrami iz žalovanja za drago ženo Anico.

Kje sta se spoznala?

V mladosti sem se rad ukvarjal z športom. Zanimam sem se za vse vrste športa. Ukvarjal sem se tudi z atletiko. Ko sem igral nogomet je ona igrala odbojko. Anica (roj. Serk) je bila iz 'Murhofa' iz bloka v Selnici ob Muri. Mlajša brata sta Emil in že pokojni brat Andrej. Poročil sem jo ko še ni imela 18 let. Ko sem služil vojsko v Makedoniji v predmestju Skopja v vasi Đorđe – Petrovo v vodu 'Mašinska inžinerija', sem dobil izredni dopust ob rojstvu hčerke Vesne. Čez 12 let se nama je rodila druga hčerka Heidi. Prva ima vnukinji Majo in Sašo, druga pa Miho in Gašperja. Delala sva v Palomi, kjer sva za kratek čas tudi živela, potem pa sva se vrnila nazaj na domačijo, jo prenavljala in z njo živela. Leta 1973 sva kupila rabljen traktor Ferguson, ki ga še danes uporabljam. Sodelavec Franc Horvat mi ga 'poservisira' skupaj z kosilnicami, s katerimi še kosim te brege. Ko mene več ne bo, bo vse zaraslo. Težko, da bi se še komu splačalo kositi take brege. Jaz to zelo rad počnem, a sem že v letih.

Ste tudi v otroštvu tako rad delal na kmetiji?

Niti ne. Blizu je bilo športno igrišče. Moral bi pomagati staršem, pa smo fantje raje igrali nogomet. Tak smo pač bili. Imel sem zlato mamo Cecilijo Švinger roj. Cvajdik (1898-1971). Bila je iz velike družine 12ih otrok. Rodil sem se, ko je imela že 45 let. Moj brat Feliks Cvajdik (+1983) je bil 25 let starejši od mene. Priimek nosim po očimu Antonu Švingerju (1892-1969). Oba starša sta delala v tovarni in kmetovala na domačiji, od katere ni bilo mogoče samostojno živeti. Imel sem lepo otroštvo. V šolo sem hodil na Vranji vrh slabih pol ure daleč. Po prvih pol leta se je od nas poslovila učiteljica Ferluga, ki smo jo otroci imeli zelo radi. Ne bom je nikoli pozabil. Kljub zadregi, ker smo doma govorili nemško, me je učiteljica tako navdušila za delo, da me je postavila za zgled drugim. Vedno sem bil odličen učenec brez težav z šolanjem. Tudi v tovarni sem užival zaupanje in postal delovodja. Med vsemi milostmi sem najbolj hvaležen za dar, da sem poskrbel za mamo, ki mi je dejansko umrla na mojih rokah.

14. Nedelja med letom (3. 7. 2022)

Pogovor z Katarino roj. Vedernjak:

Ko Jezus kliče: »Žetev je obilna, delavcev pa malo! Prosite torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev.«, ima v mislih en cilj, da bi bila naša imena zapisana v nebesih. Odgovor na vprašanje, kako se zapisujejo imena v »nebeške knjige« razstira živahna sogovornica Katarina.

Vaš vnuk Aleš je vaše ime zapisal v srca vseh vaših sorodnikov…

Precej časa sem posvetila svojemu vnuku. Ko me je prvič poklical, mi je rekel »Baka!« in od takrat naprej me domači ne kličejo drugače kot Baka. Njegovo prisrčno poimenovanje se je razneslo tudi med sosede in krajane. Sedaj sem vsem znana kot Baka. Nič me ne moti, nasprotno zelo mi je všeč. Spominja me na ta krasen nepozaben trenutek, ko me je vnuk prvič poklical. Vesela sem vsakega, ki mi posveti pozornost in me pokliče. Je pa seveda drugače, ko te pokliče eden od desetih vnukov. Sedaj sem ponosna na mojih 16 pravnukov, ki me radi obiskujejo in mi prinašajo svoje risbice. Vse njihove fotografije imam na enem velikem oltarčku. Zanje rada molim k Svetemu Angelu.

Po čem sta se v vaše srce zapisala vaša starša?

Rojena sem 1933 leta v družini 6 otrok kot predzadnja. Oče Jože je bil po poklicu tesar in čevljar. Iz Sp. Volovjeka pri Ptuju, kjer smo bili doma, se je v ponedeljek zjutraj ob 2h s kolesom odpravil proti Zagrebu na delo, od koder se je konec tedna vračal domov. Tisti čas je bilo težko zaslužiti. Preskrbeti je moral številčno družino (Elizabeta, Tone, Stanko, Nežka, jaz in Alojz). Kljub težkemu življenju je bilo pri nas lepo. Oče je bil dober harmonikaš. Veselil ga je tudi lov, kar je dragoceno tudi mojemu sinu Stanku in vnuku Roku. Mama Ivana roj. Vilčnik je poleg vzgoje velike družine hodila na 'tabrh' dol služiti oranje in druge usluge kmetov. Bila je zelo pobožna žena, ki je pogosto in veliko molila. Veliko ji je pomenilo iti k nedeljski maši, ki je bila uro hoda do Ptuja. Starša sta se lepo razumela. Eden brez drugega nista mogla biti. Ko je mamo kap, sta umrla v samo osmih dneh razlike, mama v starosti 79, oče pa dve leti več.

Kje vse se je pisala vaša življenjska pot?

Pri desetih letih, je mamo prosil njen brat (vüec) Tone, da bi jaz prišla k njemu krave past. Tam sem bila do 15. leta, ko se je vojna že končala in sem si našla službe pri kmetih v Prekmurju. Ko je tam umrl 'virt', gospodinja pa se ponovno poročila in odšla v Ameriko, sem spet iskala službo. Delala sem v gostilni blizu Ptuja in se laže vračala domov. Na Zgornjo Velko sem prišla z gradbenim podjetjem, ki je leta 1963 začel gradil učiteljski blok ob šoli. Skupaj s kolegico Štefko iz Ptuja sva bili 'za stražača' zidarjem. Bilo je težko delo… Po letu dni se je ponudila služba čistilke v osnovni šoli. Zagrabila sem priložnost, kupila staro hišo in se zaposlila na šoli. S časoma so me zaposlili v kuhinji, kjer sem delila hrano. Lepo smo se razumeli. Kasneje sem preselila v novi blok in hišo prepustila hčerki. Ko sem se vrnila k hčerki, sem stanovanje prepustila vnuku, ki danes živi v Lokavcu. Pri 58 letih sem se upokojila. Sedaj sem že več kot 30 let upokojena. Oktobra me čaka 89 rojstni dan. Moja sestra je letos že dopolnila 91 rojstni dan. Veliko mi pomeni, da se lahko z njo slišim ali srečam.

Tudi vi ste zapisali v nebesa imena svojih otrok…

Ja. Moje sestre in bratje so imeli vsi po dvoje otrok. Jaz sem jih imela pa kar pet: Milena, Stanko, Miran, Karmen in Robi. Prvi ima tri otroke, ostali po dva, zadnji pa samo enega. Imena mi ne delajo težav in jih zlahka še naštejem. Zapisana so v mojem srcu. Nihče jih ne more izbrisati. Je že res, da mi pomaga srčni spodbujevalnik, še bolj pa je res, da imam vse moje otroke, vnuke in pravnuke zelo rada in da zanje molim. To moji čutijo, zato me imajo še bolj radi.

13. Nedelja med letom (26. 6. 2022)

Pogovor z Anno Kowalscyk roj. Cichōrz:

Jezus danes v evangeliju vabi svoje učence, da odložijo vsako obliko posvetne varnosti in edino varnost najdejo v Bogu. V naš kraj se je iz Poljske z domačinom Joškotom Škofičem poročila Stanislava. V teh dneh ima na obisku mamo Anno (1943). Prisluhnite njeni pripovedi o varnosti, ki jo je njen narod našel v Bogu.

Kdaj je bilo vaši družini najtežje iskati varnost pri Bogu?

Družinska molitev je bila pri nas vedno močna. Oče Vladislaw Cichōrz (1908) in mama Julijana (1911) sta kmetovala z govedom, ovcami in konji ter opravljala službo ribolovnega čuvaja. Dedek Jakob Cichōrz je bil 7 let življenja pustil v 1. svet. vojni. Kasneje je opravljal tudi službo gozdnega čuvaja. Družina je bila na preizkušnji zlasti v času II. svet. vojne, ko so mi umrli štirje majhni bratje. To je polovica. Ti, ki so ostali, so si ustvarili velike družine Stanislaw (7 otrok), Jan (10 otrok), Adam (5 otrok), Marija (3 otroke) in jaz 4 otroke. V naši družini smo bili vsako jutro vajeni peti himne Mariji približno 20 min, opoldne Angelovo češčenje, na večer pa rožni venec. Ob koncu vojne se spominjam strahu do vojakov. Ropali so tak nemški kakor ruski vojaki, saj ni bilo osnovnih potrebščin. Kar smo imeli smo skušali skriti. Težko je bilo, ker so bile ponoči policijske ure in nisi smel nikamor iti… Brat se spominja, kako je moral še devetletni pomagati kopati bunkerje za nemške vojake. Vojna žre ljubezen in seje sovraštvo ter strah.

Kako vaš narod išče varnost pri Bogu?

Poljaki smo zelo verni narod. Vzemimo primer praznika Rešnjega Telesa. Vi imte eno telovsko procesijo po kraju. Pri nas je na praznik procesija po kraju in še procesija 3 krat okoli cerkve. Potem pa vsaki dan v osmini praznika procesija 3 krat okoli cerkve. Ob Božiču mladina poje in igra ob spremstvu kolednikov in zvezde. Od velikega četrtka naprej je straža pred najsvetejšim vse do velikonočne procesije. Velikonočni ponedeljek je velika zabava polivanja z vodo. Otroci polivajo starše, mladi se polivajo… Eden od zelo rodovitnih načinov skupne molitve so Rože rožnega venca. Vsako rožo sestavlja pet oseb, kot je pet skrivnosti rožnega venca. Vsak član vsaki dan zmoli eno desetko rožnega venca, kar pomeni, da vsa roža skupaj dnevno zmoli celotni rožni venec. V naši župniji imamo več kot 20 rož rožnega venca, ti se potem skupaj srečujejo ob 1. petkih in 1. sobotah. Vera je bila narodu v trdo oporo, ko je ta trpel med in po II. svet. vojni. Najprej je šlo za nasilje nacizma, pote pa za nasilje komunizma. Oba sta izkoriščala svojo vojaško premoč in poniževala narod, ki ga preikušnja ni strla ampak okrepila. Vse je bilo pod kontrolo. Najbolj nujno hrano si dobil na posebne karte. Poceni ali pod ceno si moral prodajati (oddajati) državni oblasti mleko, maslo,… brez pravice do mesa… Podobna stiska je nastopila, ko se je narod 79 leta odločno uprl komunistični oblasti. 80 leta je oblast prevzela vojska. Šole, vse prireditve, cerkve in tovarne so bile zaprte kot sedaj v korona času. 5 let je vsega premajnkovalo. 85 leta se je sprostilo. Spoznali so, da imamo še nek moč, ki premaga tudi njihovo orožje, nasilje in zatiranje. Državna podjetja so se začela privatizirati. 87 leta se je začel veliki turistični bum. Kmalu zatem je padel Berlinski zid. Hčerka Stanislawa (1964) je tedaj šla delati v zahodno Nemčijo, ter se kmalu po tem tu v Sloveniji poročila z Jožetom. Rada pridem v Slovenijo k vnukinji Viktoriji. Slišala sem, da romate naslednje leto na Poljsko. Prisrčno dobrodošli. Moj nečak se ukvarja s turizmom, Viktorija pa vam bo izvrstna vodička, saj tekoče govori poljsko.

12. Nedelja med letom (19. 6. 2022)

Pogovor z Antonijo Perko roj. Methans:

Jezus danes v evangeliju smelo pripoveduje o svojem trpljenju in zraven pojasnjuje: »Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil, kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo rešil.« Človek, ki prisluhne zmagam starejših, si nabere poguma za soočenje z življenjskimi izzivi in nevšečnostmi.

V življenju ste imeli mnoge preizkušnje…

Ne znam in ne rada govorim o preizkušnjah. Nisem jih zmagala iz svoje moči. Dar trdnega otroštva je, ki mi jih je pomagal prebresti. Doma smo bili reveži, a nikoli nismo stradali. Starša sta nas štiri otroke res dobro pripravila na življenje. Veliko je bilo družinskega pogovora. Ob večerih smo otroci umirali od radovednosti, če so očetovi sodelavci pripovedovali svoje izkušnje iz vojne. Starša nista mogla dati materialnih dobrin, ker jih ni bilo. Dala pa sta nam zaupanje, da bomo zmogli. Dala sta nam svetost ali resnost za trenutek življenja, ki sta ga živela. Že babica je bojevala zmage nad velikimi preizkušnjami življenja. Pri 33. letih je postala vdova s 4 otroki, kot podnajemnica pri kmetu, ki ji je postavil ultimat, ali se poroči z drugim mladim kovačem ali gre stran. Poročila se je in rodila Kato. Z mamo sta si bili vedno zelo blizu, zato je bila tudi nam vsem krstna botra. Drugi tak primer zmage nad preizkušnjo je oče. V tistem prelomnem času, ko je kapitulirala kraljevina Jugoslavije, je bil oče vojak kralja Petra II. na meji blizu Slovenj Gradca. Doma je imel dva otroke, tretji je bil na poti. Ob razpustu vojske so se morali možje sami znajti. Imel je srečo, da je lahko zamenjal uniformo za neke cunje, ki niso provocirale Nemcev. Vseeno so ga blizu doma ustavili in, ker ni imel izkaznice Heimatsbunda, je bil za eno leto odpeljan v Nemčijo na prisilno delo. Ob vrnitvi, ga je doma čakal 7 mesečni sin Franc. Staršem je pri vzgoji veliko pomagalo okolje tistega resnega časa. Vključevalo je zdrave in zaupljive odnose s sosedi in sorodniki. Pri Hujdecevih smo bili kakor doma. Nikoli ne bom pozabila stare Rauhove Terezije Hujdec, kako je znala vprašat: »Otroci, ste lačni, boste kruha?« Nič današnjega se ne da primerjati s tisto dobroto. Ob godu sem nekoč od Rauhove Lizike dobila kovanec za 5 din, ki je pokrival dno malega krožnika. Okoli krožnika je bilo nekaj bombonov. Še danes imam tisti krožnik. Za rojstni dan ni bilo pozornosti. Najmlajši brat Tonč, še danes pravi: 'Sestra Tončka me je gor skopala[1].' Mama je dejansko bila malo z otroci. Cele dneve je delala na dninah in je ni bilo dosti doma. A ko je bila z nami otroki, je bila navzoča, da smo čutili njen pogum in vero. Vsako nedeljo je šla k maši. V cerkev nas je vzela, samo če smo bili pridni in smo si zaslužili. Vse bi naredili, da bi smeli iti k maši. Iti k maši je pomenilo, da boš prejel polovico sveže pečene žemljice. In oče jo je v verski vzgoji podpiral. Tudi njega ni bilo veliko doma. Če ni bil na ruštu, je bil na kolinah, sicer je pa čevljaril. Znal je narediti boljše in lepše čevlje, kot se danes prodajajo. Pozimi smo imeli več mesa kot bogati. Od vsakih kolin je prinesel nekaj mesa in kašnice. Ker ni bilo hladilnika je Mama kašnate klobase zmrznila na dilah, potem pa jih zapekla v krasno hrustavo skorjo. Ko je prišla odjuga, je bilo potrebno v kratkem času pojesti veliko kašnic. Danes se na ta račun hecamo: »Če bi se takrat kdo od naše družine urezal, iz kože ne bi pritekla kri, ampak bi izpod kože pogledala kašnata klobasa.«

Naši starši so delali ravno to, kar Jezus uči. Niso si prizadevali rešiti svojega življenja pred stisko. Tudi nas otrok niso prikrajšali za napor. Pomembneje jim je bilo, ostati zvest Božjemu življenju, ki so ga čutili na vsakem koraku, tudi v zelo težkih okoliščinah.

Moja največja stiska je bila zgodnja smrt dragega moža Franca Perka (1931-1971). Pri 34 letih sem ostala sama s 7 letnim Slavkotom in dvo letnim Brankotom, ki se očeta niti ne spominja. Najstarejši se ponaša s tremi otroki: dvojčkoma Mitjem in Martino ter Urošem, ter Martininima otrokoma Mio in Izakom. Branko še ni dedek, je pa hvaležen za prav tako tri otroke: Roka, Ano-Nušo ter Tio-Lucijo. Ljubega Boga želim prositi, da bi tudi moji vnuki in pravnuki pravilno razumeli Jezusove besede: »Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil, kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo rešil.«



[1] vzgojila

Nedelja Sv. Trojice (12. 6. 2022)

Pogovor z zakoncema Methans Francem in Judito roj. Strnad:

Jezusove besede: »Še veliko vam imam za povedati, a zdaj tega ne morete nositi!« veljajo tudi za zakonca Franca in Judito. Po tem ko sta praznovala zlato poroko, čutita, da zgodbo njunega življenja ni mogoče opisati toliko z besedami, kakor dojeti v duhu resnice. Ta se razodeva tistim, ki znajo ceniti duhovno življenje.

Kaj je za vaju Duh resnice, o katerem govori danes Jezus?

Franc: Moja mama Antonija je bila zelo pobožna sveta žena. K maši ni hodila le ob nedeljah pač pa tudi med tednom zlasti ob prvih petkih in prvih sobotah. Bila je tretjerednica in je veliko premolila za duhovne poklice. To ni bila zaigrana vernost, ki bi se razkazovala pred drugimi, to je bil duh, ki smo ga vsi čutili.

Judita: Mojega očeta Franca Strnada (1924-1988) je poleg mnogih spretnosti, ki si jih je pridobil kot samouk, vleklo zanimanje za nabožne podobe. Znal je lepo risati. Obnavljal je svetnike, sestavil je božji grob, ozadje jaslic mesta Betlehem,… Za takšne stvari si je rad vzel čas, ker mu je to veliko pomenilo.

Ta Duh resnice je tudi vaju vodil skozi življenje…

Judita: Spoznala sva je pri pozni maši leta 68. Čez dve leti sva se poročila. Hči je 8 let starejša od dvojčkov. Naneslo je tako, da nisem šla v službo, ker je bilo doma toliko dela. Posestvo je tast kupil 1964 od Kolariča. Stara hiša s slamo krita se je prenavljala. Tast je bil dober cimerman… Veliko smo si pomagali, še posebej, ko je svakinja Antonija tako hitro postala vdova. Vse smo si sami pridelali. Kupovali smo samo sladkor in sol. V hlevu je bilo potrebno poskrbeti za 4 krave, 4 pujse, kokoši… Nimam kaj pokazati, ne delovne dobe, ne kariere, sem pa srečna za vse tri družine mojih otrok. Hčeri Juditi in Alfredu sta se rodila Aneja in Alijo; sinu Boštjanu in Darinki David, sinu Sebastijanu in Lidiji pa pred kratkim Maja.

Franc: Po OŠ sem šel za mlinarja na Petkov mlin. Šolal sem se v Ljubljani in vsako leto kot vajenec 4 mesece služil v mlinu. V tistem času je bil to 'štǝman'[1] mlin daleč naokorog. Leta 1914 ga je postavil Hazon, jud angleškega rodu. Najprej je kupil veliko kmečko hišo v bližini in jo spremenil v graščino (kaprunov grad). Trifazni motor je gnal mlinske kamne, planska sita,… Leta 1936, ga je kupil Jože Petek. Povojni je bil mlin nacionaliziran, ker pa je bil mlin nujno potreben za življenja ljudi širom kraja in ker se je razlastninjeni lastnik tudi najbolje spoznal na stroje, mu je bilo dovoljeno ohraniti delovno mesto. V tem mlinu sem delal sedem let. Danes sem verjetno še edini živeči mlinar od nekdaj številnih. Tam smo mleli raznovrstno moko, kašo… V mlinu smo luščili sončnice, bučnice in stiskali olja, tudi ripsovo. V bližini je bila tudi žaga, ki je kasneje pogorela. Leta 1966 sem presedlal v Intes, ki je bilo čudovito podjetje. Imeli smo najboljšo moko in pekli res dober kruh. V pokoj sem zadovoljen vstopil leta 1999. Navdušenje nad mojim poklicem je prevzel sin Boštjan, ki je prav tako izbral poklic mlinarja. Navkljub vsemu delu, sem si znal vzeti čas za družabne dejavnosti. Aktiven sem bil v KS, svetnik na občini, pel pri treh zborih, od tega 38 let v cerkvenem zboru, za katerega me je navdušil g. Borovinšek, ko nas je nekoč povabil v gostilni: »Fantje, dajmo, pridite k meni na kor pet.«


[1] Spoštovan


Binkoštna nedelja (5. 6. 2022)

Pogovor s Simonom Methansom:

Jezus to nedeljo kliče: »Če je kdo žejen, naj pride k meni in naj pije. Kdor veruje vame, bodo, kakor pravi Pismo, iz njegovega osrčja tekle reke žive vode.« Dragoceni spomini nenavadnih, a resničnih pripovedi, ki jih ubesediti Simon Methans (1938), odžejajo radovednost še tako zahtevnega poslušalca.

Spoštljivo pravite: »Na babico ne smem nikoli pozabit!«

Ja. Z 18-imi meseci, ko še nisem hodil, so me dali babici Mariji in dedku Simonu Baumanu, ki sta živela na Dražen vrhu blizu Krepekovih in Vajngerlovih. Starša moje mame Antonije (1907) sta imela na široko odprto srce zame. Drugi mož babice Franc Pavalec je bil prav tako kovač. Zanimivo ga je bilo gledati pri kovanju konj, vozov, plugov, upogibanju lesa, še bolj pa pri poslušanju zgodb iz prve svetovne vojne, kako ga je kot konjenika v nogo zabodel ruski kozak s konja. Štirileten sem videl nepozaben prizor nemškega tanka, ki je zapeljal med hišo in štalo. Pri babici je živela tudi botra Kata poročena z Adolfom Simoničem dobrim mizarjem in čebelarjem. Njuni otroci Adi, Ivan in Marta so mi bili kot mlajši bratje in sestre. V šoli sem imel težave, ker so pri babici govorili precej nemško. Dobro se spominjam šole in šolskih učiteljev. Širej Alojz nas je imel ruščino, čeprav bi veliko bolj potrebovali nemščine, a ta ni bila dovoljena. Spominjam se upravitelja Arsenjuka, učiteljice Angelce Ornik, ki je imela stanovanje v šoli, učiteljskega para Jožeta in Marije Pavlin. Zanimive so prigode s krasitvijo šolskih sten takoj po koncu druge svetovne vojne. Učenec Slavko Kegel je od župnika na rami prinesel križ z bogecom. Da ne bi bila v učilnici le tabla s kredo in šibo, so torej na žebelj obesili križ. Pred poukom se je v šoli namreč redno molila jutranja molitev. Čez nekaj časa je namesto križa na tistem žeblju visel Stalin, kot rešitelj pred nacizmom. Ne dolgo potem, je Stalina zamenjala slika Tita, našega novega odrešenika, kateremu so naše pesmi dajale slavo in čast. Tu sem končal 5 razredov OŠ ter 2 razreda nižje gimnazije, katero so obiskovali tudi mladi iz Lokavca in Sladkega Vrha.

Se spominjate prvega obhajila?

Ne. Spominjam pa se sv. birme pri 14. letih. Z birmo sem nekoliko počakal na mlajšega brata Franca. Oče je kupil blago za krojača Hedla. Takrat sem prvič oblekel dolge hlače. Prej sem imel, tudi pozimi, le kratke hlače. Da nas ni zeblo smo oblekli debele 'štramplne'. Birma je bila v Mariboru, kamor nas je na vozu z konjsko vprego peljal Štefan Muršec oče od Eme por. Tomažič, ki je v Sektorju vozil. Dve uri utrudljive vožnje po kamnitih cestah. Otroštvo sem torej preživljal razpet med Dražen vrhom in rojstnim domom na Spodnji Velki (pod Hujdecem), od koder je ta slika srečne mladine: najstarejša Antonija, jaz, brat Franc in najmlajši Tonček. Moj oče Anton Methans (1911) je bil tesar. Z 17-mi leti, me je vzel s seboj na delo. Pred vojsko v Prištini sem delal na cestnem podjetju v Mb- ju. Ko sem 60. leta prišel iz vojske, sem na obroke kupil kolo znamke »Subotič«. Njegova cena je bila 33.000, mesečno pa sem zaslužil 9.000. To so bili čisto drugi časi. 11 let sem delal v zavodu na Trate, zatem Paloma, potem vozil kamion, končno pa avtobus do upokojitve.

7. Velikonočna nedelja (29. 5. 2022)

Pogovor z Maher Karolino roj. Drajzibner:

Jezus moli in prosi za enotnost njegovih učencev in učencev njihovih učencev. Jezus v tej edinosti vidi sposobnost pričevanja, ki razodeva Božja moč in ljubezen. Družina Drajzibner iz Šomata od nekdaj goji ta velik dar sožitja. Sedaj Karolina (1936) moli in prosi, da bi bili tudi njeni sedanji in prihodni družinski člani prav tako složni in povezani.

Od kod jemljete zgled za složnost?

Stari starši in starši so bili zelo delovni ljudje. Ko je dedek padel v prvi svetovni vojni, se babica Jožefa Nikl ni več poročila. Štirje otroci botrca Marija (por. Vajngerl), Antonija (por Polanec), mama Jožefa (1904-1997) in stric Ivan so se morali znajti. Moja mama je poročila Dominika Drajzibnerja (1900-1972) in rodila 8 otrok (Ivan, Marica por. Vidovič, Franc, Štefan, Dominik, Jožefa por. Klauzner, jaz in Drago). Skoraj vsi so živeli v Šomatu, da so bili ljudje vajeni kraju reči kar Dreizibnerjeva vas. Izjema je bil brat Ivan, ki je bil pri 18 letih mobiliziran v nemško vojsko. Po ujetništvu v Italiji, je odšel v Argenitino in si ustvaril družino s Slovenko (sinova Peter in Jure). Ko je žena umrla za rakom, se je drugič poročil s Slovenko. Rodila sta se mu še Andreja in Martin. Spominjam se njegovega prvega obiska Slovenije leta 1972. Dva meseca je potoval z ladjo in dospel domv, dva dni po očetovem pogrebu. Od takrat je prihajal v Slovenijo vsaki dve leti. V starosti 85 let je bil zadnjič doma, preizkušnje vojnih grozot so zelo okrepile njegovo vero in pobožnost.

Zgled složnosti je v moji mami. Klicali smo jo 'Matika'. Poleg skromnosti in potrpežljivosti je imela zelo mili značaj. Ni znala jamrati in ni bila 'zendrava'. Otroci in vnuki so kratko rekli: »Je naše zlato!« V njeni starosti je zanjo lepo poskrbela vnukinja Marinka Borovnik.

Ste tudi vi uspeli ustvariti složno družino?

Bogu hvala. Sem uspela! Z Božjo pomočjo. Ponosna sem nanjo. Na nekem ličkanju doma sem se zaljubila v Maher Franca (1935-2013. Moj mož je bil 'Maher' po priimku in po veščinah vsakega dela od polaganja ploščic do sestavljanja ruštov. Lepo smo se razumeli z njegovima staršema Maher Jakobom in Antonijo roj. Maj, ter starejšim bratom Petrom (otroci Renata, Anica, Vlado, Peter, Marjeta in Zlatka) in sestro Jožico, ki še živi v Mariboru. Rodile so se nama tri hčere, ki so si vse ustvarile svoje družine: Danica (1958-2005) z Mirotom Antoličem (otroka: Bojan/v. Nejc; Petra/v. Neli in Luka), Dragica (60) z Andrejem Ferčecem (otroka: Andreja/v. Nika in Stella; Damijan) in Darinka (63) z Ivom Harcem (hčerka Mateja/v. Leo in Lina). Pri 32 letih sem šla delat v tovarno, kjer sem 10 let delala tri izmensko, potem dvoizmensko do upokojitve. Kmalu se je upokojil tudi mož. Skupaj sva uživala in se veselila vnukov in pravnukov. Boleče so izgube najprej vnuka, hčerke, moža, sedaj še moje sestre Jožefe. V tolažbo so mi pogovori po telefonu in pogovor redne molitve.

6. Velikonočna nedelja (22. 5. 2022)

Pogovor z Golob Ignacem in Mimiko roj. Vajnhandl:

Svet pojmuje mir kot sad orožja, ki traja le kot trenutek premirja med nenehnimi vojnami. Jezusov mir se rodi iz ljubezni močnejše od smrti, sovraštva in strahu. Vsak ki ljubi je iz Boga in postaja tempelj Boga, prostor njegove navzočnosti. Kdor ljubi, zmore nasprotovanju navkljub, ohraniti besede obljube in obroditi mir.

Kako so vajini starši cenili mir?

Ignac (1941): Mojim staršem (Franc Golob 1902-1986 in Verona roj. Jerebic 1901-1977) je mir veliko pomenil. Junija 1941 so bili izseljeni v Drvarju, kjer sta nepojasnjeno izginila njuna 8 let stara hči Micika in stric Vanek Jerebic. Po šestih mesecih so se bili primorani preseliti v Grubišno polje, kjer je bil oče Franc mobiliziran med partizane, za katere je z vprego vozil kruh iz vasi v 'šumo'. Navkljub takemu tveganju, 10ih otrok (Franc, Micka, Ivan, Jože, Anton, Milka, jaz, Francka, Matin in Štefan) in le 2he zemlje ni bil upravičen do borčevske pokojnine… Oče ni nikoli rad govori o vojni, vse kar vem, sem izvedel od mame. V izgnanstvu nismo trpeli pomanjkanja, ki nas je čakalo ob vrnitvi na izropanem domu: hiša z razbitimi okni, brez pohištva, z razmetano slamo krita streha in prazen hlev.

Mimika (1949): Očetovima staršema vojna ni prizanesla (Henrik +1941, Marija +1944). Oče Mirko d. Fric Weinhandl (1922-2004) je bil mobiliziran v nemško vojsko za telegrafista v Laževcu pri Beogradu. Zaradi bolezni se je zdravil v Gradcu, od koder so ga poslali nazaj v Beograd. Na poti je skočil z vlaka in se vrnil domov. Pri hiši je srečal župnika Vršiča, ki je prišel mazilit mamo na smrt bolno za rakom. Mama je popolnoma ozdravela, ko je videla sina. Čez dva tedna je bil njen pogreb. Ljudje so mislili, da je oče na dopustu zaradi pogreba. Kmalu se je moral začeti skrivati zaradi dezertacije. A poskrbeti je bilo potrebno tudi za še mladoletni sestri dvojčici. Vseh 10 otrok si je želelo miru (Mimika, Hinko, oče – Fric, Tonček – umrl v 14. letu, Franc, Ivan – umrl pri 6. mesecih., Ivanka – kuharica po Mb župniščih, Alojz ter Anica in Pepca). Našli so ga le v odgovorni skrbi za družino.

Mama Marija roj. Strnad je v vojno vstopila kot sirota, saj ji je mama Marija roj. Muršec umrla pri 8 letih in zapustila kopico otrok (Franca, mamo 1925-2006, Lojza, Anico por. Fabijan in Feliksa). Očetu Alojzu Strnadu je pri vzgoji pomagala Liza Perko iz Dražen vrha. Nevšečnostim navkljub sta starša znala ljubezen izkazati (meni 1949, Mirku 1952, Milki 1959, Stankotu 1968-2006) in še mnogim rejencem (Branko, Olga, Bojan, Marjan, Stanko, Cilika, Mičo, Božica, Miha,…), ki so postali in ostali del naše družine.

Kako vidva cenita mir?

Vedno bolj! Mirne vesti in hvaležna za vso Božjo ljubezen, ki je nama ne more nihče vzeti. Rada hodiva na obiske, a čedalje rajši sva doma :). Tu se spominjava najinih dragocenih dogodkov. Prvo srečanje - 8. avg. 1966 na snežniško nedeljo. 15. avg. leta 70 naju je kot prvo v župniji poročil g. Časl. Življenja v Nemčiji v času gospodarske krize, kjer sta se rodila Peter in Karina. Začetek gradnje doma, vrnitev v domovino. Rojstvo Danijela in Julije, mizarstvo, delo v Palomi, zaslužen pokoj. Praznovanje zlate poroke (glej fotografijo). Pogrešava g. Časla. Rada sva ga poklicala in bleknila: »Naju je strah!« Nasmejal se je in hitro vprašal: »Kaj je za kosilo?« Pa smo bili skupaj za mizo.

5. Velikonočna nedelja (15. 5. 2022)

Pogovor z Angelo Kupčič roj. Bohl (1943):

Jezus živi svoje življenje na način, ki poveličuje Boga – svojega Nebeškega Očeta. Tako na svatbi v Kani Galilejski kakor na križu na Golgoti. V dobrem in slabem goji ljubezen do slehernega človeka in ga vabi, da bi imel do sočloveka ljubeč odnos.

Kako poveličujete Boga?

»V enem žepu imam telefon, v drugem 'šprico' z zdravili, da si pod jezik špricnem, ko mam silo pri srcu. Od 95 leta se že zdravim za srce.« Navkljub temu sem srečna in hvaležna, da živim. Imam pridne otroke. Ob praznikih se veselim njihovih obiskov. Rada poslušam njihove novice. Ko je človek zdrav ima 100 želja, ko je star in bolan pa samo eno, da bi bil zdrav in bi še lahko malo živel. »Ljubi Bog, daj mi, da bi še en den lahko hodila kot nekoč! Nekoč sem bila hitra, vse sem zmogla. Od tod sem hodila 'fotrat' 18 glav živine v očetovo štalo, kjer je danes trgovina Senekovič. Nisem šla, letela sem.« Rada vidim, da pridejo sosedi naokrog. Sama pa grem zelo težko zaradi šibkega srca. Že babica je imela srčno vodeniko.

Kako so vaši starši poveličevali Boga?

Meseca maja smo vsak večer hodili k šmarnicam k Kaplovi kapeli (nekdaj Krambergerjevi k.), ki je bila postavljena kot kužno znamenje. G. Časl je zadnjega majnika vedno tukaj s pevci zaključil šmarnično pobožnost. Starši in stari starši so slavili Boga s preprostim življenjem, ki je poznal mnoge stiske. Mama – Alojzija (1915-1983 roj. Ferlinc) je v dveh tednih izgubila brata in dve sestri za otroško paralizo. Mamina mama Marija (roj Glunec 1896) je odraščala z sestrami Alojzijo, Ljudmilo, Haniko in bratom Pavlijem, poročila se je s kmetom Rudolfom Ferlinec (roj. 1892). Oče Jožef Bohl je izhajal iz številne družine. Njegova starša Vincenc in Neža roj. Letnik sta Boga slavila z otroki: Avgustom, Janeza, Otilijo in Marijo, ki je umrla na porodu). Vedno sem bila Bogu hvaležna za starejšo sestro Štefko (1934 - ), ki se je 1956 leta poročila v Voličino. Moža je izgubila pri 42 letih za krvnim rakom. Vedno sem jo občudovala, kako močno vero v življenje je imela pri delu na kmetiji in pri vzgoji svojih otrok: Marije, Štefana in Dragice.

… kot žena in mati poveličujete Boga…

Iz Jakobskega dola je pri nas doma pomagal zidarit Franc Kupčič (1936-2003). Mož je izhajal iz številne družine (Viktor 1932-1957 utopil se je v Dravi; Mirko 1934 – 1977 ob prometni nesreči; Lojzek 1939; Marija 1941 in Olga 1951). Leta 1961, sem se pri rosnih 18 let poročila z njim. Preselila sva se na Žitence. Rodili so se nama otroci: Angela, Vojko in Ksenija (na fotografiji). Mož je šel na delo v Nemčijo, kjer je imel najmlajšo sestro. V Nemčijo nisem hotela iti. Izpolnila se mu je želja, da je lahko doma postavil svoj »Bife Kupčič«. Jaz sem bila srečna s službo v Palomi. Mlada sem si znala nakopati ogromno dela. Skrbeli smo za gorico, ki je letno dala 4000 litrov. Vino smo hranili v velikih lesenih sodih v kamniti kleti stare hiše. Sedaj je od tega ostal le spomin.

Živ spomin hranim še na kaplana Frica Ornika, ki je od Pomora kupil hišo z zemljo. Živel je malo pod Ivanom Verboštom. S kolesom se je vozil v cerkev. Pri njem je živela njegova sestra Mičika, ki pa je umrla pred njim. Deloval je tudi v Trbonjah, pokopan pa je pri Sv. Juriju.

4. Velikonočna nedelja (8. 5. 2022)

Pogovor z Matildo Potec roj. Svetej:

»Nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke,« pravi Jezus na nedeljo dobrega pastirja in dodaja: »Moj oče, ki mi jih je dal, je večji od vseh, in nihče jih ne more iztrgati iz Očetove roke.« To zagotovilo živi z močno vero Matilda Potec.

Je bila roka vašega očeta močna?

Čeprav se moj oče Matija Škof (1903-1989 roj. v Sp. Gasteraju v družini 7 otrok) ni ne poročil in ne živel z mamo in menoj, mi je bil v življenju vedno trdna opora. Ta slika, ki me spominja nanj, mi je zelo dragocena. Vedno sem pri njem našla zavetje. Eden najlepših spominov nanj je povezan z mojo krasno a skromno poroko. Mojega poročnega slavja leta 1960 v Jakobskem dolu z Francem Potec (1935-1983) se razen prič ni udeležil nihče. Zato sva po poroki delala obiske. Najlepše sva bila sprejeta pri mojem očetu.

Kaj pa roka vaše mame?

Moja mama Marija Svetej (1904-1989 roj. v Morju pri Framu) je imela tri mlajše brate (Antona, Jožeta in Maksa). Njen oče Anton je ob vrnitvi iz vojne leta 1918 okužil ženo Marijo, ki je kmalu za tem pri 39 letih umrla za špansko gripo. Mama je bila trdna ženska, ki se je morala hitro postaviti na svoje noge. Pokonci je držala kasneje poročenega Jožeta Rojka iz Sladkega Vrha, ki je umrl pri 48 letih za vodenico. Z mamo sva bili vse življenje bili skupaj. Umrla je leto po moževi smrti za kapjo.

Kaj daje moč vašim rokam?

Posebno moč mi daje nasmeh. Od otroštva sem rada med ljudmi. Doma sem bila v Šomatu blizu Dreizibnerjevih. Z njimi sem se veliko igrala. Marija Dreizibner, ki je umrla pri 93 letih je bila moja birmanska botra. Veliko sem se družila z Kraner Anico in Peklarjevo Faniko. Ob likanju je Korenov Franc igral na Harmoniko, mi pa smo plesali. Dreizibnerjevi so komaj čakali tega dogodka. Ob tej priložnosti sem spoznala moža. Po stricu je podedoval polovico hiše na Počeniku, polovico pa sem izplačala z očetovim prispevkom.

Nekoč so hodili od hiše do hiše dva učitelja in gospa iz Jakobskega dola. Zbirati so sredstva za gradnjo nove šole. Takrat sem živela še na Počeniku. Spomnim se učiteljevih besed: »Gospa, vi boste pa dolgo živeli, ker se radi smejite.« Pa se je tudi meni sreča nasmehnila. Po smrti moje mame sem se preselila k vdovcu Ivanu Roškarju (1930-2015), ki z Terezijo Roškar roj. Šenekar ni imel otrok, pa tudi ne bratov in sester. Poprijela sem za delo na srednji kmetiji z 6 he obdelovalne zemlje in 6 he gozda. Tu sem se čudovito vživela tudi zaradi dobrih sosedov: Hedl Hanike in Tonča, Maučeč Majde, Tenšekove Marice… Sedaj jih ni več. Sosedje so mladi, jaz pa že precej v letih. Lani sem bila 10 dni v bolnišnici zaradi slabokrvnosti. Ni mi bilo lahko. Tudi sedaj sem slabotna in še do štale pridem s težavo. A zelo rada živim. Rada imam kokoši. Lisica mi jih je vse nesla. Srečna sem, da imam zopet enega petelina in eno kokoš. »Nekaj živega moraš imeti pri koči.« Veliko mi pomeni, da me kdo obišče. Moji sestrični Antonija Pufič in Marija Juhart me vsako leto prideta obiskati za letnice. Ne vem kako dolgo bom še živela, nikoli pa ne bom pozabila na Sv. Jakob, kakor se je moj rojstni kraj imenoval v moji mladosti.

3. Velikonočna nedelja (1. 5. 2022)

Pogovor z Graifoner Alojzem in Ivanko roj. Fažmon:

»Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče ne pogubil, kdor veruje vanj.« Iz vsebine besed današnjega evangelija že več kot 50 črpata Alojz in Ivanka Greifoner. Strinjata se, da je Očetova ljubezen zastonjska in brez zadržkov. Sin, ki jo pozna in iz nje živi, nam o njej pričuje s križa.

Kako se prejme vera v Odrešenika?

Pri nas se je dosti trpelo in dosti ljubilo. Počasi, počasi, nam je postalo jasno, da trpljenje odpira vrata ali sovraštvu in prekletstvu ali pa molitvi in blagoslovu. Potrebno se je zavestno odločiti, da nehaš objokovati to, kar ne moreš spremeniti. Očitno je prava pot v hvaležnosti in sodelovanju z možnostmi, ki pač ostanejo, po tem ko se ti zruši grad v oblakih oziroma hiša na plazu.

Vam se je ena hiša že zrušila…

Nam se nenehno kaj ruši. Ja, ko sta se starša Fažmon Alojz (1897-1968) in Ivana r. Kamperšak (1890-1974) preselila iz Sladkega vrha, kjer sta bila iz družin »štuntnarjev«, v Šomat, jima je plaz resno ogrožal hišo, a to ni bilo najhuje. Hujše so bile nesreče mojih bratov in sester. Pepek (1915-) je mlad umrl, ko je padel v Rajšpovo mlako in potem za pljučnico umrl; Tereziji (1916-) se je vnela obleka in je zgorela; Franček (1919-) je padel v tovarniški »kugel kohar« in pozneje umrl za opeklinami; dvojčka Stanko in Branka (1924-) sta padla v mlako pri Kajbiču in se utopila. Le trije otroci smo si ustvarili družino: Marko (1926-) na Vranjem Vrhu (o. Marjan in Erika) ter Alojz (1930) v Šentilju s petimi otroki. Jaz sem se edina od otrok rodila na Šomatu leta 1935. Gotovo so me najbolj ljubkovali. »A vse eno, če bi moje roke lahko govorile. O, Marija, samo delo je bilo, samo delo.« Doma sem bila deklica za vse: vrt, njivo, hlev… Zaposlena na Sektorju sem celo vozila »šoder« za ceste in jih »glihala«. Mesec je prišel okoli, pa sem le nekaj prihranila. Ko sem čakala na zaposlitev v Palomi, sem našla delo v mestu v domu za slabovidne, saj je očetu v tovarni para poškodovala oko. Leta 1955 se mi je rodila hčerka Ema. Franc Klement – njen oče je zbežal čez mejo in me čakal v Avstriji za najino novo življenje v Ameriki. Na velikonočni ponedeljek sem prebredla Muro, a je graničar slišal hčerkin jok in me iz Avstrije nazaj zvlekel v zapor. Zaradi hčere in hudih ran v ustih so mi skrajšali kazen na 6 mesecev. »Vse hudo sem morala s sebo naredit.« Po rojstvu Dušanke (1960) in Brunota (1961) sem se zopet počutila zapuščeno, tokrat od Rauš Nikola. Ko so starši začeli graditi novo hišo leta 1966, je zidarju Ploj Frideriku pomagal Alojz Grajfoner (1942). Ob njem sem se počutila tako varno, da sva se še isto leto na Štefanovo poročila. Bil je zares marljiv mož. Najprej se je izkazal s krpanjem velikih razpok na stari hiši z zmesjo rezane slame in gline. Stara hiša, se je ob zaključeni gradni nove, sesula. Pomagal mu je njegov starejši brat Franc (1938). Starša oče Franc Greifoner (1910-1993) mama Terezija roj. Polič (1905-1982) sta ob smrti hčerke Terezije (1947 – 1957), za srčno revmo, izkusila vso krhkost človeškega življenja in ohranila odprto srce za stisko ljudi. Najino zlato poroko je vodil g. Časl na sveti večer 2016. Še vedno greva rada k sv. maši. Rada imava Boga, čeprav se nama sedaj že nova hiša spet plazi. Brez plazu - tega križa bi se ne našla in ne ljubila.

Bela nedelja (24. 4. 2022)

Pogovor s Terezijo Majhenič roj. Klemenčič:

Velikonočna novost se zgodi, ko se skupnost ne zbere več v svojem imenu in ne toži več nad lastnimi tegobami, ampak v Božjem imenu z namenom proslavljati njegovo ljubezen. Letos je bilo tako na veliko soboto pri Drejčevem, nekdaj Klemenčičevem, še prej pa Majcnovim križem. Nanj Terezija hrani žive spomine.

…Majcnov križ…

Kar pomnim sem se meseca maja veselila šmarnic pri križu. Sosedje: Škofičevi, Recekovi (sedaj Fluherjevi), Slačekovi, Niklovi, Miheličevi, Terbiševi (s. Tomažičevi), so se zbrali k molitvi in prepevanju Marijinih pesmi. Izhajam iz viničarske družine, ki je služila Majcnovim, dokler ti niso bili po vojni razlastninjeni, mi pa smo posestvo s prvovrstnim vinogradom dobili z agrarno reformo. Majcnovi so ob izgubi izrekli dobrohotne besede: »Če si kdo zasluži ta vinograd so to Klemenčičevi«. Te besede izražajo njihovo plemenitost, nenavezanost na ta svet in odprtost za božje skrivnosti.

To odprtost so živeli tudi vaši starši…

Starša Alojz (1907-1982) in Marija roj. Zemljič (1907-1988) sta živela od vinograda. Njun Traminec je imel včasih do 23 grad sladkorja. Tako da se je kozarec kar »piknil« na mizo… Z vinogradom so bile velike skrbi. Zanj je bilo potrebno najeti in plačati kopače in berače. Poleg grozdja pa smo imeli še krave, pujse,.. Oče ni imel časa za dnino, župniku in Kocbekovim pa je rad šel škropiti z modro galico in apnom. Ponosen je bil na vlogo moleca v kraju. Rodili smo se trije otroci: Rafael (1936-2009, ostal je doma, poročil z Marijo Verbošt, o.: Franci, Marica, Jožica in Rafko), jaz (1937, ostala na Velki) in sestra Antonija (1939, odšla v Sostro pri Lj, poročila z Pavletom Pivek, o.: Elvis, Saša in Petra).

Vaša mladost …

Tako hitro je minila… Najprej sem pazila na Škofičevo Roziko. Potem pa sem hitro postala vaška varuška. Skrbela sem za otroke tajnika Krajevne Skupnosti g. Kurečiča, ki je živel v kaplaniji. Hodila sem v Kaprunov grad družini Rokavec. Pazila sem na otroke g. ravnatelja Pavlina, občasno prala za Markovičeve, ki so živeli nad Kocbekovo trgovino… Spominjam se, da sem eno leto skupaj prislužila 76 »poletnih« za kar so bili moji starši ponosni name.

Poroka…

Pri 20 letih sem se poročila z Jožefom Majheničem (1933-1998), ki sem ga spoznala pri Šnajderju (Škofičevih) kamor je prav tako hodil na »tabrh«. Njegova starša Bogomir in Ana Majhenič sta skrbela za Liziko, Jožeta, Anico in Franca. Mož je kot mizar za naju naredil spalnico in gredenco. Na delo je hodil na Trate, kasneje s kolesom v Štrihovec, upokojitev pa je, kakor jaz, dočakal v Palomi. Otroka Cvetka 1958 (poročena z Hermanom Rode, o.: Matej) in Jože 1959 (poročen z Gabrijelo Ahman o.: Bogdana in Sara) sta se nama rodila še na mojem domu. Leta 1963 smo se preselili sem na Šauperlovo, ki so odšli bliže tovarni. Mali kos zemlje je bil ravno pravšnji, hiša pa dovolj velika, da smo zmogli 8 let skupaj živeti še s sinovo in hčerkino družino. Šele ko so bili otroci pri kruhu, sva si privoščila dopust. Najraje sva šla na izlete z upokojenci, ki jih je organiziral možev bratranec Franc Majhenič.

Velikonočna nedelja (17. 4. 2022)

Pogovor z Marico Polajžar roj. Pernat:

Velikonočno jutro je presenečenje za slehernega. Po Jezusovem trpljenju in smrti, nihče ni pričakoval, da se bo njegova zgodba še nadaljevala. Ja, njegova zgodba se še danes nadaljuje v tvojem in mojem življenju. Prepoznaj jo še v Maričinim.

Česa v življenju niste nikoli pričakovala?

Ko sem se z upokojitvijo leta 1995 vrnila iz Maribora na Velko, si nisem predstavljala, da bi po telefonu še lahko slišala besede: »A danes pa ne boš prišla v službo?« Tako me namreč še danes sestra Katica pogosto nagovori, kadar ji je dolgčas, kadar kuha kosilo, kadar si želi igrati karte,… ali pa samo poklepetati.

Torej ste zelo zaposlena…

Vsako leto bolj J. Sploh pa pred prazniki, ko je toliko priprav. Ravno delam rezance. Moje kokoši znesejo več kot 10 jajc na dan. V teh dnevih bom pekla pecivo, potico in druge dobrote. Prazniki so. Dobila bom obiske. Hiša bo polna.

Se spominjate otroštva… hiša se je za praznike napolnila…

Seveda. Ni bila polna dobrin kot danes, bila pa je natrpana obiskov. Enkrat eni, drugič drugi,… in znali smo priti in biti skupaj. Pomislite, smo štirje otroci (jaz 1941, Ivan 1943, Katica 1946, Franček 1950), potem pa sorodstvo... Mama Marija (1918-2003) je imela dve sestri: Anico (1921-2014) ter Tončko (1924-2019). Oče Ivan (prvorojenec 1910-1999) izhaja iz še večje družine: Anton (ostal doma), Elizabeta (mama od Miha Štandekerja), Ana (por. Dominko 4 otroci), Amalija (por. Turnšek 10 otrok), Terezija (umrla na porodu sina Alojza, ki sta ga babica in dedek vzgajala kot 12 otroka), Marija, Franc (4 otroci), Jože (hčerka), Rudi (5otrok) in še stric, ki je z 6 leti umrl.

In kaj je bila vsebina praznovanja?

Vsakdo je imel kako težko zgodbo, pa smo hvaležno praznovali Kristusovo zmago nad trpljenjem in smrtjo. Mama je izgubila starše pri 15 letih. Vse tri sestre so šle služit kmetom v Srebotje, v Jarenino in na Sp. Velko. In v tisti žalosti ji je Bog naklonil pridnega moža, našega očeta, je rešil hlapčevanja in jo povedel nazaj na lastno domačijo. Kakor Izraelci, ki so se vrnili iz sužnosti. Kakor Kristus, ki nas je rešil naših grehov, ko je pretrpel sramotno smrt. To je velika noč, ne pa jajčke, šunka in potica. In vse tri sestre so dočakale visoko starost.

Vaša osebna velika noč je vrnitev iz Maribora na Velko…

Mlada sem šla v Maribor, kjer sem se usposobila za delo bolniške strežnice negovalke na domu. Takrat sta bila Viltuž in Poljčane edina domova za ostarele. Poročila sem se z Jožetom Pojažarjem (1936-2017), dobila sva sina Milana in hčerko Mileno. Vajena patronažne službe sem se odločila, da pridem skrbeti za starša. Mama je bila dementna, očeta pa je kap in sem ga morala hraniti. Imela sem velik načrt obnove hiše, ki mi ga je uspelo v celoti uresničiti. Malo sem morala počakati, da z rušenjem ne bi užalostila očeta. Tisti dan, ko so delavci odstranili oder za fasado, mi je mama umrla na rokah. Ohranila sem skrbnost svojih marljivih staršev. Ponosna sem na priznanje zlate vrtnice za urejenost okolice. Med rožami domače hiše, ob dveh bratih in sestri sem kot v nebesih. Če pa pride domov še pet vnukov, je pa to že Velika noč.

6. postna nedelja - Cvetna nedelja (10. 4. 2022)

Pogovor z Terezijo Žnuderl roj. Šmid:

Na cvetno nedeljo so ljudje Jezusu vzklikali: »Hozana, Davidovemu sinu! Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu! Hozana na višavah!«Teden se še ni iztekel, pa so se nanj drli: »Križan naj bo!« Ljudje se pač obračajo po vetru kakor politične stranke, pred in po volitvah. Prav zato je dragoceno prisluhniti osebi, ki ima tako dober spomin, da samo poslušaš.

Rojena sem na Gorenskem v Železnikih 1941 leta. Ker je bil oče partizan, smo se 46 preselili sem na trate, kjer smo dobili agrarno zemljo. Oče in mama Franc in Apolonija roj. Kemperle sta na svet povila 11 otrok, 5 jih je zgodaj umrlo. Gor sem rasla z brati in sestrama: Tonetom, Jožetom, Jankotom, Štefko, Terezijo in štiri leta starejšo sestro Vido. Vsi so umrli, ona je še edina sestra, ki jo imam, a živi v Mariboru. Želim si, da bi bila bliže. Mlada je šla že 58 leta delat v bolnišnico in si tam prislužila pokojnino. Poročila sem se z Alfredom Žnuderl (1942-1993) iz Srebotja. Spoznala sva se v Kinu v Sladkem Vrhu. Pogosto sva skupaj plesala. Ko je prišel iz vojske sva se poročila, kakor vidite na najini poročni sliki. Ukvarjal se je z montažo centralne kurjave. Tudi najin sin Davorin, ki živi v Mariboru z Lidijo, se spozna na to delo. Najina hči Valentina je zgodaj že pri 47 letih umrla za agresivnim rakom. Aprila je zvedela zanj, oktobra 2009 se je poslovila. Njen sin Patrik z ženo Klavdijo ima dve lepi hčerki Anastazijo in Amelijo. Imam zelo pridnega vnuka in veseli me, da slišim okrog hiše otroške glasove.

Z možem sva imela veliko veselje do starih stvari. Cenila sva staro pohištvo, posodo,… Vsa ureditev in oprema hiše je starinska: stropi, vgrajena omara, stari velik križ nad zakonsko posteljo,… Mene je veselilo pletenje: kap, šalov, puloverjev, brezrokavnikov, nogavic… 12 let sva imela ovce, tudi do 50 živali, delala sva ovčji sir, ko to še ni bilo moderno. Danes ljudje spet znajo cenit to, kako smo včasih živeli. Od malih nog sem rada risala in se zanimala za umetnost. Babica Terezija – mamina mama, doma iz Sorice, je v daljnem sorodstvu z Ivanom Groharjem. Moj sošolec Jožef Horvat je pravi slikar, jaz pa sem bolj ljubiteljska umetnica. V veliko veselje mi je prav tako branje. Spominjam se, da sem si že pri g. Vršiču izposojala knjige in jih brala.

Lepe spomine imam na otroštvo. Oče je bil kmet. Obdeloval je 3 he zemlje in sezonsko delal v Črni na Koroškem pri spravilu lesa. Tja ga je spremljal sin Tone. Zanimivo moji trije bratje so nosili imena treh stricev – očetovih bratov, ki so bili trije vojaški oficirji, eden v Beogradu, eden v Sarajevu in eden v Ljubljani. Spominjam se, da smo si pogosto pisali, osebno pa smo se srečevali bolj s stricem Tonetom iz Ljubljane.

Tudi moževe starše Marijo in Konrada sem dobro poznala. Lepo so me sprejeli. Tašča je bila gospodinja, tast pa zidar pri stavbarju. Moja svaka in svakinji so: Vinko, Konrad, Leopoldina in Mirica por. Kraos.

Precej časa je od leta 58, ko sem nastopila službo v trgovini na Zg. Velki in v Šentilju. A dan upokojitve se zdi še bolj oddaljen. :)

5. Postna nedelja - Tiha nedelja (3. 4. 2022) -

Pogovor z Terezijo Šauperl roj. Ornik:

Jezusa bolj zanima človekov odnos z Bližnjimi in z Bogom, kakor njegov greh. Ko farizeji silijo vanj naj zavzame stališče do grešnice, in jo obsodi na smrt, jim odgovori: »Kdor izmed vas je brez greha naj prvi vrže kamen vanjo!« Podobno svobodo od zla, je čutiti v srcu Terezije - zakladnici spominov na božje milosti.

Med spomini, gotovo kateri izstopa?

V dolgem življenju (roj. 1929) se jih veliko nabere… Zelo lep je tisti, ko sem bila na poroki nekaj let starejšega Ivana in Hanike Rajšp »krajncjungfravova«. Bratranec Cegnarjev Pavel je imel vlogo »brotfürerja«. Velika čast je bila, da so me izbrali skupaj s Tiliko. Med pomembnimi nalogami me je doletelo oblikovanje poročnega šopka in seveda govor ob polnoči. Še danes znam na pamet nekaj prvih vrstic: »…Lep stan si danes nastopila. In bele rožice – skrb zakona vama cvete venček zlat. Še preden sta prišla tja do vrat, so že začele padati besede trpljenja - skrb zakona…«

Nadvse rada sem sodelovala pri dramski skupini, ki je zahtevala veliko priprav in vaj. Cele dneve smo vadili besedila za Miklovo Zalo, za Celjskega grofa Urha,… Bilo je pravo gledališče, ki je gostovalo naokrog.

Spominjam se mnogih molitev in petja pri svetih znamenjih in kapelah tu okrog, ko smo molili za šmarnice ali ob drugih priložnostih. S sestrično Tiliko, katere mama in moj oče sta si bila sestra in brat, sva vse življenje tesno povezani. Od takrat ko sva skupaj pasli pujse in krave, pa do danes, ko se v najini starosti radi pogosto pokličeva.

Se spominjate še starih staršev?

Mamina mama Terezija je dala moji mami ime Terezija (roj. Klavznar 1891-1951). Medtem, ko je bila mama edinka, je moj oče Ivan Ornik (1883-1935) izhajal iz številne družine omenjene v pogovoru s sestrično Tiliko. Bil je kmet in hkrati sodar, tako mu ni bilo potrebno hoditi na delo v tovarno. Odraščala sem v družini s štirimi sestrami in bratom (Ivana, Marija, Pavel, jaz in Alojzija poročena Fluher). Čeprav je bilo doma velik dela, sem zelo rada šivala. Ob 10 he zemlje mi ni bilo potrebno hoditi v službo. Sešila sem marsikatero obleko daleč naokrog. Več kot 50 let sem šivala, dokler sem lahko.

Kako ste našli moža?

Igrali smo dramsko igro pri njegovih starših. Čeprav je bil skoraj 10 let mlajši, sem se leta 1960 z njim poročila (Anton Šauperl 1937-2004) ter se preselila k njemu. Njegova starša Ivan in Alojzija Šauperl roj. Štingl sta imela številno družino: Ivan, Alojzija, mož Anton, Mirko, Marija in Milan. Mož je bil najprej zaposlen v kombinatu, potem v Tamu in končno v Sladkem Vrhu. Rodili so se nama štirje sinovi: Jože 58, Stanko 60, Darko 61 in Anton 62. Vsi so hodili v šolo k Mariji Snežni na Velko. Veseli me, da so si vsi štirje ustvarili družine in sprejeli otroke. Skupaj imam 11 vnukov in 15 pravnukov. Ob moji 90 letnici je bilo zbranih mnogo ljudi tudi moja najmlajša sestra Alojzija.


4. Postna nedelja (27. 3. 2022) -

Pogovor z Ivano Krajnc roj. Perko:

Odpuščanje je dar, ki ga najprej doživimo v družini. Usmiljenje očeta in matere se otroku zapiše tako globoko v srce, da ga ne more izbrisati nobeno človeško dejanje. Kakor izgubljeni sin v današnjem evangeliju, tako spremlja okus po usmiljenju iz otroških let tudi Haniko, ki rada praznuje življenje z bližnjimi.

Usmiljenje… kdaj ste ga najprej doživela?

Moji starši so bili nadvse preprosti in nekomplicirani ljudje. Živeli so skromno a zadovoljno. Znali so si odpustiti, tudi težke stvari, ki bi danes mnoge spravile iz tira. Če ne bi bilo tako, bi nikoli ne imela toliko veselja, kot ga nosim. Že ob rojstvu (1938) so starši pomešali moj rojstni podatek. A nič hudega, s tem so me za 4 dni pomladili. Ta drobna reč mi še danes dela veliko veselje, ko se spomnim, da sem še mlajša, kot se sama sebi zdim... Mama Micka Leber (1899-1963) doma iz Velke, je bila edinka Ignaca Leberja ter Terezije Leber roj. Ornik iz Benedikta. Oče Ivan Perko (1896-1953) je izhajal iz družine 8 otrok. Sem tretja od skupaj treh sester: Mime 1924, Fefe 1930, ter dveh malih bratov, ki sta oba umrla za bronhitisom in pljučnico okoli njunega prvega leta.

Kako ste znali uporabiti dar odpuščanja v življenju?

Lepe spomine imam na otroštvo in mladost. Daleč od tega, da bi mi bilo lahko. Ker nismo bili premožni smo pač hodili delat in služit. Ata je imel delo, otroci pa smo hodili z mamo služit priložnostna dela po kmetijah. Pridno sem delala, pa mi ni bilo nič težko in me ni nič bolelo. Če smo bili žejni smo najraje zajemali vodo iz potoka kar z »pešičko« roke. Tako dobre vode več ne najdeš. Malo večja sem bila, pa sem že smela iti z drugimi v Savinsko dolino hmelj zbirat. Eni so imeli s seboj meso, drugi pa smo imeli bolj ali manj samo kruh. Plačani smo bili po nabranih škafih hmelja. Med tem ko so si premožnejši privoščili svoje bogate obroke hrane, sem jaz z drugimi nabrala še dva škafa več. Že kot otrok sem imela, namesto mesa, rajši fižov, endivjo ter krompir Če smo zbirali v Gotovljah, smo si privoščili nedeljski oddih in šli k sv. maši v Žalec. To je bilo nekaj imenitnega iti v cerkev nekje daleč od doma.

Usmiljenje in vaša družina?

Na smeh mi gre, ko pomislim na tista leta… Poročila sem se z Ivanom Krajncem (1927-2007). Njegova starša Franc in Frančiška roj. Krivec, sta imela veliko družino (Jaka, Ivan, Franc, Matevž, Joško, Micika, Pepika, dvojčici Francka in Lenčka ter Krista). Ko se je mož vrnil od partizanov, je moral iti še enkrat k vojakom odslužiti vojaščino. Najprej se je zaposlil pri industrijski milici, ko pa je bila ukinjena, je šel delat v Slovenj Gradec in od tam prihajal domov samo čez vikende. V najini družini sva bila usmiljena predvsem z otroki (Bojan 1966, Ivanka 1969, Cvetko 1973, Darinka 1978). Če sva se imela kaj za zmeniti, sva čakala, da so otroci šli v šolo, takrat pa sva si povedala brez dlake na jeziku. Oba sva praznovala 80 let navkljub trdemu delu, ki je k srcu priraslo vsem otrokom. Veselim se njihovih praznovanj. Naj le praznujejo in se imajo radi, kot sva se midva z možem Ivanom.

3. Postna nedelja (20. 3. 2022) -

Pogovor z Emo Golob roj. Jauk:

Ljudje Jezusu zastavljajo vprašanje o dopustitvi tragičnih dogodkov pobitih Galilejcev in žrtev zrušenega stolpa. Jezus ne pripisuje krivde žrtvam pač pa tistim, ki se nočejo spreobrniti in obroditi sad. Podobno se tudi Ema ne sprašuje o vzroku njenih vsakdanjih tegob, pač pa na nevšečnosti življenja odgovarja hudomušno in z veliko mero zadovoljstva.


Kako vam gre?

Dobro, ker je ob meni Natalija. Tako slabo slišim, da že telefoniram težko. Slišim, pa besed ne razumem. Če mi Natalija počasi govori jo dobro razumem. Niti pri poročilih ne slišim prav napovedovalca. Podnapise pa lahko berem. A imam tudi polno mizo različnih očal, ker mi oči nič več prav ne svetijo. Ne jamram, ampak tako daleč sem, da ne morem zunaj skoraj nič več hoditi. Na Velko niti v dveh dneh več ne pridem. Po hiši še nekako. Večkrat rabim pomoč. Dobro, da nisem sama v hiši,… da smem biti doma na kmetiji,… da je še zemlja obdelana,… ter hlev še poln živine. Vesela sem, da mladi pridno delajo.

Od kod ste prinesli to dobro voljo, od kod izvirate?

Leta 1948 sem z enajstimi leti prišla iz Krajne (prva vas severno od Gederovcev) sem na Trate k maminemu bratu Jauk Štefanu. Moja družina je štela 8 otrok (Viktor 1927, Anton 1931, Marija 1932, Pavla 1934, Jožefa 1936, jaz in še Jože ter Emilija). Mama Jožefa roj. Jauk (1901-1961) je bila iz sosednih Skakovcev, njena mama Terezija in oče Karel sta imela šest otrok (Antona, Karla, Jožeta, Štefana, Marijo in Jožefo). Dobro se spominjam še očetovih staršev Oče Jožefa in Marije Gomboc in še nekaj njunih otrok (Vilme, Antonije, Janeza, Veronike). Moj oče Jožef Gomboc (1895-1976) je bil preprosti kmet, ki se je ukvarjal s kmetijstvom. Pri nas v Prekmurju so hiše strnjene v vaško naselje, njive pa pogosto daleč proč. Tu v Slovenskih goricah je drugače. Kmetije so obdane s polji in gozdovi, a raztresene ena od druge stran. Tudi mamina sestra Marija je prišla sem iz Prekmurja. Živela je v Cmureku pri gostilni Pri Mostu, od koder so 1946 odselili Majcne.

…ustvarili ste si svojo družino…

Leta 1964 sem se poročila z Alojzem Golobom (1938-2002) iz Zg. Ščavnice. Dobro se spominjam še njegovih staršev Alojza in Marije ter mojih svakov in svakinj (Jožefa, Franca, Ernesta in Ane). Rodili so se nama trije otroci Alojz, Peter in Mira. Zadovoljna sem, da sva otrokom omogočila šolanje in poklic, kar nama ni bilo dano. Mož je delal kot traktorist pri Sektorju tu na Tratah. Potem je pustil in poprijel za delom doma. Graditi je bilo potrebo vse od kraja, saj je bilo vse staro in podirajoče. Jaz nisem bila nikoli v službi, doma je bilo dosti dela. Mož je imel samo en hobi. In to je bilo delo. Radi smo hodili k maši. Mnogi so celo iz Lokavca hodili na Velko k maši. Mož je kmalu napravil izpit za avto. Zelo radi smo šli po obiskih na moj dom v Prekmurje. Veseli me, da me sedaj otroci presenetijo in pridejo na obisk k meni z družinami. Lepo presenečenje je bil tudi vaš prvi križev pot v tem postnem času. Z vami sem molila, čeprav vas nisem slišala niti dobro videla. Na balkonu sem vas spremljala nekaj prvih postaj, dokler niste šli za hišo. O kolikokrat in kako rada sem hodila k Bertoncljevi kapeli.

2. Postna nedelja (13. 3. 2022) -

Pogovor z Štefanijo Ahman roj. Zver:

Ko gre Jezus na goro, se ob molitvi spremeni. Zdi se, da se mi spremenimo že ko gremo na hrib, kaj šele, da bi šli na goro, ali da bi molili z domačimi. Ob Jezusovi molitvi na gori se prikažeta še dva starozavezna preroka Mojzes in Elija. Kdo ve, koga vse bi videli mi, če bi si vzeli čas za molitev? Morda kak vzgled naših dragih pokojnih? Postni čas nas vabi k molitvi. Poizkusimo!

Kdaj se vam zgodi, da se spremenite kot Jezus na gori?

Največje spremembe sem doživljala ob obiskih mojih vnukic Bogdane in Sare. Zadnja leta, pa je zame prava poživitev naš sonček – pravnukinja Ela, posebej ko skupaj moliva. Ob njej popolnoma pozabim na skrbi in na vse bolečine. Ela je z vsakim dnem bolj samostojna. Srečanja z njo so zelo prijetna, rada jo poslušam. Z njo se ne le spominjam svoje mladosti, ampak jo podoživljam. Je nekaj takega, kar doživljam ob molitvi. Pogosto molim za leta 2010 tragično preminulo vnukico Saro. Njena prometna nesreča me je v trenutku postarala za desetletja. Težko se je sprijazniti z izgubo mladega življenja.

Se vam je življenje večkrat spremenilo?

Že družine mojih staršev so doživljale mnoge spremembe. Veliko spremembo sem čutila ob tuberkulozni smrti moje mame Marije Zver roj. Fanedl (1910-1955). Oče Franc Zver (1905-1966) je ostal sam s sedmimi otroki med katerimi sem bila najstarejša (Štefanija 1933, Marija, Franc, Frančiška, Terezija, Jožica in Slavica; dva Vankica in Lojzek, pa sta že prej umrla). Medtem ko je mama izhajala iz Varde, je bil oče iz Žitenc, a posvojen k Novakovim. Za čevljarja se je izučil pri Kaplovih. Posestvo na Žitencah (kjer danes živijo Valnerji) je prodal in se preselil sem na Spodnjo Velko, v naš novi dom, ki ga je kupil od Matelja. Nikoli več se ni poročil in nobenega od otrok ni dal v rejništvo, čeprav so ga zelo nagovarjali. Bil je nadvse marljiv človek. Strašno rad si je pel, nikoli ni pozabil na nabožne pesmi kot je »Češčena si Marija…«.

Tudi vaš mož je prinesel spremembo v vaše življenje …

Gabrijela Ahmana (1938-2019) sem srečala, ko smo hodili kopati v gorico. Zvečer smo plesali in praznovali. K nam je prišel iz Počenika. Rodil se je kot najmlajši v družini štirih otrok (Alojz, Franc, Slavek in Gabrijel). Rodile so se nama tri hčere Silva, Jelka in Marta. Poročil naju je 1960 g. Srečko Vršič. Spominjam se tega lepega dogodka, kot če bi bil včeraj. Igral nam je Korenov Mirko, kuhala pa Karolina Vuzem, ki je bila krstna botra vsem trem hčeram. Prvotno smo živeli v Jurijevskem dolu blizu njegovih staršev Alojzije in Simona, kjer je Gabrijel delal v zadrugi. Od tam smo se šele po očetovi smrti preselili leta 1969 nazaj na Velko. Tu nas je čakalo mnogo dela, saj je bila hiša krita še s slamo. Mož je delal v Palomi vse do upokojitve 1994. Tudi jaz imam 17 let delovne dobe v Palomi. Gabrijelu so bila pri srcu kmečka opravila, pri katerih sva se spoznala. V veselje so mu bila druženja, ki so tako delo obujala. Tako je odnesel 10 pokalov iz tekmovanja tradicionalne košnje s koso pri Rajšpu. Ko ni mogel več kositi, je še vedno z velikim veseljem spremljal in gledal mlade kosce in se spominjal svoje mladosti.

1. Postna nedelja (6. 3. 2022) -

Pogovor z Rozalijo Žižek:

Na prvo postno nedeljo Jezus tri krat odločno zavrne hudičeve skušnjave, ki se kot vsaka polresnica dozdeva koristne, dobre in prijetne. Jezus je s pomočjo živega odnosa z očetom sposoben jasno uvideti resnico življenjske celote. Medtem ko laž aktualni svet pogreza v vojno, je vredno prisluhniti zgodbi, ki odločno zavračajo skušnjavo nasilja.

Kje ste izostrili čut za to kaj je prav in kaj je narobe?

Imela sem pobožna starša, ki ju je že opisala sestra Martina Šlebinger v vaši drugi knjigi. Zgodnja smrt zaradi bolezni njunih prvih sinov Alojza in Frančeka ju je naredila mehkega srca. Kot sem v otroštvu z njima rada hodila k sveti maši, še danes rada stopim v cerkev. Pred enajstimi leti, ko sem prišla v Dom Danice Vogrinec sem redno šla peš do cerkve na Pobrežju. Sedaj je zame zahteven že krog okoli doma. Spoštovanje Boga se je okrepilo, ko me je neka 'gajgerca'[1] v starosti dveh in pol let ukradla. Neki moškim, ki se je vračal od Rajšpa domov, je slišal moj jok. Skupaj z možmi so s puško prestrašili tatico, ki me je pustila v potoku in zbežala. Po enem dnevu iskanja je oče šel na policijsko postajo, kamor je ravno prišel moj rešitelj. Ne spomnim se več njegovega imena, samo tega, kako rad mi je pripovedoval to zgodbo. V tistem iskanju, se je moja mama zaobljubila, da me bo vsako leto nesla v Avstrijo k 'Mariji Hilfprun', če me bo zdravo dobila nazaj. Od takrat naprej rada romam. Kot je mami, tudi meni molitev veliko pomeni. Spominjam se vzdušja, ko smo celo popoldne hodili na Gorco (nad Malečnik), tam noč prečuli v molitvi in petju, potem pa naslednji dan zadovoljni in veseli šli domov. Iz moje sobe vidim naravnost na Gorco. To je vsaki dan moj prvi in zadnji pogled.

Kdaj ste še posebej čutili Božje varstvo?

Mlada sem bila pred težko odločitvijo. Ob besede: »Poročil te bom, če narediš splav!« nisem veliko premišljevala, odločila sem se za življenje. Rekla sem si: »Pa četudi vse življenje pometam ceste, samo da živi.« Prav sem se odločila! Zaradi sina Srečkota mi ni bilo nikoli potrebno pometati cest. Pet let sem bila kot gospodinjska pomočnica v Mariboru. Preselila sva se nazaj na Velko, delala sem v kuhinji zavoda na Tratah, na koncu pa v kuhinji na šoli. Stanovala sem pod poročno dvorano. Kot sem v otroštvu rada pomagala g. Vršiču, sem tudi kasneje pogosto priskočila na pomoč g. Ančki Toš in Liziki Vršič za večje slovesnosti. Ko me noge niso več nesle, sem odšla v Maribor v dom, ki je nedaleč od staršev sinove žene Erike.

Ste se navadili na življenje v domu?

S svojimi 92 leti sem srečna v domu. Tu sem dobro priskrbljena. Vedno se kaj dogaja. Vsaki teden je sv. maša. Dopoldne imam delavnice, popoldne grem ven na sprehod. Tu ni nevarnosti, da bi padla in me nihče ne bi našel. Zvečer po večerji poslušam mašo, zjutraj ob 5h pa rožni venec. Danes sem pri zadnji desetki zaspala, zbudila sem se, ko je bila ura 5.30. To je moja rutina. Sin pride pogosto iz Krškega na obisk. Skuha čaj in kramljava o vsem.

[1] Včasih so po hišah hodili brezdomci, ki so delali priložnostno, ljudje pa so se jih morali usmiliti in preskrbeti.

1. Postna nedelja (6. 3. 2022) -

Pogovor z Zemljič Jožetom in Ano roj. Kramberger

Jezus napoveduje vodenemu slepcu isto usodo kot slepemu voditelju. Oba bosta padla v jamo. Vojna v Ukrajini razodeva človeško slepoto. Nasprotje nasilja so zgledi ljudi, ki navkljub življenjski stiski znajo gledati in videti svetlobo srca in ji slediti. Eden takih prerokov je veder sogovornik Jože Zemljič.

8. Nedelja med letom (27. 2. 2022) -

Pogovor z Zemljič Jožetom in Ano roj. Kramberger

Jezus napoveduje vodenemu slepcu isto usodo kot slepemu voditelju. Oba bosta padla v jamo. Vojna v Ukrajini razodeva človeško slepoto. Nasprotje nasilja so zgledi ljudi, ki navkljub življenjski stiski znajo gledati in videti svetlobo srca in ji slediti. Eden takih prerokov je veder sogovornik Jože Zemljič.

Nikoli niste živeli s starši, pa jih vendar spoštujete?

Pri starosti dveh tednov sem bil leta 1938 sprejet v rejniško družino Ivana in Katarine Senekovič na Žitencah. Kmalu se mi je pridružil še leto mlajši brat Franc. Radi so naju imeli in nama dali vse kar sva potrebovala, ljubezen in versko vzgojo. Skupaj sva odraščala z njunim sinom Ivanom (1927) očetom od znanega trgovca Franca Senekoviča. Oče Jakob Zemljič (1901- 1989) in Mama Marija roj. Peserl (1906-1979) sta naju nekoč prišla iskati z dvema miličnikoma, da bi naju odpeljali domov. Brat je ušel, mene so pa prijeli. Miličnik me je vprašal: 'Katera je tvoja mama?', jaz sem se skril pod krilo Katarine. Takrat nisem razumel, kaj pomeni »pravi starši«. Ni me skrbel drugačni priimek. Nobenih razlik nisva čutila in za nič na svetu ne bi odšla od »doma«. Ko sem kasneje razumel, kaj pomeni »pravi starši« nisem nikoli zameril svojim staršev. Tako je pač bilo življenje naše družine. Srečali smo se preden sem šel k vojakom in ob drugih priložnostih. Spoštljivo sem se poslovil tudi ob njuni smrti. Še danes se dobro razumem s starejšim bratom Ivanom (1934) in sestro Marico poročeno Jauk (1950).

Spomini na otroštvo…

Kot pravim, čeprav sem živel v rejniški družini, v otroštvu nisem ničesar pogrešal. Tudi ko smo leta 1950 pogoreli ob udaru strele, ni nihče delal med do naju razlike. Ves hlev je zgorel z govedom vred. Grozno je bilo gledati ostanke. Samo 5 metrov stran so bile ljudske štale, ki se hvala Bogu niso vžgale. V šolo sem hodil v Jurij. Verouk me je učil strogi g. Rojht. Dobro si je zapomnil, da si pri verouku nisem nič naučil in me je zato pred poroko še in še spraševal. Vse, čisto vse, sem se moral naučiti, sicer bi ostal brez žene, pa sem se zelo potrudil, da mi je rekel: »Zakaj že prej nisi srečal Ane?«

Se je s poroko življenje spremenilo?

Ženo Ano Kramberger (1939) nisem šel daleč iskati. Bili smo sosedje posestva njene babice. Njena mama Marija poročena Peserl je imela še hčerko Barbaro (por. Muhič). V zakonu sta se nama rodili hčerki Marija por. Rehar (1962) in Jožica por. Drajer (1970). Prva ima dve hčeri Jasmino in Damijano, druga pa dva sina Markota in Marjana. S poroko se je življenje zelo spremenilo. Prej sem bil pogosto hlapec pri različnih kmetih. Za en dan dela 'tabrha' sem prejel eno 'poletno', za pol dneva dela pa pol 'poletne'. To je bil mali košček 'pleha' z vtisnjenimi znamenji kmeta. Za najem ene 'ogune' (6 ali 7 vrst) krompirja je bilo potrebno kmetu odslužiti 12 'poletnih'. Za en dan oranja s njegovimi konji pa 8 'poletnih'. Ob novem letu se je delal račun. Vedno si bil dolžan, vedno… Po poroki sem se zaposlil v Avstriji kot žagar. 15 let sem na roke obračal hlode, potem smo dobili stroje. S kolesom sem se vozil na delo, dokler nisem pri 49 letih napravil izpit za avto. V Avstriji sem bil tri dni, da sem skupaj spravil 42 delovnih ur, potem pa 'hop' domov k družini in živini. Bogu hvala za zdravje, še danes zelo rad opravljam pri živini.

7. Nedelja med letom (20. 2. 2022) -

Ob svetovnem dnevu bolnikov 11. februarja (god Lurške Matere božje), so bili birmanci povabljeni, da posvetijo nekaj svoje pozornosti starejšim. Njihovi zapisi bodo tedensko objavljeni. Kdor še ni, naj pošlje zapis s sliko na svetemase2020@gmail.com

Ana Valentina Libman se je pogovarjal s Cecilijo Šauperl r. Fekonja

Koliko otrok sta imela vaša mama in oče?

Moj oče se je poročil s prvo ženo, ki mu je umrla na porodu z otrokom. Nato se je poročil z drugo ženo s katero sta imela 3 otroke: Angela, Avgust in Jožica. Druga žena mu je zbolela za hudo boleznijo ter je umrla. Moja mama pa je imela sina Ferdinanda. In je tudi v vojski izgubila moža. Moj oče se je mami zasmilil, zato mu je pomagala pri gospodinjstvu ter vzgoji otrok. Čez čas je priskočila iskrica in sta se poročila. Kmalu so na svet prijokale 3 moje sestre: Antonija, Zofija ter Marija. Po 11 letih pa sem se rodila jaz. In začelo se je moje življenje. Moj oče se je rodil leta 1905,umrl pa je leta 1982. Po očetovi smrti sva z možem začela graditi novo hišo. Moja mama pa se je rodila leta 1919, umrla pa je leta 2001.

Izhajate iz družine 8 otrok. Kako so vaši starši poskrbeli za vseh 8 naenkrat?

Bila sta soseda, zato sta se dobro poznala. Moja mama pa izhaja iz domačije Valentanovih, sedaj Sernečevih, kjer je ostala njena sestra Genovefa z družino. Ko so se otroci izšolali so šli s trebuhom za kruhom. Doma pa sem ostala jaz, ker sem skrbela za starše ter majhno kmetijo. Izšolala sem se za papirničarko, kjer sem spoznala bodočega moža Šauperl Petra. Skupaj sva delala v Palomi. Po treh letih pa sem ostala doma, saj sem skrbela za starše ter hčerko. Oba starša sta pela v cerkvenem zboru, mama je pela celo več kot 60 let.

Ali tudi vaš mož izhaja iz številne družine?

Moj mož izhaja iz družine Šauperl. Njegov oče je bil Rupert, njegova mama pa Marjeta. Skupaj sta imela 4 otroke: Vlado, Rupert, Peter ter Milan. Za starše mojega moža je poskrbel Rupert. Njegov oče se je rodil leta 1929, umrl pa je leta 2002. Njegova mama se je rodila leta 1935, umrla pa je leta 2012.

Kaj pa vaša družina, kako ste si ustvarili družino?

Leta 1981 sva z možem dobila hčerko Viktorijo, leta 1985 pa sina Andreja. V življenju sem bila vedno v družbi otrok, saj so moji geni po tetah in sestrama dali navdih, da postanem rejnica. Malo pred Uroševim prihodom smo se vselili v novo hišo. Leta 1998 sem v rejništvo dobila Uroša, ki je prišel kot dojenček. Leta 2002 je k hiši prišel Adriano, star 10 let. Leta 2008 pa se je družina povečala za 2 člana. Prišel je Urošev brat Primož, star 9 let skupaj z njuno polsestro Ano Valentino, ki je bila takrat dojenčica. Otroci so se šolali ter rastli ter so me veliko naučili o življenju. Počasi pa so začeli odhajati vsak svojo pot. Prvi je odšel Adriano, zato je bil prostor za Nastjo, ki je prišla leta 2014, stara 13 let. Ter za njenega brata, ki je prihajal ob vikendih ali počitnicah. Leta 2016 se je Primož odselil k njegovi pravi mami. V času rejništva pa sem dobila 5 vnukov. Po hčerini strani 3: Živa in Zala (dvojčici) ter Žan. Po sinovi pa 2: Maksimilian in Sofia. V prostem času pa se rada ukvarjam z rožami, zelišči ter vrtnarjenjem. Zdaj še moram kot rejnica poskrbeti za Ano Valentino, ki je pridna učenka ter rada ministrira. Poleg tega ima rada otroke, živali ter naravo. Ministriranje ji je v veliko veselje. Vsako nedeljo greva zjutraj k Sveti Maši. Ana pa hodi redno ministrirati. Hodi tudi na oratorije. In ko gledam po cerkvi vidim, da otroci več ne hodijo toliko k Sveti Maši, kot so včasih. Še ministrantov ni več toliko, kot so včasih, ko jih je bilo toliko, da niso imeli več prostora. In zato mislim, da bi Ana lahko bila marsikomu vzgled.

6. Nedelja med letom (13. 2. 2022) -

Ob svetovnem dnevu bolnikov 11. februarja (god Lurške Matere božje), so bili birmanci povabljeni, da posvetijo nekaj svoje pozornosti starejšim. Njihovi zapisi bodo tedensko objavljeni. Kdor še ni, naj pošlje zapis s sliko na svetemase2020@gmail.com

Teo Triler se je pogovarjal z babico Dragico Triler

Kdaj in kje si se rodila ?

Rodila sem se 5.2.1948 v družini Venta. Imam starejšega brata in mlajšo sestro. Z nami so živeli tudi moji stari starši. Klicali smo jih Mati in Stari ata.

Kakšno je bilo tvoje otroštvo ?

Kljub obilici dela smo otroci našli vedno čas za igro. Povezani smo bili s sosedovimi otroci. Veliko krat so prišli k nam, da smo se družili. Skupaj smo najprej delali, šele po opravljenem delu smo lahko bili prosti. Še vedno imamo veliko kmečko hišo, v kateri smo se ob večerih družili ob delu in po opravljenem delu tudi peli in plesali. Moji starši so bili vesele narave in ljudje so vedno radi prihajali k nam. Redno smo hodili k sveti maši. Navada je bila, da so starši šli zjutraj k prvi sveti maši, otroci pa smo šli pozneje k drugi. Kljub temu, da smo otroci zakramente prejeli že v drugem razredu, smo verouk obiskovali vsa šolska leta. Tudi vsi moji otroci so obiskovali verouk. Doma smo redno molili, pred jedjo obvezno in pa zvečer. Dokončala sem osnovno šolo, potem pa sem ostala doma na kmetiji, kjer dela nikoli ni zmanjkalo.

Kakšna je tvoja družina ?

Pri 20. letih sem se poročila z Frančiškom Triler. Rodilo se nama je 6 otrok. Eden je v rani mladosti na žalost umrl. Poleg svojih otrok sva z možem imela še 4 rejence. Še vedno me vsi radi obiščejo. Pred 12 leti sem ostala brez moža.

Kako sedaj živiš ?

Trenutno živim sama. Otroci me obiskujejo koliko jim dopušča čas. Razveseljuje me 7 vnukov. Vsak dan pa me obiščeta najmlajši sin in hčerka ter najmlajši vnuk David. Brez dela nisem nikoli, to me drži pri močeh. Še vedno grem v hlev in na vrt, opravim še tudi vsa gospodinjska dela. Zelo rada kuham in kaj dobrega spečem. Radi imamo domačo hrano. Še vedno rada vozim avto. V največje veselje mi je, ko lahko peljem vnuke na izlet.

Kakšne so tvoje želje ?

Največja želja je, da bi ostali vsi zdravi in ohranili vero v boga.

Omica jaz ti želim veliko zdravja in da še nas dolga leta osrečuješ in razvajaš s tvojimi dobrotami.

V drugem pogovoru se je Teo Triler srečal z babico Marijo Štelcer

Kdaj in kje si se rodila ?

Rodila sem se 21.3.1940 v številčni družini, kjer nas je bilo 12 otrok. Jaz sem bila deseta po vrsti. Na žalost nobeden od bratov in sester več ne živi.

Kakšno je bilo tvoje otroštvo ?

To je bilo v povojnem času. Razkošja ni bilo. Pri 6. letih sem že šla na kmetijo delat. Tam sem ostala 11 let, po tem sem se vrnila domov, da sem pomagala skrbeti za bolno mater. Otroci smo se igrali kolikor nam je poleg dela dopuščal čas. Igrač nismo imeli. Srečni smo bili, če smo se lahko družili. Vsako nedeljo smo šli k sveti maši, popoldan pa še k večernicam. Obvezno smo molili pred jedjo in po jedi, tudi vsak večer smo s starši molili večerne molitve.

Kakšna pa je tvoja družina ?

Poročila sem se pri 27. letih z Janezom Štelcar. Rodile so se nama 4 hčerke in dva sinova, ki sta na žalost umrla. Imam 8 vnukov ter 3 pravnuke. Pred 30. leti sem ostala brez moža.

Kako pa sedaj živiš ?

Sedaj živim z najstarejšo hčerko. Zdravje mi še hvala Bogu dobro služi. Delam še vedno vse po hiši, skuham, v veliko veselje mi je delo na vrtu. V prostem času pa se ukvarjam z ročnim delom. Že kot dekle sem se naučila izdelovati rožice iz žice in sukanca.

Kakšen imaš recept za dolgo življenje ?

Nimam posebnega recepta. Vsako jutro si privoščim divko kafe in kruh. Rada grem na krajši sprehod in še vedno veliko molim.

Želim ti še veliko zdravja in da boš nas še dolga leta osrečevala in sprejemala v tvoj objem.


5. Nedelja med letom (6. 2. 2022) -

Pogovor z Ano Marijo Kapl roj. Žamut

Apostol Simon Peter je rad poslušal Jezusa. Nikoli pa si ni mislil, da bo Gospod učil ljudi iz njegovega čolna. V svoji skromnosti tudi Marija ni nikoli razmišljala, kako zelo dragocena je njena življenjska zgodba. Jezusov blagoslov je napolnil ribiške mreže, njen blagoslov je poskrbel za duhovno hrano src njenih bratov in sester ter njenih otrok.

Ste pastirica ovc od mladih nog?

Ne, ne. Pri nas doma nismo nikoli imeli ovc. Pet let je, kar jih ima hčerka Barbara. Robi, ki je naredil to lepo fotografijo jih ima zelo rad. Sedaj smo se jih navadili in ne zmoremo več brez njih. Sem pa nekoč po moji poroki pri nekem delu dobila v dar ovna z zelo lepimi rogovi. Pripeli smo ga v 'cimpranem' s slamo kritem hlevu. Če se je odpel je rad zbujal pozornost, tako da se je z vso silo zaletaval v tram in stresal ves hlev.

Na Ledineku, pri nas doma, smo imeli kokoši, pujse in krave. Oče Rudi je našo številno družino živel z delom na kmetiji. Poleg tega je imel zanimivo dejavnost zbiranja mleka po vasi, ki ga je s konjem vozil v Lenart. Tako je lepega dne naš hlev poleg krav začel bogatiti tudi naš domači konj. Žal nam ga ni bilo dovoljeno uporabljati za jahanje ali igro. Moral je biti spočit za svoje redno delo. Spominjam se, da mi je oče pogosto zaupal nadvse pomembno opravilo. Pozimi je otovoril male sanke z vrečo pšenice, ki sem jo smela vleči v Petkov mlin na Trate. Ko so me v mlinu videli otovorjeno s pšenico so me vedno s čim nagradili. Pogosto so dali na vrhu še eno 'ekstra' merico moke. Zaupana naloga je bila izjemno častno delo, ki je doletelo le mene – najstarejšo hči. Za svoje 'furmanske' podvige sem od očeta vedno požela ponosno odobravanje. Niti zrnje, niti moke, nisem nikoli razsipala. Ne spominjam se, da bi si kdaj dovolila, da bi se mi sanke z dragocenim otovorjenim blagom prevrnile.

In vaš spomin na mamo…

Moja mama Bertika roj. Brus je prišla na Ledinek iz okolice Gradca. V primerjavi z očetom, sem si upala mami napraviti več sitnosti. A nikoli nalašč. Nekoč sem ji vzela čevlje in jih zvezala na deske s katerimi smo se smučali. Na nekem bregu je bilo še polno krtin. Na eni sem padla in maminemu čevlju odtrgala podplat. Ne spominjam se njene nevolje. Ob devetih otrocih (jaz 1936, +Franc, Berta-živi v Nemčiji, Barbika po. Majcenič, +Dolf, Verica po. Krušnik, Anica po. Krofič, +Emilija po. Bela, Danica po. Lebreht) je bila mama nenehno navajena otroške 'navihanosti' in nepredvidljivosti. Mama je bila zelo prilagodljiva žena. Ob mojem krstu, mi je namenila dati ime Ana, župnik Srečko pri sv. Ani, pa jo je poučil, 'da je za prvorojenko bolj primerno ime Marija, saj je Božja Mati pomembnejša od Jezusove babice Ane.' Na koncu je še dodal: 'Anic in Ančk boste imeli še več, prva pa naj bo Marija.' In tako je tudi bilo.

V tako številčni družini je moralo biti zelo živahno…

To sem posebej čutila po poroki, ko sem se poročila z Avgustom Kaplom (1933 – 1998) na Spodnjo Velko. Ni bilo enostavno sprejeti spremembo. Življenje prej živahne družine je zamenjala neka samota, ki je poznala tudi kakšno solzo za tistim krasnim položajem prvorojenke. Mož je bil celi dan v službi, jaz pa sama pri delu doma s hčerko Marto (1957-2019). Otroci: Avgust (1962), Marica (1964 -2017) in Barbara (1971) so s seboj prinesejo življenje, ki je dalo dušo naši Kaplovi družini. O tem bi lahko pisali še in še anekdot, pa nimate v župnišču dovolj papirja za zgodbe. Možev rod je zelo velik. Sin moževega bratranca je sestavil družinsko drevo za daleč nazaj v 18. Stoletje.

4. Nedelja med letom (30. 1. 2022) -

Pogovor z Marijo Kocbek roj. Humar

V današnjem evangeliju Jezusu ljudje Nazareta pritrjujejo, a njegovega mesijanskega oznanila ne sprejmejo. Ne gre jim iz glave, da je Jezus Jožefov sin. Jezus jih opravičuje: »Nobenega preroka ne sprejmejo v domačem kraju«. Slednje pogosto velja tudi za učiteljski poklic, ki je v svojem bistvu preroški.

Kako je vas – Primorko pot pripeljala v Slovenske gorice?

Oče me je naučil pisati in brati. Ker je bil kot kovač zelo zaposlen, mi je le pokazal črke in mi rekel: »Ko se vrnem, glej, da boš že brala!« Naša šola je bila čisto blizu mojega doma. Dobri učiteljici sem zaupala, da bi rada učila, pa mi ata ne pusti. Učiteljica me je spodbudila, ti kar reči očetu odločno: »Ravno to bom!« Ob teh besedah sem si rekla: »Joj, ko bi to res bilo!«

Pet razredov sem končala v Lokovcu, potem nižjo gimnazijo eno leto v Šempetru, ter še dve leti v Vipavi. Ker sem dobila republiško štipendijo za Maribor, sem bila 5 let v učiteljišču štajerske prestolnice. Septembra leta 1957 sem že poučevala v Vranjem Vrhu. V glavnem sem učila 1. razred, kakšno leto še ostale razrede nižje stopnje, pogosto pa nadomeščala zemljepis, slovenski jezik, glasbeni pouk, gospodinjstvo. Stara šola je bila večja kmečka hiša, 60 leta so adaptirali oz. zgradili novo šolo, ki je služila svojemu namenu 30 let, ko se je povečala OŠ Sladki Vrh, takrat pa je že bil čas moje upokojitve. V svojem poklicu sem se čutila zelo uresničeno in srečno. Bila sem stroga, ko se učimo se učimo, ko se igramo se igramo. Tudi učiteljski zbor je bilo zelo usklajen. In še danes se čutim povezana z gospo Kustec in mnogimi drugimi.

In Primorska?

Vedno sem gojila pristne vezi z domačimi. Sem najstarejša (1935) v družini Izidorja (1911 - 2002) in Albine roj. Leban (1908 - 2000), moji bratje so Mirko (1939 – 2006), Milka (1941), Janko (1944), Silvo (1946) in Slavica (1954). Moj oče je bil bratranec od škofa Metoda Piriha, katerega mama je bila moja krstna botra. Z njim sem bila skupaj pri sveti birmi. Bila sva prijatelja in sošolca. Isto leto sva šla v srednjo šolo. Med počitnicami smo se hecali, on bo župnik jaz pa učiteljica. Ko je prejel posvečenje sem obiskala njegovo slavje v domačem kraju. Presenečen se me je razveselil: »Ja Marica ti tukaj!«

Zelo rada imam Primorsko. Resnično cenim zgodbe mojih prednikov. Očetov oče je v snegu zmrznil, pri njegovih 12 letih, ko je šel v službo. 10. oktobra 1944 smo bili požgani, bilo je res hudo. Brat Janko je imel ravno tri mesece. Spomnim se ognja iz katerega smo rešili tri krave in v katerega je naš pujs sam skočil in zgorel. Tisto zimo smo bili brez kolin. Ker smo bili močno povezani, znam še danes našteti strice in tete: Rafael, Stanko, Jože, Mirko, Peter, Veronika, Zofka in Zorka.

In potem ste si ustvarili družino…

Leto po zaposlitvi sem se že poročila z Petrom Kocbekom (1938 – 2010). Nisem šla daleč po moža, bil je kar prvi sosed šole, sin trgovca in gostilničarja iz Sladkega Vrha. Njegova brata sta Pavel in Franci. Kmalu se je rodil sin Igor ter hčerka Nives. Imam tri vnuke, marca pa pričakujemo 6 pravnuka.

Kaj počne učitelj, ko se upokoji…

Začne se učiti, tistih zadev, za katere prej ni bilo časa. Pred 10 leti sem si nabavila računalnik. Danes brez njega ne bi mogla več biti. Lahko sem brez televizorja, ne morem pa biti brez računalnika. To je orodje s katerim sem v stiku s svetom. Omogoča mi, da sem v stiku z dogajanjem v kraju in svetu. Vse vem kaj se dogaja pri vas g. župnik. Vem, da ste imeli otvoritev knjižnice. Vse sem prebrala, da je bil med vašimi gosti tudi moj sodelavec Tone Partljič.

3. Nedelja med letom (23. 1. 2022) - nedelja Svetega Pisma

Pogovor z Marijo Breg roj. Serk

To nedeljo beremo, kako je Duh Gospodov prišel nad Jezusa z nalogo, da prinese blagovest ubogim, jetnikom prostost, slepim vid, zatiranim svobodo, da oznani gospodovo milost. Tega duha rešitve prejmemo v pogovorih s hvaležnimi in izkušenimi koreninami našega kraja. Ena takih je Marija Breg, za katero lepo skrbi snaha Danica.

Na kaj vas spomni duh teh nageljnov?

Z nageljni smo šli na poroke in z nageljni smo krasili pare naših pokojnih. Včasih je imel nagelj duh veselja in praznika, drugič duh slovesa in žalosti. Obojega je bilo dosti v mojem življenju. Ničesar nisem izbirala, sprejela sem, kar je prišlo. Bližnjim pa vedno voščim veselja in zdravja.

Moj oče Franc Serk (1907-1965) je bil mojstrski kovač. Znal je vse popraviti. V glavnem je koval železo za voze, konje in razna orodja. Bil je mali pa suhi. Ko je bil mlad je delal hitro, ko se je postaral, je rabil pomoč. Večkrat mu je tudi mama pomagala 'tuč s 5 kg težkim hamrom'. Imela sta dve dekleti in dva sina. Jaz sem bila najstarejša (1934), sestra Angela (poročena Pojbič, mama Marjana in Danija) leto mlajša, brat Konrad je 5 let mlajši in še brat Franc. Imeli smo 2ha zemlje, na kateri je mama Marija (1908-1960) vse postorila, medtem ko je bil atek ves čas v delavnici. Ljudje so mu bili pogostokrat dolžni. Bil je mili in skromni, zato je za svoj zaslužek večkrat še prosjačil od dolžnikov.

Vaše starše, stare starše in sorodnike… je spremljal Božji Duh?

Starih staršev nisem poznala. Slišala sem, da je bil atekov oče tudi kovač. Zgodila se mu je nesreča. Vžgal se mu je koks za hišo. Vse jim je zgorelo. Tudi dedek, babica in atekova sestra, vsi so zgoreli, samo moj oče se je rešil. Potem je pri tujih ljudeh gor rastel. Tudi maminih staršev nisem poznala. Vem le, da je bila mama rojena s priimkom Krajnc. Njena mama je bila težko bolna. Zadnja 4 leta pred smrtjo je dobila še celo luknjo na obrazu, tako zelo je trpela. Navkljub vsem tem preizkušnjam so ohranili globoko spoštovanje do molitve, Cerkve, duhovnikov… Spominjam se nesrečne smrti mojega najmlajšega brata Francija, ki je umrl v kamionu, ki je zdrsnil s ceste, ko je šofer zaspal. Moja mama je od žalosti zbolela in samo v treh mesecih umrla za krvnim rakom. Mojemu očetu na pamet ni prišlo, da bi zaradi takih tragedij manjkrat šel k maši. Spominjam se nedelje, ko sva šla še zadnjič skupaj k maši. Sredi maše je nekaj zaropotalo na koru. Po maši sem slišala, da je oče samo padel po tleh. Zadela ga je kap. Božji Duh je članom naše družine venomer dajal moč, da smo vse te preizkušnje zmogli sprejeti in nadaljevati življenje v zaupanju.

Tudi vi čutite, da je nad vami Božji Duh?

Mene je v življenju res vedno nekaj spremljalo. Če ne bi bil to Božji Duh bi ne zdržala. Mlada, pri 20 letih, sem se poročila s pet let starejšim Lojzetom Bregom in pri 31 ostala vdova. Vse delo je padlo name, predvsem pa odgovornost za 6 otrok. Šlo je, čeprav težko. Razen Mimike (1954), ki je navkljub svojim preizkušnjam zelo srečna in zadovoljna, so vsi otroci, Lojze (1957), Franc (1958), Jože (1959), Dragica (1960), Angela (1967), prišli do poklica. Jaz pa sem poleg vsega dela zbrala 21 delovnih let kot čistilka na policiji na Velki.

Božje varstvo sem najbolj čutila v treh požarih, ki so me doleteli. Enkrat nam je do tal zgorela štala. Ker ni bilo vode, so gasilci z vinom hladili streho hiše, da ne bi še ta zgorela. Potem nam je v hiši ena cela stena pri dimniku zgorela in še tretjič. Kljub temu nisem nikoli jamrala.

Želim si, da vsi moji mladi čutijo Božjega Duha in tolažbo. To je večji dar kot vsak drugi 'zohn', ki ga kupiš pri nas ali v Avstriji.

2. Nedelja med letom (16. 1. 2022) - nedelja verskega tiska

Pogovor z Kramberger Francem in Justo roj. Fras

»Zajemite zdaj in nesite starešinam« se glasi Jezusovo naročilo strežnikom v Kani Galilejski. Ko strežniki napolnijo vrče z vodo za očiščenje in izpolnijo naročilo, starešina zaradi dobrega vina pokliče ženina na zagovor. Zajemimo tudi mi nekaj, na videz vsakdanjih, življenjskih besed zakoncev Kramberger in nesimo njuno dragoceno modrost mladim staršem.

Katera naročila radi izpolnjujete?

Franc (1940): Praznovanj, slavij in porok sem se vedno rad udeleževal. Kot drugi sem se v mladosti vedno veselil 'likanja', kjer smo peli, plesali in gojili družabno življenje. Nikoli mi ni bilo všeč ostati za pečjo. Ni bilo mogoče pogostokrat, kdaj pa kdaj, pa smo šli skupaj v kino. V gostilnah nismo popivali saj ni bilo denarja. A za nas mlade je bil velik dogodek, če si se odzval ali pa sam koga povabil na čokoladni liker v gostilno Oman v Sladkem Vrhu. Družabnost mi je bila položena v zibelko. Moj oče Franc Kramberger (1919-1989), priden in deloven kmetovalec, je bil dober muzikant na harmonikah. Veliko je igral skupaj z Jožetom Pleteršakom iz Šomata. Evangelij Kane Galilejske mu je bil pisan na kožo. Mama Marija (1921 – 2006) je bila hči Simona in Lucije Lorber tu na Vranjem Vrhu (danes pri Žašlerjevih), kamor se je oče preselil in si ustvaril družino. Za menoj se je rodila sestra Anica poročena Žašler.

Justina (1944): Tudi meni slavja veliko pomenijo. Sem pa morala izpolnjevati tudi mnogo, večkrat neprijetnih, naročil, ki so vključevala trdo delo. Izhajam namreč iz velike družine 10 otrok, kjer je bilo vedno živahno. V otroštvu pri igri ob delu, v mladosti ob številnih Galilejskih Kanah bratov in sester. Oče Engelbert Fras (1908-1988) in mama Angela roj. Potecin (1914-2013) sta najprej živela in delala pri kmetih v Jakobskem Dolu. Ko sta od agrarne reforme dobila zemljo na Sladkem Vrhu je oče lahko izrazil svoje sposobnosti samouka. Sam si je sestavil prenosno žago z dolgimi vodili, po katerih se je vozil bencinski motor s cirkularko. Daleč okrog je bil znan kot 'žagar ruštov'. Poleg tega dela je bil tudi čebelar. Rodilo se jima je 10 otrok, od katerih smo otroštvo preživeli: Engelbert, Marica, Slava, Terezija, Milan, jaz, Silva in Jožica. Številna družina nas je močno utrdila. Čeprav si nihče od otrok ni mogel ustvariti poklica ali kariere, je dobri Bog storil mnogo čudežev, da smo se vsi znašli: Danes smo zadovoljni in srečni. In to je tudi največ vredno.

Česa se vama zdi, da je danes zmanjkalo na gostijah?

To bi bilo dobro vprašanje za najinega sina, ki skupaj z ženo vodi znano gostilno Eder pri Sv. Ani. Vina v Slovenskih goricah ne zmanjka kot v Kani Galilejski. Tu pri nas danes mladim večkrat zmanjka zadovoljstva in zaupanja ob postopni rasti. Vse bi radi hitro in takoj. Ko ne gre vse kot bi radi, pa razočarani žalostno obupajo. Spominjam se, ko sem začel kot navadni delavec v Gradisu. 7 let sem zidaril, potem pa sem se ob delu počasi prekvalificiral. Po 32 letih sem Palomo zapustil kot delovodja oddelka. Zadovoljstvo ne raste z napredovanjem, ampak s hvaležnostjo in skrbnostjo. Ko sta bila najina otroka mala, smo poleg služb redili še kravo in pujse. Vsako travo smo spravili za krmo. Jaz sem najprej delala v Avstriji. Ko so prišli otroci, sem dala prednost otrokom in ne zaslužku. Ni mi žal. Imava pridne in delavne otroke, ki so si ustvarili lepe in srečne družine. Marjan (1968) ima sinove: Davida, Jana in Vida. Irena (1973) pa hčeri: Matejo in Katjo. Vnuk Jan je pred kratkim prvi napovedal prihod pravnuka, ki ga težko pričakujemo.

Nedelja Jezusovega krsta (9. 1. 2022)

Pogovor z Marijo Drajzibner roj. Breg

»Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje« so svetopisemske besede, današnje nedelje Jezusovega krsta. Zaslišale so se ob odprtem nebu nad jordanskimi vodami. Isto sporočilo se razlega ob vsakem družinskem slavju Marije Drajzibner na Počeniku, kjer ima njen sin Dušan krasen ribnik s prostorom za piknik.

Ste pri ribniku vašega sina praznovali veliko veselih krstitk?

To bi znal natančno povedati Dušan. Jaz sem srečna, ko sem v krogu družine povabljena na ta lep prostor. Vsak človek se lahko tam sprosti in po stvarstvu prepozna Stvarnika. Krasno je opazovati, kako se pravnuki v naravi razživijo. Sem del velike družine in klepet v takem okolju res hitro steče. Slišala sem, da ste tja nekoč že prišli z vpreženim konjem…

Ja. Bilo je kot v raju… travnik, grmi, rože, voda, drevesa, znanci…

Ja, je pa tudi delo. Košnja, obrezovanje, vzdrževanje… Za vsako radostjo se skriva obilo truda in odrekanja, ki ga nihče ne vidi in si ga niti ne predstavlja.

Vam sta bila trud in odrekanje položena že v zibelko…

Res je, a časov ni za primerjati. Hvaležna sem, da sem od staršev prejela dobro in ljubečo vzgojo. Kot »nartamlajši« (Aleksander 1920, Erhard 1923, Lojzek 1930, Anica 1933 in jaz 1936) mi ni bilo nič kaj prizaneseno. Oče Štefan Breg (1895) je delal v tovarni, umrl ob koncu vojne pri mojih 8 letih. Ker smo imeli malo posesti, je morala mama Martina Breg roj. Kren (1898-1972) pri kmetih »dol služiti«, če smo hoteli kaj pridelati za zimo. Bratje so si morali zgodaj poiskati službo v tovarni, sestra pa je delala na državnem posestvu. Kmalu so drug za drugim zapustili dom. Erhard je šel celo v Anglijo, se tam poročil in ohranil stike z nami. Na koncu sem doma ostala sama z mamo. Kljub vsem naporom, imam lepe spomine na mladost. Igrala sem v gledališki skupini, znali smo se zabavati, plesati in se veseliti. Z mojimi sošolkami Olgo Savec por. Vake in Štefanijo Škofič smo marsikaj ušpičili. Ob »fašenku« smo radi uprizorili marsikatero »ohcet« in to v takem snegu, da ni za govoriti.

In prišel je čas za 'ta pravo ohcet'…

Pred poroko sem živela z mamo pod Zgornjim Gradiščem. Ko sem se omožila z Dominikom Drajzibner (1932-1992) sem se, zaradi zaposlitve preselila na Šomat. Rodili so se nama otroci: Dominik in Marinka (oba sta ob porodu umrla), Ivan (1956-1980), Cilika (1959, poročena v Jarenino z Milanom, vnuki Robi/Sara in David/Lana in Pija), Jožica (1965, poročena z Zlatkotom Friš, vnuki Andrej/Luka in Mojca), Zdenka (1966, poročena z Milanom Friš, vnuki, Tadeja/Nik in Tamara/Maj) in Dušan (1969, doma poročen z Karolino, vnuki Denis/Leja in Mitja).

Vaše kape grejejo moja in še ušesa mnogih, ste pa tudi ribič…

Smeh. Lepo, da niste tako fini in skrbite, da vas ne zebe. Vesela sem, če lahko naredim še kaj dobrega. Domači imajo radi 'štrikane' kape, meni pa to ni težko. Prsti mi še služijo, čeprav ne več tako kot nekoč. Včasih sem pletla še veliko več…

Rada grem na ribnik in če je treba vržem tudi trnek z mojimi 8 vnuki in 7 pravnuki. Morda pa me kak pravnuk/-inja prijetno preseneti in mi napravi največje veselje in jih bo 8 - 8. Volne imam dovolj, da 'zaštrikam' karkoli si zaželijo in kolikor potrebujejo, da bi le imeli radi življenje in dobrega Boga.

2. Nedelja po Božiču (2. 1. 2022)

Pogovor z Jožefo Budja roj. Fekonja

»Kajti iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo,« pripoveduje danes evangelist Janez. Ne prepoznajo pa vsi prejete milostne darove. Za razliko od tistih, ki jim vedno nekaj manjka, ki se vedno za kako stvar čutijo prikrajšane, ogoljufane, opeharjene, je prijetno kramljati s pobožno, hvaležno in zadovoljno mamo, babico in prababico Jožefo.


Ob kozah se pregovorno hitro naučimo preklinjat. Vi se še niste?

Smeh. Rada imam živali. Imamo še nekaj starega 'fotra', pa se mi zdi škoda, da se ne porabi. Res je, s kozami so veliki križi. Tudi s to mojo kozo so. Tolikokrat smo jo že vozili k samcem, pa ni nič od nje. Včasih smo imeli govejo živino. Sedaj ne zmorem več. Nočem, da bi bila 'štala' prazna. Vesela sem, da je še v hlevu nekaj živega. Sedaj še lahko. Če Bog da, bom kozo ohranila še nekaj časa. Koza da nekaj mleka, pa imam razlog, da grem večkrat k njej. To mi je v zadovoljstvo.

Kaj vse vam poleg koze pomaga ohraniti zadovoljstvo?

Težko odgovorim. Podarjen mi je tih in ne izstopajoč značaj. Moja mama Marijana Fekonja roj. Dokl (1914 – 1947) je mlada postala sirota brez očeta in mame. Izgubila sem jo pri šestih letih, ko je umrla za srčno vodeniko. Oče Fekonja Anton (1905 – 1982) zidar, čebelar in cerkveni pevec se je ponovno poročil in si ustvaril družino s cerkveno pevko Antonijo Valentan. Rodile so se jima štiri hčere: Tončka (1949), Zofka (1950), Mimika (1951) in Cilika (1962), s katerimi se vsako leto srečamo na slovesnem kosilu. Pri 12 letih, ko se je poročila tudi moja starejša sestra Angela (1935), sem se k njej na Dražen Vrh preselila tudi jaz in brat Avgust (1938).

Mogoče mi ohranja zadovoljstvo tista moja prirojena trma, ki je zmotila mojo učiteljico v petem razredu. Vedno, ko je umaknila hrbet, sem vzela svinčnik nazaj v levo roko. To je bilo še takrat za levičarje prepovedano. Na koncu leta se je učiteljica odločila: »Ker si trmasta in kljub opozorilom ne pišeš z desno roko! Boš ponavljala razred…«

Ustvarila ste si družino, ki vam je v zadovoljstvo…

S 21 leti sem odšla živeti v Maribor, kjer sem si delo našla v menzi Gradisa. Tam sem srečala Stanislava Budja (1939 -2017) iz Grabšincev, župnija Sv. Jurij ob Ščavnici. Možev oče Vinko in mama Frančiška sta imela devet otrok (Frančeka, Janeza, Vinkota, Tončeka, Lojzeta, Stankota, Liziko, Treziko in Toniko). Čez pet let sva se poročila. Zaslužila sva si za nakup zemljišča in začela zidati hišo na Dražen Vrhu. Mož se je zaposlil v Palomi in se tudi tam upokojil. V prostih dneh je zidaril. Rodile sta se nama dve hčeri Marija (1968) in Jožica (1972). Sama sem ostala doma na kmetiji. Redila krave, svinje, koze, kokoši. Vozila sem tudi z kravjo vprego, se spravila na traktor ali k drugemu težkemu delu. V rejništvo sva sprejela še Jožeja in njegovo sestro Marijo Krajnc iz Maribora. Jože še redno hodi na obiske in se udeležuje družinskih slavij.

Mož Stanko je bil član ŽPS-ja. Skupaj s sosedom Francem Tlakarjem je bil redna pomoč župniku Časlu pri zidarskih delih na kapelah ali pri cerkvi. Pred nekaj leti je mož hudo zbolel za rakom na glasilkah. Po operaciji grla ni mogel več govoriti. Komuniciral je tako, da je pisal na listke in ohranil svojo samostojnost.

In vaši najmlajši – največje zadovoljstvo…

Srečna sem za 4 vnuke in 4 pravnuke. Marija ima hčerko Dorotejo (Tian, Anej in Teo) in sina Žana. Jožica pa sina Alekseja (Jaka) in hčerko Jano, ki je po meni prevzela veliko ljubezen do živali – konj.

Nedelja sv. družine, Štefanovo (26. 12. 2021)

Pogovor z Marijo Fluher roj. Recek

V dneh smo z mislimi pri Jožefu in Mariji, njuni neodložljivi poti v Betlehem, rojstvu Jezusa – Odrešenika, njunem begu v Egipt... Navkljub mnogim nevšečnostim sta dovolila, da se jima je življenje ob Božiču velikokrat spremenilo. Bomo dovolili, da se tudi nam ob letošnjih praznikih življenje spremeni?

Kako spremembo čutite ob letošnjih praznikih?

Tokratni Božič je prvi, ko nimamo več nobene govedi v hlevu. Zelo težko se bom sprijaznila s tem, da nimam več moči za delo. Rada bi, zelo rada bi vedela, da je v hlevu še krava. Zjutraj bi jo šla podojit, nakrmit in očistit, prav tako zvečer, ko bi ji še nastlala. Pa ne gre. Težko je dobiti koga za spravilo sena. Nič od tega, kar smo včasih s tako mantro delali in nam je postala sveta navada ne zmorem več. Sedaj mi ostajajo moči res še samo za najbolj osnovna dela po hiši, za srečanja z domačimi in za molitev k Bogu.

Katere so bile največje spremembe v vašem življenju?

Pripovedovali so mi, da je bila največja sprememb naše družine, ko smo nehali biti viničarji. Moj oče Avgust (1905-1963) je podedoval po babici Rozi, ki je poročila Repoluska, posestvo na Spodnji Velki. Leta 1941, ko sem bila stara dve in pol leti, smo se preselili iz Lenarta na svoje.

Druga velika sprememba je bila pri mojih 15 letih, ko je leta 1955 mama Terezija, roj. Ankovič, umrla za srčno 'vodeniko' stara komaj 45 let. Takrat je vsa odgovornost za družino padla name. Skrbeti sem morala za mlajšo sestro Ivanko (1942-2017 živela je v Nemčiji), sestro Ciliko in Rudolfa (umrla sta pri 5 letih in 10 mesecih za davico) in brata Franca (1949). Tudi očetovo zdravje ni bilo trdno. Bil je tuberkolozni bolnik in je veliko hodil okrog po bolnišnicah. Njegova prva žena Marija je umrla na porodu mojega polbrata Štefana (1933-1970).

Ste poznali družini svojih staršev?

Starih staršev se ne spominjam. Vem, da je bil oče najmlajši. Imel je še dve sestri. Mico in Alojzijo. Mica je bila umsko bolna od rojstva, potem je živela na Tratah. Stric Valentin je padel v 1. Svetovni vojni, stric Franc se je pri čiščenju hleva bos pičil v nogo in od tega umrl. Mama Terezija je imela še brate Ludvika, Franca, Ivana, Jožeta (mojega botra) in sestro Marijo poročeno Muršec.

Tudi vi ste si ustvarila družino…

Družina mojega moža Jožeta Fluherja (1933-2002) je bila izseljena v Grofošno Polje na Hrvaško. Ko je prišel nazaj je bil že velik in je šel med male otroke v šolo, ki je ni nikoli naredil. Njegova starša Franc Fluher in Marija roj. Sarjaš sta imela tri sinove. Jože je bil najstarejši, potem Franc (1934-2015 v otroštvu mu je med igro granata odtrgala roko in vzela oko) in Ivan (1938-1976 živel je na Ščavnici). Malo po smrti moje mame sva postala par in se čez dve leti poročila. Najprej se nama je rodil Tone (1957), Marica (1959) in Anica (1961). Mož ni imel poklica. Doma smo delali na kmetiji, na dnino smo hodili odslužiti storitve. Niklov Franc je moža vzel v Avstrijio na delo in potem se je začelo za nas boljše življenje. Gospodar je opazil, da ima mož veselje do lesa in ga je zaposlil. Brat od gospodarja je prihajal po moža vsaki ponedeljek in ga domov odpeljal v petek popolne. Imela sem priliko iti delat v Palomo, pa ni bilo koga, ki bi pazil na otroke. Sem pa zato skrbela za hlev poln živine in z otroki ves čas vozila 'kankule'. V tem času sva veliko dogradila in dvakrat dokupila zemljo. Moj mož je bil iz verne družine. Lepo sva vzgojila najine tri otroke. Imam pridne vnuke od Toneta Vesno (ima Dejana in Nika), od Marije Srečkota in Cvetko ter od Anice Andrejo (ima Rafaela) in skupaj torej tri pravnuke.

4. adventna nedelja (19. 12. 2021)

Pogovor z Jožefa Nikl roj. Gopurn

To nedeljo beremo evangelij o srečanju dveh nosečih žena. Ob Marijinem pozdravu je Elizabeti poskočilo dete v telesu. Nekatera srečanja so res poživljajoča. Jožefa Nikl je kljub letom še vedno zelo okretna v kuhinji. Gibčnost ji daje zdrav apetit njenih domačih za katere vsaki dan kuha slastne dobrote.


Z Mihaelinim možem Miranom.

Po katerih veščinah ste poleg kuhanja najbolj znani?

Moja mama je imela obrt šivanja. Z devet let starejšo sestro Julijano (1930-2016) sva se ob maminem šivalnem stroju naučili šivanja in si s to dejavnostjo prislužiti še kakšen dinar. To je bilo toliko bolj potrebno, saj je mama Ljudmila Lešer leta 1943, v starosti 40 let, kmalu po porodu najmlajše sestre skupaj z njo umrla. Morali bi iti v bolnišnico v Lipnico, pa je bila bolnišnica bombardirana in sta obe umrle na domu Srebotje 1. Naše življenje je šlo dalje. Ob eni kravi nekaj pujsih smo imeli vse kar smo potrebovali. Imeli smo veliko gorico, pri kmetih smo odslužili to, kar sami nismo zmogli narediti. Ob osamosvojitvi smo od agrarne reforme prejeli nekaj zemlje. Naš dom je bil neposredno v bližini Rajzmanovega križa, na tromeji med župnijami: Jakob, Jarenina in Šentilj. Mamina starša Julijana in Hanc Lešer sta oba hitro umrla okoli mojega rojstva in nanju nimam spomina. Tudi na starša mojega očeta Jožefa Gopurna nimam spomina. Pripovedovali so mi le, da sta Jožef starejši in Cecilija živela na Polički vasi kot viničarji pri kmetih. Še moj oče je delal kot viničar, dokler se ni zaposlil na cestnem podjetju.

V osnovno šolo sem hodila na Vranji vrh, naprej v šole pa nisem mogla hoditi, ker ni bilo denarja. Moja sošolka je bila Olga Ferk, mnogo jih je iz mojega letnika že umrlo. Sestra je prevzela priimek Ozim in si v Mariboru ustvarila družino petih otrok.

Ustvarili ste si družino…

Bogu sem hvaležna za tri pridne otroke: Jožeta (1957), Hermino (1959) in Marina (1963). Vsi so si ustvarili družine in so srečni. Imam pet vnukov (Jožetova hči: Mihaela, Herminini hčeri: Martina in Bojana ter Martinova hči in sin: Blanka in Miha). Ponosna sem na pet pravnukov. Ko sem bila mlada, domovi niso bili prostorni, sedaj je v naših domovih kar preveč prostora. Zdi se mi, da bi moji vnuki lahko naročili še kaj podmladka.

Iz Srebotja smo se 1975. leta preselili na domačijo moža Mihaela Nikl (1933-2007). Njegove starše Mihaela (1903-1971) in Ano (1907-1992) sem dobro poznala. Njegov bratranec je bil znan mesar Ivan Nikl iz Sladkega Vrha. Oba z možem sva delala v Palomi štiri izmensko delo. Vsak skoraj 40 let. Moje delovno mesto je bilo pri servetah, kjer sem delala z Anico Kocbek, Anico Kraner, Angelo Ferlinc in mnogimi drugimi.

V vaši kuhinji lepo diši, kaj pripravljate za danes?

Danes je petek in bo bolj postno kosilo. Juha in štrudelj. Vsaki dan skupaj jemo s sinom Martinom in snaho Erno, to me zelo veseli. Čisto drugačnega okusa je hrana, ki jo lahko pojem s svojimi domačimi. Rada kuham za mlade. Za vseh 5 vnukove sem poskrbela in še sedaj radi pridejo naokrog.

Vesela sem, da sem za 14 dni dobila molitveno skrinjico župnije Marija Snežna. Še vedno berem knjižice in molim. Zelo mi je bila všeč ona knjiga o Odpuščanju. Menim, da bi to knjigo morali vsi prebrati, mladi in stari. Dva tedna sta kar premalo za tako bogate vsebine.

3. adventna nedelja (12. 12. 2021)

Pogovor z Matildo Verbošt roj. Krajnc

Vsako leto v adventnem času poslušamo o Janezu Krstniku, o tem glasu vpijočega v puščavi, ki je pripravljal pot odrešeniku. Nihče ni brez vodnikov, botrov, mecenov ali drugih svetlih osebnosti, ki vplivajo na naše odločitve, nas usmerjajo s svojo modrostjo in izkušnjami. Tiliki je bila to očetova sestra - njena teta Matilda iz Žitenc.


Brez vaše tete Matilde bi vas pot življenja vodila drugam…

Ja, 19. februarja prihodnje leto bom odkljukala 88 let in to bo 70 let kar sem pri Mariji Snežni. Mlada in lepa sem prišla sem, sedaj sem pa samo še lepa. »Življenje je boj – vedno zmaguj!« mi je rekla teta Matilda, ko me je ravno polnoletno sprejela na Žitence. Tu sem se poprijela za vsako delo. Teta me je naučila je delati tudi pušeljce za neveste. To je bil tak šopek gatrož iz papirja ali pravih rož ovit z asparagosom. Sedaj imam trde prste in ne bi več mogla. Takrat pa sem jih veliko naredila. Čez dve leti sem tak pušelc še sama nosila v rokah in ga izročila Mariji na oltar, kot je bila to navada. To je bilo leta 1954, moj ženin je bil Anton Verbošt (1935-1997).

ustvarila sta si družino…

Še pet let sva živela pri teti, dokler ni mož prihranil dovolj za nakup te hiše, ki je mejila z njegovo rojstno hišo. Mož je delal na cestnem podjetju Maribor. S kolesom se je konec tedna vračal domov. Leta 1959 se nama je rodil Ivan. Ponosna sem na njegove sposobnosti in delavnost. Poleg dela na žagi in v mehanični delavnici še danes skrbi za 5 krav, telico in 4 svinje. Da bi mu le še zdravje služilo. Podobno sem ponosna na hčerko Otilijo (1961), ki živi v Žerjavcih na veliki kmetiji. Rodili so se ji štirje otroci: Mihael, Janez, Tomaž, Mateja. Sedaj imam že tri pravnuke.

Kakšne imate spomine na vaše prednike?

Večkrat se jih spominjam in rada molim zanje. Večina jih je hitro umrla. Mene so pustili malo bolj »duže«. Oče Franc Krajnc (1901) je bil iz Partinja. Izhajal je iz družine mnogih otrok (Matilda, Zefa - Jožica, Kata, Miha, Tina). Mama Marija Bauman je živela tam, kjer je bila trgovina Štehanzl z brati in sestrami (Simon, Hanza, Anton, Kata). Starša sta živela v Žerjavcah, kjer smo se vsi rodili. Zaradi očetove bolezni, kupljeno posestvo oče ni mogel odplačati. Primorani smo se bili odseliti v Desternik, kjer sem hodila v šolo. Potem smo se še nekaj krat preselili v okolici Juršincev. Prva od otrok je sestra Marija, ki je šla živet v Nemčijo. Tam si ni ustvarila družine, dočakala pa je 91 let. Drugi je Franček, ki z družino živi v Portorožu. Vsako leto rad pride na trgatev. Tretji je bil Konrad, ki je mlad umrl. Potem Feliks ima dve hčeri, Štefan dva sina, jaz, sledita še Jožica in Amalija.

Tudi moževa družina je bila številna. Starša sem dobro poznala. Tašča Marija roj. Lebreht iz Žitenc in tast Anton Verbošt sta imela 7 otrok: Antonija, Mihael, Anza, Anton, Marija , Milika in Franc.

Moža je 1997 zadela kap in je v bolnišnici umrl. Živo se spominjam, kako so iz bolnišnice domov pripeljali krsto in jo dvakrat položili čez prag v znamenje križa in ga nato odpeljali v mrliško vežico.

»Ja, vse moramo s sabo vzet«, ko me križ boli si rečem, da le še lahko hodim. V mladosti se je zgodila nesreča, da so se krave splašile in me pohodile. Mož me je na rokah prinesel v hišo. Nedavno so se mi drva zasula po nogah, pa me je bolelo. Nobene moči nimam več. Rada pa gledam mašo po televiziji.

2. adventna nedelja (5. 12. 2021)

Pogovor z Marto Perko roj. Dokl

Advent je čas pričakovanja odrešenika Jezusa Kristusa. Kakor se oči otrok ozirajo v roke pridne gospodinje ob peki kruha, tako smo verniki zazrti v sveče adventnega venca, ki bo na sveti večer dal prostor jaslicam in Sveti Družini.



Vas je kruh učila peči vaša babica?

Babic nisem poznala, ne po očetovi strani ne po mamini strani. Kruh me je naučila peči moja mama Ivana Dokl roj. Pučko (1907-1972). Naša domačija je bila tam kjer so danes Hanžičevi. Spekla ga je za troje lačnih otroških ust, za Liziko (1929-2016) kasneje poročeno k Jožetu Alterju, za Franca (1930-2000), ki je ob padcu v vojski postal invalid in šel v zavod, ter zame (roj. 1941).

Kak kruh so pekli v družini vaših staršev in staršev vašega moža?

Moj oče Franc Dokl (1906-1962) si je izkusil grenak kruh. Pri 12-ih letih je postal sirota. Oče mu je padel v vojski, mama pa mu je umrla za gripo. Skupaj s 4 leta mlajšim bratom Hermanom (očetom Cilike Jeraša) in 7 let mlajšo sestro Marijano (poročena Fekonja) je ostal na domači »na gero«. Tako so imenovali oskrbovanje sirot. Dokler ni nekdo od otrok dosegel polnoletnost pri 21. letih, so drugi opravljali in razpolagali s posestvom in skrbel za sirote. Oče je imel srečo, da je bil »na geri« pri sosedu Pučku, ki mu je predal najstarejšo hči - mojo mamo. Njene sestre in bratje so: Tunika poročena Bauman, Trezika poročena Bodelenc, Julika poročena Krajner (sinova Ivan in Tonček), Mičika poročena Žmavc, Mihec padel v II sv. vojni (hčerki Ana in Karolina), Anica – edina preživela otroštvo od trojčic, poročila se je v Nasovo ter Pepika, ki je prevzela kmetijo, kamor se je priženil Jakob Sirk (otroci: Pepika, Anica, Milika in Srečko).

Mojemu možu Leopoldu Perko (1938-1986) ni bilo potrebno deliti kruha, ker je bil edinec. Njegov oče Leopold (1908-1977) je imel še brata Henrika in sestri Haniko in Marijo. Njegova mama Ana (1912-1984) rojena Ornik, je imela brate Ivana in Tončeka ter sestro Terezijo poročeno Cmager. Tako moj tast, kot moj mož, je bil vrsto let ključar pri Mariji Snežni in je z veseljem sodeloval pri raznovrstnih dejavnostih župnije.

Ustvarila sta si družino…

Poročila sva se leta 1964, ko se nama je rodil sin Tonček. Čez tri leta Marija in leto za tem še Martika. Tonček je bil vsa leta ministrant. Ob koncu njegove osnovne šole leta 1979 smo kupili 1. traktor, ki je zamenjal konje. Mož je z njimi oral daleč naokrog, vozil ob pogrebih in drugo. Za traktor je imela posebno veselje Martika, malo manj Marija, ki se je že zaposlila v Palomi. Po vseh strminah, kjer je šel sin je vozila tudi najmlajša. To nam je bilo v veliko pomoč ravno v času Tončekove vojske. Leta 1985 nas je doletela težka preizkušnja, ko je sin Tone pri 21 letih zbolel za težko boleznijo, ki jo je leto dni zdravil na onkologiji. Bolezen nas je vse zelo prizadela. Posebej moža, ki je večkrat rekel: »Če že mora kdo od hiše, potem naj Bog vzame mene.« Tako se je tudi zgodilo. 29.12.1986 pri blagoslovu domov, ko je spremljal g. župnika Časla, je na mestu pri sosedu Glunecu umrl. Ponosna sem na pridne vnuke: Robija, Klemna, Petro, Aleša, Boštjana in Andreja, ter na pravnuke: Tio, Alexa, Gašperja, Miha, Aneja, Sofijo in Stelo. Hvaležna sem za zdravje, za pridno snaho Marjeto, sina Tončeka in razumevanje v naši hiši, kjer je dovolj prostora za vse.

1. adventna nedelja (28. 11. 2021)

Pogovor z Dragico Lorenčič roj. Vajngerl

Na prvo adventno nedeljo nas evangelij svari pred obteženostjo srca z razuzdanostjo, pijanostjo in življenjskimi skrbmi. Čuječa molitev srca osvobaja, da se med majanjem zemeljski sil ne zadušijo v skrbeh in strahovih. Veliko veselja priteče v človeško srce preko prijateljevanja s svobodnimi ljudmi neobteženih src.

Je bilo otroštvo v drugi svetovni vojni lahko neobteženo?

Ne vem kaj bi rekla. Neobteženo ali obteženo? Tega se pri nas ni nihče spraševal. Ne pred vojno, ne po vojni, ni bilo lahko. Naj je bila še taka sila, ni bilo časa za teorije. Življenje je teklo svojo pot. Rodila sem se leta 1939 mami Ani Vajngerl roj. Rebernik in očetu Rupertu Vajgerl. Mamina starša sta bila Janez in Ana, poleg mame sta se rodili še teta Mica, Marija in Štefan. Očetovemu očetu je prva žena umrla v I. svetovni vojni z njo je imel dva otroka, z drugo dobil še Jureka[1], Haniko, Štefana, Janeza in Maksa. Po poroki staršev okoli 1935, so se rodili: Slavko 1935 (hčeri Brigita in Viktorija), Franc 1936 (živel je v Nemčiji, prva žena je bila Tončka, druga Jožefina), jaz, Tone 1942 (z ženo Marijo hči Karmen in Robert), Mirko 43 (z ženo Anico otroci Irena, Lidija in Viktor) in Berta-Biba 1944 (z možem Ivanom otroci Erika, Janez, Drago in Gregor). Oče je bil čevljar. Znal je delati vse iz usnja, šival je homote, jermene… Iz lesa je izdeloval grablje, vile in štile.

Ustvarili ste si družino…

Nekaj časa sem delala v zavodu na Tratah. Svojega moža, Jožeta Lorenčiča (1936 - 1997), se spoznala na veselici pri Vajnhandlu. Njegova življenjska zgodba je en čudež preživetja. Mama Jožica mu je umrla na porodu. Njegov oče Franc Lorenčič se je drugič poročil z Nikl Margareto (rodila sta se jima Franc in Avguštin, ki ima sina Danija). Malega Jožeta je vzela Fažmon Johana. Po dveh letih je šel k Mariji Zemljič, kjer je dorastel skupaj z Mimiko (poročena z Fliser Jožetom, otroka Ahmed in Silvo Fliser) in Stankotom Zemljič (poročen z Potočnik Anico otroci Stanko, Marjan in Sandra).

Preden sva se spoznala, je Jože delal v Agrokombinatu in Goznem gospodarstvu kot sekač. Ni bilo sobote, da ni delal. Po najini poroki leta 61 sva šla živet V Maribor na Studence. Mož se je s poklicem kolarja zaposlil v mariborskem podjetju Zvezda, ki je po celi Jugoslaviji delal parkete. Čez nekaj let sva začela graditi hišo v kateri še danes živim. Leta 1967 se nama je rodil Darko, skupaj z enako staro sestrično Eriko sta razgibala življenje našega in sestrinega doma, da so cigli frčali po zraku. To je bil čas, ko smo vozili z kravami. Ko je mož leta 1977 delal za OŠ Velka, si je kupil stroj za brušenje parketa, potem je bil še bolj od doma. Sestrina družina se je preselila. Darkota je bolj kot delo z lesom zanimalo kmetijstvo, čeprav ima naše posestvo le 4 he. Kmetijska šola v Kamnici in dejavnosti mladih zadružnikov mu je bilo v veliko veselje.

Kaj vas veseli?

Ah! Postarala sem se. Do lani sem še čisto samostojno skrbela za kokoši. Sedaj pa ta covid in te sitnosti. Najrajši imam svoj mir. Slabše slišim in nisem toliko za v družbo. Razveselilo me je presenečenje za mojih 80 let. Skrivoma so zbrali toliko znanih, tudi moj edini vnuk Tomaž je prišel. Ničesar nisem slutila, mislila sem, da gremo samo na pokopališče, potem pa taki šov, kot v filmu. Ja filme še rada gledam. Pač tiste limonade. Vesela sem, da je k hiši pred 8 leti prišla Katica. Sedaj sem bolj brez skrbi za Darkota. Vesela sem, da vam rad pomaga v župnišču. Baje je bil zelo priden in vam je skupaj z Milanom Fluherjem pomagal postavit silos za sekance.



[1] Rod je opisan v pogovoru z ga. Marijo Škraban roj. Vajngerl.


34. nedelja Kristusa Kralja (21. 11. 2021)

Pogovor z Elizabeto Šauperl roj. Horvat

Na nedeljo Kristusa Kralja beremo Jezusove besede: »Jaz sem za to rojen in sem prišel na svet zato, da pričujem za resnico. Kdor je iz resnice posluša moj glas.« Glas življenja, ki prihaja iz resnice je mogoče slišati tudi iz ust preskušane žene Elizabete Šauperl (1933).

Katera resnica je bila najbolj dragocena v našem otroštvu?

Tista, ki je bila najbolj gor plačana. Naša družina je bila narodno zavedna. Oče Bogomir[1] (1901 -1985) je bil v času II. svet. vojne 3 mesece v preiskovalnem zaporu zaradi obtožb. Uprava je odločitev njegove usode preložila na lokalne funkcionarje, ki so ga izselili. Mama Elizabeta[2] (roj. Štraus 1905-1984) z otroki (Marija 1931-1996, jaz, Bogomir 1938) in očetov oče Leopold bi lahko ostal doma, pa so se določili, da ostanemo skupaj. Leta 1941 so nas odpeljali v kasarno Melje od tam pa s 4. transportom v Srbijo. Sreča v nesreči je bila ta, da nismo zamudili. Naslednji transport je peljal v veliko bolj kruti in smrtonosni Dachau.

Kateri spomini na izgnanstvo v Srbiji so najbolj živi?

Zanimivo je, da me je v Srbiji spremljala beseda »Velka« Izselili so nas namreč v Veliko Vrbnico. Naša družina se je v Srbiji z bratom Jožetom (1941) povečala. Spominjam se pobožnega gospodarja, ki je imel trgovsko žilico in bife. Njegova kafana, na poti med Kruševacem in Aleksandrovacem, je bila polna popotnikov, trgovcev in kmetov. Šola še ni delovala redno. Pod lipo sem se učila pisati in brati cirilico. Mesec dni pred povratkom v Slovenijo je dedek Leopold zbolel za pljučnico in umrl. Spominjam se, da sem položila venec na mrtvaški voz in mu peš sledila do pokopališča v Kruševcu. Takratno življenje tistih krajev je dobro popisal Dobrica Ćosić v romanu 'Daleko je sunce'.

Vrnili ste se iz izgnanstva in na novo zaživeli…

Večkrat so me poslali v Maribor na trg. Čez Počenik, Hlapje, Jakob, Slatenik, Jareninski dol, Pekel in Košake sem šla, da prodam dve kokoši in si kupim nove čevlje in krilo za Veliko noč. Zdelo se mi je, da so ljudje kokoši kupili bolj iz usmiljenja, kot iz potrebe. Jaz pa sem vesela nakupila vse potrebno in šla nazaj 4 urno hojo. Ata me je učil šivat na šivalni stroj, še več pa me je naučila Borovinškova Ančka, ki me je učila tudi kuhati.

Ustvarili ste si družino…

Moža Friderika (1930-2004) nisem hitro srečala, ker včasih dekleta nismo smela kar tako k hišam… Poročila sva se 1956 leta. Njegovo družino je lepo opisal svak Slavek Šauperl. Friderik je bil zaposlen kot bolničar v zavodu. Nekoč se je odzval vabilu ravnatelj Pavlina in postal hišnik na šoli. Rodile sta se nama dve hčeri. Erika (1960) in Jožica (1964). Jožico sem zaradi snega rodila kar doma ob pomoči znane babice Šumandl iz Zgornjega Gradišča. Doma je bilo dovolj dela, zato nisem bila nikoli v službi. Naše posestvo 8,5 he nam je dalo vsega, kar smo potrebovali (4 krave, 3 teleta, pujse in kokoši).

…in družina je prostor resnice...

Ja, nikjer drugje človeško življenje ni tako krhko kot v družini. To sem doživljala ob rojstvu hčera in ob umirajočem možu in ob smrti najstarejše hčere Erike, ki jo se zadela strela izpod milega neba. Zapustila je tri male hčerke starosti dveh - Nataša, treh –Metka in petih let - Mojca. In še nekaj je resnica, nikjer ni človek tak srečen kot prav v družini. Moj mož je bil veseljak in muzikant. Veliko veselja je nama naredilo pet vnukov (še Martin, Barbara) in sedaj že pet pravnukov (Zala, Izak, Maša, Mark in Erik) Prav tako sta mi zelo dragocena brata Mirko in Jože.

[1] Starša očeta sta Marija in Leopold Horvat, rodili so se jima: Franc, Bogomir, Kristina in Janez.

[2] Starša Mame sta Alojzija in Jožef Štraus. Oba sta hitro umrla in zapustila tri mladoletne otroke 12 letno Marijo, 8 letno Kristino in 2 letno Elizabeto. Ta starejšo je vzel v rejništvo Nikl Janez, mali dve pa Hujdečeva Trezika, ki je bila mnogim botra.

33. nedelja med letom (14. 11. 2021)

Pogovor z Ciliko Jeraša roj. Dokl

Današnji evangelij napoveduje stisko v kateri se bo razodela božja slava. Božja slava se ne razodeva v človeških uspehih, dosežkih, priznanjih, pohvalah, ki so minljiva. Nasprotno, v človeški stiski, krhkosti, nemoči, navkljub nelogičnosti obstaja pot do božje slave, božjega miru in božjih radosti. Občudujem način, kako po tej poti hodi Cilika Jeraša.

Kje ste v otroštvu videli božjo slavo…

Ne vem. Iste visoke čevlje smo nosili poleti in pozimi. Lačni nismo bili, oblek pa tudi ni bilo. Mala dečika sem bila in gnala kravi. Ata se je drl, če sta šli narobe. Ko sva delo opravila, je bil zelo ponosen name. Mama je za stare obleke iz mesta dala kokoš, nam pa so se lesketale oči. To je bila božja slava mojega otroštva.

Starša sta doživljala stiske…

Mama Genovefa Pezdiček (1913-1963) je bila od Marije Snežne. Njen oče Franc Pezdiček je živel z nami, imel pa je veliko sorodstvo v Avstriji in Nemčiji. Mamina mama Ana roj. Simonič je prej umrla. Oče Herman Dokl (1908-1972) je bil rejenec po hišah pri Sveti Ani. Njegova mama Urška je umrla za tuberkolozo, oče pa mu je padel v I. svetovni vojni. Nekaj časa je bil zaposlen v tovarni. Ob neki bolezni je ostal doma in živel od kmetovanja. Priložnostno je šel pokrivat strehe iz slame, nekaj si je prislužil tudi z izdelovanjem korpov. Starša sta se poročila leta 1933. Doma je bilo 3 he zemlje dovolj za 3 krave, 4-5 pujsev in pipike. Ena od njunih stisk je bila tudi ta, da nista ostala skupaj. Oče in pet let starejša sestra Slavica (1935) sta odšla zase, jaz pa sem ostala z mamo. Živeli sva v mali hiši, ki je bila preurejena iz štale, po malem sva jo povečevali. Veliko nama je pomagal stric Fekonja. Takrat še ni bilo kopalnic.

Stiskam navkljub ste polni življenja…

V šoli sva se obe s sestro zelo dobro učili. Sestra bi se lahko brezplačno učila še naprej, pa je oče ni dal. Tudi mene niso dali. Takoj po osnovni šoli že septembra pri 15-ih letih, sem šla v Maribor pazit otroke. Skozi zimo sem bila v mestu, čez poletje pa doma na razpolago za delo. Pri 18 letih sem se zaposlila v zavodu na Tratah. Bila sem namestnica bolničarke. 18 let sem bila v tej lepi službi, ki sem jo pustila, ker nisem imela urejenega varstva sina Božota (1963) in hčere Lidije (1972). Pred rojstvom hčere sva z Mirkotom Jeraša (1937 - 2013) sklenila še sv. zakon. Njegova družina 7 otrok je prišla na Trate iz Gorenske. Mirko je bil družaben človek, ki je rad igral na harmonike in se veselil raznovrstnih praznovanj s sorodniki in prijatelji. Imel je širok krog znancev. V sladkogorski tovarni je bil delovodja med traktoristi.

Nekatere stiske so vas še posebej zaznamovale…

Slovesi mojih dragih pokojnih so nepozabni. Mama je umrla zaradi srčne vodenike v bolnici. Oče je umrl pri meni doma naravne smrti. Med vsemi slovesi je bil najtežji od hčere, ki je 14 dni po rojstvu druge hčerke pri 27 letih podlegla poporodni depresiji. Moj mož je trpel zaradi ožilja. Zadnje 4 mesece je bil komi ležal v ptujski bolnišnici.

Zaradi vsega tega res cenim vsak telefonski pogovor in obisk svojih sorodnikov in prijateljev. Rada imam vse tri vnuke: Sanjo, Niko in Denisa. Ponosna sem na rejenko Klementino, ki je z nami preživela 12 srečnih let, se dobro situirala in v Mariboru vodi uspešno podjetje. Njenega obiska sem vesela kot sinovega.

32. nedelja med letom (7. 11. 2021)

Pogovor z Marijo Zorec roj. Bauman

Dar ubogih, pri Bogu šteje več kot dar zaklada bogatih. To je vsebina današnjega evangelija. Majhna kmetija, je nekoč preživela številno družino in dvema generacijama rejencem nudila topel dom. Bodimo predrzni in se vprašajmo zakaj tega tudi danes ne bi zmogla? Mora bit res vse novo, po zadnji modi, vse kupljeno, vse subvencionirano, vse zavarovano in zagotovljeno na ključ? Odgovor se skriva v pripovedi srčne žene, ki je nekoč sama skupaj s svojo mamo dve leti živela izključno od njunega dela na zemlji.


Kako sta zmogli z mamo sami poskrbeti za gospodarstvo?

Ko gre za preživetje, gre vse. Kolikokrat se je zvrnil kravji voz s senom. Pobirali sva in šle dalje… Tudi za delo na polju sva bili sami. Mama Kristina, roj. Štraus (1897-1969), je gnala kravo, jaz pa sem orala. To je bilo posebno obdobje naše kmetije. Oče Ferdinand (1888-1944) je umrl za rakom na želodcu. Brata Štefan (1922 živel je v Angliji in Franciji, kjer je pokopan) in Franc (1924) sta bila v angleškem in ruskem ujetništvu, brat Jože (1927) se ni nikoli vrnil iz ruske fronte. Doma smo imeli še starejšo sestro Antonijo (1932-50), ki je trpela za epilepsijo, od kar jo je tragično pogrizel neki pes. Tri leta je ostala v postelji, potem pa se je vse ponovilo, ko se je vanjo zaletel petelin. Preden se je brat Ivan - Anza (1929) odselil na Trate ter šel služit domovini, sem se morala vrniti iz Šentilja pod Turjakom, kjer sem bila dve leti varuška. Še mladoletna sem se poročila z Ivanom Zorec, ki je zatem odšel med vojake. Zmogli sva. Pomagali so nama sosedje in sorodniki. Tašča Neža Zorec (dočakala je 86 let) in njene hčere Jožefa (1929) in Irena (1937).

Kakšni so spomini na slavje poroke?

Ob najini poroki 14. oktobra 1956, na sam krajevni praznik, je igrala še vojaška godba. Iz cerkve, na poti domov, smo šli v Erkarjevo gostilno, ko so nama zaigrali. Doma na gostiji je kuhala Borovinšek Ančka, Vino so prinesli iz Sp. Ščavnice, od koder je bili tudi Ansambel - Krambergerjevi. Medtem, ko sta bila moja birmanska botra Angela in Franček Oman, je bil moja poročna priča brat Anzek. Poročno sliko imam nad posteljo. Ponosna sem na 63 let skupnega življenja z možem, ki ga res pogrešam.

In vajina družina…

Rodili so se nama Milan (1961) umrl je za levkemijo; Marija (63) hči Janja; Roman (1973) hči Maja; Andrej (1977) otroka Alena in Adin. Pri nas je bilo prostora še za osem rejencev. Med njimi je z nami najdlje živel Darko, ki je sedaj v Lendavi. Ponosna sem nanj, da je poleg svoje družine (hčerki Mia in Ema) še predsednik društva rejnikov.

Ves čas smo se preživljali s kmetijo. Ker se je mož v Ledineku izučil za mizarja, si je kak dinar prislužil še s stavbnim pohištvom in še eno posebnostjo – z izdelovanjem krst. Z g. Pojbičem je bil še edini, ki je izdeloval krste. To je bil še čas, ko so imeli ljudje navado, da so si že prej pripravili les za krsto. Ob smrti je moral moj mož iti na dom in tam po meri izdelati krsto. Spet drugič je vsa naša družina dolgo v noč doma zbijala krsto. Smrt pod našo streho ni bila tabu. V krsto se je še kdo od naših kdaj ulegel in jo preizkusil, preden jo je mož zjutraj dostavil s kravami.

Hvaležna sem, da s prodajo kmetije lani Gregorju in Maruši Vode nisem izgubila doma, nasprotno družina se mi je le povečala. Minuli petek še z enim članom – njuno drugo hčerko Heleno.

31. nedelja med letom (31. 10. 2021)

Pogovor z Josefom in Hancijem Nekrep

Na vprašanje: »Katera zapoved je prva?« Jezus v današnjem evangeliju odgovarja: »Poslušaj, Izrael, Gospod, naš Bog je edini Gospod. Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo. Druga pa je tale: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.« Pred nami je sestavek, kako je poslušala ter ljubila Boga in bližnjega družina Nekrep s številnimi otroki.



Kako bi opisala vajino družino …

Mama Marija Potočnik (1912) je bila globoko verna. Doma je bila onkraj Mure iz Weittesfelda, kjer je še danes pogost priimek »Pototschnig«. Na svet je prišla kot prvorojenka Jožefe Trummer in Franca Potočnik zaposlenega v vojaški mornarici. Vsi strici (Franza, Otta, Heinricha, Alfonza in Adolfa) so grozote druge svetovne vojne globoko izkusili. Razen najine mame, je bila vsa njena družina odpeljana v Šterntal (Kidričevo).

Oče Franc Nekrep je bil rojen v Sladkem Vrhu 1908 očetu Andreju in Mami Alojziji. Očeta lahko opiševa kot zelo delovnega in strogega. Starši so med seboj in z nami vedno govorili nemško.

Čeprav sta brat in sestra zgodaj umrla, je mama vedno rada rekla, naša družina šteje 13 otrok: Franc (1932-93), Justa (1933-2014), Josef (1935), Olga (1936-2018), Paul (1938-95), Marija (1939-76), Vili (1942), Kristina (1944), Hanzi (1945), Štefanija (1946), Edi (1949-50), Margareta (1952), Rudi (1958).

Kako sta se znašla v življenju?

Josef / Joe: Bil sem prvi v družini, ki je leta 1954-tega zapustil Slovenijo. Čutil sem, da v takem sistemu ni prostora zame. Najprej sem živel v Avstriji, nato pa sem se preselil v Avstralijo. Tam sem si ustvaril družino z ženo avstrijskih korenin. Rodile so se nama štiri hčere (Analiese, Sonja, Klavdija in Ingrid). Pri delu sem imel blagoslov in uspeh. V Avstraliji sta se mi pridružila še brata Vili in Rudi. Iz majhne gradbene firme sem zrastel v podjetje, ki se je ukvarjalo še s hoteli in drugim. Zelo rad sem imel konjske dirke. Tudi hčere so imele veliko veselja s konji. Imeli smo čredo 60-ih tekmovalnih konj. Ves ta svetni uspeh, je zelo minljiv. To sem posebej začutil, ob bolezni hčere. Nikoli si nisem mislil, da mi bo rosno mlada hči umrla za levkemijo. Sedaj, ko sem že precej v letih, so mi zelo dragocene novice sorodnikov iz domačega kraja. Veseli me, da sem s svojimi darovi pomagal pri obnovi župnišča na Velki. Vesel sem, ko slišim, da imajo otroci radi konja Viktorja, ki sem ga ob 30 obletnici samostojnosti Slovenije letos podaril župniji.

Hanci: Med vsemi brati in sestrami sem verjetno edini, ki pogostokrat pravim, da me je v mladosti zanimal duhovniški poklic. Še danes rad vzamem v roke kake knjige svetnikov, ali druge krščanske knjige. To sem prejel od mame. Po zgledu svojih starejših bratov in sestr, sem tudi jaz šel v tujino. V Avstriji sem se zaposlil kot trgovec. Jezik mi ni delal nobenih težav, saj sem se nemško laže izražal kot slovensko. Poleg domačih, sem bil najbolj povezan z bratom Joe-jem iz Avstralije. Z njim se še vedno pogosto slišim. V veliko veselje in tolažbo mi je pristni stik z naravo in živalmi.


30. nedelja med letom (24. 10. 2021)

Pogovor z Matildo Ferk roj. Šnajder

V evangeliju danes slišimo, kako množica spodbuja Bartimaja, da pristopi k Jezusu: »Le pogum, vstani, kliče te!« Ni vedno tako, da bi ljudje spodbujali človeka na poti k Jezusu. Tudi danes nekateri starši svojim otrokom naravnost preprečijo, da bi se srečali z odrešenikom, mu ne dovolijo k verouku, ali k sv. maši iz smešnih razlogov. Nekaj podobnega se je zgodilo z g. Štefanom Ferkom, ko si je želel med duhovnike.

Vašemu možu so starši nasprotovali duhovništvo…

Imela sem čudovitega in skrbnega moža Štefana (1925-2016). Spoznala sva se pri moji teti Mariji, katere sosed je bil (v Jakobski fari). Ob večerih, ko so žene predle na kolovrat, je bil tetin sosed Štefan pogosto naprošen, da je bral Mohorjeve knjige. Pred poroko leta 1953 sva oba šla »na verouk« k svojima župnikoma. Jaz k g. Veršiču (na fotografiji za menoj), on k g. Erhatiču. Štefan mi je kasneje povedal besede župnika iz Jakoba: »Molit znaš dobro, skregala se pa glih tako bosta, midva ne potrebujeva več verouka.« Takrat sem izvedela, kako ga je župnik cenil in dolgo nagovarjal, naj očeta (Jožefa Ferka 1892-___) prosi za dovoljenje, da stopi med duhovnike. Poznal je očetovo nasprotovanje in ga ni prosil, čeprav mu mama (Marija Ferk 1885 - ___) ni nasprotovala. Nekoč je župnik sam šel prosit in pri tem doživel ostro zavrnitev: »Jaz sem kolar in moj sin bo kolar!« Čez petdeset let je sin Jože – ortoped zdravil g. škofa Grmiča. Njun pogovor je nanesel na najino zlato poroko. In čeprav g. Časlu to ni bilo najbolj povšeči, je tisto slovesnost vseeno vodil g. škof Grmič. Skupaj sva dočakala več kot 60 let zakonskega življenja. Štefan je do konca bral Mohorjeve knjige, ki smo jih redno kupovali in božja volja je bila, da je umrl ravno, ko je domači župnik doma molil hišni blagoslov po Božiču.

Tudi vaš oče je ustvarjal iz lesa…

Moj oče Janez Šnajder (1875 -1944) je bil kot najmlajši med otroki (Marija, Tonika, Miha, Franci in Janez) izučen za sodarja – »pinterja«. V zakonu s Terezijo r. Ornik (1885 -1969) so se jima rodile 4 hčere: Marija (1912) poročena z Gungl Kondradom a brez otrok, Jožefa (1920) poročena z Perner Konradom (otroci: Marija, Ivan, Pepi), Ivanka (1925) poročena z Ivanom Rajšpom (otroci: Ivan, Franc in Marija) in jaz. Rojena sem leta 1930, ko sta starša moje mame Jurij in Marija Ornik ravno praznovala njuno zlato poroko. V družini moje mame so bili rojeni: Janez, Adolf, Friderik, Terezija, Marija in Pavel. Vsi 4 sinovi so šli v vojsko. Dva sta šla v Rusijo in sta prišla nazaj, dva pa v Italijo in ju ni bilo več domov. Medtem, ko je imela moja mama 4 dekleta, je imela moja teta Marija z Cehner Jožetom 4 fante: Lojzna, Pavleta, Janeza, Hanzija in Pepna. Slednji je umrl pri vojakih. Spomnim se, da sem morala teti sporočiti, da ji je sin umrl pri vojakih in kako so ga prepoznali po rani na nogi, ki jo je dobil od kose.

In vajina družina…

Dve leti po poroki se nama je rodil Jože, leto za njim pa Milan. Oba sta rada ministrirala. Prvi ima z ženo Ivico hčeri Simono in Jasmino ter 5 vnukov, drugi pa z ženo Slavico Urško, Zalo in Miloša ter prav tako skupno 5 vnukov.

29. nedelja med letom (17. 10. 2021)

Pogovor z Ano Grager roj. Maroša

Medtem ko se daleč na okrog več ne praznuje krajevnih praznikov, ga naša krajevna skupnost letos obhaja že 68. Zanimivo je prisluhniti osebi, ki je bila precej časa znotraj različnih služb zaposlena v krajevni skupnosti. Morda bo koga ta zapis navdušil za raziskovanje te zanimive lokalne upravne strukture ter njeni zgodovini in obliki posvetil še več pozornosti.

Je bila krajevna skupnost vaš prvi delodajalec?

Ne, sprava sem se zaposlila na Tratah v kmetijskem gospodarstvu. Podjetje je šlo pod Kombinat Lenart, jaz pa sem se zaposlila v krajevni skupnosti. Sprva sem bila knjigovodja in blagajničarka. Krajevna skupnost je imela strukturo v obliki komisij: odbor za komunalo, skupščino KS, svet KS, odbor za socialo in svoj bife. Tajnik je bil glavni odgovorni. Za svojo delo organizacije je sprejel mandat skupščine. Druge službe so bile: tajnik, administratorji, matičarka, kurir, grobar, dva cestarja ter natakarica. Na seje so prihajali zunanji člani naselij, ki so poročali o stanju cest, mostov, socialnih problemih,… Včasih sem nadomeščala druge zaposlene. Kmetu sem znala pripraviti potni list za prevoz živali, na podlagi veterinarskega spričevala… Dobro se spominjam sodelavke Marije Lubej ter dolgoletnega tajnika Kurečič Jurija. Nasledil ga je Franc Fažmon. Takrat so me pregovorili, da sem prevzela vlogo tajnice za 5 let. Leta 1979 sem se kot arhivarka zaposlila v Palomi, od koder sem se 1991 upokojila. Za menoj sta bila tajnika KS še Franc Fažmon in zadnji Peter Golob. Struktura se je spremenila, sedaj ni več redno zaposlenih tajnikov. Krajevno skupnost vodi predsednik v obliki honorarne dejavnosti. Aktualna predsednica je Vesna Knuplež, prej so to bili Franc Zver, Galun Zvonko, Štefan Muršec...

Vaš brat Štefan je že spregovoril o vaši družini, bi kaj dodali?

Sem mlajša od brata Štefana zato lahko njegovo pripoved dopolnim z nekaj letnicami. Najin oče Štefan se je rodil 1908 in dočakal 78 let starosti, mama Ana r. Staus je bila 4 leta mlajša in je dočakala 92 let. Tudi letnice mojih bratov in sester zlahka stresem z rokava: Katarina (1932), Angela (1934-2019), Franc (1936), Štefan (1938), jaz (1941), Marija (1943), Slavko (46), Tone (1950-2004), Jože (1954), Ivan (1955) in Dragica (1961). Stara sem bila ravno tri tedne, ko našo družino selili v Bosno za 4 letno izgnanstvo. Lepo je bilo živeti v veliki družini. Nikoli lačni, nikoli bogati. Imeli, da smo preživeli. Fantje so pomagali očetu, dekleta mami, ko je bilo več dela smo skupaj stopili.

Ustvarili ste si družino…

Pri svojih 20 letih sem se poročila z Stanislavom Gragerjem (1935 -2009) Na svoj r. d. sem šla na zapisnik k g. Srečkotu Veršiču. Mož je izhajal iz Sv. Ane (Froleh), srečala sva se na Tratah ob silvestrovanju dve leti prej. Izhajal je iz kmečke družine, njegov oče Ferdinand (1908) je imel z ženo Marijo (1912) pet otrok: Marijo, Otmarja, Stanislava, Ferdinanda in Ido. Mož je delal v Avstriji, v Mariboru pri akumulatorjih Vesna, ter kot vratar v Palomi. Že pri 40 letih so mu odvzeli ¾ želodca. Rodila sta se nama Irena (1961) in Stanislav (1964). Moji vnuki so: Nina in Jernej ter Janja, Mateja in Andrej. Na sliki od leve proti desni so moji pravnuki: Lia in Ela od Mateje, Maša od Janje, Lan in Izak od Nine ter Julijan in Manuel od Andreja.

28. nedelja med letom (10. 10. 2021)

Pogovor z Elizabeto Špindler roj. Novak

Besede iz današnjega evangelija: »Nikogar ni, ki bi zaradi mene in zaradi evangelija zapustil hišo ali brate ali sestre ali mater ali očeta ali otroke ali njive in ne bi zdaj v tem času, skupaj s preganjanji, prejel stokrat toliko hiš, bratov, sester, mater, otrok in njiv, v prihodnjem pa večno življenje.« Veljajo tudi za g. Elizabeto, ki je že pri 4 letih po smrti matere zapustila svoj dom –svoje vse in šla v rejniško družino.

Iz katerega kraja izhajata?

1935 leta sem se rodila v bližini Radenc. Mama Alojzija Novak je tam pokopana, oče Anton Novak pa se je drugič poročil z Nemko »Nano« v Lokavec, kjer je delal v Sektorju. Otroci (Fanika, Matija, Ivan in jaz) smo ob smrti mame zapustili dom. Ker nista imela otrok, je mačeha predlagala očetu: »Zakaj pa najmlajše ne bi vzeli domov?« Pri očetu sem ostala nekaj časa, dokler se mačeha po vojni ni zapila. Pokopali smo jo pri sv. Ani, kjer je pokopan tudi oče. Takrat sem šla k starejši sestri v Maribor delat na vrtnarijo. Od tam sem se zopet vrnila v Slovenske gorice. Zaposlila sem se v Sektorju, ker je delal moj oče.

Kako je izgledalo delo v Sektorju?

To je bilo delo na terenu. Delali smo od 7h do 18h. Zelo smo bili odvisni od vremena. Zaposleni smo bili pretežno domačini. Imeli smo ogromno sadja in vinogradov. Ob pobiranju jabolk smo nabrali za cele vagone gajbic. Imeli smo izjemno veliko površine goric in sadovnjakov, kjer je bilo potrebno: kopati, škropiti, rezati, kositi travo… Po večini je bilo to ročno delo brez strojev. Moja skupina je štela 10 ljudi. V času trgatve in obiranja sadja, so prišli v pomoč še drugi. Naš vodja je bil Jože Rajšp oče od v tem tednu umrlega Antona Rajšpa. 24 let sem delala v Sektorju, potem sem šla do upokojitve v Palomo. Imam 35 let delovne d.

Ustvarili ste si družinsko življenje…

Ponosna sem na sina Brankota in hčerko Marijo. Vesela sem da me je g. Srečko Veršič poročil z Mihaelom Špindlerja (1912-1990). Bil je vdovec. S prvo ženo prav tako Elizabeto ni imel otrok. Branko živi z družino na Tratah. Rodila sta se mu Barbara in Blaž. Marija pa živi z družino blizu mostu v Cmurek z vnukom Domnom in Klavdijo. Januarja je bilo že 21 let kar sem vdova. Mihael je bil pljučni bolnik. Dolgo se je zdravil, na koncu pa tudi umrl v bolnišnici za pljučne bolezni na Pohorju.

Kaj vam je prineslo največ veselja v življenju?

Gotovo so bil to otroci in vse kar je bilo povezano z družino. Včasih sem rada šivala. Danes ne vidim več dobro. Hvaležna sem našemu zdravstvu, da me še ohranjajo pri življenju. Pomislite, trikrat so mi že zamenjali kolk. Ob tolikih operacijah imam precej načet živec, tako da noge več ne čutim dobro. Hitro se spotaknem, ker nogo ne zmorem dvigniti. V veliko oporo mi je dobra soseda Marija Kukovec. Pri njih imam posebej sobo. Lepo skrbijo zame. Kuhajo in perejo mi. Tudi k zdravniku me peljejo, ko je treba. Jaz pa jim malo pomagam, pri nezahtevnem delu. Rada še gor zakurim, rada likam. Dokler mi bo ljubi Bog dal, bom še rada migala in molila.

27. nedelja med letom (3. 10. 2021)

Pogovor z Marijo (Marico) Krajnc roj. Koren

Besede iz današnjega evangelija: »Pustite otroke, naj prihajajo k meni, in ne branite jim, kajti takšnih je Božje kraljestvo,« vlivajo v srce občutek sprejetosti in zaupanja tako malim otrokom kot nam odraslim. Prisluhnimo zgodbi Marice, ki je pri 13 letih izgubila mamo.

Hitro ste morali odrasti …

Mama Marija Koren roj. Rankovec je prišla iz Pohorja in se poročila v Malečnik (vas Matkova) z očetom Alojzem Koren. Rodila sem se prva (1932), za menoj sta bili še sestri Frančiška (1933), Terezija (1935-2019) ter dva brata Štefan (1939) in Tonček (1945). Oče se je tri mesece pred koncem vojne vrnil iz Šlezije. Mama je že celo leto bolehala, ob koncu vojne pa je umrla. Spominjam se je, da je rada veliko molila. Bila je zelo pobožna žena. Oče je delal pri kmetih in skrbel za nas 5 otrok. Pri 15 letih sem že s srpom žela pšenico. Radi so me imeli, jaz pa sem bila vesela, da so mi zaupali in sem smela kot najstarejša iti k tako pomembnemu opravilu. Pri 17 letih sem šla v službo na neko vrtnarijo v Maribor. Tam sem se naučila dobro kuhati tudi bolj izvrstne jedi. Iz vrtnarije sem spet šla delat na kmetijo. Zelo sem se razumela s njihovo hčerko. Tja je prihajal na delo tudi Peter Peršak s katerim sem se leta 1955 poročila.

Se je življenje močno spremenilo s poroko?

Zelo. Posebej ko pridejo otroci. Rodili so se nama štirje otroci. Slavica (1956), Milan (1957), Dragica (1960) in Zvonka (1962). Žal pa nam ni uspelo ostati skupaj. Z otroci sem se umaknila najprej v Jakob, kasneje pa v Sladki Vrh. Svoj prostor pod soncem smo našli pri Niklovih, ki so nam dali stanovanje, hrano in delo. Kristina Nikl je bila zelo sposobna, velikodušna in čuteča žena gostilničarja. Imela je zlate roke za domače in tujce. Imeli so veliko živine, polja, velik vrt in seveda veliko dela. Spominjam se njihovih pohlevnih volov s katerimi sem pogosto orala. Najmlajšo Zvonko sem potrebovala le, da je vole ob koncu vrste obrnila. Z Niklovimi smo se dobro razumeli in še danes sem jim hvaležna za vso podporo družini v tistih prelomnih časih. Tam sem spoznala tudi Ivana Krajnca (1937-2011) in se z njim poročila leta 1972.

Potem sta se še selila…

Od tam smo se preselili v najemniško stanovanje v Sladki Vrh blizu Pojbičeve Angele, ki je bila tudi botra našim otrokom. Službo sem imela v Lovskem domu, katerega gospodar je bil Nekrep Jože. Gostinstvo je tam cvetelo tudi po zaslugi sposobne kelnarce. Lovski dom je bil znan gostom iz vojske, policije, in Tovarne. Direktor Palome Maks Kocbek je pripeljal mnogo poslovnežev. Z menjavo vodstva je dom izgubil goste. Zaposlila sem se v Palomi kot čistilka. Valentin Pohorec me je povabil v kuhinjo, ker sem delala do upokojitve leta 1989. Zelo so me imeli radi. Še vedno slišim, kako so me spraševali: »Marica, kdaj nam boš skuhala ričet? Kdaj bo spet segedin?« Rada sem delala, čeprav je bilo težko delo. Skuhali smo za čez 1000 porcij. Zadnjič sva se selila pri 50 letih, ko naju je Mirko Ferk presenetil s ponudbo, da sem prišla k njegovemu sosedu Jožetu Jauku, ko je zbolel. Takrat tu ni bilo ceste, jaz pa v službo s kolesom. Ferkovi so zelo dobri sosedje. Lokacija hiše je čudovita, pravi božji mir.

26. nedelja med letom - Slomškova nedelja (26. 9. 2021)

Pogovor z Marijo (Marico) Hujdec r. Bajsič (1934)

Ko sem v tem tednu z obiskom presenetil go. Marico, jo najdem za mizo pri večerji. Navdušeno me vpraša: »Ja kje ste pa hodil tako dolgo. Kako, da me bolj pogosto ne obiščete?« Tolažeče jo vprašam jo: »Mama, kako ste?«, pa se mi dobrovoljno smeji in odgovori: »Sem že v luftu… že grem gor… še malo pa bom na onem svetu…«. »Prej bova napisala še vaše dragocene spomine,« ji odvrnem, kakor da je ne bi slišal.

Prosim opišite mi družino iz katere izhajate …

Očetu je bilo ime Peter Bajsič (1909), bil je kmet v Jurijevskem dolu. Mama Jožefa rojena Roškar (1913) je izhajala iz Ročice. Najstarejša sestra Ana (1933) se je letos poslovila. Za menoj sta rojena še brata Franc (1937) in Milica (1943). Pri nas smo redili do 14 glav živine in par konjev. V šolo smo hodili v Jakob. Mamino družino sem dobro poznala: dedka Vincenca Roškar in babico Jožefo roj. Bračko ter teto Valerijo, strica Vincenca in Haneka. Očetova družina je bila večja: dedek Franc Bajsič in babica Ana, ter strici Andre, Avgust, Joško, Peter, Ana, Barbara in Katarina.

Česa se radi spominjate iz otroštva?

Spominjam se svojega obhajila in birme. K obhajilu smo šli peš v Jakob, za birmo je oče vpregel par domačih konjev in smo se peljali z »lojternim vozom«. Da je bilo malo bolj mehko smo si na deske dali deke. Takrat še ni bilo asfaltnih cest. Peš si bil v Mariboru s hitro hojo v dveh urah, mi pa tudi nismo bili dosti prej, smo se pa gosposko peljali: jaz, starejša sestra Ana, starša in boter. Kmalu po tistem je oče prodal konje in raje vozil z vprego volov.

Kje ste spoznali svojega moža Antona?

Na nekem likanju pri Venteju Frideriku. Bil je dobro leto mlajši. Rad je potegnil na harmonike, ni pa hodil igrati z muzikanti. Imel je dve sestri Gizelo in Marijo. Možev oče Jernej Hudec (1910-41) je mlad umrl za tuberkulozo. Tašča Elizabeta Hujdec (1910-2003) roj. Gungl je umrla za rakom na nosu. Poročil naju je g. Erhatič v Jakobskem dolu leta 1961. Slavje smo imeli pri nas doma na domačiji neveste, kot je bilo včasih navada.

In vajina družina …

Prva hčerka je Manica (1960) sedaj poročena Hecl ima sina Jožefa in hčerko Jasmino. Druga je Gizela (1962) poročena Peserl ima sina Brankota in dvojčici Doris in Suzano. Zadnji je Tonček (1965). Ostal je doma poročen z Marjetko rojeno Potočnik, ima hčerko Anjo poročeno z Unger Matejem (pravnuka Teo in Anej), hčerko Andrejo poročeno z Fras Sandijem (pravnukica Nika) ter sina Tomaža. K naši družini spada tudi Zlatko Kosič. 33 let je že, kar je že pri nas. Ko mu je umrla mama Ana Kosič, ga je neuradno k sebi sprejela moja tašča Elizabeta. Navadili smo se drug drugega.

25. nedelja med letom (19. 9. 2021)

Pogovor z zakoncema Kolerič (Leopold in Erna r. Pleteršek)

Danes v evangeliju beremo: »Kdor sprejme enega takih otrok v mojem imenu, mene sprejme; kdor pa mene sprejme, ne sprejme mene, temveč tistega, ki me je poslal.« Ob teh besedah starši pogosto pomislijo na svoje otroke, tudi če so že odrasli. Bolj daleč so otroci od doma, bolj jih skrbi njihova sprejetost v tujih krajih.


Z mislimi ste pogosto pri sinu Brankotu …

Res je. Od vseh novic iz tujine me najbolj zanimajo tiste iz Avstralije. Zlasti iz Sidneya. Tja se je pred 18 leti z družino preselil, ko je sledil kolegu in boljši službi. Njegov najstarejši sin je prišel nazaj. »Slovenija je le Slovenija« pravi. To se res ne da pozabiti. Želim si, da se tudi sin čim prej vrne, če ne prej, ko se upokoji, kakor sam pravi. Nazadnje je pripovedoval, da v Avstraliji kontrolo nad virusom ne izvaja policija, pač pa vojska. Država je docela popolnoma zaprta. Vanjo skoraj ni mogoče vstopiti ali izstopiti.

Se je tudi vaša družina selila?

Ne, nismo se selili. Tudi potovali nismo veliko. Oče Dominik 1914-1973 je bil strojnik v Sladkem Vrhu. Živeli smo v bloku. Mama Frančiška 1911-1997 je bila doma s štirimi otroki. Najstarejši brat Dominik je bil rojen 1936. Čez dve leti sem bila jaz, čez tri leta brat Fredi in čez osem let še sestra Inga. Z bratom Dominikom sva se hitro zaposlila, ker ni bilo možnosti za izbiro poklica.

Razmeroma hitro sta se tudi poročila …

Ja tisti čas smo vsi pohiteli. V Palomi sem srečala moža Leopolda. Leta 1959 sva se poročila in kmalu zibala prvega sina Brankota, čez štiri leta še sina Mirana in še čez štiri leta hčerko Metko. Za razliko od mene so se vsi otroci izučili v poklicu, ki so si ga sami izbrali. Ko so bili najini otroci najstniki, je pri 43 letih v prometni nesreči umrl brat Dominiki. Za seboj je zapustil ženo s štirimi otroki. Groza te nesreče me še danes spremlja. Zaradi nje je sinova oddaljenost tako boleča.

Se spominjate slovesa svojih staršev?

Smrt očeta Dominika je prišla iznenada pri njegovih 59 letih. Mamo Frančiško je zadela kap. Leto dni je ležala. Zanjo je lepo skrbel brat Fredi. Umrla je v lepi starosti pri 86 letih.

Kje najdete moč za vsakdanje življenje?

V veliko spodbudo so mi obiski mojih otrok in vnukov. Ob nedeljah radi pridejo. Pogosto mi pravijo: »Mama tvoja kuhinja je pač tvoja kuhinja, srečni smo, da te imamo!« Zelo sem vesela njihovih obiskov. Takrat najlaže pozabim na svoje bolečine in nemoč. Za seboj imam dve težki operaciji. Enkrat so mi menjali kolk, drugič so mi vstavili ploščice v hrbtenico. Noge me ne nesejo, kot bi mogle. A jaz moram iti za soncem. Sonce sije še naprej tudi ko dežuje in ga ne vidimo. To močno verujem. Verujem v ljubega Boga in Božjo mater Marijo. Ko sem nemočna ob zahtevni skrbi za moža se umirim le ob Jezusu na križu.

Moževa družina je kratko opisana v pogovoru z njegovo sedaj pokojno sestro Marijo Majhenič rojeno Kolarič.


24. nedelja med letom (12. 9. 2021)

Pogovor z Marijo Ferlinc r. Žnuderl

Jezus pravi: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem. Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč. Vse mi je izročil moj Oče in nihče ne pozna Sina, razen Očeta, in nihče ne pozna Očeta, razen Sina in tistega, komur hoče Sin razodeti. Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.«. (Mt 11, 25- 30) Nikjer na Velki nisem zaslutil takega miru in pokoja, kakor v srcu leta 1933 rojene Marije.

Kako bi opisali svojo družino?

Očeta so klicali Fenštrov Fric, ime mu je bilo Friderik, doma je bil iz Jurija, tam je tudi pokopan. Mama Žnuderl Frančiška je bila iz Sp. Velke. Pri nas doma so bili trojni otroci. V taki situaciji nikoli ne veš, če si prav doma, ker je družina razbita. Moj pravi brat je bil najstarejši, umrl je kot otrok. Bila sem še 'preputava', da bi si zapomnila njegovega imena. Potem sem bila jaz. Oče je kmalu šel, tako je pač bilo, če ni bilo za skupaj. Za menoj so se rodile še Anja, Ivan (Anza) in Jože. Moja krstna in birmanska botra je bila Marjana Rajzman, pri nas je bila v rejništvu, dobro smo se razumeli. Moliti me je učila babica Malika, mamina mama. Učila se nisem, vedno so me tiščali delat, pa je vse iz glave padlo, kar bi moglo v glavi ostati. Veselic ni bilo toliko. K maši sem rada šla, a so nas otroke vedno opozarjali. »Če ne boste dovolj hitro prišli domov od maše, ne boste dobili obeda.« To pridigo sem pogosto poslušala. Doma so bili strogi.

In vaša mladost?

Mlada sem šla od doma za deklo v Jakobski dol. Mogla sem bogat, če sem hotela dobit dinarje. Delala sem na vrtu, na njivi, v hlevu,... Gospodinja me je hotela imeti v kuhinji, da sem z njo gospodinjila. 'Prinesi to, odnesi to, idi po drva, idi po vodo…' Vedno so me gnali. Gospodinja je bila debela in 'šorf' jaz pa suha in tiha, pa sva dobro skupaj shajali.

Ustvarili ste si družino …

Poročila sem Alojza Ferlinc iz Partinja. Mož je delal doma. Ni hodil v službo. Sin Stanko se nama je rodil 1963 leta. Sinu sem rekla: »Naredi šolo, da boš na boljšem stolu sedel kot jaz.« Ubogal me je, ima dva pridna otroka Benjamina 28 let in Anjo 21 let.

Kako živite sama v hiši?

Jaz moram imeti mačko, da se potolažim, ko sem sama. Sin zelo lepo skrbi zame. Vsaki dan pride in me obišče. Vse, kar potrebujem, mi prinese. Nič mi ne manjka, z malim sem hitro zadovoljna. Vesela sem toplih sončnih dni kot je danes. Sosedi so tudi zelo dobri, vredu se razumemo, čeprav nismo veliko skupaj. Sedaj na stare dni sem našla svoj mir, sedaj ko ne bom več dolgo. Z glavo imam težave, boli me. Posebej uho, enkrat levo, enkrat desno. Nekaj mora biti, sicer ne moreš 'hin' biti. 'Sedaj so malo pozabili umirat, preje pa so bolj flajsig umirali. Pravijo, da se boleje droč hitro širi, morda bo tokrat še mene vzelo. Na vse sem pripravljena.'

23. nedelja med letom (5. 9. 2021)

Pogovor z Martino Šlebinger r. Žižek

V minulem tednu je v prvi razred devetletke v Sladkem vrhu vstopilo 19 otrok in na Velki rekordnih 12 otrok. Nekoč, ko še v Sladkem vrhu sploh ni bilo šole, so otroci hodili v šolo na Velko in v Vranji vrh, je le-ta trajala samo 5 let, vanjo pa je skupaj vstopalo do 5 krat več otrok.



Vaši spomini na šolo?

Do šole sem imela 15 minut. Živeli smo pod cerkvijo. Danes ni več nobene sledi od naše hiše, ki je zravnana z zemljo. Tudi nobene poti ni več tja. S pet let starejšo sestro Roziko (1930) sva skupaj hodili samo eno leto, saj je takrat šola trajala samo pet let. Spominjam se, da sem hodila tudi v nemške šole. Moje otroštvo je bilo težko, ker sva bili dve punci pogosto primorani poprijeti za vsako tudi moško delo.

Mladi ste se poročili…

Pri 22 letih, leta 1957, sem poročila Franca Šlebingerja, mizarja iz Sv. Ane na Ščavnici. Po poroki sva začela graditi, pa se je teren plazil, da sva bila prisiljena spremeniti prvotno lokacijo. Preselila sva se sem na Zgornjo velko 131. Najprej sva si postavila uto in nato nadaljevala s hišo. Tudi tu so bile preizkušnje. Leta 1960 je razsajala griža, za katero je zbolela dve leti stara Martina in novorojenka Marija (sedaj živi ob Selnici ob Dravi). Mlajša je bolezen prebolela, starejša pa ji je podlegla. Potolažila sva se ob tretji hčeri Olgi (poznajo jo kot šiviljo). Čez sedem let se nama je rodila še hči Milena, ki živi pri meni. Tri leta za njo je prišel še težko pričakovani sin Franc.

Razlika med vašim in otroštvom pravnukov je velika…

Ja, veliko večja kot med mojim in otroštvom mojih staršev. Oče Janez Žižek (1898 1970), doma iz Ščavnice in mama Zofija Žižek roj. Štradner (1894 1968) sta se tudi živela izključno od zemlje. Tudi moj mož ni bil nikoli zaposlen. Delal je po terenu 'rušte' in drugo. Vseeno pa čutim, da imam pridne naslednike. Lepo se razumemo. Skrbni so. Ne znajo orati s kravami, kot sem to počela jaz, so pa zelo delovni. Vesela sem, da se znajo družiti in veseliti. Vnuka Aleš in Damijan skupaj z Denisom (možem od vnukice Janje) so pravi muzikanti. Ko igrajo v kleti mi naredijo 'kratki čas'. Glasba je vedno lepa, prežene mi tiste težke spomine na slovo mojih staršev in lani mojega moža Franca. Ob koncu njegovega življenja, ga je doletela huda oblika demence. Vse se je dalo z njim dogovoriti, ob večerih in ponoči pa je bil zelo nemiren. Pogosto je hodil okrog po Velki popolnoma izgubljen. Morali smo ga dati v dom v Lenart. Slovo mojih staršev je bilo res slikovito. Takrat še ni bilo poslovilnih vežic. Pokojne smo položili na 'por' okrašene s cvetjem. Krsto so prinesli šele 'trogarji', sosedje, ki so se menjavali na poti do cerkve. Mama je počivala na 'porah' v stari hiši, ki je ni več, oče pa že tu kjer smo sedaj. Takrat se je molilo vsak večer.

Še vedno ste aktivni…

Vsaki dan prehodim kak kilometer. Rada grem na zrak. Usedem se na hojco, postavim se na sonce, rada luščim fižov, vesela sem obiskov. Še sem v kontaktu z Bregovo Marijo, Angelo Pojbič in drugimi. Seveda mi največ pomenijo vnuku in pravnuka Tilen in Leon (najmlajši na sliki z menoj).

22. nedelja med letom (29. 8. 2021)

Pogovor z Alojzem Breznikom

Te dni mediji poročajo o evakuaciji Afganistana, ki tone v državljansko vojno. Naj bo kriza vojaška ali ekonomska, vedno so največje žrtve otroci. A prav ta najbolj ranljiva populacija nosi v sebi največ moči, ki se zoperstavlja nasilju, sovraštvu in pomanjkanju. Zgodba g. Alojza o ustvarjanju družine, med tem ko je moral svojo tako rano zapustiti, je sveta zgodba vredna branja in premišljevanja.


Kako bi opisali svoje otroštvo?

Rojen sem leta 1934 na Žitencah, sosedje smo bili s klobasejevimi. Oče Jakob Martin Breznik je bil kmetovalec. Z mojo mamo Kristino rojeno Muršec iz Malne, sta se poročila okoli leta 1929. Najprej se je rodil brat Jože leta 1930, čez dve leti brat Martin. Njega je ob nesreči ubila kobila pri 4 letih. Štiri leta za menoj se je rodila sestra Mimika, od mene deset let mlajši je brat Martin, predzadnja je sestra Štefka. Ker smo bili revni, smo razen najstarejšega brata vsi šli od hiše. Kmetija se je kasneje prodala, živeti pa so šli v sp. Gasteraj. Mene so s štirimi meseci dali mamini sestri Genovefi k sv. Ani. Tam je bila večja posest, s kravami, voli in konji, kjer sem delal družbo sestrični Genovefi in bratrancema. Tu sem živel do svojega 18 leta. Svojo družino sem malo poznal. Spominjam se očetovega brata Dominika in tete Nanike, ki se je poročila z Majceničem.

Kako ste si ustvarili družino?

Že kot učenec osnovne šole sem pogosto pomagal Viktorju Pohorcu pri pokrivanju streh s slamo ali pri kolinah, saj je bil znan kot dober 'kolinšek' – mesar. Viktor je živel pri sv. Ani blizu nas. Bil pa je stric Marjani Pohorec (1927). Poznanstvo z Marjano ali Aniko, kot so jo klicali njeni domači, je preraslo v ljubezen. Poročila sva se 16. aprila 1952. Od 1954 do 1956 sem služil vojsko kot graničar na albanski meji. Po vojaščini smo še nekaj časa živeli pri Pohorčevih potem pa sva šla za tri leta živet v šolski blok na Vranji vrh. Žena je v šoli kurila, kuhala in drugo. 2. Maja 1962 sva prišli sem v Svečane s petimi otroki: Anico 1952, Jožetom 1954, Katico 1956, Vido 1957 in Srečkotom 1960. To malo hiško sem kupil od Dolinšek Hancija, on pa je šel živeti k teti. Tu sem še prejel sina Stankota 1963 in hčerko Ireno 1965. Ob tako veliki družini, žena ni bila več zaposlena, ampak je ostala doma.

Kako ste lahko preživeli tako veliko družino?

Moja služba je bila strežba zidarjem. Gradili in obnavljali smo v Palomi ter širše. Nekaj let sem bil zaposlen na žičnici, kjer smo tovorili celulozo, les in papir do Šentilja. Potem sem bil spet v proizvodnji na previjalnem stroju. Upokojil sem se pri 55 letih s 35 leti delovne dobe. Živeli smo skromno in preprosto. Nisem si mogel privoščiti avta, imel pa sem motor, s katerim sem imel prometno nesrečo, njene posledice še danes čutim. Kljub temu smo živeli srečno in zadovoljno življenje. Ponosen sem na otroke in vnuke. Moja žena je bila zelo nezahtevna. Umrla je pri 86 letih. Ni mogla več jesti in piti. Bil sem pri njej. Tisto jutro si še nisem mislil, da bo odšla. Dal sem ji še roko. Srečen sem, da sem bil takrat z njo in da je umrla doma, kot si je to želela.

21. nedelja med letom (22. 8. 2021)

Pogovor z Veroniko Drofenik r. Stožer

V času, ko nas pretresajo novice iz Afganistana, kjer se svoboda žen in deklet premika v nepojmljivo preteklost, je zanimivo prisluhniti zgodbam naših babic, ki jim v mladosti tudi ni bilo prizaneseno. Eno takih zgodb pripoveduje ga. Veronika.

Ste v mladosti čutili, da bi bili kot dekle manj vredna?

Pri nas doma v Jarenini smo bili kot viničarji vsi manj vredni. Edino pred Bogom sem se čutila spoštovano. Mama Antonija in ata Viktor sta oba hodila dninit, da sta nas štiri otroke preživela. Rodila sem se na Genovefo leta 1944. Babica je predlagala to ime, pa jo je mama zavrnila: »Fefa, pa že ne bo. Naj bo Veronika«. Od otroštva se bežno spominjam sorodnikov in krstno ter birmansko botro Antonijo Fras. Kot najstarejša sem se morala znajti in postoriti vse, kar so nam starši prejšnji dan naročili. S 13. leti so me poslali za deklo na Sp. Hlapje k Razmanovim, ti so me pri 16 letih posvojili, da so se starši izognili plačevanju zavarovanja. Tam sem 'fejst garala'. Tudi brata Franc (1946) in Viktor (1949) sta šla služit, na Pohorje in v Ormož. Edino najmlajša sestra Tončka (1953) je lahko ostala doma. To je bil čisto drugi čas. Starši nas niso nikoli 'carkljali', kot to počno starši danes, ko s 'carkljanjem' svoje otroke skoraj pojedo. Namesto 'carkljanja' smo prejeli delovne navade. Delo, sem lahko sprejela, nisem pa mogla sprejeti, da so mi vsakega branili. Nikoli me niso pustili od hiše na ples ali veselico. Pri 34 letih sem enostavno zbežala od 'doma'.

Za tako dejanje ste potrebovali pogum!

Ljubezen zaupa. Jože Drofernik (1952 - 2004) je bil 8 let mlajši od mene. Tudi v njegovi družini sta starejši sestri zgodaj šli od doma, (Irena danes živi v Ljubljani, Štefka v Italiji). Mama Antonija mu je hitro umrla, oče Štefan se je drugič poročil z Ivanko in imel še štiri otroke (Franca, Štefana, Bojana in Mirana). Kratko sva živela na njegovem domu, poročila sva se 1978 in šla živet drugam. Ob poroki so moji posvojitelji posvojili še Srečkota. Kot fant je podedoval kmetijo, meni pa niso ničesar dali. Pri zapuščinski razpravi nisem ničesar zahtevala, čeprav sem imela pravico. Tako sem bila pač vzgojena in tudi sedaj ničesar ne pogrešam. Brez spora smo si še danes dobri, kot takrat.

Kaj je prineslo stabilnost v vajino družino?

Služba v Palomi nama je pomenila največ. Spominjam se, da sva se še z motorjem v snegu in dežju vozila do avtobusne postaje v Vučji jami. Pogosto sem občudovala domačijo Pivec in molila: »O ko bi lahko bila doma tukaj, kako manj bi se mučila.« In Bog me je uslišal. Marica in Jože sta naju z družino za 10 let vzela k sebi. Ko sva kupila stanovanje v Sladkem vrhu sva se zelo težko ločila od dežele. Vsak vikend sva se vračala k njima in jima pomagala. Življenja v bloku se nisva nikoli prav navadila. Še po moževi smrti sem redno peš hodila k njima. Sedaj po kapi pride Jože ob sobotah z avtom po mene, da jima delam družbo, ker za delo nisem več kot nekoč.

Z možem sta si ustvarila družino …

Tisto leto po poroki se nama je rodila Andreja, čez dve leti pa še mlajša Petra. Takrat sva že živela pri Marici in Jožetu Pivec. Vesela in ponosna sem nanju, da sta si ustvarili družini in rodila vsaka po tri otroke. Družina je zame največje premoženje. Andreja je še pred kratkim krstila hčerko Luno, poleg nje pa ima sina Petja in hčerko Marušo. Petra pa Patrika, Aneja in Lucijo.

Sosedje vas vidijo, da radi hodite na sprehode …

Leta 2013 me je zadela kap. Vzela mi je spomin. Morala sem spremeniti način življenja. Hvala Bogu, da ni bilo še hujše. Še vedno se lahko gibljem. Zato grem rada zjutraj in zvečer na sprehod, ko še ni prevroče. Zime se bojim, da ne bi padla na ledu. Zelo rada grem k maši. Včasih je vozil na Velko delavski avtobus tudi ob nedeljah. Ko je nehal sem se pridružila Lorberjevi Mimiki, ki me redno vozi k maši. Zelo sem ji hvaležna, da me spravi med ljudi.

20. nedelja med letom (15. 8. 2021)

Pogovor z JOŽETOM KRANERJEM

Naselje Šomat s svojim 225 ha daje prebivališče 191 ljudem. Nekoč je bil pri vsaki hiši še hlev, v hlevu pa govedo. Danes pa, verjeli ali ne, celo naselje premore samo eno manjšo kmetijo z ducat govedi. Kmetija z nekaj telic, krav in bikov ne more preživljati gospodarja. A nesreča ob telitvi pri kateri pogineta tele in krava resno ogrozita smisel truda vloženega v kmetijstvo.

Kako to, da vztrajate pri kmečkem delu na domačiji?

O tem se nisem nikoli spraševal. Rojen v Jakobu v družini štirih otrok vztrajnost nikoli ni bila pod vprašajem. Oče Anton Kraner (1910 - 1943) je umrl, ko sem bil star 5 let. Živeli smo na karte. Tam smo prejeli hrane za 14 dni, vse drugo je bilo potrebno zaslužiti, pa čeprav smo bili otroci – sirote. Mama me je zgodaj dala služit v Jarenino, kjer sem 7 let spal v štali. Prvo leto šole sem bil odličen, drugo leto ne več, ker sem bil dovolj velik za pašo krav, s katerimi sem moral še pred šolo opravit. Večji sem bil, bolj so me potrebovali pri delu in manj so me pustili v šolo. 53 leta sem bežal iz Jarenine, še se spominjam takratnega snega. S 14-imi leti sem šel v sladkogorsko tovarno, kjer so me odpustili, ker še nisem bil zmožen nočnih izmen. Potem sem šel na cestno podjetje v Maribor, kjer sem bil strežač pri zidarjih. Kupil sem si kolo, ki pa mi ga stroga mama ni dovolila uporabljati v deževnem vremenu. S 16 letom sem se zaposlil v Ceršaku. Tu sem delal 10 let, dokler me niso silili v partijo. Takrat sem se raje odločil za delo mesarja pri Niklu. Upokojitev sem dočakal v mesnici v Avstriji. Sedaj je že 12 let od ženine smrti leta 2009. Zadela jo je kap. Tri mesece je bila v komi, ko je prišla domov je po čudežu začela jesti in ponovno govoriti. Tri leta smo ji stregli v postelji. Ob vsem tem me razumete, da se nikoli ne sprašujem ali bi še vztrajal pri kmečkem delu ali ne. Kmečko delo zame ni vprašanje dobička, koristi, ugodnosti. Delam tudi če je izguba. Iz dela rastem, vse mi je dalo, za vse sem mu hvaležen. Tega velik kmet ali mestni človek ne razumeta! Ko ne bom mogel več, se bom ulegel in zadovoljen zaspal.

So bili taki tudi vaši predniki?

Težko govorim o njih. Gotovo niso bili mehkužni. Oče je bil cimermanski mojster, muzikant, umrl je za tuberkolozo. Mama Bernarda Kraner roj. Dajčman (1910 – 86) je rodila štiri otroke: (Franca 1935 - 2004, mene 1938, Julijano 1940 – 2012 in Antona 1943 - 1950). Žena Ema roj. Zemljič je edina preživela otroštvo od šestih otrok mame Julijane roj. Padovnik in očeta Franca Zemljiča. Spoznala sva se, ko sem delal pri Niklu. Zagledala sva se in se v treh mesecih poročila. Rodili so se nama štirje otroci. Andrej 1969, Ema 1969, Srečko 1973, Metka 1975.

Vas je kaj v življenju še posebej utrdilo?

Mladim fantom danes manjka služenje vojaškega roka. Jaz sem vojsko služil dve leti na treh mrestih. Najprej tri mesece v Karlovcu. Sledila je prekomanda v Srbijo v Zaječar ob Romunsko mejo. Spominjam se, da smo se stepli, ker nisem dovolil, da bi me nek mlajši vodnik zafrkaval. Kazensko sem dobil mesec zapora. Končno so me premestili v Kragujevac. Ohranil sem ponos.

19. nedelja med letom (8. 8. 2021)

Pogovor z MARIJO Mihelič r. Sernec

Zgodba Marije Snežne je povezana z zakonskim parom z velikim srcem a brez svojih otrok. Hrepenenje po družini sta zakonca visokega družbenega statusa patricijev po nenavadnih sanjah preusmerila v hrepenenje po občestvu, ki raste iz Marijinega svetišča. Obema se je ponoči sanjal nenapovedljiv dogodek, kako papež Liberius na mehak sneg riše temelje nove cerkve posvečene Mariji. Sanje bi se že davno pozabile, če se ne bi uresničile naslednji dan, 5. avgusta leta 352, na Eskvilinu enem od sedmih rimskih gričev. V življenju Marije Mihelič, ki bo gladko dočakala 100 let, se zrcali podobna zgodba. Z možem Francem Miheličem je gradila občestvo s šestimi rejenci.


Kako ste se vi odločili za poslanstvo rejniške družine?

Deloma je k temu pripomogla moja lastna življenjska izkušnja. Oče Lovrenc Sernec mi je umrl že pred mojim rojstvom leta 1926. Mama Marija Sernec r. Ornik se je še enkrat poročila z Lojzem Veršičem, skupaj sta vzgojila petero otrok: Juliko (pri 21 letih je umrla na porodu), Petra, Lojza, Pepa in mene najmlajšo. Starša sta bila viničarja. Delala sta pri kmetih, ko so se ju naveličali, sta morala iti. A kljub temu sta našla dobre ljudi, streho nad glavo, čas za molitev in dobro vzgojo. Zgled maminega življenja me je vodil. Po poroki z Francem Miheličem ni bilo otrok. Ljubezen sva dala rejencem: Dušanu, Slaveku, Milanu, Nataši, Miri in Slavici.

Kako ste sprejeli dejstvo, da niste imeli svojih otrok?

Nič nisem komplicirala. 'Kaj je človek na tem svetu, nič!' Vesela sem bila, da sem imela dobrega moža. Skupaj sva 11-im otrokom botra. Med drugimi tudi Miranu Sernecu, ki z družino lepo skrbi zame v moji starosti.

Čeprav nisva imela svojih otrok, je bilo pri nas veliko otroškega veselja in joka. V naši hiši smo veliko plesali. Vsakič, ko so 'pobarji' šli v vojsko, se je pri nas plesalo. Kako veselo je šele bilo, ko so prišli nazaj! In ob porokah. Imeli smo srečo, najstarejši rejenec Dušan Kodrič je muzikant.

Dosegli ste spoštljivo starost, imate kak recept?

Dolgo že 'fretam po ogredu' in že dolgo živim. Še vedno krompir okopljem, fižol nasadim, skrbim za kokoši, … 'Pridn bit in molit' ali pa 'slabo jest, ne dobro'! Rada pojem, še ponoči. Rada govorim po telefonu. Včasih smo pozimi igrali karte. Malo imamo v rodu, da dolgo živimo. Moj dedek je dočakal 99 let. Moja mama je umrla zelo lepe smrti, pojedla je nekaj juhe, se ulegla in zaspala. Kakor ti je dano. Moj mož je umrl v delovni nezgodi star 59 let leta 1989. Močno poškodovan je trpel še 7 tednov v bolnici, potem pa umrl.

Kateri so vaši najlepši spomini?

Moj očim Lojz je imel skrb za krašenje cerkve. S konjem je peljal rože za veliko noč in za snežničino. Takrat smo pletli vence iz žingerla in vanje spletali še 'fajgl' okenske rože, ki lepo cvetijo in dišijo.

Rada sem štrikala, kuhala in pekla. Čudoviti spomini so na mojega moža cimernama, ki je znal vse narediti. Pri Milanu sva spodaj vse zgradila, potem pa še tu kupila in dozidala. Lepo je bilo hoditi peš k maši. Ni bilo več kot 20 min, pridružili smo se sosedom, …

18. nedelja med letom (1. 8. 2021)

Pogovor z VAKE Olgo r. Savec

Ste vedeli, da je na Velki včasih obstajala gledališka skupina? Sposobni so bili uprizoriti znane igre kot je Miklova Zala, Veriga, Prevara,… Vede ali ne, družbeno-kulturno življenje ljudi vedno zaznamuje. Razširi jim obzorje, razvije jim komunikacijo in jih obogati v doživljanju življenja. Ga. Olga se je v predstave tako vživela, da je svoji hčeri edinki izbrala ime »Lonka«, po prikupni deklici iz gledališke igre.


Je pri vas bilo vedno tako družabno?

S sosedi že leta in leta skupaj pijemo kavo. Ne znam si predstavljati, kako bi jo drugače pila. Moj mož Ivan (1931-2012) je bil zelo družaben. Pri vsakem delu je bilo veselo, še najbolj pa ob trgatvi, ko se je 'prešalo, pelo, pilo in plesalo'. Izhajal je iz družine 12 otrok (Katika, Ivan, Drago, Ida in Erna dvojčici, Anica in Jerica dvojčici, Silva in Stanko dvojčka, Mirko, Emica, Marija). Oče Slavko mu je umrl pri njegovih 17 letih in kot najstarejši sin je nehote prevzel njegovo vlogo. Mami Emi rojeni Bračko je bil v veliko pomoč. Zjutraj pred službo je skuhal 5 literski lonec žgancev, šel v službo v mlin na Trate, po službi pa kosilo in na delo v Božičev kamnolom. Spoznala sva se 1954 pri gledaliških igrah. Bil je moj soplesalec. Poleg izjemne delavnosti in angažiranosti je našel čas tudi za petje v cerkvenem in posvetnem zboru. Ob 100 letnici Palome so vadili pesem Žabe. Od takrat se je pri nas doma vedno slišalo reglanje.

Ste tudi vi iz številne družine?

Mi smo bili štirje otroci. Tri leta starejša sestra Ema (1931-2019) poročeno Fifold, štiri leta mlajša sestra Vera (živi v Avstriji) in osem let mlajši brata Franc (pri 18 letih je prebežal v Köln).

Oče Franc Savec (1909-), po poklicu mizar, je izhajal iz nemške družine, tudi učil se je v Avstriji. Njegova starša Rozalija Savec roj. Švinger in Mihael Savec sta doživela vse najhujše povojne strahote. Mihaela so odpeljali v Begunje, kmalu je umrl... Očetova sestra Marija poročena Grah je bila izseljena po vojni v Avstrijo. Engelbert je šel v Avstralijo. Štefanija se je poročila s Polancem. Moja mama Sofija rojena Kramberger (1912-) je bila najmlajša v družini štirih otrok (Slavko, Štefanija in Ivanka). Babica Ivana roj. Vavpotič je bila šivilja. Pri njej sem vzljubila to delo. Dedek Jakob je bil ubit na Rajšpovi gomili, ko je imela mama 7 let.

Moja starša sta se spoznala tovarni. On ni razumel slovensko, ona pa ne nemško. Leta 1941 sta se poročila. Kot družina smo se veliko selili. Ob okupaciji smo živeli na Hütlerjevem, ki so bili izseljeni. Potem smo se preselili k mamini sestri, zatem k maminemu stricu …

In vajina družina…

Ob rojstvu hčere Lonke marca 1956 je zapadel sneg in mož Ivan je zapregel sani z Junci do Ahmana, tam je bila Šumandlova babica. Potem sva bili še 7 dni v bolnici v Mariboru. Novembra tistega leta sva se poročila. V službo nisem hodila, sem pa dosti delala pri delu sestri Veri v Avstriji. Vesela sem obiskov vnuka Damjana, njegove Anite, vnukinje Violete, njenega Mirana, ter njunih sinov Reneja in Klemena. Letos so bili posebej pridni pri prenovi kopalnice. V nepredstavljivo pomoč so nama pri vsakih kolinah in spravilu drv za zimo. Še je veselo, a moža Ivana resnično zelo pogrešam.

17. nedelja med letom

Pogovor z Maksom KOCBEK

Med drugim in tretjim valom pandemije me je nepričakovano obiskal g. Maks. Takoj sva poklicala nekaj ljudi za katere sem slišal, da so g. Kocbeka spoštovali. Res ni bilo težko, saj je najbolj priljubljeni direktor Palome, ki ga pozna in spoštuje tudi novi lastnik g. Milan Filo. Vesela narava izkušenega človeka mi je močno načela radovednost. Slednjič sem ga obiskal.


Otroštvo,… kak prisrčni spomin na starše…

Oče je mamo Marijo klical z dvema imenoma. Če sta se dobro razumela ji je rekel »Miiimiii«, če je bila med njima napetost, ji je rekel kar »Mima!«. Mama je bila zelo stroga in s sestro Anico sva takoj vedela kako je vzdušje, ali se sme še kaj po svoje ali ne.

Starša sta bila prvotno najemnika pri sv. Ani, leta 1928 pa sta kupila današnjo 'Snežinko' pri Mariji Snežni. Čez leto dni se je rodila sestra, čez še štiri leta pa jaz. Nekaj razredov nemške osnovne šole sem obiskoval pri Mariji Snežni, dve leti pa v Grazu v Avstriji pri mamini sestri Anici.

Župnik Veršič me je sicer vedno kregal, ker so naše krave hodile v njegov vinograd, imel me je pa zelo rad kot ministranta. Vsaj trikrat na teden je bil pri nas in s starši se je zelo dobro razumel. Takrat je bil v Cerkvi še red. Točno se je vedelo, kdo sedi v prvi klopi in kdo drugje. In mularija, ki je takrat še hotela plezati čim bližje oltarju, je dala dušo bogoslužju.

Kam vas je vodila pot v mladosti?

Iz Marije Snežne sem šel na mamino domačijo Baumanovih k Sv. Juriju v SG od koder sem hodil v šolo v Lenart. Poslali so me na študij strojništva v Ljubljano, pa sem od tam zbežal v Maribor in kot TAM-ov štipendist zaključil študij strojništva. Moj oče je bil Mariborčan. Štiri leta sem še delal v tovarni potem sem se vrnil domov. Mama je hotela, da živim nasproti župnišča, kjer smo imeli hišo namenjeno gostom. Vedel sem, da si me želi kot prevzemnika gostilne, trgovine in pekarne. Jaz pa sem delo našel v Sladkem Vrhu in želel biti blizu službe.

Tovarna je bila takrat precej drugačna…

Ob mojem prihodu je zaposlovala samo 130 ljudi. Pred tem je oblast še poskušala zapreti tovarno, ker je bila preveč blizu meje, pa jim ni uspelo. Bil sem že tehnični vodja, ko smo izbirali ime tovarni. »Paloma« je beseda, ki je lahko izgovorljiva v večini evropskih jezikih. V Kölnu smo kupovali neki stroj, ko sem prebral podatek, da prebivalec Nemčije in Avstrije v povprečju letno porabi od 3 do 4 kg higienskega papirja, v Jugoslaviji pa samo 250 g. Moj predlog izdelovanja higienskega papirja je sprva doživel močno nasprotovanje, a se je hitro omehčalo. Po celi Jugoslaviji je zanimanje za naše izdelke presegalo našo proizvodnjo. Podjetje je bilo gonilna gospodarska sila v regiji. Kmalu je 1200 zaposlenim nudilo, za tisti čas res dostojanstvene plače, hkrati pa je v kraju sponzorsko podpiralo vsa društva, omogočilo vzdrževanje cest, bazena in drugo.

Po 18 letih vodenja tovarne, so mi našteli 32 točk, ki niso bile nič drugega kot očitki ljubosumnosti enopartijskega sistema. Nikoli nisem podpisal odpustnice za 'faloterje' zaposlenih. Verjel sem, da se še za tako velikega falota v 'fabriki' lahko najde primerna služba. Za menoj so si direktorji menjali stolčke v zelo kratkem času. Neodgovorna nestabilnost je resno ogrozila delovanje in ugled podjetja, dokler ga ni rešil tuji lastnik.

Še beseda o vašem zasebnem življenju…

Kmalu po odslovitvi so me hoteli nazaj. Svoj mir sem našel v hčerinskem podjetju v Celovcu, kjer smo Palomi za dobavljene proizvode kupovali rezervne dele in drugo, česar ni bilo mogoče najti na domačem trgu. V ključnem času osamosvojitve Slovenije sem lahko Palomi pomagal preusmeritev na tuje trge. Od 1995 sem upokojen. V veliko zadovoljstvo mi je moja družina. Z ženo Elizabeto imava tri otroke Borut živi v Svečanah, Janez v Šentilju, Matjaž v Radgoni. Pred 10 leti mi je umrla žena v starosti 77 let. Vesel sem družin svojih sinov in njihovih otrok.

16. nedelja med letom

Pogovor z zakoncema POLANEC (Frančekom in Haniko roj. Pohorec)

Če babica nosi vnukinjo štuporamo, bi še kdo pomislil, 'glej kako se imata radi' ali 'glej kako jo razvaja'. Če pa to počne prababica, se vprašaš čigava pa je. In če rečejo: »Pohorčeva«, se na Velki s spoštovanjem spominjajo ene največjih družin, katere mama je na svet povila 18 otrok.

Se spominjate, ko so vas nosili štuporamo?

Mama me je bolj malo, saj nas je bilo veliko. Prej bi rekla so me nosili starejši bratje in sestre. Babica je umrla pri 24 letih za pljučnico in za seboj pustila 4 male otroke. Med njimi je bila moja mama Ivana najstarejša (1907). Teta Lojzka je bila po drugi svetovni izseljena v Avstrijo, mlajši Gustl je nesrečno umrl ob igri s pištolo za svinje. Najmlajši stric Mihec si ni ustvaril družine.

Bolj kot igre se spominjam svetovne vojne. Gorečega letala, ki je bilo sestreljeno. Spominjam se, ko je k nam prišel partizan, ki že teden dni ni spal. Na mizo je položil 4 granate in zagrozil, da bo hišo spustil v zrak, če ga izdamo. Malo po tem so v hišo vstopili štirje nemci. Živo mi je v spominu, da so se jim črni škornji čudežno svetili in sem se v njih gledala kot v zrcalo. Nemec me je priliznjeno vzel v naročje in me vprašal za partizanom. Ravno, ko sem mu pritrdila, je v sobo vstopila mama. Iz njenega obraza sem zaznala, da nisem prav povedala. Preusmerila sem pogovor na zdravnika, katerega kolesarska sled se je še videla v pesku. Nemci so mu sledili, partizan pa je z menoj zaplesal in vpil: »Ti si prava pratizanka!«

Spominjam se, ko je starejši brat David odhajal v vojsko in sem za njim jokala. »Ti moj mali Penkerle, ne joči!« mi je rekel ljubkovalno. Nikoli več ga nismo videli. Umrl je nekje med bombardiranja Monte Casina v Italiji.

Lahko naštejete vaše brate in sestre?

Najstarejša je Justa (1923-2013). Drugi je David. Sledi Anka, ki je imela 7 otrok. Sledi Micka, ki je veliko časa živela v Bosni in tam doživela tudi grozote zadnje vojne. Peti je Tonček, ki je pri sedmih letih umrl za davico. Tudi Haniko je vzela ta bolezen. Potem še en Tonček, oče Petkove Irene. Osma je Trezika. Deveti je Rudi, deseti je Jože. Enajsto in dvanajsto so spet poimenovali Hanika a sta obe umrli. Končno sem četrta Hanika preživela otroštvo. Štirinajsti je bil Valentin, poznan kot poslanec v državnem zboru. Petnajsta Zofka, šenajsti spet David, sedemnajsti Branko, ki je ostal na domačiji in osemnajsti Viktor.

Je tudi vaš mož izhajal iz velike družine?

Moj mož Franček Polanec je bil edinec Jožefa Polanec in Štefke roj. Savec. Tast je delal v Palomi in je zgodaj umrl za rakom na grlu. Tašča je bila izjemno skrbna žena. Spominjam se, da si je pred nakupom na listek zapisala, ne le potrebščine, pač pa tudi predvideno skupno ceno, ki se ni veliko razlikovala od dejanske. Moža sem spoznala, ko je kot 'trajbar' skupaj z lovci prihajal na našo kmetijo. Potem mu je mama dala popraviti uro, ki jo je tolikokrat prinesel in spet odnesel, samo da me je videl. Mama kmalu, ni marala več, ne njega, ne svoje ure. Leta 1959 sva se poročila. Še isto leto povila Branka, čez štiri leta sina Davorina in čez osem še hčerko Valentino. Skupaj imam štiri vnuke ter tri pravnuke. Zanje mi res ni nič pretežko.

15. nedelja med letom

Pogovor z SINIČ Julijano roj. Klavzner

Mladi in stari se med seboj dobro razumejo, zlasti ker se znajo drug drugemu čuditi. Ga. Julijana (*1931) ne bo nikoli pozabila pogovora s prvošolcem, ki jo vprašal: »A ti ne znaš uporabljati pametnega telefona?« in na njen odgovor: »Ne!«, je prejela še bolj zanimivo vprašanje: »Ja, kam pa si ti hodila v šolo?« Ne vem, kako se bo svojega otroštva spominjal ta prvošolec, ga. Julijana se jasno spominja ne le svojega otroštva, pač pa tudi tega, kdo jo je včeraj obiskal, jo klical, kdo je pred kratkim zbolel, kdo umrl, kdo se je poročil, koga so krstili… Se temu čudi tudi kak prvošolec?

Kam ste hodili v šolo?

V šolo sem hodila na Velko. Iz Šomata sem imela eno uro peš. Najprej dve leti v slovensko, potem štiri leta v nemško in spet v slovensko. Pogosto skupaj s tri leta starejšo sestro Kristino (poročeno Zelenik), tri leta mlajšim bratom Tonetom (1934-2018). Najmlajšega Franca (1939-2002) nisem več spremljala v šolo ampak k maši, ki jo je vodil g. Veršič ali pa kaplan. Starši niso veliko govorili o šoli, bili so iz preprostih družin, bolj jih je zanimala naša delavnost. Mama Julijana, (1899-1968) dekliško Črnčič, je bila edinka, ki si je zelo želela brata. Mamini starši so bili Fridl in Lizika. Ob dedkovi smrti sem bila hudo bolna, da so mi že celo svečo prižgali. Babico sem dobro poznala. Nosila sem ji še mleko. Umrla je v visoki starosti 85 let. Mama se je leta 1920 poročila z mojim očetom Jurijem (1894-1952). Njegov oče je bil viničar. Nekega dne je moral iti pomagat delat v Avstrijo. Tam je prenočil v listniku, naslednji dan pa je poslušal še poniževanje: »Ein altes Hund ist gleich, wie ein alter weincer.« Takrat se je zarekel, da njegova sinova Jurij in Rudolf ne bosta nikoli viničarja. To je bilo laže reči kot narediti. Bili so težki časi, pa še obvezna oddaja je bila, tudi če nisi imel ničesar, si moral dati. Še moj mož je bil 9 let viničar. Danes živimo v raju.

Kako ste si ustvarili družino?

Naša soseda je bila moževa teta. Tako sva prišla skupaj. Poročila sva se 16. februarja 1953 na moj god. Mož Ivan Sinič (1925-2013) se je veselil svoje prve službe na cestnem podjetju. Ko je po petih letih ugotovil, da mu ne plačujejo zavarovanja, se je zaposlil od 1961 v Palomi. Takrat smo si opomogli. Kmalu smo kupili parcelo in 67 zgradili hišo na Gradišču. Mož je bil zelo deloven. V življenju je veliko prestal. Štiri leta je bil v nemški vojski, potem še dve leti v jugoslovanski.

Leta 1952 se nama je rodil sin Ivan (snaha Silva, vnukici Simona in Rosanda), leta 1955 pa sin Drago (snaha Sivla, vnuka Miša in Tadej). V veliko veselje nam je bilo tudi rejništvo. Pri nas je preživela otroštvo Bernarda (še tri vnukice), zelo delovno in pridno dekle, ter Marjan (še en vnuk), zelo brihten fant. Vesela sem novic od njih in seveda njihovih obiskov.

Za svoja leta Imate čudoviti spomin…

Hvala Bogu. Ko je še živel g. Časl, me je redno prišel zjutraj in zvečer pozdraviti. Rekla sem mu: »Še malo pa me boste 'notri škropili.'«, on pa je imel navado odgovoriti: »Julčka, jaz vas ne bom notri škropil. Vi boste še dolgo živeli, ampak tudi trpeli.« Spominjam se smrti mojega moža, ki je umrl od kapi. Spominjam se smrti svojega očeta, ki ga je na ustnico pičil sršen, tam je dobil raka in v treh mesecih umrl. V tem tednu so me peljali v bolnico zaradi zateklih nog. Na vse sem pripravljena. »Bo, kakor bo! Da bi le moliti ne pozabila.«

14. nedelja med letom

Pogovor z zakoncema ROBIČ (Francem in Kristino roj. Pok)

Ko nekaj rad počneš v mladosti, tega ne moreš pozabiti v starosti. Petje nabožnih pesmi daje dolgoletni cerkveni pevki Kristini smisel in veselje do življenja. Duhovne pesmi jo tolažijo, potrjujejo in opogumljajo. Zelo rada vzame v roke album in se spominja nepozabnih doživetij.

Poizkusiva sestaviti mozaik vaših korenin…

Sem prvorojenka mame Terezije Raduha (1912-1982) in očeta Antona Pok (1905-1978), ki sta se poročila nekaj let pred mojim rojstvom leta 1936. Očetov oče je imel enako ime. Očetove mame nisem nikoli videla, saj je umrla prej ob španski gripi. Živela sta v Svečanah, kjer so danes Fliserjevi. Ukvarjala sta se s kmetovanjem. Oče je imel še sestro Marijo poročeno z Jožetom Zemljič, bila mi je krstna botra; sestro Lujzo poročeno Pezdiček, ki je živela v Selnici ob Muri; Veroniko, ki so jo odpeljali Nemci in zanjo ni ostal več nobena sled. V zelo lepem spominu imam Marijo Fliser mojo pokojno sestrično.

Mamini mami je bilo ime Helena, maminemu očetu pa Štefan Raduha. To je bila velika družina Raduha, ki so živeli v Svečanah ne daleč stran od družine mojega očeta. Moje tete in strici so: Martin st. (otroci: Martina ml., Ciliko, Štefana, Ivana), Štefan (otroka: Franca in Katiko) in Mihael (sin: Jožefa). Žena od Martina st. Marjeta (Gejta) dekliško Ferenčak je bila moja birmanska botra.

Tri leta za menoj se je rodil brat Štefan. V izgnanstvu leta 1941 sestra Marija. Živo se spominjam njenega pogreba z belo krsto, ko smo jo s splavom peljali na drugo stran reke Une, ker na naši strani ni bilo nobenega pokopališča. Najmlajša sestra Terezija poročena Nikl se je rodila doma.

… in mozaik korenin vašega moža Franca…

Franc se je rodil leta 1935. Njegova starša Roza rojena Pivec (1910-1972) in Valentin (1904-1988) sta bila krasna tašča in tast. Nikoli se nisva sprli. Poznala sem tudi tastovo sestro Marijo Majer. Moževa družina je bila številna: Jožef 1932, Anica 1933, Monika (1941-2007 se je poročila z Alojzem Kozarjem 1936-78. Njunemu sinu Alojzu je šel letos k birmi sin Aleksander), Viktor 1942 in Marija 1943.

…vajina pot…

Moža poznam že iz otroštva, ko smo se šolarji igrali na »turn placu« blizu Erkarjeve kapele. Zbližala sva se ob prvomajskem kresu na Dražen vrhu pri Raduhovih pri mojih 16 letih. Mož je že hodil v šole v Maribor. Potem je šel v mornarico za 3 leta. Takrat sva si pisala. Poročila sva se 1960 leta in se za 20 let preselila v Maribor. Mož me je spodbudil za srednjo ekonomsko šolo. Skrbel je za otroke, da sem se lahko učila. Z izobrazbo sem se lahko zaposlila v računovodstvu Talisa in kasneje Palome. Prav tako me je spodbujal, da sem pri 33 letih napravila izpit za avto. Govorilo se je, da izpita ni mogoče napraviti prvič. Komisija je na koncu izpita res naštevala napake, a ob slovesu so mi čestitali za v prvo opravljen izpit. Rodili so se nama otroci Franc, ki je ostal v Mariboru (sin Oskar); Milan, ki živi pri Murskem dvoru (hčeri Sabina in Mateja); in Irena, ki živi v Kočevju (sin Nejc). Sinova sta strojnika in gasilca, hčerka pa je vzgojiteljica. 1978 sva si v Vranjem vrhu zgradila montažno hišo. Moža je 2002 zadela kap. Kasneje si je še zlomil kolk. 6 let je, kar sva tukaj v domu Lenart.

Po kom v družini ste podedovali veselje do petja?

Mama je zelo rada pela, kot vsi iz družine Raduha. Bila sem v mladinskem zboru, ki ga je vodil g. Borovinšek. Tudi v Mariboru so me nagovarjali k petju v zboru. Ko smo se preselili na Vranji vrh sem se ponovno priključila k zboru pri g. Borovinšku in kasneje pri go. Petri. Vesela sem bila bližine g. Časla, ki je tu v domu vodil zbor. Še ne dolgo tega, sem sanjala o njem.

13. nedelja med letom

Pogovor z go. Marijo SLATINŠEK roj. Ferlinc:

Življenje je velik Božji dar. Vsak trenutek nam je dragocen, posebej ob domačih, ki jih imamo radi in jim zaupamo. »Jaz zdravnikom zaupam, oni vedo kaj delajo,« pravi v življenju izkušena korenina ga. Marija. Na kmetiji Slatinšek – Kraner je zmagala odgovornost za skupno precepljenost. Vsi so že dvakrat cepljeni in se bolezni več ne bojijo.

Ste bili vedno tako zaupljivi?

Težko rečem? Je to zaupanje, ali vera, ali pa brezizhodna situacija? V začetku vojne, ko so Nemci izselili vse priseljene prekmurce, so odpeljali tudi mojega očeta Martina Ferlinc (1872 – 1952). Mama je veliko molila. Po dveh dneh so ga izpustili iz Vurberškega gradu. Molitev je bila uslišana. Pri nas smo preizkušnje izročali Bogu v molitvi. V življenju te pač določene stvari presegajo. Kakor proti Nemcem, tako dolgo časa nič nismo mogli proti Covidu. Sedaj je drugače. Smo svobodni in imamo cepivo. Zdravnikom sem vedno zaupala, nekoč sem zaradi prehlada doživela odpoved ledvic. 8 tednov sem bila v bolnišnici. Hvala Bogu, vse se je dobro končalo.

Kako bi opisali svojo družino?

Oče je bil iz Partinja. Prej so bili »vajncarji« - viničarji. K tej hiši je prišel za pastirja. Potem so ga vzeli za svojega. Bil je 30 let starejši od mame Veronike Goričan (1902 - ?). Mama je izhajala iz Prekmurja iz Ižekovcev – župnija Beltinci. Živela je v Rožengruntu, dokler se ni priženila sem. Oče je imel prej 4 otroke in potem z mamo še Martina (1933) in mene. Bratje je kot otrok padel na ledu. Možganska krvavitev mu je vzela govor in mu popolnoma spremenila življenje. Delali smo na veliki kmetiji.

Vaša mladost…

Dve leti sem hodila v nemške šole. Moje sošolke so bile: Olga Vake, Elica Kuntner, Pepika Lubej, Tinka Pok,… Rada sem imela družbo. Mladosti ni bilo veliko, saj sem se že s 17 leti (14. februarja 1955) poročila z Rudolfom Slatinškom (1929 – 1982). Rad je prihajal k botru našemu sosedu Gomilšku, ki je hišo kasneje prodala Voglarjem. Rudolf je sprva hodil v sladkogorsko tovarno, potem pa je službo pustil in poprijel za delo na kmetiji. Občasno je šel na delo tudi v Avstrijo.

Kmalu se nama je rodil prvorojenec Rudi. Takrat sem dobila vnetje prsi, šla sem v bolnišnico, a nama je sin vseeno umrl. Čez tri leta se je rodila Metka in leto kasneje Verica (Veronika). Prva hčerka ima Sina Alena in Sašota, druga pa hčerko Matejo in Patricijo. Vesela sem njihovih obiskov. V hišo prinesejo veliko mladosti. »Sama se ne rada slikam. Najraje se slikam z mladimi. Če sva oba cepljena, se lahko tudi malo stisneva,« se rada pošali ga. Marija, ki sogovorniku ne skriva srčne mladosti in veselja do življenja.

Jaz sem pripravljena na vse. Vseeno pa bi rada še živela. Mama je mlada umrla. Bolehala je za ožiljem. Takrat niso znali čistit žile. Moža pa je najprej doletela traktorska nesreča. A imel je močno voljo. Na noge se je postavil s pomočjo proteze. Čez dve leti je umrl za kapjo. Zaupam v Božje usmiljenje.

12. nedelja med letom

Pogovor z: Stanislavom ŠAUPERL

Bogu hvala, so družine, kjer je doma pesem in glasba. Ena takih družin, kjer so za tramom pod stropom vedno visele "bišelce" in "montharmonike" je bila družina pokojnih staršev Janeza in Marije Šauperl. Na ta inštrumenta so znali igrati vsi otroci, nekateri pa so še posebej obvaldali: »frajtonarco«, klavirsko harmoniko, klarinet, bariton,…

Spomini na vašo družino…

Oče Janez Šauperl (1884 – 1970) je bil učen tesar, ob neki priložnosti je začel obiskovati vojaško šolo. V prvi svetovni vojni je že nosil čin oficirja. Na ruski fronti je bil ujet s svojo četo za 7 let, od tega je služil ujetništvo 3 leta v lagerju in 4 leta prisilno delo na kmetih. Mamo Marijo Peserl (1896 – 1972) je poznal že od prej. Ob vrnitvi sta se poročila in za svojega je vzel maminega prvorojenca Ruperta Perserl (1916 - ? voznik v nemški vojski, sicer pa avtobusni šofer). Delala sta na Štolcevi domačiji na Dražen vrhu pri maminem strici, hkrati pa sta bila viničarja pri avstrijskem kmetu Weinprenerju. Mama je delala v gorici, ata pa je opravljal tesarska dela. 1925 leta sta se rodila dvojčka Marija in Janez. Janez je umrl v starosti enega leta. Čez eno leto se je rodil brat, ki so mu ponovno dali očetovo ime. Umrl je leta 1973 v nesreči, ko ga je ubila elektrika pokvarjenega betonskega mešalca. Leta 1930 se je rodil Friderik (Fridl), poročen z Betko Horvat. Živel je na domačiji, ki sta jo starša kupila in se nanjo preselila ob mojem rojstnem dnevu leta 1937.

In spomini na vaše stare starše, tete in strice…

Starih staršev se ne spominjam. Imam le bežne spomine na tete in strice. Mamin brat je Rajmond Peserl (oče od Barbike Muhič), spet drugi je Aleksander Peserl (z domačije Dreier), stric Adolf in teta Ana. Očetov brat Florjan je bil pek v Avstriji. Stric Mihael je živel v bližini strelišča. Ostali so vsi živeli na kmetijah. Njihova značilnost je bila, da so bili dobri pevci in glasbeniki. Zelo rad bi spoznal svoj rod in bom zelo vesel, če mojo pripoved še kdo dopolni s svojimi spomini in znanjem, kar je namen podlistkov v oznanilih.

Spomini z vašega življenja…

Spominjam se, da se je pri nas veliko pelo. Imeli smo kar nekaj inštrumentov. 1944 sem začel hoditi v nemško šolo. Potem ponovno v slovensko. Hitro sem se zaposlil na cestnem podjetju Nigrad Maribor kot poklicni šofer. Ob večerni šoli sem zaključil strojništvo. Potem še visoko šolo v Ljubljani. Skupaj imam več kot 42 let delovne dobe.

Mlad sem spoznal Ido Forjančič (*1937-). Pri njih so delali zidake, ki jih je naša družina potrebovala. V zakonu so se nama rodili trije otroci. Stanislav(*1957-) , Štefan (*1961-) in Marija (*1963-2019). Smrt slednje me je hudo prizadela. Njena hči je mama moje prve pravnukinje Dorice.

Vedno sem imel veselje do druženja. Nekoč me je prešinila misel, lahko bi imeli društvo prijateljev Marije Snežne. G. župnik Franc Časl me je takoj podprl. Vesel sem, da to društvo povezuje ljudi in jim omogoča druženje. Verjamem, da nas covid ne bo ustavil.


11. nedelja med letom

Pogovor z: Anico PIVEC roj. Kozar

Dandanes prigovarjanje k poroki samo škodi, včasih je bilo drugače. Na stalno prigovarjanje g. Vršiča in g. Borovinška, je g. Vinko Pivec pustil rdečo knjižico in se odločil za poroko z go. Anico Kozar. Kaj sta mu g. Stanko in g. Srečko obljubila nam verjetno nikoli ne bo jasno.

Ga. Anica v svojem srcu gojite globoko spoštovanje do Božje Matere Marije…

Res je. Marijo imam rada. Morda tudi zato, ker sem že v leto po porodu izgubila mamo Terezijo Kozar roj. Grofič (*19__+1937) in mi je Božja Mati nujno postala mama. Mamo mi je vzela tuberkuloza. Oče Lovrenc Je ostal sam s tremi otroci. Francijem (*1932), Alojzijem (*1935) in mano Anico (*1936). V pomoč mu je prišla Marija Lorbek (Mičika), ki nas je spremljala tudi v izgnanstvo na Hrvaško (Mala Barna / Grušno polje). Skupaj smo šli z babica Jožefo in dedekom Mihaelom Kozarjem ter večino njunih otrok (oče Lovrenc, Jožef, Štefan, Franc, Ilovna / Mihael (Miška) Karel in Marica pa sta ostala v Trdkovi na Goričkem, odkoder izvira Kozarjev rod). Dedek Mihael ni dočakal vrnitve. Ob vrnitvi iz izgnanstva se je oče Lovrenc še enkrat poročil z Leniko Lunežnik. Razveselila sem se sester Marjance in Poldike.

Kako ste spoznali svojega moža?

Družina Pivec je živela na Saverniku poleg kaplanije. Johana ali Ivana (rojena Rizmanič) in Franc Pivec sta starša mojega pokojnega moža, ki je bil 8 let starejši od mene. Prvič sem Vinkota srečala ob neki priložnosti, ko mi je starejši brat Alojzij rekel, da mu moram iti pomagati »pucati kure«. Ko sva se naslednjič srečala pri celo dnevnem vezanju gorice, sva zvečer že plesala. Kmalu sva se civilno poročila. Vinko je imel »knjižico« in če bi se poročila cerkveno, bi mu grozil odvzem službe v Sladkogorski tovarni. Brez službe bi naša družina ne mogla preživeti. Sprva sva živela pri njegovih starših. Zelo sem si želela iti na svoje. Večkrat sva se selila. Bila sva blizu gostišča Fifold, bila sva pod Kajbičevimi, 80 leta pa sva si na mojem domu zgradila hišo. Rodili so se nama trije otroci. Vinko (vnukica Nina), Anka (vnuki: Simona, Suzana, Silvo) in Sonja (vnuki: Nataša, Franci, Mateja). Vse imam rada in sem jih vesela, ko me obiščejo. Poleg družine in domačega dela, sem tudi jaz 27 let delala v Palomi.

In z Vinkotom sta se vseeno cerkveno poročila…

Vinko je ogromno pomagal v župnišču. Še posebej pri g. Vršiču, ki je imel več živine kot g. Časl. Kuhal je žganje, s kravami je vozil. Pomagal je kuharicama Anici in Liziki. G. Borovinšek ga je vztrajno prigovarjal, da bi se tudi cerkveno poročil. Končno se je dal pregovoriti. V Palomi je vrnil »rdečo knjižico«, in kmalu sva se poročila. Spominjam se, da je bil malo pred tem g. Vršič močno bolan. Ko je prebolel špansko gripo smo napravili gostijo. Poroka je bila pozno zvečer ob 21h. Mima, sestra od moža, je pripeljala pečenega pujsa, ki smo ga pojedli pri Javšniku. V mojem življenju je bilo še veliko dogodivščin, vse pa ni za napisat. Lahko pa rečem, da sem navkljub mamini zgodnji smrti vedno rada molila k Mariji, ki jo globoko spoštujem.

10. nedelja med letom

Pogovor z: Marijo MIHELIČ roj. Štrumpfl

Obstajajo predmeti, katerih simbolnost je zelo zgoščena. Franc Platajs je poročno sliko ge. Marije Mihelič (*1932) uokviril z obhajilnimi in birmanskimi slikami njenih otrok. Pogled na tako poročno sliko prebuja hvaležnost za rodovitnost zakona z možem Antonom Miheličem (*1936 +1990).

Skozi življenje vas je varovala roka angela varuha…

Res je. Svojega očeta Jožefa Štrumpfl nisem nikoli videla. Mama Ivanka roj. Glancar me je pri dveh letih zaupala kmetiji Štiftar iz Jurovskega dola, kjer je dela kot dekla, pet let starejši brat Štefan, pa je ostal pri njej. Kasneje sem bila pri teti Leni Črnčič. Ona je delala v Šomatu pri kmetu Francu Zemljič (bratu od Jakoba Zemljič), ki me v svoji gostoljubnosti sprejel. Z ženo Julijano roj. Latenek (iz Novega vrha) sta imela 4 otroke: Drejčka, Emico, Srečkota in Matejo, od katerih je otroštvo preživela samo Ema. Kmalu so me vzeli za svojo. Delala sem kot gospodinjska pomočnica, za vse sem poprijela v hlevu, na vrtu, na njivi… Skrbela za 13 let mlajšo Emo. Ko sem se poročila z Antonom sva nekaj časa še živela pri njih. Pri njih se nama je rodila še hčerka Ančka. Ko sva z možem šla od njih sem od Zemljičevih prejela še doto.

Tudi nad vašim možem je bdel angel…

V prvem letu starosti mu je umrl oče Simon Mihelič. Mama Marija roj Kurnik je ostala sama s kopico otrok: Simonom, Karlom, Mimo, Katico, Tončem in najmlajšo Lujzo. Tone je šel zgodaj služit. Bil je pri Rajšpu, z dvanajstimi leti je bil hlapec pri Alterju.

Po njegovem služenju vojaškega roka sva se spoznala in poročila. Mož se je zaposlil v Palomi kamor se je vozil s kolesom. Rodilo se nama je osem otrok: Ančka, Vera, Anton, Jožica, Marijanca (pri 8 mesecih je umrla), Štefka, Franc in Janez. Ob vzgoji otrok sem skrbela še za živino, krave, svinje in kokoši. Kmetijo sva kupila od Divjakovih, obdelovati je bilo potrebno travnike in njive. Včasih sem bila za spravilo sena kljub mnogim otrokom čisto sama.

Božjemu varstvu sem hvaležna za mnoge dogodke iz mojega življenja, ki jih ni mogoče kratko povzeti.

9. nedelja med letom

Pogovor z: zakoncema MAROŠA (Štefan in Cilika r. Raduha)

Uvod v tokratni klepet naj bo anekdota iz katere se čuti živa vera. Ga. Cilika slikovito pripoveduje, kako in kje jo boli neoperirana noga. Kot vljuden poslušalec jo z zanimanjem vprašam: »Ampak operirana noga, pa ne boli več, je bolje po operaciji?« G. Štefan najin pogovor prekine in pravi: »Pa, saj na onem svetu tudi znajo operirat!«

Koliko let se vidva že tako hecata?

Spoznala sva se 58 leta preden je Štefan šel v vojsko. Dve leti sva si dopisovala in se kmalu po koncu vojske 22. novembra, na moj god, leta 60 poročila. Precej časa sva imela pisma še shranjena, zdaj nama je ostalo samo še Sveto pismo J. Dve leti in pol sva živela pri Maroševih, potem sva kupila hišo na Dražen vrhu, kjer sva bila 10 let. Ko nama je oče dal leta 70 zemljo, sva gradnjo nove hitro začela. 13. septembra 72 smo se vselili. Ljubi Bog nama je dal dve zlati hčerki Silvo in Metko. V službo sva hodila v grad, kamor so leta 1956 naselili Zavod za duševno in živčno bolne. Oba sva si tam prislužila pokojnino. To je bila velika ustanova, po 400 bolnikov in 60 zaposlenih. Zavod je imel poleg svojih zdravnikov in zobozdravnikov tudi samostojno ekonomijo, svoj hlev: pujse, krave... Za konje je skrbel g. Konrad Kavčič, ki je tudi vozil za zunanje potrebe. Bolniki so prav tako delali na vrtu in njivah kot del terapije,… Poleg organiziranega dela, je bil organiziran tudi dopust. Zavod je imel svoj kamp v Premanturi. V Mariboru smo vstopili v svoj potniški vagon, ki nas je pripeljal do Pule od tam pa z Avtobusi do letovišča.

Vajini predniki so imeli trdo življenje in mnoge preizkušnje…

O izselitvi Raduhovih ste že pisali, podobno je bila izseljena družina Maroša, vsi razen dedeka Jožefa in Barbare (Barice). Ona nista bila izseljena, ker sta znala nemško, njuni otroci (Marija, Klara, Ivan, Štefan in Barbara) pa so bili izseljeni z družinami. Tudi Štaus Franc in Julija sta bila izseljena z družinami svojih hčera (Ano, Klaro in Terezijo). Zanimivo je, da sta očetov (Štefan Maroša) in mamin (Ana Štaus) rod izvirala iz Prekmurja, kjer sta oba stara očeta Jožef Maroša in Franc Štaus ob vrnitvi iz Amerike kupila kmetije, Štefan na Tratah, Franc v Lokavcu. Ko je moj oče Štefan basal gnoj, so Štausovi ravno s culami prihajali v Lokavec. Takrat je prvič videl njihovo najstarejšo hči Ano - svojo bodočo ženo in se zaljubil. Iz te ljubezni se jima je rodilo 12 otrok (Katarina, Angela, Franc, Štefan, Ana Marija, Slavko, Tone, Karlek, Jože, Ivo, Dragica). Oče je delal nekaj časa v tovarni, upokojitev je dočakal na žagi ob starem mlinu. Mama je bila gospodinja. Za tisti čas ni bilo nenavadno, da je bil kaki njun vnuk starejši od svojega strica ali tete.

Binkoštna nedelja

Pogovor z: zakoncema MAJHENIČ (Francem in Marijo r. Kolarič)

Ljudje radi potujemo po svetu in po dragocenih spominih. Kdor sede za mizo z g. Francem in Marijo vstopi v časovni stroj, ki v radostni sliki prebudi zgodovino božjih darov, da zlahka pozabiš na vsakodnevne tegobe in preizkušnje.

Spomin na vajino družino …

Oče Leopold Kolarič (*1900+62) se je leta 32 oženil z Alojzijo roj. Fladl (*1909+96). Rodilo so se jima je 12 otrok (Katarina, Mirko, Leopold, Lojzka, Franc, Jože, Marjeta, Karel, dvojčka jaz in Anton, ter dvojčka Hanika in Srečko. Pri dvojčkih je bilo zanimivo, da sva se jaz in Hanika rodili doma, Anton in Srečko pa naslednji dan v bolnišnici. Mama je bila zaposlena z našo vzgojo in gospodinjenjem. Oče je trgoval z lesom. Naš dom na Tratah pod starim mlinom je vključeval 3 hektare zemlje, ki nas je preživel. Pravi čudež za današnje kmetijstvo in njegovo negotovost. Ni bilo nedelje, da si ne bi vzeli časa za sv. mašo. Hodili smo kar po cesti naokrog in se izognili klancu. Po maši ni bilo denarja za gostilno.

Oče Blaž Majhenič (*1906+66) se je mlad poročil z mamo Antonijo roj. Krepek (*1901+75), ki je prihajala iz Voličine. Siligojevi so ga povabili, da je postal poštar, kar ga je tisti čas oprostilo vojske. V razponu 17 let smo se rodili: Marjeta poročena Slanič, Stanislav, Anton in jaz. Leta 36 smo zapustili staro pošto in se naselili tu, še vedno pa smo bili zelo povezani s staro pošto, kjer je moj svak vozil z ogromnimi voli, vsak je tehtal po 1000 kg. Hvaležen sem staršema za vse kar sta me naučila. Sedaj, ko je žena bolna, mi zelo prav pride da znam kuhati. Zelo rad sem pomagal pri kolinah, tako sem postal tudi mesar za mnoge znance.

Kako sta se spoznala?

Pri vojakih sem bil nekaj časa z Marijinim starejšim bratom Jožetom, on je nadaljeval v Rijeki jaz pa v Skopju. Zaradi poškodbe roke sem bil v vojaški bolnišnici en mesec ter nekaj časa doma. Vmes se je skrajšal vojaški rok. Ko je svak prišel iz vojske sva se 64 leta poročila. Skupaj sva že 57 let. Rodili so se nama štirje otroci: Karolina, ki živi v Staršah (vnuka Mihael in Špela); Davorin, ki živi v goriških brdih (vnukici Eva in Zala); Robert, ki je doma na domačiji (vnuka Luka in Blaž) ter Peter, ki živi pri sv. Ani (vnuka Jan in Ana). Ponosna na vsakega posebej, njihovi napovedani ali nenapovedani, so velik božji dar.

Gospod Franc pozna vas vsa fara, kako to?

Mlad sem opravljal službo kurirja. Skupaj z matičarko in uradnikom smo nenehno hodil po kraju. Ob reformi, sem zaposlil v zadrugi, kasneje v Palomi. Zadnjih 25 let sem bil 25 let šofer pri Certusu. 16 let sem pri upokojencih, kjer sem predsednik komisije za izlete upokojencev. Vsako leto organiziramo 1x enodnevni izlet in 1x dvodnevni izlet. V veliko veselje mi je bilo z avtobusom voziti domače romarje po širnem svetu. Zelo rad poromam v domačo cerkev in z ljudmi obujam spomine.

7. velikonočna nedelja

Pogovor z: gospo Ano CEHNER roj. MAJHENIČ

Ana Cehner z možem Mihaelom, taščo Frančiško, hčerkama Zinko in Angelo.

Danes so otroci, mladi in družine izpostavljeni mnogim impulzom senzacionalnih informacij iz celega sveta. Redki si vzamejo čas za tiho zrenje podarjenega trenutka - molitev, še manj pa za okušanje duha naših prednikov. Nepomembne novice agresivno brišejo neprecenljive spomine preteklosti. Gospa Ana Cehner se zna zoperstaviti plehkosti življenja in v živi zavesti ohranja spomine svojih korenin med katerimi izstopa babica Julijana Rebernik (*1879+1961).

Korenine vašega življenja so globoke…

Očetova mama Julijana je doživela visoko starost 82, umrla je 5 let po mamini smrti. Najstarejša hči Zinka jo je imela možnost spoznati in si jo zapomniti. Bila je posebna zgodovinska priča lepim in težkim dogodkom v našem rodu. Med težke štejemo smrt očetove prve žene, ki je umrla ob porodu hčerke Elizabete moje starejše sestre. Oče Bogomir Majhenič (*1904+74) je mojo mamo Ano Repolusk (*1904+56) spoznal na Sp. Velki pri Škofiču pri delu na tabrkah. Poročila sta se in rodila Jožeta *1933, mene *1936 in Franca *1947. Oče se je zaposlil v fabriki, kjer se je po 22 letih invalidsko upokojil zaradi operacij na želodcu in napredujoče kratkovidnosti. Mama je doma (posestvo pod Zafošnikovimi) gospodinila, skrbela za eno ali dve kravi, štiri pujse, in kar ni zraslo na najemniški njivi, smo še dodatno s taberki odslužili pri večjih kmetih.

Ste tudi vi spoznala svojega moža na tabrku?

Ja. Pri Kodru. Pri 18 letih, pri 19 in pol sva se že poročila. Moj mož Mihael Cehner (*1926+1984) je nosil mamin priimek (Frančiška Koder r. Cehner *1901+1978). Njegov pravi oče je bil Ivan Mazur, ukrainec, ki je po prvi svetovni vojni ostal tu. Moževa mama je imela 6 otrok, a sta preživela le Mihael in Franc. Njen mož Koder je umrl v nesreči z vozom, ki je izgubil ravnotežje, ko so se odprla vrata in se je razpisal krompir. Tudi moj mož Mihael je imel bil dobro znan kot voznik z kravami. Ko so prišli traktorji je izgubil delo. Primoran je bil k priložnostnemu delu v Avstriji, kamor se je vozil s kolesom. Živeli smo preprosto življenje. Rodilo se nama je štiri otrok. Zinka (*1956+2020), Angela (*1963), Mihael (*1972) in Bogomir (*1974). Vsi so hitro prišli h kruhu in poskrbeli za samostojno življenje. Rada imam vse štiri vnuke (Heleno, Matjaža, Mateja in Metko). Vesela sem pravnukov Maruše, Maje, Luka in Mischela in verjamem, da mi jih bo Bog še nekaj podaril.

Pri vas stoji kodrova kapela…

Prvotno se je ta kapela imenovala Jančičeva, po naših predhodnikih. Njihovi predniki se spominjajo tragične zgodbe nekega dekleta. Dekle je zanosilo, ljudje pa so jo prepričali v splav otroka. Žene, ki pri tem sodelovale, so povzročile smrt otroka in mame. Oče tega dekleta je v spomin na hčerkino tragedijo postavil (jančičevo – kodrovo – ali cehnerjevo) kapelo. Ob tej kapeli se ob velikonočnem blagoslovu jedil zbere veliko ljudi. A tudi sicer se je pri nas pogosto molilo. Vsako nedeljo zvečer smo molili rožni venec. Posebna molitev je bila za tri svete večere. Naša navada je bila, da se je ob Božiču vrh okrašene smreke zabil z žebljem na strop, bila je pravi dar od zgoraj. To so bili drugi časi. Zjutraj sem v temi spremljala brata k sv. maši, ko je ministriral, potem sva skupaj šla v šolo, župnik pa v hlev opravljat. Spominjam se kuharic Lizike in Ančke, ki sta zelo mladi prišli v župnišče. Lizika je bila še osnovnošolka… To so zlati spomini, lahko bi napisala knjige o njih…


6. velikonočna nedelja

Pogovor z: zakoncema KNUPLEŽ (Jože in Angela r. Žnuderl)

Duhovnega življenja korona virus ne more omejiti. Iznajdljivost Svetega Duha tolažnika je tako izvirna, da nam Bog trosi milosti navkljub močno omejenemu družabnemu življenju. Župnik Martin Golob po televiziji Golica prenaša bogoslužja za slehernega, ki si vzame čas za molitev in duhovno življenje. Med mnogimi domačimi župljani, ki vsaki dan gledata g. Goloba sta tudi zakonca Knuplež.

Od kod vama želja po tem, da vsaki dan sledita bogoslužju?

Od malega sem hodila k maši. Zelo lepe spomine imam na prvo sveto obhajilo. Posebni sveti trenutki so bili, ko smo iz Dražen vrha, mimo Ponudičevih, hodili trumoma k polnočnici, meseca maja k šmarnicami ali meseca decembra, v trdi temi, k svitnicami oz. zornicami.

Moja sestra Marica je hodila ob nedeljah k zgodni sv. maši, jaz pa k pozni. Spominjam se njene bolezni, ko ni mogla iti k maši, sem jaz namesto nje šel k jutranji, se vrnil in potem še enkrat šel k pozni maši. Rad sem šel. Bilo je vedno praznično vzdušje.

To vzdušje je bilo toliko večje, če smo romali k sv. Trojici. Vedno je bilo 4. maja in pa spomladi in jeseni za kvatre. S seboj smo si vzeli hrano in pijačo, pa vendar smo si tam privoščili tudi kako malenkost. »krahrli« smo rekli malinovcu, ki smo si ga mešali z vodo. Kasneje smo pili Oro in druge ustekleničene pijače.

Ta velik dar - imeti rad bogoslužje ste prejeli po starših?

Moja mama Alojzija Žnudrl r. Kozar (*1903) je v svojem življenju doživela veliko preizkušenj. Leta 40 smo izgubili 11 letnega brata Ivana, razstrelila ga je bomba, ki jo je našel v Pajerjevi grabi. Bilo je na začetku šolskega le ta, v nedeljo je bil pogreb z mnogimi šolarji. Lata 43 nam je za tifusom umrl oče (Franc *1908), ki se je v takrat še »zušenberški fabriki« nalezel tifusa. Vse to je ni zagrenilo, ni ji vzelo veselja do življenja, ni je potrla, pač pa je z vero v božjo pomoč hodila svoje korake v večnost. Čez teden sva trdo delali, ob nedeljah pa je bil obisk sv. maše sprostitev.

Kako sta negovala to navado nedeljskega počitka?

Po poroki sva se preselila iz Dražen vrha na Velko. Žalekovi so prodajali kmetijo. Jaz sem imel veliko bliže do tovarne, tudi do cerkve smo imeli bližje. Moj oče je bil cimerman, pa sem bil v Sladkogorski tovarni dodeljen v cimermansko skupino. Kmalu sem postal delovodja. Veliko sem pomagal pri župnišču. G. Časl mi je zaupal. Skupaj smo veliko prostovoljno delali s krasnimi farani. Spominjam se g. Jaka Zemljiča, ki je ob obnovi pri svojih 70 letih prvi preplezal vrh zvonika. Malo je tako pogumnih ljudi. Ob volitvah v župnijski svet in med ključarje sem bil presenečen, da so me izvolili. Pet zaporednih mandatov sem že ključar.

Veseli naju, da so vsi trije otroci Jožek, Srečko in Elica so radi hodili k maši in imajo na otroštvo lepe spomine. Srečko je bil tudi ministrant, ki ga je organist Borovinšek k ministrairanju ob pogrebih pogosto klical kar čez travnik. Ponosen sem na 60 let skupnega zakona z ženo Angelo. Do pričetka korone sva vsako nedeljo hodila k sv. maši ali pa naju je peljal Jožek.

Lepo je prisluhniti g. Martinu Golobu po televiziji. Vsem faranom voščiva mir, ki ga doživljava v molitvi .

5. velikonočna nedelja

Pogovor z: go. ROZO Breznik roj. Polanec in go. MARIJO Vajngerl roj. Vake.

Eno sredo sem se s konjem odpravil na rob župnije. Blizu tromeje med župnijami Marija Snežna, sv. Jurij in sv. Jakob živi gospa Roza Breznik roj. Polanec (*1940) ponosna prababica. Imel sem srečo. Pri njej sem srečal njeno sosedo gospo Marijo Vajngerl roj. Vake (*1936).

Gospa Marija, pogosto obiščete sosedo Rozo?

Zelo rada. Tudi jaz sem že precej let vdova. Doma nimam nikogar več. V tistem snegu februarja letos mi je poginil pes »Zin«. Zelo ga pogrešam. Pes zatoži vsakega, ki gre mimo hiše. Bogu hvala, da imam nečakinjo Zdenko, ki pogosto pride iz Maribora in mi prinese potrebščine. Lepo poskrbi zame. Včasih sva se z možem Francem redno ob nedeljah peljala k sv. maši. Jaz nisem nikoli vozila avto. Terezija moja dve leti starejša sestra je vozila. Sedaj ne more več. Je že preveč bolna. Veliko mi pomeni, da se s sestrama Olgo in Terezijo ter nečakinjo Zdenko vsaki dan slišiva. Zelo so v skrbeh zame. Zgodilo se je, da sem nekoč pozabila dati polnit telefon. Zdenka je v veliki skrbi klicala sosedo Roziko, ki je poslala sina Borisa gledati kaj se z mano dogaja.

Ste na zelo odročnem kraju. Kako daleč je do avtobusne?

Trgovina pri Ploderšnici je najbližja avtobusna postaja, to je 2,5 km. Nekaj podobnega je avtobusna pri Rajšpu. Do Žitenc je še dlje, pa še grapa je vmes. Zelo redko sem se vozila z avtobusom. Preden sva se preselila na deželo, sva živela na Pobrežju. 40 let sem delala v Svili v Mariboru. Rada sem se preselila na deželo. Hvala Bogu imam še dobre sosede in sorodnike, da nisem osamljena. Življenje na deželi je lepo, a vse je tako daleč in odročno. Za vsako malenkost si odvisen od šoferja.

Gospa Roza kakšne spomine imate za nazaj?

Sem najmlajša, deseti otrok (brati in sestre po vrsti so: Jože, Ivan, Marija, Tončka, Anica, Pepica, Ljudmila, Karel in Franci). Takrat ni bilo veliko avtov. Sosedje Lorbek-ovi so imeli konje. Njihova domačija se je spremenila v konjeniški Polo klub. Spominjam se, da so konjem dajali kruh namočen v vino. Ata je delal v Palomi, mama pa je bila z nami doma. Otroci so odleteli od doma kot ptičke. S trebuhom za kruhom, kot se pravi. Jaz sem najmlajša, pa sem ostala doma. Čeprav je v bližini vsaj 5 družin Breznik, si mi nismo nič v sorodu. Moj mož Alfred oz. Fredi Breznik je iz Ceršaka. Imel je še sestro Marico poročeno Lintner, a je že pokojna. Včasih smo se veliko obiskovali. Hvala Bogu se še vedno veliko kličemo. Posebej sem povezana še z Drejzibnerji. Z Drajzibner Anico se pogosto slišimo, njen mož Drago je bil moj bratranec. Pa tudi z Klavzner Pepiko roj. Drajzibner, njen zet Milan Borovnik je večkrat delal pri vas. Pa z Karolino Maher roj. Drajzibner taščo od cerkvenega pevca Ivana Harca, se pokličemo.

Torej je zelo živahno na tem koncu?

»Ja, sedaj, ko lahko, radi igramo nogomet!« se pošali ga. Roza, ki že vrsto let na invalidskem vozičku. »Malo berem časopis, malo gledam televizijo, pa pokomandirati tudi moram,« ne zmanjka humorja ge. Rozi. »In ubogajo?« vprašam. »Ubogajo, ubogajo, če pa ne…« J

Življenje se je tu na našem koncu zelo spremenilo. 4 kmetije so zradirane z zemlje. Lorberjevi, Šenvetrovi, Ankoviči in Vajgerlovi. To so bile kmetije s številnimi družinami, velikimi hlevi, mogočnimi studenci in ograjenimi vrtovi. Ostali so morda le še kamniti temelji hiš, vse drugo pa je zravnano z zemljo za travnike in polja. Letos pa že drugo leto ni bilo niti žegna pri Friševi kapeli, poznani kot pri Taranenku oz. Aršičevih.

Najbolj živahno je, ko pride na obisk moja pravnukinja Evellyn. Maja bo upihnila že prvo svečko. Rada imam oba sinova Borisa kuharja in Edija, ki živi pri Zirngastu, a rad pride okrog skoraj vsaki dan.

4. velikonočna nedelja

Pogovor z: go. MARIJO Škraban roj. Vajngerl

Sv. Avguštin iz 4. stoletja je zapisal: »Prevzetnost spreminja angela v hudiča, ponižnost pa človeka v angela.« Na deželi je mnogo ponižnih ljudi. S preprostim delom otrokom razodevajo, da je mogoče okušati nebesa ob čisto vsakdanjih opravilih. O tem zna spregovoriti skrbna mama in babica Marija Škraban.

S kakšno dejavnostjo sta vaša starša preživljala družino?

Mama Jožefa roj. Vandur (*1912) in oče Jurij (*1910) sta morala biti zelo iznajdljiva, da sta preživela 12 otrok. (1. Bogomir, 2.Albina, 3. Vinko, 4. Marija, 5. Pepika, 6. Alojz, 7.Vlado, 8. Franc, 9. Ljuba, 10. Milica, 11. Stanko, 12. Jožek). Mama je bila spretna ljudska kuharica, ki je kuhala ob porokah. Ljudje so gostije pripravljali na svojih domovih. V župnišču je kuhala za snežničino in kadar so se duhovniki priložnostno zbrali. Pekla je dober kruh in si s tem prislužila kako rezino za nas dvanajstere. Oče je bil mesar in mojster lesenih izdelkov, ki smo jih otroci od spomladi prodajali v lesenem vozičku vse do Apač. Imeli smo dve kravi, ne da bi imeli kaj svoje zemlje. Pasli smo ju po voznih cestah in zapuščenih klancih. Zaradi stisk sta se starša 9x selila. Z agrarno reformo so dobili majhno posest 4 hektarjev. Navkljub preprostemu življenju, sta starša izobrazila najstarejšega Bogomirja, ki je zasedel celo mesto direktorja v Gornji Radgoni.

In kaka so bile vaše prve dejavnosti – službe?

S 15 leti sem šla služit k družini Kurečiču. Tam sem pazila otroke, kuhala, prala, likala, obdelovala velik vrt. Po 8 mesecih sem šla služiti k družini Kocbek. Pri njih sem se veliko naučila in doživela mnoge anekdote. Gospa Kocbek je imela navado navodilo za delo napisala na listek. Nekoč sem prebrala: »Zakolji, očisti in speči kuro.« Bila sem nepazljiva in obglavljena kura mi je padla v kanal Mure. Ob kanalu so bile lesene barake, upala sem, da mi bo kdo pomagal. Sama sem z grabljami ujela kuro in z njo opravila, kot mi je bilo naročeno. Po 9 mesecih sem se za tri leta zaposlila kot kuharica v gradu na Tratah. Še vedno sem pomagala pri Kocbekovih, kjer sem spoznala svojega moža Ludvika Škrabana. Bil je šofer kombija pri gostinskem podjetju Astorija, kjer je bil zaposlen vse svoje življenje do upokojitve.

Poroka v rani mladosti prinese veliko sprememb?

Ob poroki sva se selila v Šentilj. Po 13ih letih sva se preselila v stolpnico v Sladki vrh, takrat je hči Marjetka zaključevala OŠ. 13 let sem delala v Talisu, potem pa do upokojitve v Palomi. To je bil še čas, ko smo se upokojevali s 30 leti delovne dobe ali pri izpolnjenih 50 letih. Skupaj sem delala 33 let. Pred mojo upokojitvijo sva se odločila, da ne greva na moževo domačijo, ampak da gradiva na Zg. Velki. Leta 89 sva kupila zemljo, 90 začela graditi in 91 smo se vselili. Vse je bilo kot v pravljici.

Izguba dragih domačih je velik šok…

Hčerka je bila učiteljica razrednega pouka na Vranjem vrhu in na Velki. Zbolela je za tumorjem v glavi in v osmih mesecih smo se od nje poslovili. Ni še bilo dve leti, ko mi je umrl mož za rakom na grlu, in prav kmalu zatem sem izgubila še zeta, ki ga je nepričakovano zadela kap. Čez noč sem ostala sama z težkim bremenom kredita, ki ga ob skromni pokojnini in šolo obveznih vnukih nisem mogla odplačevat. V tem velikem šoku sem se ponovno počutila kot 15 letno dekle, ki je šla prestrašena služit s kuhanjem, pranjem, likanjem, z delom na vrtu. Živeti sem začela samo še za vnuka dvojčka Evo in Mihaela. »Vedno sem si govorila, ne gre drugače, moreš, moreš…« Bogu hvala, sta dvojčka resnično pridna in delavna, kot njuna starša, zato verjamem, da se bosta v življenju znašla.

Hvaležna sem za velikodušnost dobrih ljudi. Vedno sem verjela v dobroto. Tudi mi smo radi darovali v dobre namene pomoči potrebnim. Bog povrni vsem, ki ste pomagali mojima vnukoma.

Sv. Avguštin je še zapisal: »Dober človek je svoboden, tudi če je suženj, slab človek je suženj, tudi če je svoboden.« Vse, ki lahko pomagate, povabim, da po svojih močeh darujete družini Satler – Škraban in dvojčka odrešite breme kredita. Župnik Boštjan

3. velikonočna nedelja

Pogovor z: go. ZMAGOSLAVO Černčič roj. Vezjak

Danes se zdi imeti dva otroka veliko, tri pa izjemno veliko. Roditi se v družini 15ih otrok je za današnje razmere nepredstavljivo. Ne toliko zaradi drage hrane, ki je danes gotovo cenejša in dostopnejša kot je bila nekoč, pač pa zaradi spremenjenega načina življenja. Starši se pozno odločajo za otroke, ko pa se že, nimajo toliko veščin za tako nalogo. Pogosto je velik stres prevzeti odgovornost že za enega ali dva otroka, da se za več niti ne razmišlja.

Gospa Zmagoslava rodila ste se prva od 15 otrok. Kakšno vodilo so imeli vaši starši ob ustvarjanju tako velike družine?

'Bolj trpiš, dalje živiš! Bolj slabo ješ, bolj…' Ne znam povedati. Bili smo velika družina, živeli smo od zemlje. Praznike smo skromno praznovali. Že moji stari starši so bili preprosti kmetje. Spominjam se babica po mami Marije, ki je bila iz Korene in njene smrti pri njeni hčeri. Dedek je umrl doma. Babica po očetu, Neža je umrla 1936 na veliki petek, njen mož pa že v 1. svetovni vojni.

Oče Franc Vezjak *1896, je bil v 1. svetovni vojni v Rusiji in italiji ranjen. Ko je bilo konec bolniške, bi se moral vrniti v vojsko, pa je pred tem plačal za en teden dopusta (Slavica – prva vrsta druga z leve) veliko vsoto, ki mu je niso vrnili, čeprav so pred tem razglasili konec vojne. Mama Marija Maher *1903 je bila iz velike družine. Njeni bratje in sestre so: Jožefa, Jakob, Konrad, Franc, Roman, Frančiška, Ivana, Alojzija, Klarika, Milka.

Starša sta bila res trdna človeka in vse sta nas imela rada: mene – Slavico (*1930), Srečkota, Berto, Vilija, Ireno, Brankota, Vido, dvojčka Jožeka in Jankota, Eriko, Vero, Miro, Mirkota, Rudija, Veselkota.

Kako ste preživeli drugo svetovno vojno?

Ata bi moral iti v nemško vojsko, pa se je zgovarjal, da je bil ranjen v prvi svetovni vojni. Imel je velike težave z oblastjo, ki mu je grozila, da nas bodo vse izselili. Edina sreča je bila, da je imel dovolj sinov, ki so se šteli kot bodoči vojaki za olajševalno okoliščino. Spominjam se, da so me v šoli preimenovali v Viktorijo, ker je bila Zmagoslava – Slavica preveč slovensko ime.

Tudi po vojni ni bilo lahko. Imeli smo 9 hektarjev, to je tik pod mejo (10 he), da bi nas razlastninili. Smo pa dobili dva starejša človeka, da smo zanje po vojni skrbeli.

Kako bi opisali svojega moža Franca?

Franca sem poznala od otroških let, saj je bil sosed. Dve leti je bil starejši. Tudi on je izhajal iz velike družine (Romana, Romek, Slavek, Minek, Mara, Ida, Vanka, Anton in Roza). Spominjam se poroke. Naročili smo tri muzikantarje, prišli pa so štirje, ker so bili namenjeni še na neko drugo slavje. Kuhala je soseda Mimika Dolinšek. Moje 'poročno potovanje' je bilo iz Šomata na Počenik. Šla sem živeti na njegov dom, kjer je še živel njegov oče, dve sestri in dva brata. Tašča je umrla maja, pri šmarnicah jo je zadela srčna kap. Spominjam se, da sta bili štala in hiša še skupaj pod eno streho, krito seveda s slamo.

Tudi vajina družina je bila številna…

Rodilo se nama je 8 otrok. Franček, Srečko, Vlado, Mirko, Marjeta, Irena, Marjan in Dušanka. Otroci so hodili v šolo na Vranji vrh, ker je bila osemletka. Ob sobotah so peš hodili k verouku k Mariji Snežni. Paloma je takrat dajala štipendije, tako da so bili otroci hitro pri svojem kruhu. Tudi sama sem delala pred poroko v Palomi in ko so otroci odrasli, sem zopet šla v Palomo. Bogu sem hvaležna za naše družinsko življenje. Trdo življenje nas je utrdilo, nihče od nas ni mehkužen. Bogu hvala.

Bela nedelja - nedelja Božjega usmiljenja

Pogovor z: go. ANO Dreizibner, roj. Križan

Ljudje iz dežele so za delom potovali po vsem svetu in domov pripeljali neveste iz daljnih krajev. Tak primer sta Prekmurec Ignac Sabo in Poljakinja Marija Eriston, ki sta spoznala ob delu v Ameriki, se preselila v Prekmurje od tam pa po prvi svetovni vojni k Mariji Snežni.

Vaša mama Katarina Sabo se je rodila v Prekmurju?

Rojena je v Mažarski vasi Kapca v družini štirih otrok. Poleg leto starejše seste Marice sta bila še brata Štefan in Ignac. Vsi so bili rojeni v Prekmurju, kjer so vse prodali in kupili posestvo na Ploderšnici.

Še vedno imam v spominu, ko sem z babico, poljakinjo Marijo Eriston, šla k maši. Oblečeni sva bili s štrikanco. Babica je v rokah držala šturmarco in svetila pot do cerkve.

Ste poznali tudi babico po očetu?

Nikoli je nisem videla, prej je umrla. Oče Franc Križan je bil nezakonski sin edinec moje babice Barbare Križan. Imel je težko otroštvo. Kot konjski hlapec je delal v Mariboru, kjer je vozil premog in drva. Potem se je zaposlil v Palomi. Poročila sta se oktobra 1938.

Jaz sem se rodila junija 1939, brat Franc pa štiri leta kasneje. Bila sva zelo povezana. Veliko sva se skupaj igrala, zlasti pozimi, ko je bilo več časa. Spominjam se, da sem mu neko zimo uničila sanke. Poleti je bilo manj časa za igro. Okopavati je bilo potrebno na njivah tudi pri drugih kmetih ne le pri nas doma. Zahtevno delo je bilo tudi spravilo sena za kravo, da smo imeli domače mleko skozi vse leto. Po koncu vojne sem šla v šolo na Vranji vrh. Tja je prihajal učiti tudi župnik Veršič.

Tudi mama je veliko delala pri kmetih in doma. Zgodaj je umrla, zadela jo je kap. Ata se je še enkrat poročil, ko se je upokojij je imel raka na želodcu, zanj je skrbela njegova druga žena Kristina.

Kljub zraščenostijo z delom na deželi, ste zgodaj okusili Maribor…

S 16 leti sem šla služit v mesto in tam živela kot hišna pomočnica pri družini Melite Vivod. Tri leta sem pazila na njene otroke, kuhala, z otroki hodila na trg po nakupih. Z gospo Melito imava še redne stike po telefonu. Še malo in bo dočakala 100 let. Od tam sem šla delat v Svilo, po šestih letih sem se zaposlila v Palomi, kjer sem delala vse do upokojitve.

Vaš mož Drago prihaja iz velike družine…

Pri njih je bilo osem otrok. Sestre Pepika, Karolina in Marica ter bratje Štefan, Franc Dominik, Ivan in Drago. Dragota sem poznala iz šole ven. Vojsko je služil v Osjeku, potem se je zaposlil v Palomi. On je imel 26 let jaz pa eno manj, ko sva se poročila. Najprej se nama je rodila hči Vera, štiri leta kasneje pa Simona.

Drago je bil zelo priden. Zgradil je hišo in štale. Bil je zelo družaben. Rad je plesal in pel. Rad je šel k sv. maši. Veliko je prostovoljno delal v župnišču. 15 let je bil član župnijskega pastoralnega sveta.

Pred 6 leti ga je zadela kap, ko se je pripeljal domov, ni mogel zavreti in se je zaletel v našo hišo.

Je zelo trpel?

Po vrhu je zbolel še za rakom na prostati. Bil je zelo pogumen. Pripeljali so ga domov iz bolnišnice. Nič ni godnjal in jamral. Bil je zelo miren in zadovoljen. Doma je umrl, samo zaspal je.

To ni bila vaša edina smrt bližnjih…

Najprej je umrl mož Drago, potem pred dvema letoma brat Franc, lani pa še hčerka Simona. Njena bolezen me je zelo prizadela. Marcel in Valerija sta prehitro izgubila mamo.

Kako ste se potolažila?

Rada molim. Rada berem. V veliko pomoč mi je hčerka Vera, ki mi napravi vse nakupe. Vesela sem njenih otrok Domna in Alena ter Marcela in Valerije. Tudi zet Klemen, ki živi čisto blizu mi je v pomoč, da nisem čisto sama. Rada pokličem tudi svakinje.

Velika Noč

Pogovor z našimi župljani: go. JOŽEFO KRAJNC roj. Grünauer

V naši domovini se skupno število žrtev za Covid -19 približuje številu 4000. Ta bolezen praviloma ogroža bolj starejše kot mlajše. Pa vendar so izjeme. To velja za go. Jožefo Krajnc, ki je brez večjih zapletov prestala bolezen, med tem ko je njen sin Drago bolezni podlegel.

Imate kakšen recept za dolgo življenje?

Rojena sem davnega leta 1928. Nikdar se ne grem cepit proti gripi. Če zbolim, bolezen prebolim. Nikoli še ni bilo tako hudo, da bi ne zmogla. Žal mi je za vsakega, ki je zbolel. Za zdravje svojega sina sem veliko molila. Sedaj molim za njegovo večnost. Vsem želim zdravja in miru. Živela bom, kolikor dolgo bo Bog hotel. Ob sebi imam dobro snaho Emo.

Vaši spomini na otroštvo…

Ne spominjam se babice od očeta, spominjam pa se babice od mame s priimkom Matl. Živeli so v sp. Velki, kjer so Ahmani. Mama Elizabeta je imela sestro Rozo in Genovefo, ki je skupaj z bratom Johanom v Avstriji. Oče Jožef je imel sestro Haniko in Marijo. Prva svetovna vojna mu je pohabila nogo. Druga svetovna vojna se je začela ravno ob koncu mojega otroštva. Spominjam se, da je bil most čez Muro delno porušen, oče pa je po njem plezal, da je v Avstije dobil ortopetske čevje na karte. Takrat je tri leta starejši brat Franci šel v vojsko na rusko fronto, kjer je bil zaprt še eno leto po vojni. Spominjam se, da smo se že poslovili od njega. Plačali smo že mašo zanj, potem pa se je nepričakovano vrnil. Poleg njega sem imela še sedem let mlajšega brata Janeza.

Kakšno je bilo življenje po vojni?

Živeli smo v velikem pomanjkanju. Med vojno so bile karte, po vojni so bili boni. Kljub temu sem lahko šla takrat ob neki priložnosti v Sladki vrh v kino, kjer sem srečala mojega bodočega moža Jakoba Krajnc. Na Trate so se preselili iz Belih vod, ko so dobili 'agrarno'. Bil je iz velike družine. Oče Franc in mama Marija sta imela še sina Ivana, Franca, Matevža in Jožeka ter hčere Pepco in Kristino. Jakob in Ivan sta bila pri partizanih, kjer je bilo katastrofalno stanje. Pogosto sem poslušala partizanske zgodbe, kako sta se zdravila z 'na mravlje nastavljenim šnopsom'.

Hitro po vojni ste se poročili…

Leta 1949 sem se poročila z Jakobom. Kmalu po poroki sva se za tri leta odselila v Podvelko, ker je mož opravljal vlogo 'industrijskega miličnika'. Leta 50 se nama je rodil sin Cvetko, čez eno leto pa sin Drago. Cvetkota sva poslala k mami Elizabeti, ker v Podvelki ni bilo kravjega mleka, ampak samo neko mastno kozje mleko. Potem je vse življenje ostal pri svoji babici. Rodili so se nama še Jožica, Srečko in Rudi. Ob vrnitvi domov se je mož zaposlil v Palomi, kjer je bil do upokojitve vratar. V kraju pa je bil znan po tem, da je kopal studence.

Otroci so si hitro poiskali svoj kruh…

Cvetko se je kot trgovec v VEM-i preselil v Maribor in se poročil z Grašič Julijano in Jakobskega dola. Tam so se jima rodile hčere Iris, Klavdija in Simona, ki že imajo svoje otroke. Drago je šel po šoli v Palomo, kjer je delal kot pomočnik zidarja. 70 leta, ko je imel 20 let se je poročil z Emo, ki je imela samo 16 let. Rodila sta se jima Benjamin in Boris. Hčerka Jožica živi v Avstiji. Prej je delala v Palomi sedaj je sobarica. Ima sina Petra in Rudija ter hčerko Gabrijelo. Sin Srečko je leta 1974 umrl pri vojakih v okolici Skopja. Zadnji mesec pred koncem vojaškega roka, ko smo mu že poslali obleko, so se mu 'čreva zamešala' in mu ni bilo pomoči. Za najmljašega Rudija, se rada pohecam, da je postal mestni, ko se je preselil v Maribor. Bogu sem hvaležna za 8 vnukov, 15 pravnukov in prapravnukinjo.

6. postna nedelja - cvetna nedelja

Pogovor z našimi župljani: go. ELIZABETA ZEMLJAK, ZEMLJIČ, roj. CVETKO

Pot človeškega življenja lahko presega vsa prenenečenja, če človekovo srce bogati zaupanje v božjo pomoč. Utrjenost vere razodevajo besede g. Elizabete, ko pravi: »Pa sem navkljub vsej svoji mantri dočakata tako starost (90 let)… Nič mi ni bilo težko… Boga je pač treba spoštovati...«

Kako bi opisala svojo družino?

Težko vam opišem celoto in podrobnosti, saj imam številne a drobcene spomine. Živeli smo skromno in preprosto. Bili smo velika družina. Ata (Franc Cvetko) je bil cimerman izhajal je iz družine 5ih otrok, pravtako mama (Marija Golob). Dobro sem poznala stare starše, strice in tete, živeli smo blizu. Vsi smo bili viničarji, to je delavci pri velikih kmetih. Bilo nas je 13 otrok. Vsi smo bili rojeni doma. Tudi jaz sem vseh svojih pet otrok rodila doma. Porod nas je preživelo 11 (Marija, jaz, Franc, Martin, Jožica, Ruda, Fric, Gelica, Anica, Hancl, Erna). Prazniki so bili Božič, Velika noč, žegnanje. Birmo sem prejela že z 8 leti leta 1939.

Vojna je bila velika preizkušnja za nas. Ko se je začela smo bil v Stogovcih pri spet drugih kmetih. Po tem, ko sem že napravila 3 razred v slovnščnini, sem ga naslednje leto delala še v nemščini. Polna štiri leta sem hodila v nemške šole. Še danes znam nemško. Kako soboto sva bili s sestro čisto sami doma z loncem fižole. Oče je šel delat cimermansko delo, mama je služila pri kmetih, midve pa sami z loncem fižole. Bogu hvala vsi smo preživeli vojno.

Kako je bilo po vojni?

Po vojni smo se preselili v Lokavec. Most na Tratah je bil porušen. Nič ni bilo mogoče kupiti. Za vse je bilo potrebno imeti bone. Celi dan sem čakala na blago pred trgovino. Prepasnik sem si sešila kar sama. Po žetvi sem pomagala tudi v mlatilnici. Kdaj pa kdaj sem šla tudi očetu streč pri cimermanskem delu. Vse sem znala naredit. Bilo je veliko pomanjkanje. Živino je bilo prepovedano klati. Moj prvi mož Karel Zemljič je bil moj sosed. Poročila sva se 24.4.1950 pri sv. Ani. Pet let starejši mož je preživel 3 leta nemške vojske, potem pa je moral še pogosto na orožne vaje v Jugoslaviji. Kot čevljar si je krajšal dolge zimske noči. Vojna mu je pustila sledi na bolanih ledvicah. Veliko je delal pri kmetih, od tete je dobil zemljo. Celo leto sva delala v vinogradu, včasih tudi v Avstiji. Ni pa se zaposlil v tovarni. Skupaj sva praznovala srebrno poroko, čez dve leti pa je umrl zaradi plučnice, ko se je prehlalil na delu v Avstriji.

In vajina družina?

Rodilo se nama je pet otrok (Karel, Jožek, Micka, Katika in Anica). Najstarejši sin je nameraval oditi v tujino, pa sem ga od tega odvrnila in mu zapustila polovico premoženja. Vdova že od 47 leta. Kasneje sem se ponovno poročila s skoraj 20 let starejšim Janezom (Hancijem) Zemljakom iz žabje vasi. Bil je veren in spoštovan vdovec brez otrok. S pokojno ženo Alojzijo je bil več kot 25 otrokom boter. Poročil naju je g. Franc Časl. Ob selitvi me je čakalo veliko dela, ker je bila hiša zelo stara. Še vedno sem veliko delala pri sosednjih kmetih, bila pa sem prvič zdravstveno zavarovana, ker je Hancij delal v Palomi. Ko je mož obležal sem mu pred smrtjo 13 mesecev stregla.

Za Alojzijo sem jaz prevzela skrb za krašenje kapele v Žabji vasi. Vsako leto je ob tej kapeli na veliko soboto blagoslov jedil. Ob novoletnih blagoslovih pa je bila navada, da je bil g. župnik vedno pri nas na kosilu. To navado je sedaj prevzela moja hčerka Anica.

»Ko si mlad si misliš, da boš lahko kar letel skozi zid. Potem pa te božja mantra umiri in naredi ponižnega. Zelo sem zadovoljna in srečna. Hvaležna sem Bogu za moje življenje.«

5. postna nedelja - tiha nedelja

Pogovor z našimi župljani: DRAGICA, FILIP MIHELIČ in MIMICA KRANER

Pri Mariji Snežni je navada, da se sinu ali hčer da očetovo, mamino ali dedkovo, babičino ime, da pa v petih generacijah najdeš isto ime je prava redkost. Tak primer najdemo pri imenu Filip v družini Mihelič, sosedih od nekdanjih Krenovih in Majcnov.

Kakšni so vaši spomini na prednike?

Filip: »Dedek Filip je imel osem otrok. Filipa, Jožeta, Antonijo, Anza, Korla, Mimo, Toneta in Franca. Vsi so bili zaznamovani z drugo svetovno vojno. Stric Korl je ušel iz Nemške vojske in se potem doma več mesecev pred koncem vojne skrival, da ga ne bi ponovno rekrutirali. Stric Franc se je ob koncu vojne znašel kot ujet nemški vojak v taborišču v Albaniji. Nekaj ur pred razglasitvijo konca vojne se je povzpel čez ograjo, kjer ga je stražnik smrtno ustrelil. Najin oče Jožef je kot nemški vojak 4 leta služil vojsko na finskem, kamor so ga mobilizirali pri 16 letih.«

Mimica: »Oče Jožef se je rodil 1. 3. 1924 na sp. Velki, mama Marija pa 12. 5. 1927 na Dražen vrhu, kjer so ob potoku imeli mlin. Tam sta se spoznala in se 18. 5. 1952 poročila. Imel je čudoviti prvi glas, s katerim je pogosto pel solo. Več kot 50 let je pel v naši cerkvi. Spominjava se, da je neko snežiško nedeljo tako ulivalo, da je moral ostati doma. Takrat je doma pel, da je odmevalo.«

Filip: »Njegov glas je podedovala sestra Mimica, ki je mnoga leta pela v zboru. Jaz nisem prejel tega talenta, bil pa sem ministrant. Spominjam se, kako sem spremljal kaplana Ornika k blagoslovom jedil s kolesom. Oba sva imela kolesa, jaz sem imel na svojem še kadilnico iz katere se je kadilo kot iz lokomotive. Za kaplanom Friderikom Ornikom in župnikom Srečkom Veršičem je prišel g. Franc Časl, takrat sem bil že zverziran.«

Kakšni so bili še stiki z župniščem poleg uradnih zadev?

Mimica: »Dušan, ki sem ga kasneje poročila je nosil v župnišče mleko, kjer je bil zelo pocrkljan od kuharic Lizike in Ančke. Dveh res vredu gospodinj, ki jih je spoštovala vsa župnija.«

Dragica: »Kot drugod, se je tudi v župnišču veliko delalo skupaj. To so bili čisto drugačni časi. Potrebno je bilo na roke likat koruzo, kosit, sušit, okopavat,… Po kosilu so si znali ponagajat in kakim mladim delavcem 'štil' namazati z 'šmirom'. Takrat še ni bilo takih past za čiščenje rok in si imel umazane roke cel dan ali še več. Župniku ali kakemu 'virtu' si kaj takega že ni nihče upal napravit. :)«

In potem sta si tudi vidva ustvarila družini?

Mimica: »Midva z Dušanom sva pohitela. :) Ko je služil vojaški rok v Sremski Mitrovici je večkrat prišel domov varovat najino Natašo. Že takrat je bil priljubljen zidar in so ga njegovi nadrejeni po pridnem delu radi spustili na dopust. Potem se nama je rodil še Dušan.«

Dragica: »S Filipom sva se poročila 16. maja 1982. Kmalu smo varovali Sebastjana in čez tri leta še Filipa.

Filip: »V letu 2013 smo v rodbini prejeli še petega Filipa. Najprej dedek, potem stric, jaz, sin in še vnuk – sami Filipi. Tisto leto smo doživeli tudi dve veliki izgubi. Najprej je umrl svak Dušan, 10 dni zatem pa še mama Marija. Ponosni smo na očetovo visoko starost 92 let. Sedaj nas že šest let gleda iz večnosti.«

4. postna nedelja

Pogovor z našimi župljani: TONE in MARGARETA BAUMAN