Klepet z

Novi rubriki na pot. V iskanju poti, kako bi poživili zanimanje za branje župnijskega lista, sem se odločil, da bom dodal tedenske intervjuje znanih in manj znanih župljanov z enim samim namenom, da bi se bolje poznali, se bolj spoštovali in slavili Boga za mnoge darove in talente, ki smo jih prejeli v čisti dar. Rubrika ni namenjena nekim super junakom, nasprotno, vsak ima možnost, da se Bogu zahvali, ne le za svoje zmage in trofeje, pač pa tudi za dar notranje moči, s katero je mogoče nositi vsakodnevne križe.

Bela nedelja - nedelja Božjega usmiljenja

Pogovor z: ANO Dreizibner, roj. Križan

Ljudje iz dežele so za delom potovali po vsem svetu in domov pripeljali neveste iz daljnih krajev. Tak primer sta Prekmurec Ignac Sabo in Poljakinja Marija Eriston, ki sta spoznala ob delu v Ameriki, se preselila v Prekmurje od tam pa po prvi svetovni vojni k Mariji Snežni.

Vaša mama Katarina Sabo se je rodila v Prekmurju?

Rojena je v Mažarski vasi Kapca v družini štirih otrok. Poleg leto starejše seste Marice sta bila še brata Štefan in Ignac. Vsi so bili rojeni v Prekmurju, kjer so vse prodali in kupili posestvo na Ploderšnici.

Še vedno imam v spominu, ko sem z babico, poljakinjo Marijo Eriston, šla k maši. Oblečeni sva bili s štrikanco. Babica je v rokah držala šturmarco in svetila pot do cerkve.

Ste poznali tudi babico po očetu?

Nikoli je nisem videla, prej je umrla. Oče Franc Križan je bil nezakonski sin edinec moje babice Barbare Križan. Imel je težko otroštvo. Kot konjski hlapec je delal v Mariboru, kjer je vozil premog in drva. Potem se je zaposlil v Palomi. Poročila sta se oktobra 1938.

Jaz sem se rodila junija 1939, brat Franc pa štiri leta kasneje. Bila sva zelo povezana. Veliko sva se skupaj igrala, zlasti pozimi, ko je bilo več časa. Spominjam se, da sem mu neko zimo uničila sanke. Poleti je bilo manj časa za igro. Okopavati je bilo potrebno na njivah tudi pri drugih kmetih ne le pri nas doma. Zahtevno delo je bilo tudi spravilo sena za kravo, da smo imeli domače mleko skozi vse leto. Po koncu vojne sem šla v šolo na Vranji vrh. Tja je prihajal učiti tudi župnik Veršič.

Tudi mama je veliko delala pri kmetih in doma. Zgodaj je umrla, zadela jo je kap. Ata se je še enkrat poročil, ko se je upokojij je imel raka na želodcu, zanj je skrbela njegova druga žena Kristina.

Kljub zraščenostijo z delom na deželi, ste zgodaj okusili Maribor…

S 16 leti sem šla služit v mesto in tam živela kot hišna pomočnica pri družini Melite Vivod. Tri leta sem pazila na njene otroke, kuhala, z otroki hodila na trg po nakupih. Z gospo Melito imava še redne stike po telefonu. Še malo in bo dočakala 100 let. Od tam sem šla delat v Svilo, po šestih letih sem se zaposlila v Palomi, kjer sem delala vse do upokojitve.

Vaš mož Drago prihaja iz velike družine…

Pri njih je bilo osem otrok. Sestre Pepika, Karolina in Marica ter bratje Štefan, Franc Dominik, Ivan in Drago. Dragota sem poznala iz šole ven. Vojsko je služil v Osjeku, potem se je zaposlil v Palomi. On je imel 26 let jaz pa eno manj, ko sva se poročila. Najprej se nama je rodila hči Vera, štiri leta kasneje pa Simona.

Drago je bil zelo priden. Zgradil je hišo in štale. Bil je zelo družaben. Rad je plesal in pel. Rad je šel k sv. maši. Veliko je prostovoljno delal v župnišču. 15 let je bil član župnijskega pastoralnega sveta.

Pred 6 leti ga je zadela kap, ko se je pripeljal domov, ni mogel zavreti in se je zaletel v našo hišo.

Je zelo trpel?

Po vrhu je zbolel še za rakom na prostati. Bil je zelo pogumen. Pripeljali so ga domov iz bolnišnice. Nič ni godnjal in jamral. Bil je zelo miren in zadovoljen. Doma je umrl, samo zaspal je.

To ni bila vaša edina smrt bližnjih…

Najprej je umrl mož Drago, potem pred dvema letoma brat Franc, lani pa še hčerka Simona. Njena bolezen me je zelo prizadela. Marcel in Valerija sta prehitro izgubila mamo.

Kako ste se potolažila?

Rada molim. Rada berem. V veliko pomoč mi je hčerka Vera, ki mi napravi vse nakupe. Vesela sem njenih otrok Domna in Alena ter Marcela in Valerije. Tudi zet Klemen, ki živi čisto blizu mi je v pomoč, da nisem čisto sama. Rada pokličem tudi svakinje.

Velika Noč

Pogovor z našimi župljani: JOŽEFO KRAJNC roj. Grünauer

V naši domovini se skupno število žrtev za Covid -19 približuje številu 4000. Ta bolezen praviloma ogroža bolj starejše kot mlajše. Pa vendar so izjeme. To velja za go. Jožefo Krajnc, ki je brez večjih zapletov prestala bolezen, med tem ko je njen sin Drago bolezni podlegel.

Imate kakšen recept za dolgo življenje?

Rojena sem davnega leta 1928. Nikdar se ne grem cepit proti gripi. Če zbolim, bolezen prebolim. Nikoli še ni bilo tako hudo, da bi ne zmogla. Žal mi je za vsakega, ki je zbolel. Za zdravje svojega sina sem veliko molila. Sedaj molim za njegovo večnost. Vsem želim zdravja in miru. Živela bom, kolikor dolgo bo Bog hotel. Ob sebi imam dobro snaho Emo.

Vaši spomini na otroštvo…

Ne spominjam se babice od očeta, spominjam pa se babice od mame s priimkom Matl. Živeli so v sp. Velki, kjer so Ahmani. Mama Elizabeta je imela sestro Rozo in Genovefo, ki je skupaj z bratom Johanom v Avstriji. Oče Jožef je imel sestro Haniko in Marijo. Prva svetovna vojna mu je pohabila nogo. Druga svetovna vojna se je začela ravno ob koncu mojega otroštva. Spominjam se, da je bil most čez Muro delno porušen, oče pa je po njem plezal, da je v Avstije dobil ortopetske čevje na karte. Takrat je tri leta starejši brat Franci šel v vojsko na rusko fronto, kjer je bil zaprt še eno leto po vojni. Spominjam se, da smo se že poslovili od njega. Plačali smo že mašo zanj, potem pa se je nepričakovano vrnil. Poleg njega sem imela še sedem let mlajšega brata Janeza.

Kakšno je bilo življenje po vojni?

Živeli smo v velikem pomanjkanju. Med vojno so bile karte, po vojni so bili boni. Kljub temu sem lahko šla takrat ob neki priložnosti v Sladki vrh v kino, kjer sem srečala mojega bodočega moža Jakoba Krajnc. Na Trate so se preselili iz Belih vod, ko so dobili 'agrarno'. Bil je iz velike družine. Oče Franc in mama Marija sta imela še sina Ivana, Franca, Matevža in Jožeka ter hčere Pepco in Kristino. Jakob in Ivan sta bila pri partizanih, kjer je bilo katastrofalno stanje. Pogosto sem poslušala partizanske zgodbe, kako sta se zdravila z 'na mravlje nastavljenim šnopsom'.

Hitro po vojni ste se poročili…

Leta 1949 sem se poročila z Jakobom. Kmalu po poroki sva se za tri leta odselila v Podvelko, ker je mož opravljal vlogo 'industrijskega miličnika'. Leta 50 se nama je rodil sin Cvetko, čez eno leto pa sin Drago. Cvetkota sva poslala k mami Elizabeti, ker v Podvelki ni bilo kravjega mleka, ampak samo neko mastno kozje mleko. Potem je vse življenje ostal pri svoji babici. Rodili so se nama še Jožica, Srečko in Rudi. Ob vrnitvi domov se je mož zaposlil v Palomi, kjer je bil do upokojitve vratar. V kraju pa je bil znan po tem, da je kopal studence.

Otroci so si hitro poiskali svoj kruh…

Cvetko se je kot trgovec v VEM-i preselil v Maribor in se poročil z Grašič Julijano in Jakobskega dola. Tam so se jima rodile hčere Iris, Klavdija in Simona, ki že imajo svoje otroke. Drago je šel po šoli v Palomo, kjer je delal kot pomočnik zidarja. 70 leta, ko je imel 20 let se je poročil z Emo, ki je imela samo 16 let. Rodila sta se jima Benjamin in Boris. Hčerka Jožica živi v Avstiji. Prej je delala v Palomi sedaj je sobarica. Ima sina Petra in Rudija ter hčerko Gabrijelo. Sin Srečko je leta 1974 umrl pri vojakih v okolici Skopja. Zadnji mesec pred koncem vojaškega roka, ko smo mu že poslali obleko, so se mu 'čreva zamešala' in mu ni bilo pomoči. Za najmljašega Rudija, se rada pohecam, da je postal mestni, ko se je preselil v Maribor. Bogu sem hvaležna za 8 vnukov, 15 pravnukov in prapravnukinjo.

6. postna nedelja - cvetna nedelja

Pogovor z našimi župljani: ELIZABETA ZEMLJAK, ZEMLJIČ, roj. CVETKO

Pot človeškega življenja lahko presega vsa prenenečenja, če človekovo srce bogati zaupanje v božjo pomoč. Utrjenost vere razodevajo besede g. Elizabete, ko pravi: »Pa sem navkljub vsej svoji mantri dočakata tako starost (90 let)… Nič mi ni bilo težko… Boga je pač treba spoštovati...«

Kako bi opisala svojo družino?

Težko vam opišem celoto in podrobnosti, saj imam številne a drobcene spomine. Živeli smo skromno in preprosto. Bili smo velika družina. Ata (Franc Cvetko) je bil cimerman izhajal je iz družine 5ih otrok, pravtako mama (Marija Golob). Dobro sem poznala stare starše, strice in tete, živeli smo blizu. Vsi smo bili viničarji, to je delavci pri velikih kmetih. Bilo nas je 13 otrok. Vsi smo bili rojeni doma. Tudi jaz sem vseh svojih pet otrok rodila doma. Porod nas je preživelo 11 (Marija, jaz, Franc, Martin, Jožica, Ruda, Fric, Gelica, Anica, Hancl, Erna). Prazniki so bili Božič, Velika noč, žegnanje. Birmo sem prejela že z 8 leti leta 1939.

Vojna je bila velika preizkušnja za nas. Ko se je začela smo bil v Stogovcih pri spet drugih kmetih. Po tem, ko sem že napravila 3 razred v slovnščnini, sem ga naslednje leto delala še v nemščini. Polna štiri leta sem hodila v nemške šole. Še danes znam nemško. Kako soboto sva bili s sestro čisto sami doma z loncem fižole. Oče je šel delat cimermansko delo, mama je služila pri kmetih, midve pa sami z loncem fižole. Bogu hvala vsi smo preživeli vojno.

Kako je bilo po vojni?

Po vojni smo se preselili v Lokavec. Most na Tratah je bil porušen. Nič ni bilo mogoče kupiti. Za vse je bilo potrebno imeti bone. Celi dan sem čakala na blago pred trgovino. Prepasnik sem si sešila kar sama. Po žetvi sem pomagala tudi v mlatilnici. Kdaj pa kdaj sem šla tudi očetu streč pri cimermanskem delu. Vse sem znala naredit. Bilo je veliko pomanjkanje. Živino je bilo prepovedano klati. Moj prvi mož Karel Zemljič je bil moj sosed. Poročila sva se 24.4.1950 pri sv. Ani. Pet let starejši mož je preživel 3 leta nemške vojske, potem pa je moral še pogosto na orožne vaje v Jugoslaviji. Kot čevljar si je krajšal dolge zimske noči. Vojna mu je pustila sledi na bolanih ledvicah. Veliko je delal pri kmetih, od tete je dobil zemljo. Celo leto sva delala v vinogradu, včasih tudi v Avstiji. Ni pa se zaposlil v tovarni. Skupaj sva praznovala srebrno poroko, čez dve leti pa je umrl zaradi plučnice, ko se je prehlalil na delu v Avstriji.

In vajina družina?

Rodilo se nama je pet otrok (Karel, Jožek, Micka, Katika in Anica). Najstarejši sin je nameraval oditi v tujino, pa sem ga od tega odvrnila in mu zapustila polovico premoženja. Vdova že od 47 leta. Kasneje sem se ponovno poročila s skoraj 20 let starejšim Janezom (Hancijem) Zemljakom iz žabje vasi. Bil je veren in spoštovan vdovec brez otrok. S pokojno ženo Alojzijo je bil več kot 25 otrokom boter. Poročil naju je g. Franc Časl. Ob selitvi me je čakalo veliko dela, ker je bila hiša zelo stara. Še vedno sem veliko delala pri sosednjih kmetih, bila pa sem prvič zdravstveno zavarovana, ker je Hancij delal v Palomi. Ko je mož obležal sem mu pred smrtjo 13 mesecev stregla.

Za Alojzijo sem jaz prevzela skrb za krašenje kapele v Žabji vasi. Vsako leto je ob tej kapeli na veliko soboto blagoslov jedil. Ob novoletnih blagoslovih pa je bila navada, da je bil g. župnik vedno pri nas na kosilu. To navado je sedaj prevzela moja hčerka Anica.

»Ko si mlad si misliš, da boš lahko kar letel skozi zid. Potem pa te božja mantra umiri in naredi ponižnega. Zelo sem zadovoljna in srečna. Hvaležna sem Bogu za moje življenje.«

5. postna nedelja - tiha nedelja

Pogovor z našimi župljani: DRAGICA, FILIP MIHELIČ in MIMICA KRANER

Pri Mariji Snežni je navada, da se sinu ali hčer da očetovo, mamino ali dedkovo, babičino ime, da pa v petih generacijah najdeš isto ime je prava redkost. Tak primer najdemo pri imenu Filip v družini Mihelič, sosedih od nekdanjih Krenovih in Majcnov.

Kakšni so vaši spomini na prednike?

Filip: »Dedek Filip je imel osem otrok. Filipa, Jožeta, Antonijo, Anza, Korla, Mimo, Toneta in Franca. Vsi so bili zaznamovani z drugo svetovno vojno. Stric Korl je ušel iz Nemške vojske in se potem doma več mesecev pred koncem vojne skrival, da ga ne bi ponovno rekrutirali. Stric Franc se je ob koncu vojne znašel kot ujet nemški vojak v taborišču v Albaniji. Nekaj ur pred razglasitvijo konca vojne se je povzpel čez ograjo, kjer ga je stražnik smrtno ustrelil. Najin oče Jožef je kot nemški vojak 4 leta služil vojsko na finskem, kamor so ga mobilizirali pri 16 letih.«

Mimica: »Oče Jožef se je rodil 1. 3. 1924 na sp. Velki, mama Marija pa 12. 5. 1927 na Dražen vrhu, kjer so ob potoku imeli mlin. Tam sta se spoznala in se 18. 5. 1952 poročila. Imel je čudoviti prvi glas, s katerim je pogosto pel solo. Več kot 50 let je pel v naši cerkvi. Spominjava se, da je neko snežiško nedeljo tako ulivalo, da je moral ostati doma. Takrat je doma pel, da je odmevalo.«

Filip: »Njegov glas je podedovala sestra Mimica, ki je mnoga leta pela v zboru. Jaz nisem prejel tega talenta, bil pa sem ministrant. Spominjam se, kako sem spremljal kaplana Ornika k blagoslovom jedil s kolesom. Oba sva imela kolesa, jaz sem imel na svojem še kadilnico iz katere se je kadilo kot iz lokomotive. Za kaplanom Friderikom Ornikom in župnikom Srečkom Veršičem je prišel g. Franc Časl, takrat sem bil že zverziran.«

Kakšni so bili še stiki z župniščem poleg uradnih zadev?

Mimica: »Dušan, ki sem ga kasneje poročila je nosil v župnišče mleko, kjer je bil zelo pocrkljan od kuharic Lizike in Ančke. Dveh res vredu gospodinj, ki jih je spoštovala vsa župnija.«

Dragica: »Kot drugod, se je tudi v župnišču veliko delalo skupaj. To so bili čisto drugačni časi. Potrebno je bilo na roke likat koruzo, kosit, sušit, okopavat,… Po kosilu so si znali ponagajat in kakim mladim delavcem 'štil' namazati z 'šmirom'. Takrat še ni bilo takih past za čiščenje rok in si imel umazane roke cel dan ali še več. Župniku ali kakemu 'virtu' si kaj takega že ni nihče upal napravit. :)«

In potem sta si tudi vidva ustvarila družini?

Mimica: »Midva z Dušanom sva pohitela. :) Ko je služil vojaški rok v Sremski Mitrovici je večkrat prišel domov varovat najino Natašo. Že takrat je bil priljubljen zidar in so ga njegovi nadrejeni po pridnem delu radi spustili na dopust. Potem se nama je rodil še Dušan.«

Dragica: »S Filipom sva se poročila 16. maja 1982. Kmalu smo varovali Sebastjana in čez tri leta še Filipa.

Filip: »V letu 2013 smo v rodbini prejeli še petega Filipa. Najprej dedek, potem stric, jaz, sin in še vnuk – sami Filipi. Tisto leto smo doživeli tudi dve veliki izgubi. Najprej je umrl svak Dušan, 10 dni zatem pa še mama Marija. Ponosni smo na očetovo visoko starost 92 let. Sedaj nas že šest let gleda iz večnosti.«

4. postna nedelja

Pogovor z našimi župljani: TONE in MARGARETA BAUMAN

Šomat je zelo razpotegnjen, ozek in geografsko raznolik del župnije. Danes je to najredkeje poseljeno naselje župnije s skupaj samo 171 prebivalci. Nekoč pa so se tukaj gnetle viničarija pri viničariji. Na eni takih je živela družina Križan, katere hiša je sprejela priimek Bauman.

Prosim opišite nam spomine na otroštvo.

Imela sem zlate starše. Bili so res dobri starši. Vsega je bilo v obilju, samo denarja ne, saj smo bili viničarji. Naše delo je bilo obdelovanje goric. Hiša na črko L krita s slamo je vsebovala vse: štalo, gumno in stanovanje. Odraščale smo tri sestre, 15 in 17 let narazen. Očeta je zgodaj pri 65 letih zadela kap in sem skrbela zanj 3 leta kot negovalka. Kot možnost dodatnega zaslužka je bilo delo v vrtnarijah in goricah v Avstriji. Za moje šolanje ni bilo denarja. Avtobus je bil zelo drag, ni bilo štipendij. Tako je bilo življenje, vesela sem bila, da sem se lahko zaposlila v tovarni leta 1968.

Kaj vse vam je še delalo veselje?

Eno veliko veselje so bili prvi gramofoni. Živo se spominjam dne, ko sva šle s kolegico okoli božiča k Baumanovim vprašat, če bi posodili gramofon in plošče za ples. Srečni sva bili, ko sva končno prigazili do kmetije in videli goreti 'hoflampo'. Franček in Tonček sta poslušala gramofon. To je bilo nekaj imenitnega. Pri Fifoldu smo organizirali ples. Nisem si mislila, da bo Tonček postal moj mož.

Ste si vi mislili, da bo Margareta nekoč vaša žena?

Niti v sanjah. Pri nas smo bili velika družina, poleg mene, še dve starejši sestri Marija in Cilika, ter starejši brat Jože in mlajši Franc. Vsi so se hitro znašli in šli po svoje. Po očetovi smrti leta 1962 je postalo jasno, da bom jaz ostal doma. A življenje je nepredvidljivo. Pred vojsko v Skopju sem se naprej zaposlil v Kopru, ker je Cilika živela v Kopru. Ko sva se pred Božičem srečala z Margareto zaradi gramofona, še ni bilo nič resnega. A Bog naju je po preizkušnjah in resnični ljubezni združil.

Lahko samo na grobo opišeta vajino preizkušnjo?

Drugo leto bo 50 let kar sva se civilno poročila. Leto kasneje tudi cerkveno. Najtežje nama je bilo, ker sva oba skrbela za svoje starše. Margareta za svojo mamo. Jaz pa za svojo, brat je bil še pri vojakih. To so bili časi, ko nisi mogel kar tako prepričati starše, kje bova živala. Po tem ko sva eno leto živela vsak na svojem, sem brata Franca le prepričal, da se je vrnil domov in prevzel kmetijo. Jaz pa sem lahko šel k svoji ženi.

Ja, to je bilo tudi zame težko obdobje. Druga taka težka preizkušnja je bila mamina bolezen. V 89. Letu starosti si je zlomila kolk in obležala. 8 let sem skrbela za mamo, ki je hvala Bogu dočakala častitljivo starost 97 let. Ja, ponosna sem na svojo družino in na delavne navade svojih dveh hčera, starejše Marjete in 15 let mlajše Mateje. 7 let sem delala tudi nočne izmene, doma mali otrok, skozi dan spravljat 'foter', ponoči pa delat. To so bili časi, ko ni bilo prave porodniške, samo en mesec prostega pred porodom in en mesec prostega po porodu. Ni mi žal, bilo je lepo in še enkrat bi živela to isto življenje 'Palome do penzije'. Tudi sedaj nam je lepo. Ima pridna zeta, vnukico Tamaro pri svojem kruhu in dva krasna vnuka. Rene ima 6 let in Erik 4 leta. Bog jim daj vsem zdravja in moči.

3. postna nedelja

Pogovor z našimi župljani: IVOM in ANGELA RADUHA

V tem tednu sem se pogovarjal z zakoncema Raduha, ki živita na Spodnji Velki 2a. Njuna vez sklenjena leta 65 ostaja mladostno trdna in žilava. Vesela, sta da se jima je zdravje popravilo in sta bolj samostojna. Ivo skrbi, da je toplo zakurjeno, da je pepel pometen, Angela pa, da nista lačna. Seveda njuno življenje ne bi bilo takšno kot je brez pomoči hčerke Cilike, ki nanosi drva in še vse drugo. Vesela sta klicev in pomoči vseh treh otrok in sedmih vnukov.

Kakšni so vajini spomini na začetek skupne poti?

»Čeprav je Ivo dve leti starejši, sva se dobro poznala že iz šole in od redne nedeljske svete maše. Starši so hodili k zgodnji, mi otroci pa k pozni maši. Srečevali smo se še nedeljo popoldne ob večernicah in za šmarnice. Življenje našega otroštva je nepredstavljivo za današnjo mladino. Praznično smo jedli le za Snežničino, Božič in Veliko noč. Kakega dobrega življenja ni bilo. Ni bilo hladilnikov, ni bilo tort... Samo pri Javšniku si lahko ob nedeljah naročil kislo župo. Pri Kocbeku (današnja Snežinka) so ponujali le pijačo.«

Kako je potekalo vajino skupno življenje?

»Poročila sva se 25. januarja 1965, ko nismo imeli avtov in traktorjev. Skupaj smo živeli v stari 'cimprači' na Raduhovem, današnjem Golobovem. Ob rojstvu najmlajšega sina Stankota 71l. bi se morali preseliti v novo zidano hišo, pa nam je nova patronažna sestra odsvetovala, da je stara 'cimprača' boljša. To ni bilo prvič, da smo kako stvar preložili. Podobno je bilo z nabavo traktorja. Leta 71 sem bil že zmenjen za Fergusona 35, ki so ga dajali na kredit, pa smo prej končali z zidanjem. Z voli smo delali vse do jeseni 72, ko smo dobili Ursusa Poland. Avto pa 74 leta.

Sta delala tudi v tovarni?

»Nikoli. Za kak dodatni zaslužek je Ivo šel kdaj v Avstrijo in tam delal sezonska dela v goricah. Večja sprememba se je zgodila, leta 1975, ko smo na prigovarjanje brata prevzeli še kmetijo Venta oz. Pezdiček.«

Kakšno je bilo družabno življenje?

»Veliko več smo se družili med seboj, tudi zaradi dela, ki ga en sam ni mogel opraviti. Rojstnih dnevov nismo praznovali. Praznovali smo predvsem godove. Ne bom pozabil zadrege, ko so nas nekoč presenetili s petjem ob godu. Ker nismo imeli doma mesa, sem šel k sosedom v dimnico po meso, da sem lahko postregel še z ne docela povojenim kosom.«

Za kaj ste najbolj hvaležni v svojem življenju?

»Ni se mi izpolnila srčna želja, da bi postal strojevodja. Učitelj me je zaradi ocen spodbujal k prometni šoli. Doma so drugače odločili, ker ni bilo nikogar, ki bi prevzel kmetijo, sem moral ostal doma. Vseeno sem Bogu res hvaležen zanje. Občudujem jih, da so zmogli mirno in predano prestati mnoge preizkušnje v življenju. Nekaj časa so poslušali grožnje: 'Okoplji, okoplji koruzo, dol je ne boš več jemal!'. In res 16. Julija 1941, ko sem bil še pod materinim srcem, je vsa družina doživela nasilno izselitev v Đakovo - moj rojstni kraj. Tisti dan so se pripravljali k žetvi ječmena. V dveh urah so se morali pripraviti za pot in zapustiti 9 krav in vse imetje. Hvaležen sem za vero staršev in seveda za dar življenja. Še bi lahko naštevala. Zelo sva hvaležna za vsak obisk in pozornost sorodnikov, sosedov in krajanov.«

Svetnik tedna: Sv. Janez od Boga (Ciudad) se je rodil 8. marca 1495 na Portugalskem. Ko mu je bilo 8 let, so njegovi starši prenočili nekega popotnika potujočega v Madrid. S svojim navdušenim govorjenjem je očaral fanta, da je z njim zbežal od doma. Mati je po treh tednih iskanja od žalosti umrla, oče pa je ostal sam in šel za brata laika k frančiškanom v Lisbono.

Janez je kmalu spoznal, da ga je popotnik prevaral. Usmilil se ga je grofov črednik in ga sprejel za pastirja. Naučil ga je pisati, brati in računati. Ker je bil zaupanja vreden, mu je končno ponudil svojo hči za ženo. Janez je čutil, da ni rojen za zakonsko življenje. Odšel je v Afriko, da bi tam pomagal bolnikom in ujetnikom. Ljudje so v njem prepoznali velik dar tolažbe za uboge, bolne in zapuščene. Janez si je pridobil mnogo odličnih in premožnih prijateljev, skupaj so zgradili bolnišnico in ustanovili društvo za strežbo bolnikom, ki se je kasneje razvilo v red usmiljenih bratov. Ko je v začetku leta 1550 hotel iz narasle vode rešiti fanta, si je nakopal plučnico, ki je bila zanj usodna. Na svoj 55. rojstni dan je umrl v Granadi.

Janez od Boga je patron bolnišnic, bolnikov in bolniškega osebja.