Dušni pastirji

Na njegovo mesto je že kot kaplan 1. julija 1970 prišel Franc Časl. V celotni zgodovini župnije ni bilo duhovnika, ki bi pol stoletja svojega življenja posvetil pastoralnemu delu, kakor je to storil g. Časl. V tem obdobju je obnovil vse strehe župnijskih stavb, cerkev Marije Snežne kar dva krat. Poleg obnove orgel je obnovil vse kipe in cerkveno opremo. Napisal je številne knjige z lokalno tematiko in veliko pozornost naklanjal cerkveni glasbi. Župljani se ga spominjajo z velikim spoštovanjem.

Peti župnik je 1. maja 1929 postal Srečko Vršič, ki se ga še spominjajo mnogi naši farani, saj je pri Mariji Snežni bil župnik 42 let. Župnikoval je v zelo neugodnem času. Pred vojno je poravnal dolgove. Med vojno je po nekem čudežnem naključju ostal na župniji. Trikrat ga je iskal Gestapo, pa ga nikoli niso našli doma. Vedno je bil nekje na poti po okoliških župnijah, kjer ni bilo nobenega slovenskega duhovnika. Po vojni je doživel nacionalizacijo in vso šikaniranje novih naprednih oblasti. Ko je 5. marca 1971 umrl, se je na pogreb zgrnila množica od vseh strani. Ljudje niso pozabili, da je med vojno v domačem jeziku delil zakramente.

Prihod četrtega župnika Leopolda Vozliča je bil podoben kakšni filmski kriminalki. Bil je župnik v Špilju, ki je sosed Šentilja. Po homatijah in takratnih bojih za severno mejo je moral tako rekoč sredi noči na pol oblečen brez vsega zbežati v Jugoslavijo, sicer bi ga verjetno nemčurji ubili. Pribežal je k Mariji Snežni v župnišče, ki je bilo povsem prazno. Vse njegovo imetje pa je zaplenil znan človek iz Cmureka. Toda takrat se je izkazala tedanja jugoslovanska oblast. Zaprla je mejni prehod pri Cmureku. In tako je moral tisti človek osebno pripeljati stvari k Mariji Snežni (Ko sem prebral te reči, sem pomislil,

ali bi bila naša povojna oblast ali tudi sedanja demokratična pripravljena kaj takega storiti za kakega duhovnika? (opomba pisca)). Zaradi vsega tega seveda ni mogel veliko storiti, je pa nabavil zvonove in zapustil dolg novemu župniku, ko je 30. oktobra 1928 umrl.

Tretji župnik je bil Martin Lah iz Pilštajna. Bil je bolj bolehne narave in umrl že leta 1920.

Drugi župnik je bil Franc Pignar, doma od sv. Marka nižje Ptuja. Bil je dober in skrben gospodar. Ker so cerkvene klopi že razpadale, je dal leta 1895 napraviti nove hrastove klopi, ki so še danes okras cerkve. Obokal je cerkveni strop, ker se je stari leseni že podiral. V ta namen so pozidali 10 pilastrov in nanje obesili obok. Cerkev ima sedaj res lepi videz romanskega stila. Po hudi bolezni je 25. maja 1905 umrl in je tukaj pokopan.

Šesti in obenem zadnji kurat je bil Jožef Golinar, doma od sv. Križa pri Ljutomeru. K Mariji Snežni je prišel 14. 4. 1858, ko je blaženi Slomšek ustanovil novo lavantinsko škofijo v Mariboru. Njegova zasluga je, da je bila Marija Snežna leta 1865 povišana v župnijo in je postal prvi redni župnik. Nabavil je nove zvonove, dal obokati kor in prezbiterij. Nabavil je lestenec, ki je do obnove v letu 1975 visel na sredi cerkve. Nabavil je novo monštranco. Za kaplana je pozidal kaplanijo, kjer sedaj domuje Galerija Gabrijel Kolbič kot najemnica. Veliko si je prizadeval, da bi tudi Marija Snežna prišla pod okrilje nove škofije. Ponižno je prosil in dosegel, da je škof v Gradcu dal dovoljenje. In tako je že po smrti škofa Slomška Marija Snežna postala del nove škofije. Za Slovence na tem območju je to bil velik dogodek. Umrl je 2. 2. 1890 in počiva na našem pokopališču. Prav gotovo ima župnik Golinar veliko zaslug zato, da je Marija Snežna to, kar je še danes.

Kurat Franc Dreisibner je obnovil župnišče ter nabavil orgle in križev pot. Pozneje je odšel k sveti Marjeti, kjer je tudi pokopan.

Tretji je bil Marko Vaupotič, dober gospodar, a so po njegovi smrti marsikaj odnesli.

Drugi je bil Anton Krizmanič, ki je pozneje umrl na Ptujski gori.

Prvi dušni pastir pri Mariji Snežni je bil že imenovani Matija Purgaj. Ker cerkev v začetku še ni bila župnija, so se prvi duhovniki imenovali kurati, ki so delovali samostojno. Ker je Matija Purgaj vodil zidavo cerkve in župnišča, so mu hvaležni Snežničani vzidali spominsko ploščo na zunanjem zidu za oltarjem. Je tukaj pokopan. Začel je tudi voditi matične knjige in kroniko.