Dogajanje v župniji

God sv. Antona / Zvonkota, 17. 1. 2021

Živel je v osrednjem Egiptu ob koncu 3. in v začetku 4. stoletja. Ko so mu umrli starši, je poskrbel za sestro, zemljišča podaril sosedom, drugo imetje pa razdelil ubogim. Potem je odšel v puščavo, kjer se je posvetil molitvi in premišljevanju ter živel od tega, kar mu je nudila egiptovska zemlja. Kot puščavnik je dozorel v vodnika bogoljubnih duš. Mnogi so ga prosili duhovne pomoči. K njemu so prihajali zbegani, žalostni in grešniki. Vsem je delil duhovne darove in z njimi molil. Rad jim je govoril o božji ljubezni. Na prošnjo sv. Atanazija je trikrat zapustil puščavo in odšel v mestni hrup, med drugim tudi v Aleksandrijo, kjer je branil pravo vero in se boril za čistost verskega nauka. Na stara leta se je umaknil na težko dostopno gorsko polico. Umrl je star 105 let.

V ljudskem mnenju je sv. Anton kot čudodelnik zaslovel že za časa življenja, še bolj pa po smrti. Ustanavljala so se različna dobrodelna društva, ki so skrbela za reveže. Tem družbam so ljudje zelo radi dajali različne darove, med drugimi tudi prašičke. Ljudje, ki so te darove zbirali, so hodili okoli z zvoncem in palico v obliki črke T. Prašiček ob sv. Antonu Puščavniku naj bi pravzaprav ponazarjal skušnjave, s katerimi je hudič asketskega svetnika mučil. Zvonček na palici, ki ne manjka na nobeni njegovi upodobitvi, pa naj bi pomenil pripomoček, s katerim je svetnik odganjal hudobne duhove.

Sv. Anton Puščavnik je zavetnik živinorejcev, pastirjev, mesarjev in številnih drugih poklicev. Na njegov god, 17. januarja, so vezani številni ljudski običaji. Ponekod po Sloveniji so ob Antonovem godu k njegovemu oltarju nosili krače in klobase, živini pa dali boljše seno.


Luč miru iz Betlehema 2020

Od nedelje, 20. 12. 2020, bo na voljo Lučka miru iz Betlehema.

Prižgimo bližino!


Sporočilo letošnje poslanice nas poskuša spomniti, da sta ljubezen in bližina v teh nekoliko tesnobnih časih ključnega pomena. Ker vsako majhno dejanje, ki izkazuje bližino, dobroto, ljubezen, danes še veliko bolj sveti in vliva upanje, ne glede na to, kako majhno je. Vsaka luč šteje, saj se v temi vidi tudi čisto drobceno lučko. In teh dejanj naš svet danes še posebej potrebuje, tihih in drobnih sporočil, da v mrzlih časih oddaljenosti nismo sami. Da nekdo misli na nas, da nekdo moli za nas, da je nekomu mar za nas.

Če tega ne moremo pokazati z objemi in poljubi, to še ni izgovor, da ne moremo drug drugemu izkazati bližine. Nasprotno, vse to nas sili, da poiščemo nove poti, nove načine, morda celo še bolj pristne in iskrene. Če hoče, ljubezen vedno najde pot. Ljubezen sveti in ogreje tudi s klicem, pismom, sporočilom, tudi prijaznim pozdravom dveh, ki se sicer skrivata za masko. Ljubezen ne ogroža varnosti. Samo sveti in greje, da jo začutimo drug v drugem.

Naša poslanica je majhen plamen, ki računa na vas, da ga razširite. Prinašamo jo v pričakovanju božiča, katerega sporočilo je ravno Božja bližina vsakemu človeku. Zato je naloga vseh, ki verjamemo Vanj in v njegov prihod med nas, da poskrbimo, da se nihče v tem času ne bo počutil sam. Da po svojih močeh, na kakršen koli način že, drug drugemu prižgemo bližino. To si dolgujemo kot ljudje.


Naš svet je povsem isti kot včeraj, ta čas je le pokazal, kakšen je v resnici. Daleč smo si, že dolgo, in si od strahu ne upamo priti bližje.

Zato vam prinašamo luč, saj je luč tista, ki ogreje, tista, ki pomiri, tista, ki nas drug drugemu približa. Ko namreč v temi nekomu osvetli obraz, ta ni več strah, ampak človek.

Zato vam prinašamo Luč, ki se je v Božiču spustila med nas. To je naš korak bližje vam v teh mrzlih časih. Želimo vam dati to Luč, želimo vam biti ljudje. Sprejmite jo od nas in jo nesite naprej. Naredite tudi vi korak bližje ljudem, nikogar ne pustite samega, poiščite način, da jim pokažete bližino. Ljubezen je iznajdljiva in bo našla pot.

Prižgimo luč. Obdržimo bližino!

Dobrodelni namen

V letošnjem letu bomo s pomočjo zbranih sredstev akcije Luč miru iz Betlehema podprli dva projekta, za katera se nam je zdelo, da najbolj uresničujeta tisto, kar se nam v teh časih zdi najpomembnejše in za kar si kot organizacija prizadevamo.

Svoj dar lahko namenite tudi tako, da pošljete SMS sporočilo s ključno besedo LUC1 ali LUC5 in prispevali boste 1 ali 5 EUR v dobrodelne namene.

Prispevajo lahko uporabniki mobilnih storitev Telekoma Slovenije, Telemacha, A1 in T-2. Splošne pogoje SMS donacij si lahko preberete na lmb.skavt.net/SMS-donacije.


Lunina vila

Lunina vila je zasebna in neprofitna organizacija v Sloveniji, katere poslanstvo je zdravljenje in preprečevanje travm pri otrocih (zlorabe, zanemarjanje, spolne zlorabe, smrt bližnjega, dolgotrajna bolezen, migracija …). Prizadevajo si, da bi z nudenjem varnega, sočutnega in prijaznega okolja otrokom, ki so doživeli kakršnokoli obliko travme, omogočili, da premagajo njene negativne posledice in iz nje zrastejo v zdrave in srečne mladostnike in kasneje odrasle osebe. Gre pravzaprav za prvo ustanovo v Sloveniji, ki se reševanja problematike travm loteva na celosten način, saj nudijo psihosocialno pomoč otrokom, strokovno podporo njihovim svojcem, psihoedukacijo, izobraževanje strokovnjakov za delo na področju otroške psihotravmatologije, izdelavo in prodajo terapevstkih pripomočkov za delo z otroki ter ozaveščanje širše javnosti z namenom destigmatizacije problematike.

Za Lunino vilo smo se odločili predvsem zato, ker je njihovo delo povezano s področjem duševnega zdravja, kjer kot organizacija zadnje čase veliko delamo in ker je to zagotovo ena od bolj perečih in občutljivih tem, ki v času epidemije še toliko bolj prihaja na plano.

Lebanese Girl Scout Association

Gre za katoliško skavtsko organizacijo, ki v libanonskem Bejrutu in drugje po Libanonu pomaga z razdeljevanjem hrane in nudenjem pomoči vsem potrebnim. Na njih je, podobno kot na vse države po svetu, močno vplival koronavirus, poleg tega pa je letos poleti v Bejrutu prišlo tudi do silovite eksplozije, ki je za sabo pustila številne žrtve in ogromno materialno škodo. Libanonska skavtska organizacija se že nekaj časa bori za svoj obstoj, hkrati pa pomagajo po celotni državi, ki pa je bila že pred eksplozijo v precejšnji gospodarski, družbeni in politični krizi. S prispevkom od zbranih sredstev v akciji LMB jim želimo pomagati pri njihovem boju za obstoj skavtske vzgoje in jih vsaj nekoliko podpreti pri njihovi pomoči libanonskemu narodu.

Sklad sv. Lucije

V letošnjem letu je bil v sklopu ZSKSS ustanovljen dobrodelni Sklad sv. Lucije, ki je namenjen pomoči ob zdravstvenih težavah in stiskah naših članov, kjer lahko naša pomoč pripomore k boljšemu zdravljenju. Vsako leto bomo tako od 10 do 20 % zbranih sredstev v akciji LMB namenili Skladu sv. Lucije in s tem pomoči našim članov.

Blagoslovitev obnove vrtca

Ne zamudite novih počitnic, ki bodo v Solčavi, takoj po trgatvi. Naše ovce, so jezersko-solčavske, zato sta ta kraja zaslužita ogleda.

Utrinek z duhovnih počitnic z Jezerskega

Ne zamudite novih počitnic, ki bodo v Solčavi, takoj po trgatvi. Naše ovce, so jezersko-solčavske, zato sta ta kraja zaslužita ogleda.

Oratorij 2020

"Zaupam, ker si upam!"

Iskrena zahvala za pomoč kuharicam, odraslim in mladim animatorjem za lepo oblikovan oratorij.


Duhovne počitnice na Jezerskem

župnije Marija Snežna

Odhod v ponedeljek 24. avg. popoldne ob 15h iz Velke z lastnimi prevozi. Vrnemo se v sredo 26. zvečer. Koristili bomo »vavčar« v vrednosti 68€ za dva dni zajtrk in nočitev. Dva obroka kosila in večerje si bomo skuhali sami v lastni režiji. Vsak dan sv. maša v bližnjih kapelah, sprehod v naravi, ogledi bližnjih znamenitosti (gorski prelaz Jezersko, pogledi na najvišji vrh Kamniško savinjskih alp – Grintavec, Avstrija Eisenkappel).

Prijavite se čim prej. Kapaciteta samo 15 mest.


Nekaj ponudb, kje preživeti dopust in koristiti dopustniški vavčer v katoliških turističnih kapacitetah.

- Murskosoboška škofija

Veržej – penzion Mavrica: http://marianum.si/ponudbe-penziona-mavrica

- Koprska škofija

Strunjan – Stella Maris: https://stellamaris.si/

Koper – Študentski center Jadro: http://jadro.si/

MEDNARODNI DAN BEGUNCEV – POHOD SOLIDARNOSTI

V četrtek 25.6. vabljeni na kratki solidarnostni pohod. Izpred cerkve bomo ob 10h šli peš do Sernečevega križa, katerega obnovo bomo blagoslovili. Pobudo pohoda daje Slovenska karitas, ki želi ozavestiti negotovost in trpljenje današnjih beguncev po svetu.

20. junij je mednarodni dan beguncev. Ne glede na to, kakšno je vaše stališče do beguncev. Nekateri so jim naklonjeni, drugi se jih želijo otepati. Begunci v svetu obstajajo. Nedvomno je neprijetno biti begunec. Biti brez doma, brez gotovosti in brez dostojanstva. Beguncem so sanje in drznost edino upanje.

Lani je bilo na svetu 70,8 milijona ljudi prisiljenih zapustiti svoj dom, od tega vsak dan 37.000 ljudi, predvsem iz afriških in azijski držav. Podporo beguncem in vsem, ki so morali v želji po preživetju in človeka vrednem življenju zapustiti domove zaradi vojn, preganjanja, podnebnih sprememb in skrajne revščine, bodo sodelavci Slovenske karitas ob mednarodnem dnevu beguncev skupaj s prostovoljci in drugimi udeleženci izrazili z izvedbo in udeležbo na Pohodih solidarnosti.

Pohodi solidarnosti se začnejo v soboto, 20. junija, in bodo potekali do sobote, 27. junija 2020. Slovenska karitas vabi, da se simbolno pridružite in v lastni organizaciji odidete na sprehod v okolici doma ali pohod v naravo, po pešpoti v lokalnem okolju, po središču mesta, na okoliški hrib, višjo vzpetino ali kam drugam.

To storite v znamenje solidarnosti z vsemi, ki so bili primorani zapustiti svoj dom.

Praznik sv. Rešnjega Telesa – Telovo

Za zakrament evharistije so se v zgodovini Cerkve izoblikovali različni vidiki in različna imena. Jezus je pri zadnji večerji z učenci, pri kateri je kruh spremenil v svoje telo ter vino v svojo kri, postavil zakrament evharistije, njegovo obhajanje pa je od začetkov krščanstva razpoznavno znamenje kristjanov. Postavitve zakramenta evharistije se spominjamo pri vsaki sv. maši, posebej tedaj, ko duhovnik izreka posvetilne besede nad kruhom in vinom. Kristjani verujemo, da kruh po prebistvenju (transsubstanciaciji) postane Jezusovo telo, vino pa Jezusova kri.

Posvečene hostije duhovniki hranijo v ciborijih, eno hostijo pa v običajno umetniško izdelani monštranci. Namen hranjenja posvečenih hostij je dejstvo Jezusove trajne navzočnosti v zakramentalni obliki kot tudi možnost za čaščenje. Duhovniki monštranco izpostavljajo v čaščenje za posebne priložnosti, ob veliki noči in prazniku Sv. Rešnjega telesa in krvi pa so v navadi tudi procesije, ki potekajo po cerkvah in/ali v bližnji okolici. Za praznik Sv. Rešnjega telesa in krvi je marsikje v navadi postavljanje začasnih kapelic ali oltarjev, mimo katerih poteka sprevod. Duhovnika z monštranco poleg bogoslužnih sodelavcev spremljajo verniki in s tem i zrazijo zunanjo versko pripadnost.

Zakrament evharistije skupaj s krstom in birmo sodi med zakramente uvajanja v krščanstvo. Otroci, ki so redno vključeni v proces kateheze, ki poteka v župnijah, v Cerkvi na Slovenskem k prvemu obhajilu pristopijo na koncu tretjega razreda.


Gospodu župniku Francu Časlu v slovo:

Iz Doma sv. Lenarta so nam sporočili, da je v petek, 5. junija 2020, zjutraj, nenadoma umrl upokojeni župnik Franc Časl. Rodil se je 1. novembra 1939 v Podhomu, župniji Radmirje. Nižjo gimnazijo je štiri leta obiskoval v Gornjem Gradu, višjo v Kamniku in v tistem času bival v internatu.

Njegov duhovniški poklic, kot je sam povedal, ni nastal sam po sebi in kar tako na enkrat. Iz rodbine Časlovih so bili pred njim že trije strici duhovniki. »Tako je moj poklic rasel popolnoma normalno, brez prikazni in čudežnih doživetij in razodetij. Nikoli nisem bil presrečen in nikoli nesrečen... .« Po opravljeni maturi, leta 1958, je vstopil v bogoslovje in teologiojo študiral v Ljubljani. Po mašniškem posvečenju, 29. junija 1964, v mariborski stolnici, je bil leto dni nedeljski pomočnik pri Sv. Petru pod Svetimi gorami in v Laškem. Leta 1965 je nastopil kaplansko službo v Šentjurju pri Celju, kjer je hitro postal priljubljen kot zavzet in prijazen katehet, dober govornik in glasbenik. Iz Šentjurja je tri leta hodil še na Žusem. Za tem je bil eno leto kaplan tudi v Pišecah.

Leta 1970 je prišel za kaplana k Mariji Snežni. Leto kasneje (1971) je kot župnijski upravitelj prevzel vodenje župnije in bil leta 1975 tam umeščen za župnika. Njegova ljubezen do glasbe je rodila veliko veselja tako pri veroučencih kot pri vseh faranih. Veliko pozornost je dajal pevcem in vsakomur, ki mu je življenje župnije in ljudi veliko pomenilo. Pečat svojega dela je pustil na vseh stavbah, posebej pa v srcih ljudi, ki jih je znal nežno in hkrati odločno voditi k Bogu.

To znamenito župnijo, tik ob avstrijski meji, je vodil vse do lani (1. 8. 2019), ko se je zaradi bolezni odpovedal župniji in se je naselil v Domu sv. Lenarta pri Sv. Lenartu v Slovenskih goricah. Pogosto je komentiral: »Za župnijo sem preslaboten za dom sem predober.«

»V dušnem pastirstvu sem doživel največ uspehov pri obnovi cerkve in inventarja…, se je kot zlatomašnik sam spominjal prehojene duhovniške poti. S prepričljivo besedo, predvsem pa z dejanji, si je pridobil zaupanje v župniji in privabil mnoge sodelavce v župniji. Zaživela je duhovna prenova župnije in otroci so radi prihajali k verouku. Po njegovi zaslugi je Marija Snežna postala romarsko središče, ki privablja veliko romarjev, tudi iz Avstrije.

Vsi ki smo poznali zlatomašnika Franca Časla, lahko rečemo, da smo ob njem vedno začutili človeško pristnost, sproščenost, krščanski optimizem in veselje. S temi lastnostmi in darovi je na svoj način znal posredovati sogovorniku tudi velike življenjske modrosti, osvetljene z lučjo resnice krščanske vere. Vse to kaže na njegovo živo in pristno osebno vero ki je spodbujala pristen evangeljski optimizem. Vse to je kot dragocen dar posredoval generacijam mladim rodov. V samozaložbi je izdal tri knjižna dela »Marija Snežna v objemu Božjega in človeškega« ter zbirki zgodb »Da se ne pozabi« in »Zgodbe z dolgo brado«. Tudi v Domu sv. Lenarta se je hitro vživel in poleg pomoči pri duhovni oskrbi sodeloval pri bogoslužju v kapeli kot nadarjen glasbenik sodeloval in bogatil bogoslužje.

Naj bo po odhodu s tega sveta deležen večnega bogoslužja in naj v večnosti prosi za svoje nekdanje župljane in za duhovne sobrate.

Zvonovi zvonijo,

zlatemu župniku slovo pojo.

Zasluženi pastir pokoj sprejema,

s svojim blagoslovom farane objema.

Tudi ti dragi brat draga sestra,

nekoč boš z njim,

če po Bogu hrepenel boš z njim.

Pridite molimo.

Bogu se zahvalimo.

Imeli smo 50 let ga,

Sedaj je onkraj, časti Boga.


Binkošti:

Nagrada za trditev, da sem žrtev, je, da postavimo v ospredje svoj problem. Gre za proces, ki ga imenujemo težava sočutja. Slepota za stisko bližnjega povzroči zagledanost v svoj problem, ki postaja moj edini sogovornik in končno moj krvnik in prijatelj hkrati. Vse moje hrepenenje in bitje se usmeri vame.

Če smo zvesti Kristusovi učenci, potem ne bomo sami sebe pomilovali in iz sebe delali žrtve. S prizadevanjem, da bi se dvignili iz sebe in se dali drugim na razpolago v iskanju pravičnosti in miru, lahko pomagamo sebi in drugim.

Binkošti so praznik, ko človek zaupa glasu Božjega duha in dvigne pogled od svojih problemov in s pomočjo bližnjim koristi drugim in sebi.

Jezusovi učenci so 50 dni čakali na ta velik božji dar. Lastna krhkost, nemoč, ujetost in razkropljenost je izgubila njihovo pozornost. Postali so osredotočeni na božje darove, ki jih povezujejo in gradijo njihove odnose. Pozorno so poslušali božjo voljo in božje načrte, ki jih ne more razumeti nobena človeška logika, sprejme pa jih lahko ponižna pokorščina.

Duhovno življenje pomeni dvigniti glavo, prepoznavati in sprejemati neponovljive božje darove, ki jih človek ne more ustvariti. Sveti Duh nas vabi, da z njimi sodelujemo na zelo konkreten in vsakdanji način. Vse se začne v tišini hvaležnega srca, ki v neskaljenem miru dela gotove korake vključujoč svetost življenja slehernega človeka.


Lepo povabljeni k darovanju za sv. maše. Tretja nedelja je, ko se verniki lahko ponovno po pandemiji srečujemo v bogoslužnih prostorih, zato povabljeni, da naročite sv. maše za svoje drage pokojne. Srečanje pri sv. maši v nas krepi vero v večno življenje. Med sveto mašo doživljamo največje skrivnosti naše vere, da se je Jezus Kristus božji sin učlovečil, postal človek. Branje božje besede nas obogati z Jezusovim naukom, za katerega je naš Gospod trpel in še več v pokorščini nebeškemu očetu, za nas umrl. Pri sleherni sv. maši v Jezusovem vstajenju zremo tudi vstajenje naših dragih pokojnih in nas samih.

Priti k sv. maši je priložnost, da odklopimo vsakdanje dejavnosti, misli in načrte. Gre za trenutke tišine, ko v obrednem dejanju poslušamo navdihe duha, ki izvirajo iz umirjenega in Bogu odprtega srca. Tudi če Božjega glasu morda nismo še sposobni slišati in nas je strah tišine, človeku koristi hrepenenje po srečanju z Bogom. Vse se začne s hrepenenjem in željami. Kdor hrepeni po Bogu, se mu bo Bog razodel in ga nagovoril. Dovolj je, da se zaupamo, umirimo in potrpežljivo vztrajamo v želji po kramljanju z Bogom.

On hrani za nas tolažbo, radost, ljubezen, ki je ni mogoče prejeti kakor le v zastonjskem daru. »Kdor išče ta najde, kdor trka temu se odpre«, pravi sveto pismo. Milost sv. maše ni samo za stare ali bolne. Milost sv. maše je za sleherni stan, starost, sleherno razpoloženje. K sv. maši se zbiramo ob obletnici poroke, smrti, ob rojstnih dnevih, godovih, veselih ali žalostnih prelomnicah, ki jih izročamo Gospodu.

Brez sv. maše smo duhovno mrtvi. Lepo je iti na kavo v bar ali restavracijo, gre za družabno dejanje. Iti k sv. maši je duhovno dejanje, ki osvetljuje smer našim korakom – našo večnost.

Razpored verouka 2019/2020

Šolarji, ki obiskujejo šolo pri Mariji Snežni:

Torek:

Ob 1415 – 15h ima verouk 4.c in 5.c razred veroučna učilnica.

Četrtek:

Ob 1415 – 15h ima verouk 1.c, 2.c in 3.c razred

Šolarji, ki obiskujejo verouk v Sladkem vrhu bodo imeli verouk v večnamenskem prostoru gasilskega doma v Sladkem vrhu.

Petek:

1.a, 2.a in 3.a razred od 13,30 do 14,15

4.a, in 5.a 14.15 do 15.00

Odhod avtobusa ob 15, 10h

Nedelja:

6. razred OB 9,00H - PRED NEDELJSKO MAŠO.

BIRMANCI (7. IN 8. RAZRED) OB 9,00H – PRED NEDELJSKO MAŠO.

Urnik verouka je usklajen z obema šolama.

Adventni oratorijski dan 2019

Ljubi Bog nam je naklonil krasen sončen, mrzel in s snegom obdarjeni dan. Ker se že dolgo nismo kepali, smo se kar dvakrat šli kepat, sicer pa smo pripravljali scenografijo za žive jaslice, prisluhnili astronomu Marku, si izdelali svoje jaslice, peli in plesali. Lepo vabljeni k naslednjemu oratorijskemu dnevu. Hvala animatorjem, družini Lorber-Stupan in ge. kuharici Zaliki.

Luč miru iz Betlehema

Naslednjo nedeljo bodo Slovenjegoriški skavti v našo župnijo prinesli Luč miru iz Betlehema, ki v tem letu poteka pod geslom Ne boj se goreti! Tako kot v sako leto se ob deljenju plamena zbirajo prostovoljni prispevki, ki jih nato podarijo v dobrodelne namene. Na voljo bodo sveče in tudi vložki. Spodbujajo vas, da če imate še stare sveče, te ponovno uporabite in vzamete le vložke.

ADVENT – milostni čas

Čas duhovne in bogoslužne priprave na božič začenjamo s praznovanjem prve adventne nedelje, ki bo letos 1. decembra, in ga sklenemo v tednu po četrti adventni nedelji na sveti večer, 24. decembra.

Z adventnim časom v Katoliški cerkvi začenjamo novo cerkveno leto in neposredno pripravo na božič. Gospodovo rojstvo in prazniki, ki mu sledijo (sv. trije kralji ali obisk treh modrih, Jezusov krst ter Gospodovo darovanje v templju ali svečnica), so priložnost za poglobitev vere. Veselje ob Novorojenem pomeni veselje ob novem življenju in lahko simbolično nagovarja tudi k radosti nad lastnim življenjem.

Latinska beseda adventus pomeni prihod. Adventni čas ima dvojen značaj: je čas priprave na slovesno praznovanje Gospodovega rojstva, 25. decembra, hkrati pa je to čas, ko nas spominjanje usmerja k pričakovanju drugega Kristusovega prihoda ob koncu časov.

Znamenje zunanje priprave na božič je adventni venec. Tradicionalno se pri nas v cerkvah in po domovih pripravljajo adventni venci s štirimi svečami. Naraščanje luči simbolizira rast dobrega v življenju.

SVETA CECILIJA – zavetnica cerkvene glasbe:

Rimska mučenka Cecilija predstavlja eno od najznačilnejših podob iz prvega obdobja krščanstva. Zanesljivo pa je, da mučenka ni legendarna oseba, kajti v Kalistovih katakombah so našli njen grob poleg kripte papežev.

Cecilija se je poročila s poganom Valerijanom. Prosila je soproga, naj sprejme vero v enega Boga in se da krstiti. Valerijan je ubogal, ko pa se je vrnil k svoji ženi, je zagledal ob njej angela, ki ji je podajal venec iz lilij in vrtnic. Valerijan je pridobil za krščanstvo tudi svojega brata Tiburcija. Oba sta se ponudila, da bosta pokopala mučence, ki jih je dal usmrtiti mestni prefekt. Bila sta izdana, mučena in obglavljena. Oblastnik je Cecilijo hotel pridobiti za odpad od krčanske vere. Ko se mu to ni posrečilo, jo je dal sežgati.

V 15. stoletju so začeli sv. Cecilijo častiti kot zavetnico glasbe, ker je, kakor pripoveduje pasijon, na poročni slovesnosti v svojem srcu opevala Boga.

SKUPINA MOŽ SV. JOŽEFA:

Možje nismo enaki, pač pa enakovredni, zato gradimo enakovredno tovarištvo. Izhajamo iz prepričanja, da vsak mož, vsak dan potrebuje moško moč in da ima vsak mož od Boga dano moč s katero lahko drugim pomaga (možem, ženam, otrokom, skupnosti).

Možje si pomagamo na skupni poti, tako, da drug z drugim pošteno in odkritosrčno delimo osebno izkušnjo, svoje izzive in spodbude iz vsakdanjega življenja v svetu, kjer se zlo velikokrat pretvarja, da je dobro. Vsak lahko v okolju varnega prostora zaupanja prispeva svojo edinstveno izkušnjo, po kateri Bog daje moškemu moč

Na naših srečanjih uporabljamo metodo duhovnega pogovora, s pomočjo katere, se učimo odkrivati svojo moško moč po Božji podobi in navzočnost Boga v naših življenjih. Zavedamo se, da nam skozi izkušnje drugih govori Bog in nas utrjuje v odrešeni moškosti. Možje med seboj gojimo držo medsebojnega sprejemanja, zaupnosti, preprostosti, odprtosti in duhovnega razločevanja. Zavzemamo se za resnico in stojimo za dano besedo.

Pravila za metodo duhovnega pogovora

OPOMBA: Pravila voditelj skupine prebere na glas pred vsakim srečanjem

1. Govorimo iz osebne izkušnje in ne kar na splošno. V skupini vedno uporabljamo zaimek ‘jaz’ in govorimo o sebi, svojih pogledih in svoji izkušnji.

2. Poslušamo s spoštovanjem in hvaležnostjo, ker drža odprtosti in govorjenja resnice to zasluži in vabi k hvaležnosti.

3. Vsak mož je najboljši poznavalec (‘strokovnjak’) svojega bivanja, zato nihče nima pravice, da brez njegovega privoljenja postavlja pod vprašaj njegovo izkušnjo.

4. Trenutki tišine so primerni in nujni, zato jih sprejemamo in spoštujemo. Če kdo ne želi spregovoriti, ga nikdar ne silimo.

5. V skupini smo zavezani zaupnosti in vsebine naših pogovorov ne širimo izven kroga skupine (razen s posebnim dovoljenjem posameznika in brez imena).

6. Vsak član naj pride na vrsto, da podeli svojo izkušnjo, vendar naj podeli le to, kar želi in to kar zmore.

7. Svojo izkušnjo izrazimo kratko, preprosto in jasno. Skupna ni namenjena splošnemu debatiranju, niti ni namenjena reševanju osebnih problemov, zato si med srečanjem med seboj ne delimo nasvetov. Če želimo, lahko to storimo po srečanju in v privatnem krogu.

8. Voditelj skupine skrbi, da ima vsak na razpolago enak delež časa.

3.11.2019

PRAZNIK VSEH SVETIH:

Praznik vseh svetih nam kaže smer in cilj našega zemeljskega potovanja. Čeprav večkrat doživljamo drugače, ustvarjeni smo za nebesa. Naj se nam zgodi še tako velika krivica, ki bi nas zaprla v zamero. Nihče ni ustvarjen, da bi ujčkal slabo voljo, razdražljivost, užaljenost. Ustvarjeni smo za skupnost odprtih src v katerih gori hvaležnost, sveti slava Boga in diši po spoštovanju.

Praznik vseh svetih je predvsem praznik majhnih, preprostih in neznatnih svetnikov, ki so 'utonili' v množici svetnih. Vsak dan v letu imamo na koledarju imena svetnikov, ki jih je cerkev kot take uradno razglasila. Na praznik vseh svetih se spominjamo tistih milijonov žen in mater, ki so se posvetile ob svojih otrocih in družinah na povsem tih in skrit način. Spominjamo se množice mož, ki so zvesto izvrševali svojo službo v tovarni, pisarni, na polju, spominjamo se tistih številnih mladih, ki jih je Bog poklical sredi najlepših načrtov in sredi dela, pa so bili pripravljeni na srečanje z njim. Spominjamo se tistih nepreglednih množic starih, zapuščenih, bolnih, hromih, naglušnih, slepih, zapostavljenih ljudi, ki so v trpljenju preizkušenj zoreli za nebesa. Spominjamo se tistih živčnih ljudi, ljudi nagle jeze in z mnogimi slabimi lastnostmi, ki so si iz dneva v dan, od spovedi do spovedi, prizadevali popraviti in sprejeti svoj značaj. Praznik vseh svetnikov je veliki dan vere, upanja in ljubezni. Ta pot je namenjena tudi nam, ki smo s krstom vstopili v občestvo svetih.

27.10.2019

MISIJONSKA NEDELJA:

Misijonska nedelja nas vabi k hvaležnosti. Šele ko vidimo in slišimo za ljudi, ki žive v velikem pomanjkanju, v zelo mali socialni varnosti, v nikakršni zdravstveni oskrbi, potem se naše srce umiri. Začudeni smo. Zmedeni smo nad svojimi hrepenenji. Ko napravimo premik in se nehamo zgledovati po bogatih in žalostnih obrazih lahko začnemo občudovati pogum, drznost in življenjsko moč preprostih in revnih. Počasi, počasi se v nas prebuja hvaležnost in zadovoljstvo nad lastno situacijo. Postaja nam jasno, da ne bomo zmogli nikoli razumeti nasprotja.

Najbolj revni in najbolj nasmejani. Najbolj prikrajšani pa najbolj pevajoči, plesoči in radujoči. Lahko jim vzamejo dobiček od banan, ne morejo jim pa vzeti nasmeha in volje do življenja. Lahko jim vzamejo lastništvo rudnikov in naftnih polj ne morejo pa jim vzeti veselja do številnih družin. Lahko jih prikrajšamo za članstvo med razvitimi gospodarstvi, ne moremo pa jih prekašati v njihovi gostoljubnosti.

Oni živijo življenje kot podarjeni dar Boga, ki si ga ni mogoče zaslužiti.

Darovi nedeljske nabirke na misijonsko nedeljo so izročeni misijonarjem, ki nam poklanjajo misijonski koledarček. Hvala.

20. 10. 2019

Ob prazniku krajevne skupnosti:

Največje bogastvo Slovenije je podeželje. Naša domovina nima rudnikov zlata in naftnih polj, ima pa deželo, kjer ljudje lahko živijo v pristnem stiku med seboj, z božjim stvarstvom in s skrivnostjo življenja. Boljši časi pridejo po boljših ljudeh, ki hrepenijo po boljši, to je bolj celostni vzgoji.

Bolj kot hitri internet, potrebujemo hitri dostop do spoštovanja človekovega dostojanstva. Nihče ni popoln, vsakemu nekaj manjka, a če smo med seboj v stiku gradimo skupnost. Ko hrepenimo po srečevanjih, gradimo skupnost, ki zna praznovati in si odpuščati.

Naša največja revščina je nehvaležnost in nezadovoljstvo nad realnostjo našega življenja. To dvoje nas onesposobi, da bi prepoznali skrite sposobnosti, ki jih je Bog položil v naše življenje. Prava verska vzgoja ne želi nikogar prepričati za ene ali druge ideje, pač pa krepiti hvaležnost za tisti drobec vere, ki mi je bil podarjen in ga živim.

28. nedelja med letom; 13. 10. 2019


Rožni venec:

Na steni je visel. Neopazen, nevsiljiv, malo že prašen, malo oguljen, nekoliko pozabljen. A bil je tam. Spominjal je na tisti svet trenutek, ko smo ga vzeli v roke ob smrti našega dragega očeta, ob bolezni ome, ob prometni nesreči sina... Takrat se nam je čas ustavil. Misli, načrti, želje, vse je dalo prednost skrivnostni in zgovorni tišini, v kateri nam Bog govori: »Takšen kot si, si dragocen, spoštujem te, rad te imam. Ne boj se, samo veruj!«

Nobeno drugo zdravilo nam ne položi v srce teh besed. Ne potrebujemo veliko rožnih vencev, potrebujemo človeka s katerim lahko okušamo skrivnostno in zgovorno tišino: »Takšen kot si, si dragocen, spoštujem te, rad te imam. Ne boj se samo veruj.«

Sms, všeček na fb, kavica, šilček, špricer, pozdrav na cesti, podarjen nasmeh, ponujena prednost na cesti, vse to je uvod v molitev rožnega venca. S tistimi, ki jih imamo najrajši odrinimo še globlje. Z njimi si vzamemo čas. Pokrižajmo se in se v 3 minutah 10 krat obrnimo k Božji Materi Mariji. Slomšek pravi: »Moli kratko, pa dobro!«

27. nedelja med letom; 6. 10. 2019

Blagoslovljen kruh:

Jezusova prilika o bogatinu in revežu Lazarju nas vabi, da cenimo vsak zastonjski dar vsako drobtinico, ki jo lahko podarimo ali sprejmemo. Gospod Jezus se nam bliža in podarja v svetem obhajilu. Pogosto se nam zdi, da nismo vredni, da bi ga sprejeli. Cerkev nas vabi, da bi bolj kot nagrado v obhajilu iskali zdravilo za našo nepopolnost. Nedeljsko bogoslužje hrani z milostjo tiste, ki se počutijo vredne in one, ki se ne počutijo vredne. Za vsakega je majhna drobtinica božje milosti, ki nas skozi ves teden hrani in varuje pred tem, da bi v srcu pestovali zamero, sovraštvo, spomin na bodico, ko so nas te ali one besede, dejanja in opustitve užalile in oropale dostojanstva.

Pri župnijskem pastoralnem svetu smo se dogovorili, da bomo vsako nedeljo blagoslovili kruh in si ga med seboj podelili. Naj nas ta gesta dobrote poveže in opogumi, da se bomo znali med seboj spoštovati in si odpuščati.

26. nedelja med letom; 29. 9. 2019

Na nedeljo pred vnebohodom ko nas Jezus hrabri z besedami: "Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši" (Jn 14, 27b), je pri pridigi improvizirana dramska skupina zaigrala zgodbico.

Nekega vročega dne so lisica, jež, srna in zajec obiskali gostilno. Medtem ko so potrpežljivo čakali na pijačo vstopi medved, se postavi pred čakajoče in zavpije: "Hočem pivo!" Na koncu vrste zajec nejevoljno zakašlja. Medved se obrne in zarohni: "Kdo si upa kašljat?" Zajec zbeži domov, kjer se zaklene s prvo ključavnico, z drugo ključavnico in s tretjo ključavnico. Potem iz hladilnika vzame prvo pivo, popije drugo pivo in tretje pivo. Končno udari po mizi in zavpije: "Jaz si upam!"

Jezus nas vabi, da sprejmemo njegov mir in se odpovemo "miru", ki ga daje zaprtost in alkohol.

Na sliki z desne duhovni pomočnik Boštjan, g. Matej, prvoobhajanec Tilen, g. ključar, Mario in Stane.

Foto: letošnji birmanec

V petek 10. maja po sv. spovedi so starši prvoobhajancev z rožami krasili srce z Jezusovo sliko in s tem dejavno sodelovali pri verski vzgoji. Svojim otrokom želijo omogočiti nepozabno izkušnjo, ko v srca njihovih otrok vstopa božji sin Jezus Kristus. On želi vsakemu človeku mir, blagoslov in odpuščanje. Bogu hvala za lep dogodek.