Župnija Marija Snežna, Zgornja Velka 43, 2213 Zgornja Velka, 

070 467 743 župnik Boštjan Lenart

bbostjanlenart@gmail.com




Nedeljska božja beseda za 21. januar 2024 (Mr 1,14-20)

Ko so Janeza zaprli v ječo, je šel Jezus v Galilejo. Oznanjal je Božji evangelij in govóril: »Čas se je dopólnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in vérujte evangeliju!« Ko je šel ob Galilejskem jezeru, je zagledal Simona in Andreja, Simonovega brata, ki sta metala mrežo v jezero; bila sta namreč ribiča. Jezus jima je rekel: »Hodita za menoj in narédil vaju bom za ribiča ljudi!« Takoj sta pustila mreže in šla za njim. Ko je šel malo naprej, je zagledal Jakoba, Zebedêjevega sina, in njegovega brata Janeza, ki sta bila tudi v čolnu in popravljala mreže. Takoj ju je poklical. In pustila sta očeta Zebedêja z najemniki v čolnu ter odšla za njim.


Jezus je imel velikega prijatelja. Ime mu je bilo Janez Krstnik. Janezova mama Elizabeta je bila teta Jezusovi mami Mariji. Skupaj sta se bodrili v njuni nosečnosti. Sveto pismo pri vseh štirih evangelistih opisuje srečanja med Janezom Krstnikom in Jezusa. Najbolj dramatičen je dogodek, ko Janez Jezusa krsti v reki Jordan, pri čemer se zasliši glas: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.«(Mr 1, 11) Njuno prijateljstvo je bilo tako močno, da se Janez ni bal odhoda svojih učencev k Jezusu. Nasprotno o Jezusu je govoril preroške besede: »Glejte, Božje Jagnje, ki odvzema grehe sveta!« (Jn 1, 29). In spet drugje: »On mora rasti, jaz pa se manjšati.« (Jn 3.30).

Jezus je imel Janeza zagotovo zelo rad. Prepričani smo, da ga je spoštoval, saj je na nekem mestu celo rekel: »Med rojenimi od žena, ni večjega od Janeza Krstnika.« (Lk 7, 28). Današnji evangeljski odlomek pa nas preseneča. Evangelist Marko ob dogodku krivičnega pripora Janeza Krstnika zapiše zanimiv Jezusov komentar: »Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo.« Od Jezusa bi pričakovali, da bo izražal svojo globoko zaskrbljenost za prijatelja. Da bo prepoznaval delovanje temnih sil, ki jih je potrebno premagati, pa nič od tega.

Prav nasprotno držo srečamo v prvem berilo pri preroku Jonu. Izraelu, narodu iz katerega je Jona izhajal, se je zgodila krivica primerljiva s tisto, ki jo doživlja Janez Krstnik. Če bi lahko, bi se Jona zanjo rad maščeval Asircem. Toda Bog mu naloži povsem drugačno poslanstvo. Napoti ga na vzhod v Ninive v glavno mesto Asircev, da bi jih posvaril, jim omogočil spreobrnjenje in jih odvrnil od pogubljenja. In prav to Jonu ni všeč. Tej nalogi se Jona upre z odhodom na zahod v Tarsis, torej v nasprotno smer, kamor ga Bog pošilja. Šele, ko mornarji spoznajo, da Jona beži pred Bogom in ga vržejo v morje, kjer ga požre riba, Jona nejevoljno odide v Ninive in tam z oznanilom: »Še štirideset dni in Ninive bodo pokončane.« (prim. Jon 3, 4) izpolni Božji načrt.

Božja besede nas danes vabi, da ne vstopamo v konflikte, da se ne pogovarjamo s konflikti, niti, da jih premišljujemo. Jezus se pogovarja z ljudmi, ki prinašajo rešitev in so sposobni vstopiti v Božje kraljestvo. Okrog sebe gradi skupnost, ki bo sposobna loviti ljudi iz zagledanosti v svoje probleme v zagledanost v Očetovo voljo in Očetov načrt.

Kako so se pred dvema mesecema Izraelci odločili v njihovi krivici, vemo. Vprašanje je: »Kako se bova jaz in ti odločila v okoliščinah, ko se bova čutila, da se nama dogaja krivica?« Bova ravnala kot Jona ali kot Jezus?                                            Župnik Boštjan Lenart 

KATEHEZA DOBREGA PASTIRJA: 

Srečanja otrok bodo potekala ob sobotah,
(s pričetkom sob. 7.10.23)

1. stopnja od 9h do 10.30

v Hiši dobrega pastirja (za župniščem) Zg. Velka 43,
Prijave do 30. 9. 23 na 064 273 673 ali
vode.marusa @gmail.com

PRIJAVNICA K VEROUKU 2023-24.pdf

Nastanek cerkve sodi v čas kužnih epidemij. Takrat so v bližini gradu Trate, na desni strani reke Mure na Einsiedelbergu leta 1689 zgradili majhno cerkvico, imenovano Marija Snežna. V njej so prebivali menihi puščavniki - eremiti. Cerkev so v dobi jožefinskih reform leta 1788 podrli in nato v letih 1789 - 1791 zgradili novo cerkev na Zgornji Velki. Za njeno gradnjo so Velčani uporabili ves material porušene cerkve na  Einsiedelbergu. Vsa dela je vodil takratni kaplan pri Mariji Snežni Matija Purgaj, ki je v njej 8. decembra leta 1789 imel tudi prvo mašo. 

Cerkev je enoladijska s kvadratnim zvonikom. Ob vzhodni fasadi je razpelo s Križanim. Notranjščina je obokana, ob ladji so kapele. Oprema cerkve je baročna. Glavni oltar in prižnica sta delo Jožefa Holzingerja, nekaj plastik je izdelal radgonski kipar Janez Klein. Cerkev je bila nekoč znamenita božja pot, ki pa se tudi danes vse bolj uveljavlja.  

Leta 2009 je bila razglašena za romarsko pot. Ob cerkvi je obnovljen vodnjak, na katerem lahko preberemo verze Toneta Kuntnerja: "Ne boš odšel lačen, ne boš odšel žejen, človek popotni z Marije Snežne. Tu se naužiješ lepote in mira, napiješ resnice iz čistega vira."

http://www.nadskofija-maribor.si/splet15/