Župnija Marija Snežna, Zgornja Velka 43, 2213 Zgornja Velka, 

070 467 743 župnik Boštjan Lenart

bbostjanlenart@gmail.com

Nedeljska božja beseda za 21. januar 2024 (Mr 1,14-20)

Ko so Janeza zaprli v ječo, je šel Jezus v Galilejo. Oznanjal je Božji evangelij in govóril: »Čas se je dopólnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in vérujte evangeliju!« Ko je šel ob Galilejskem jezeru, je zagledal Simona in Andreja, Simonovega brata, ki sta metala mrežo v jezero; bila sta namreč ribiča. Jezus jima je rekel: »Hodita za menoj in narédil vaju bom za ribiča ljudi!« Takoj sta pustila mreže in šla za njim. Ko je šel malo naprej, je zagledal Jakoba, Zebedêjevega sina, in njegovega brata Janeza, ki sta bila tudi v čolnu in popravljala mreže. Takoj ju je poklical. In pustila sta očeta Zebedêja z najemniki v čolnu ter odšla za njim.

Jezus je imel velikega prijatelja. Ime mu je bilo Janez Krstnik. Janezova mama Elizabeta je bila teta Jezusovi mami Mariji. Skupaj sta se bodrili v njuni nosečnosti. Sveto pismo pri vseh štirih evangelistih opisuje srečanja med Janezom Krstnikom in Jezusa. Najbolj dramatičen je dogodek, ko Janez Jezusa krsti v reki Jordan, pri čemer se zasliši glas: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.«(Mr 1, 11) Njuno prijateljstvo je bilo tako močno, da se Janez ni bal odhoda svojih učencev k Jezusu. Nasprotno o Jezusu je govoril preroške besede: »Glejte, Božje Jagnje, ki odvzema grehe sveta!« (Jn 1, 29). In spet drugje: »On mora rasti, jaz pa se manjšati.« (Jn 3.30).

Jezus je imel Janeza zagotovo zelo rad. Prepričani smo, da ga je spoštoval, saj je na nekem mestu celo rekel: »Med rojenimi od žena, ni večjega od Janeza Krstnika.« (Lk 7, 28). Današnji evangeljski odlomek pa nas preseneča. Evangelist Marko ob dogodku krivičnega pripora Janeza Krstnika zapiše zanimiv Jezusov komentar: »Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo.« Od Jezusa bi pričakovali, da bo izražal svojo globoko zaskrbljenost za prijatelja. Da bo prepoznaval delovanje temnih sil, ki jih je potrebno premagati, pa nič od tega.

Prav nasprotno držo srečamo v prvem berilo pri preroku Jonu. Izraelu, narodu iz katerega je Jona izhajal, se je zgodila krivica primerljiva s tisto, ki jo doživlja Janez Krstnik. Če bi lahko, bi se Jona zanjo rad maščeval Asircem. Toda Bog mu naloži povsem drugačno poslanstvo. Napoti ga na vzhod v Ninive v glavno mesto Asircev, da bi jih posvaril, jim omogočil spreobrnjenje in jih odvrnil od pogubljenja. In prav to Jonu ni všeč. Tej nalogi se Jona upre z odhodom na zahod v Tarsis, torej v nasprotno smer, kamor ga Bog pošilja. Šele, ko mornarji spoznajo, da Jona beži pred Bogom in ga vržejo v morje, kjer ga požre riba, Jona nejevoljno odide v Ninive in tam z oznanilom: »Še štirideset dni in Ninive bodo pokončane.« (prim. Jon 3, 4) izpolni Božji načrt.

Božja besede nas danes vabi, da ne vstopamo v konflikte, da se ne pogovarjamo s konflikti, niti, da jih premišljujemo. Jezus se pogovarja z ljudmi, ki prinašajo rešitev in so sposobni vstopiti v Božje kraljestvo. Okrog sebe gradi skupnost, ki bo sposobna loviti ljudi iz zagledanosti v svoje probleme v zagledanost v Očetovo voljo in Očetov načrt.

Kako so se pred dvema mesecema Izraelci odločili v njihovi krivici, vemo. Vprašanje je: »Kako se bova jaz in ti odločila v okoliščinah, ko se bova čutila, da se nama dogaja krivica?« Bova ravnala kot Jona ali kot Jezus?                                            Župnik Boštjan Lenart